Pro et contra: računalniki ali tablice za šolarje?

Ministrstvo za šolstvo resno razmišlja o nabavi prenosnih računalnikov za vse osnovnošolce, smo slišali od ministra. Je to smiselno?

Digitalno da, vendar s tablicami!

Boris Šavc

Z uvedbo tehnologije v izobraževalnem procesu bi otroke razbremenili težkega bremena, ki ga vsakodnevno nosijo v šolo, učenje bi lažje prilagajali posamezniku in prilagodili tempo vsrkavanja znanja tudi najpočasnejšemu malčku v generaciji. Obenem bi skrbeli za okolje in prihranili marsikateri evro. Idejo goreče podpiram, a bi jo malce nadgradil. Namesto računalnikov predlagam nakup tablic, ki so načelno cenejše, lažje in trpežnejše.

Tablice so otrokom bliže kot računalniki. Nove generacije učencev rastejo z njimi (in s pametnimi telefoni) praktično od rojstva, zato so jih vajene, medtem ko jim za računalnike ni mar. Tablice je lažje vzdrževati, manj je varnostnih pomislekov in takoj so pripravljene na delo. Vgrajene baterije so dovolj dobre, da zdržijo običajen šolski dan. Aplikacije zanje so po naravi cenejše, večinoma celo zastonj. Strojna oprema je šolanju pisana na kožo, kamere od spredaj in zadaj strežejo želji po komunikaciji, zaslon, občutljiv za dotik, pa je kot nalašč za učenje pisanja, risanja in še kaj bi se našlo.

Prednosti tablic pred računalniki je mnogo, tako za učitelje in učence kot vzdrževalce strojne in programske opreme. Tablice so preproste za uporabo, tako da jih uspešno uporabljajo že predšolski otroci. Uporabniški vmesniki mobilnih aplikacij so očiščeni nepotrebne navlake in so prijaznejši od računalniških programov. Digitalni učbeniki so cenejši in vzdržljivejši od tiskanih sorodnikov, iskanje vsebine po njih je čista fantazija. Na tablici lahko imamo učno snov vseh letnikov, pa ne bo zaradi tega poškodovana niti ena hrbtenica. Tablice dokazano spodbujajo ustvarjalnost.

Učiteljem bo izvajanje pouka precej olajšano. Testi, domače naloge in drugo pisno gradivo bo shranjeno v digitalni obliki, vedno na voljo in nikoli izgubljeno. Ob pomoči vzdrževalcev strojne in programske opreme bodo učitelji zlahka zalagali tablice z venomer svežo in dinamično vsebino. Tablice je enostavneje opremiti s programsko opremo, jih povezati v omrežje ter zaščititi pred zlorabami. Že danes je v šolah precej računalnikarjev, ki dnevno skrbijo, da tehnologija dela in služi, kot je bilo zamišljeno. Ekipo bi šolstvo moralo enormno povečati, če bi vsak učenec imel svoj računalnik. Tablice tovrstne skrbi ne zahtevajo. Nameščanje aplikacij obvlada sleherni otrok, za njihovo delovanje pa bodo zmogli poskrbeti učitelji sami. Upam, da odločevalci pred dokončno izbiro o zadevi dobro premislijo in za mnenje vprašajo stroko. Predvsem učitelje, ki so med nedavno epidemijo novega koronavirusa spoznali, česa si pri sodobnem šolanju ne želijo.

Ključ ni v strojni opremi

Matej Šmid

Ministrstvo se je z zgoraj opisano izjavo odločilo k modernizaciji izobraževanja pristopiti na najbolj populističen in hkrati najenostavnejši način. Le kdo si ne bi želel, da bi njegovi otroci dobili nekaj zastonj, četudi (najverjetneje) le za čas šolanja, mar ne? Če nam dajo nekaj zastonj, potem so do nas prijazni, zatorej bomo tudi mi do njih prijazni (na volitvah). Hkrati strošek okoli 130 milijonov evrov, ki ga lahko na hitro naračunamo, v času milijardne korone kar nekako spolzi mimo nas in se zdi majhen.

Toda težava v resnici ni strojna oprema, ampak programska. Kot bi (pred sto in več leti) rekli – za šolanje bomo zagotovili papir, za vsakega šolarja! Papir že, kaj pa vsebina na njem? Kot smo v Monitorju že pisali, je digitalnih vsebin, ki so uporabne za šolanje, na spletu sicer relativno veliko, vendar jih je večina v tujih jezikih, veliko ostalih pa je narejenih na amaterski, navdušenski bazi. Kar pomeni, da med njimi najdemo tudi dobre, lahko celo odlične, večinoma pa so, no, amaterske. Predvsem pa država niti približno nima nikakršnega pregleda nad vsemi temi vsebinami, še manj pa nekakšnega digitalnega učnega programa, ki bi jih koherentno povezal.

Zadnja koronakriza je to zelo dobro pokazala. Učitelji so bil vrženi v vodo in nekateri so »splavali«, drugi pač ne. Nekateri so se zadovoljili s tem, da so učencem pošiljali besedila z nalogami, drugi so to nadgradili s spletnimi povezavami do nalog, le redki so se pouka lotili interaktivno (videokonference, deljenje zaslona …). Tudi uporaba »učilnic«, najsibo Arnesovih, Googlovih ali Microsoftovih, h kakovosti izobraževanja ni prav veliko pripomogla. Vsebine so bile velikokrat nametane, popravljane in dodajane, če lahko sodim iz osebnih izkušenj (mojih otrok), prek celotnega dneva. Dogajalo se je, da so otroci vsebine dobili dopoldne, prek dneva pa so redno »letele« še nove. Včasih so bile to še dodatne tuje povezave ali podvprašanja, spet drugič spletni kvizi. Otroci so bili ves dan polno zasedeni, verjamem, da tudi učiteljem ni bilo lahko.

Kot rečeno, prav nihče ni imel pred seboj pravih učnih vsebin, ki bi bile za uporabo potrjene pri ministrstvu za šolstvo. Kot je videti, bo tako tudi vnaprej, ob morebitni naslednji koronakrizi ali pa v običajni prihodnosti. Bodo pa zato učenci imeli prenosne računalnike ali tablice, ki bodo politiki pomagale, da bo lažje ponovno izvoljena.