Pro et contra - pomoč pri vožnji, da ali ne?

Naj bo avtomobil le prevozno sredstvo, ki ga v celoti upravlja človek, ali naprava, kjer je/bo človek v kar največji meri le potnik?

Vozi me avto v daljave

Alan Orlič

Avto je zame sredstvo, ki me mora pripeljati od točke A do točke B čim ceneje. Gledano v celoti, skupaj z nabavno ceno avtomobila.

Dolgo časa sem ignoriral vse, kar je bilo dražje od 20 tisočakov, dokler niso prišla električna vozila, kjer je to bolj ali manj nemogoče (vem, nelogično). A z električarji so prišli tudi dodatki, za katere sem do takrat menil, da so nepotrebni (in marsikateri mi še vedno para živce). Denimo odsotnost menjalnika ali vožnja le s pedalom za plin je praktično železni repertoar nove električne dobe.

Nato je prišel Nissan Leaf s sistemom ProPilot, ki je bil moj prvi resno opremljen avto. Tipala spredaj, zadaj, štiri kamere, radarski tempomat. In vožnja nikoli več ni bila ista. Ker sem se takrat v službo redno vozil čez Gorjance, mi je radarski tempomat varoval živce med vožnjo v kilometrski koloni za tovornjakom, ki se ni hotel umakniti, še bolj pa so novosti prišle do izraza na avtocesti, kjer so avtomobil odlično držale med črtami, celo bolj natančno, kot bi to počel sam. S preizkusnimi avti so prišli še drugi sistemi: samodejno parkiranje, prehitevanje na avtocesti, opozarjanje na mrtve kote in še kaj bi se našlo, kar je danes za marsikaterega voznika že lep čas samoumnevno. Vožnja je postajala vse manj stresna.

Čeprav se po prazni cesti zelo rad vozim sam, bi vožnjo večino časa vseeno raje prepustil avtomobilu. Z največjim veseljem. Veliko preveč namreč »živčkam«, ko vozim za kakšno počasnelo, čeprav je na koncu vožnje razlike morda le minuto ali dve. Če sem sovoznik, znam še kakšno pripomniti, če bi avtomobil vozil sam, bi ga pač težko nagovoril k prehitevanju na lokalni cesti. Raje bi ta čas bral, spal, gledal filme, nadaljevanke, reševal sudokuje, priznam.

Vendar tehnika trenutno dovoljuje največ meditacijo, pa še to z odprtimi očmi, in to tudi v primeru tretje stopnje samodejne vožnje, kjer vozniku ni treba več imeti rok na volanu, a mora še vedno aktivno spremljati dogajanje okoli sebe. Tesli čez lužo za zdaj uspevajo manevri, za katere bi že običajen voznik potreboval nekaj razmisleka; če videoposnetki ne lažejo, so prekleto blizu »avtonomne« vožnje. Tudi drugim uspeva podobno, a kot največji problem se izkaže človek in vse njegove napake – od tistih pri vožnji do tistih pri oznakah cestišč, ki otežujejo samodejno vožnjo.

A rešitev kljub temu imam in reče se ji javni potniški promet. Ni idealen, točen je le, ko se mu zazdi (čeprav, vsaj na našem odseku jim točnost kar uspeva), ko pride, se usedem, včasih malo grdo pogledam srednješolce zaradi »rezervacije« sedeža, vzamem v roke bralnik/prenosnik in se prestavim v drugi svet. Z vednostjo, da z gledanjem v zaslonu ne bom nikogar drugega na cesti spravljal v nevarnost.

Spravlja me ob živce!

Matej Šmid

Vozim nekoliko starejši avtomobil, ki je bil takrat, ko je nastal, res sodobno opremljen, vendar seveda nima vseh danes samoumevnih dodatkov, kot je radarski tempomat ali ohranjanje smeri med črtama na cesti. Tako da v avtomobilu od »samodejnih« igračk zares uporabljam le tempomat (navaden, brez radarja) in avtomatski menjalnik. Kdo ve, zakaj (kupil sem rabljen avtomobil) je vgrajena celo možnost samodejnega parkiranja, ki v resnici kar lepo deluje, vendar je ne uporabljam. Ker bočno parkiranje še vedno hitreje izvedem sam, brez tehnike.

Kar ne pomeni, da nimam izkušenj z najnovejšimi samodejnimi dodatki v novih avtomobilih. Nekatere preizkusim pri mojih kolegih, katerih avtomobile občasno vozim, druge imajo testni avtomobili, ki mi tudi občasno pridejo pod prste. Poznam torej, kako delujejo radarski tempomati, vem za opozarjanje na možnost bočnega naleta, občutil sem že samodejno zaviranje in malce nasilno obračanje krmila, ko sem hotel avtocestni pas zamenjati brez smernika in jasno mi je, da novi avtomobili na armaturnih zaslonih prikazujejo hitrostne omejitve, ki so jih prebrali … nekje. Vozil sem tudi evropsko izvedbo Tesline programske opreme.

In ravno zato lahko zelo odločno povem, da me vse te novotarije v resnici spravljajo ob živce, ker prav nobena izmed njih ne deluje točno tako, kot delujem jaz sam, kot deluje šofer v meni. Radarski tempomat je v nekaterih avtomobilih naravnost nasilen z zaviranjem in s pospeševanjem. V drugih pa preveč bojazljiv, kar pomeni, da se mi vozilo pred menoj ne bo nikoli umaknilo, četudi ga njegov šofer po prehitevalnem pasu avtoceste vozi 80 km/h. Omenil sem že, da sistemi za ohranjanje smeri med črtama zahtevajo uporabo smernika, sicer bo vožnja na avtocesti vse prej kot udobna in mehka. To velja tudi za smernik ob vračanju na vozni pas, za kar ta ni potreben (vsaj mene je inštruktor pred N leti tako učil). Znaki z omejitvami hitrosti pa so sploh zabavni (oziroma moteči). Če imajo »resni« avtomobili vgrajene kamere, ki znake dejansko prepoznavajo, imajo drugi vgrajene neposodobljene zemljevide, ki mi sredi avtoceste ukazujejo omejitev 60 km/h, ker je nekoč davno tam stala cestninska postaja. In nenazadnje – kar nekaj je »pametnih« avtomobilov, ki v koloni samodejno upočasnijo in ustavijo, ne znajo pa potem tudi speljati. Kaj mi bo tak polizdelek?

Skratka, dokler ne bom pod zadnjo platjo imel resnega samovozečega avtomobila, stopnje štiri ali pet, raje shajam s svojo stopnjo nič ali morda ena.