Pro et contra - Preverjanje dejstev ali ne?

Mark Zuckerberg je najavil, da se podjetje Meta po novem ne bo več ukvarjalo s preverjanjem dejstev v objavah uporabnikov Facebooka. Oziroma s cenzuro, kot temu pravijo nekateri …

Manjše zlo

Domen Savič

Načelno imam s t. i. preverjanjem dejstev kar nekaj težav. Zakaj? Po mojem mnenju je preverjanje dejstev od začetka izvajanja programov tega tipa pilatovsko umivanje rok industrije nad lastnimi izdelki. S tem so si veliki posredniki vsebin za nekaj let kupili politični mir pred bolj konkretno regulacijo distribucije vsebin prek spleta.

Treba je opozoriti, da preverjanje dejstev niti slučajno ni bila dokončna rešitev za reševanje vseh problemov s propagando in z dezinformacijami. V boju proti lažem in propagandi je preverjanje namreč delovalo samo v nekaterih primerih, pri politično in družbeno manj problematičnih lažeh. Več raziskav opozarja, da je bil vpliv preverjanja dejstev v razpravah o politiki in družbenih problemih (cepiva, globalno segrevanje ...) praktično zanemarljiv.

Če že moram »zagovarjati« preverjanja dejstev pred t. i. svobodo izražanja, pod katero predvsem politični ekstremisti razumejo predvsem neomejeno in neprizivno širjenje sovraštva, propagande in dezinformacij, potem je izbira logična. Preverjanje dejstev je sicer v kaosu dezinformacij sicer res delovalo kot kaplja v ocean, a je hkrati opozorilo na izredno hinavsko držo distributerjev vsebin, ki so očitno zavedali problema, s katerim dobro služijo. Zakaj?

Se spomnite zaslišanj daljnega leta 2018, ko so Zuckerberga v ameriškem kongresu zasliševali o odgovornosti v škandalu Cambridge Analytica (šlo je za zlorabo uporabniških podatkov za strankarsko profiliranje in oglaševanje)? Takrat je Zuckerberg priznal, da je odgovornost za družabno omrežje na strani lastnikov in da so se prepočasi odzvali na grožnje dezinformacij, propagande ter političnega hujskaštva z lažmi.

Kot pokoro si je Mark naložil več udarcev z bičem, ki so vključevali tudi preverjanje dejstev, (delno) odpiranje podatkovnih zbirk raziskovalcem dezinformacij in druge prakse boja proti napačnim informacijam.

Nato pa je letos Zuckerberg obrnil smer in pojasnil, da naloga posrednikov vsebin ni preverjanje dejstev, da strošek niti slučajno ni upravičil rezultata in da se tega ne bodo šli več. Kaj se je spremenilo? Mark je ugotovil, da s preverjanjem dejstev ne more več zavajati političnih odločevalcev, in je raje sklenil pakt s hudičem.

Preverjanje dejstev je bilo torej učinkovito, a ne na način, kot meni večina. Predvsem smo z Markovim zagovarjanjem in zavračanjem tega mehanizma dobili #fektček odgovor na vprašanje o lažni nevtralnosti in politični neodvisnosti digitalne ekonomije. Nisem prepričan, ali nam je odgovor všeč.

Resnica je preveč pomembna

Matej Šmid

Internet in še posebej družbena omrežja so demokratizirala medije, smo brali že pred leti in desetletji in še danes nekateri tako pravijo. Mediji niso več centralizirani v le nekaj medijskih hišah, kjer nad resnico bdijo uredniki in njihovi nadrejeni odgovorni uredniki, svojo resnico lahko vsakdo objavi in celo ustvari kar sam. Težava je v tem, da je resnica čisto preveč pomembna dobrina, da bi jo lahko prepustili sleherniku, pa naj se to sliši še tako čudno in celo nedemokratično.

Dokler so resnice in »resnice« plavale po obskurnih forumih in morda še med nestrpnimi komentarji manj pomembnih medijev, je še šlo, toda kovidna kriza je pokazala, da so nekatera družbena omrežja pač tako velika in pomembna, da enostavno morajo imeti – urednika. Tistega odgovornega, ki bo za zapisanim, vsaj večino, tudi stal. Kot pravi Domen, je to leta 2018 javno priznal celo soustanovitelj, vodja in največji lastnik največjega med njimi, Facebooka. Ker je medij, ki dnevno menda beleži štiri milijone všečkov (da o objavah in vseh drugih interakcijah niti ne govorimo), verjetno res zelo težko osebno nadzorovati, je to delo prepustil zunanjim zaupanja vrednim organizacijam po vsem svetu in – algoritmom. Rezultat ni bil vedno najboljši, vendar omrežje Facebook vendarle velja za nekaj bolj kultiviranega, kot je vse bolj podivjani Twitter, pardon X. Pri zadnjem je z egom naphani Elon Musk že pred časom ugasnil vse varovalke, omrežje pa je zato postalo, no, greznica. V ZDA s tem nimajo težav, in ker je Musk po novem najboljši prijatelj novega predsednika ZDA, je svojo priložnost zaslutil tudi Mark.

Priložnost za klestenje stroškov in – priložnost za prilizovanje taistemu predsedniku. Verjetno ni naključje, da se je gručica šefov največjih tehnoloških podjetij (med katerimi je tudi Mark), ki so bili nekoč tarča Trumpovega grmenja, kar naenkrat postavila v njegovo neposredno bližino. Figurativno in dejansko, na njegovi inavguraciji.

Mark je vseeno toliko moder, da se istega varčevanja ne namerava iti v Evropi, kjer imamo v tej smeri zadeve urejene. V Evropi, ki trenutno od Muska pod grožnjo drakonskih kazni zahteva kar vpogled v algoritem njegovega X-a, kar bi se gotovo znalo še zaplesti.

In kje je tu »contra« Domnovemu prispevku na levi strani, porečete? Hja, ni ga, pri tej tematiki sem res čisto preveč »pro«, da bi lahko bil vsaj malo »contra«.