Pro et contra: SDTV ali HDTV?

Matjaž Klančar: Zakaj bi raje imel HDTV?

Moram priznati, da je kolega na levi strani svoj pogled zelo dobro utemeljil. Res je, dokler nimamo ravno 50-palčnih televizorjev, HDTV verjetno nima očitnih prednosti pred najbolj kakovostnim podatkovnim tokom SDTV. Vendar - ali ni želja vsakega tehnofila, da bi tako velik televizor tudi imel? No, seveda bi bilo treba marsikaj pred tem kupiti tudi večjo dnevno sobo, toda pustimo zdaj to.

In če bi si dejansko omislili tako velik televizor, pa ostanimo zaenkrat na realnih tleh in se pogovarjajmo o, recimo, 42-palčnih modelih, bi bilo vsekakor bolje, če bi si že ta trenutek omislili takega z nalepko FullHD, ne pa takega, ki je nima. Razlogov je več.

Na tako velikem televizorju je navaden signal PAL, pa če prikazuje še tako kakovosten material, videti kockast oz., bolje rečeno, pikčast. Res je, le če si ga ogledujemo od blizu, če se pomaknemo dovolj daleč vstran, ne. Vendar, v čem je potem poanta tako velikega televizorja, če bomo program na njem gledali od tako daleč, da bo videti, kot da imamo pred seboj svoj stari, dobri analogni televizor izpred desetletja? Če bi na tako velikem televizorju gledali program HDTV, bi si ga lahko ogledali od bliže, tako da bi podrobnosti tako velikega števila pik prišle lepo do izraza.

Res je, pri ogledu poročil to bolj ali manj ne drži - gledati napovedovalca v ločljivosti SD ali HD je bolj ali manj enako. Nikakor pa to ne drži za naravoslovne in/ali izobraževalne oddaje, ki jih prenašajo današnji kabelski in IPTV ponudniki. Da ne govorim o filmih v visoki ločljivosti, ki si jih lahko že danes ogledujemo na predvajalnikih in nosilcih HD DVD in blu-ray).

No, prav, oboje je danes bolj teoretično, saj je od takih programov v ločljivosti HD pri nas na voljo le DiscoveryHD (na T-2 televiziji IPTV), pa še ta le v ločljivosti 720p. In, da, tudi predvajalniki in filmi HD DVD in blu-ray se ne prodajajo ravno na vsakem koraku in po smešnih cenah. Vendar se bodo, pa tudi programov HD bo sčasoma več, o tem ni dvoma.

In tu nastopi ključni trenutek - če verjamemo oz. smo celo prepričani, da bo nam bo televizor HDTV v prihodnosti zaradi vsega zgoraj napisanega prišel prav, in če smo se iz kakršnegakoli vzroka za nakup odločili prav zdaj (npr. zaradi odpovedi dosedanjega), potem se je seveda smiselno odločiti za nakup takega z nalepko FullHD. Navsezadnje televizorji sodijo med tisto opremo, ki je ne kupujemo vsako leto, temveč nam služi nekaj let, vsaj pet (meni sedanja že 17 ;). No, vsaj zaenkrat je še tako, čeprav se to na vseh področjih spreminja, o čemer sem že pisal.

Če ne drugega, bomo do takrat, ko bodo vsebine HD široko na voljo, tak televizor lahko uporabljali tudi za povezavo z računalnikom oz. za morebitni računalnik v dnevni sobi, HTPC. In si na njem občasno omislili kak DivX v ločljivosti "HD" (v praksi je to tam okrog 960 × 544 pik), za kakovosten ogled domačih fotografij, ki jih danes mrgoli po domačih diskih (in ki imajo ločljivosti "nekaj tisoč x nekaj tisoč pik") in, ne nazadnje, za udobno deskanje ali branje elektronske pošte iz naslanjača.

Aha, pravite, da je kolega na levi govoril o programu HD, jaz pa o televizorjih HD? No, res ... Ampak nekako sem se vendarle moral izmazati, mar ne? ;)

Navsezadnje televizorji sodijo med tisto opremo, ki je ne kupujemo vsako leto, temveč nam služi nekaj let, vsaj pet.

Boris Horvat: Zakaj imam raje SDTV kakor HDTV?

Najprej moram pojasniti, kakšno televizijo standardne ločljivosti (SDTV) bi rad imel. Ne take, kot jo predvaja velika večina zemeljskih, kabelskih ali satelitskih kanalov, temveč televizijo v največji kakovosti, kot jo omogoča digitalni standard SDTV (720 x 576 pik), po možnosti v širokozaslonskem načinu 16 : 9 (PAL PLUS) in pri optimalnem bitnem toku (6-8 Mpbs za MPEG 2 oziroma 5-6 Mbps za MPEG 4). Taka televizija pa je prej izjema kot pravilo, saj večina televizijskih ponudnikov zaradi varčevanja s pasovno širino oddaja v "kompromisni kakovosti", največkrat v formatu 480 x 576 pik (ali celo samo 480 x 432 pik za širokozaslonski način), z bitno hitrostjo od 1,5 do 2,5 Mbps. Resda na običajnih analognih televizorjih s katodno cevjo velikosti do 32 palcev niti ne bomo opazili razlike v kakovosti, slaba slika pa nas bo začela motiti, brž ko bomo zamenjali stari televizor z digitalnim televizorjem s ploskim zaslonom (plazma ali LCD) in začeli razmišljati o večji sliki (42 palcev in več).

Še bolj moteče se izkaže sprememba kakovosti slike pri deskanju po televizijskih kanalih. Človeški možgani so zelo prilagodljivi in se hitro navadijo na določeno kakovost slike (ali zvoka), tako da je čez nekaj časa niti ne opazijo več, kot moteče pa opazijo nenadne spremembe v kakovosti slike (ali zvoka). Na primer, če poslušamo (po možnosti dobro) glasbo (in ne kakovosti avdiofilskih naprav) na dobri, stari vinilni plošči, potem kaj hitro ne zaznavamo več šumenja igle, temveč predvsem uživamo v glasbi. Če bi naenkrat preklopili na digitalno ploščo CD, pa bi takoj opazili spremembo in bi nas šum ob novem prehodu na poslušanje vinilne plošče zmotil. Podobno velja tudi za video, pri katerem je zelo moteče preklapljati med kanali z visoko ločljivostjo in kanali s (slabo) standardno ločljivostjo. Le malo ljudi pa bi na zaslonih danes običajne velikosti (recimo 40 do 50 palcev) s priporočljive oddaljenosti gledanja vsaj 3 metre opazilo razliko med televizijo visoke ločljivosti in najboljšo televizijo standardne ločljivosti.

Televizija visoke ločljivosti je danes "in". To izdatno vzpodbujajo predvsem izdelovalci elektronske opreme z značkami "HD Ready" ali "Full HD" na svojih ploskih zaslonih ali projektorjih in temu napredku se ne bomo mogli izogniti. Izkaže se, da je tak razvoj tudi koristen, ne glede na prihod televizije HD, kajti na zaslonu visoke ločljivosti z dobrim slikovnim procesorjem (ki bo npr. zgladil žagaste robove) bo kakovostno gradivo televizije običajne ločljivosti (SD) videti precej bolje kakor na zaslonu z običajno ločljivostjo (SD), tako dobro, da ga skoraj ne bomo ločili od televizije visoke ločljivosti. In, verjemite, ne nazadnje je na zaslonih z visoko ločljivostjo večji užitek tudi igrati računalniške igre.

Če se vsaj malo spoznamo na tehniko, hitro ugotovimo, da bo HDTV še lep čas utopija. Če bi hoteli vse satelitske televizijske kanale takoj preklopiti na visoko ločljivost minimalne kakovosti po standardu vsaj 720 p (8-10 Mbps), da o 1080p (vsaj 15 Mbps) niti ne govorimo, bi morali število satelitov za oddajanje televizije (trenutno okrog 150) povečati vsaj za trikrat. Podobno lahko ugotovimo za kabelsko televizijo, da bi čez zdajšnja kabelska omrežja oddajali samo kanale v visoki ločljivosti, bi se trenutna izbira kanalov zmanjšala vsaj za trikrat. Ob izbiri peščice kanalov v visoki ločljivosti pa bi se počutil podobno kot tisti zagrizeni avdiofil, ki vedno znova posluša svoje tri ali štiri res dobro posnete plošče.

Ne nazadnje pa, koliko je takega televizijskega gradiva, ki bi si ga res želeli videti v visoki ločljivosti?