Pro et contra - tradicionalna programska oprema : spletne storitve

Vladimir Djurdjič: Zakaj bo tradicionalna programska oprema še naprej poglavitni način ponujanja rešitev

Če bi sodili zgolj po nekaterih, očitno preveč optimističnih napovedih in predvsem hitrem tempu razvoja spletnih storitev, bi morale danes slednje že povsem prevladovati na področju ponudbe programskih rešitev za osebne računalnike. Toda v resnici je povsem drugače, saj v absolutnem deležu tradicionalni programi, recimo temu debeli odjemalci, še vedno daleč prevladujejo kot oblika dostave in način izvajanja rešitev pri uporabnikih. Celo tako zelo, da lahko mirno rečemo, da so spletne storitve in spletni programi danes še vedno zgolj dopolnilo tradicionalnih programov, ki se izvajajo v osebnih računalnikih.

Še nedavno so bili za tako stanje povsem tehtni tehnološki razlogi. Spletne tehnologije so bile dokaj omejujoče, pasovna širina internetnih komunikacij je bila omejitev za resnejši poseg na področje tradicionalnih programov. Toda danes so spletne tehnologije zelo napredovale, pa tudi komunikacije v resnici niso več poseben dejavnik. Sodobna programska načela in vmesniki, kot so AJAX, java, .NET, Flash, Slivelight in drugi, omogočajo izdelavo spletnih storitev, ki so sila podobne običajnim programom, tako po videzu kot načinu rabe. Lep dokaz so spletne storitve, ki omogočajo celo urejanje video posnetkov, kar je bilo zaradi procesne potratnosti še nedavno zgolj v domeni lokalnega programja.

Toda resnici na ljubo so vse te spletne storitve prej demonstracije, kaj je možno, ali, kot že rečeno, dopolnitve klasičnih programov, ne pa resna konkurenca. Večina spletnih ekvivalentov tradicionalnih programov je, denimo, funkcijsko daleč bolj skromna, pogosto celo zelo omejujoča, glede na zmožnosti klasičnih programov. Nekateri bodo rekli, da to ni nujno slabo, saj imajo sodobni programi, kot so pisarniška zbirka Office, pa tudi na primer zahtevnejši programi, kot je, denimo, Adobe Photoshop, že preveč funkcij, od katerih tipičen uporabnik uporablja le majhen delež. Toda resnica je ta, da nas v računalniških programih vedno privlačijo novosti, nove zmožnosti. Sicer bi se že zdavnaj nehali ozirati po "novih različicah" programov, saj marsikaj od osnovnih potreb lahko postorimo že s programom Microsoft Word 98, da ne gremo še dlje v zgodovino. Spletne storitve tu ne bodo izjema.

Za podkrepitev trditve, da tradicionalna programska oprema ne bo kar tako izginila na rovaš spletnih storitev, velja pogledati še en vidik. Spletne storitve večinoma dosegajo lep uspeh na področju resnično osebne rabe računalnikov, tudi za zabavo, zlasti tam, kjer so ponujene brezplačno. Po drugi strani pa do danes še nisem srečal nikogar, ki bi pisarniški paket (komercialni ali odprtokodni) dokončno zamenjal za spletno pisarno, kot je, denimo, Google Docs & Spreadsheets. Nekoliko bolj uspešne so storitve pri elektronski pošti, pa tudi tu ne poznam večjega podjetja, ki bi svoje poštne strežnike kar tako zamenjalo za brezplačno poštno storitev. Čeprav bi se pri izračunu lahko izkazalo, da je cena lastništva pri spletnih storitvah po vseh verjetnosti nižja.

Ključni razlog za dosedanji omejen vpliv spletnih storitev, zlasti v podjetjih, je nadzor nad podatki. Večina spletnih programov in storitev nekako implicira, da so podatki uporabnikov nekje v strežnikih, kjer nimamo neposrednega vpliva na varnost, zaupnost, nadzor nad dostopom. To pa so dejavniki, ki so morda na prvem mestu, ko gre za ključne podatke, s katerimi poslujejo podjetja. Tu smo vsi, še posebej pa podjetja, večji tradicionalisti, kot si celo sami priznamo. Razmere se resda postopoma spreminjajo, vendar se bodo tudi v prihodnje razmeroma počasi.

Kljub vsem navedbam je neumno trditi, da spletne rešitve nimajo možnosti. Prav nasprotno, pred njimi je lepa prihodnost. Toda tradicionalna programska oprema bo med nami še dolgo časa, v določeni obliki najbrž za zmeraj. Ne nazadnje bodo vedno izjeme, ko bo lokalno izvajanje primernejše, hitrejše, cenejše. Računalniška industrija poleg tega še vedno živi od klasičnih programov - od izdelovalcev procesorjev prek grafičnih kartic do diskov. Koliko od tega bi potrebovali, če bi prešli zgolj na spletne storitve? Zatorej dobrodošli v svet mešanice tradicionalnega in novega.

Uroš Mesojedec: Zakaj bodo v prihodnosti programi le še skupek spletnih storitev

Poleg Moorovega zakona v računalništvu zadnja leta opažamo predvsem učinek Metcalfovega zakona. Ta v poenostavljeni obliki pravi, da se uporabnost računalnika povečuje s kvadratom medsebojno povezanih naprav. Kaj je sploh tradicionalna programska oprema? Je mar to okostenela koda, ki predpostavlja, da ima ves računalnik le zase in s svetom komunicira prek prenosnih podatkovnih nosilcev ali pa sploh ne? Ali je mar to malo naprednejša rešitev odjemalec/strežnik, ki izkorišča krajevno omrežje? Ali pa je danes "tradicionalni" program že tako ali drugače odvisen od spleta?

Najbolj razširjen kos programske kode, operacijski sistem Okna, bi brez interneta težko deloval, saj je brez rednega posodabljanja zelo hitro resno ogrožen. Seveda Okna še zdaleč niso skupek spletnih storitev, toda nekatere so zanje že ključne. Prav nič drugače ni pri drugi priljubljeni programski opremi, ki se vsaj za posodobitve opira na splet. Vse več pa je uporabnih rešitev, ki jih v celoti uporabljamo prek spletnega brskalnika. Program, ki se zaveda omrežja in ga izkorišča za svoje delovanje, je preprosto uporabnejši. Bistveno.

Ne smemo pa si predstavljati, da je spletni brskalnik tisto edino okno v svet, prek katerega bomo v prihodnosti uporabljali programerske izdelke. Vse sodobne arhitekture izgradnje učinkovitih programskih rešitev temeljijo na porazdeljenosti. Ni sicer nujno, da porazdelitev programske rešitve zajema več naprav, je pa to v temeljih mogoče in se čedalje bolj izkorišča. Danes je tako najočitnejši primer razslojene rešitve uporabniški vmesnik v spletnem brskalniku, programski strežnik nekje v "oblaku" in varen podatkovni strežnik v ozadju, ki skrbi za najbolj kritično sestavino vsake resne rešitve. Toda spletne storitve je mogoče uporabljati še na številne druge načine. Vse bolj domače so nam prenosne naprave, marsikdo take storitve že danes uporablja tudi v pisarniškem telefonu, pa tega sploh ne ve, omrežne storitve prihajajo tudi v sodobne izdelke zabavne in potrošniške elektronike, avtomobile in še in še.

Namizni računalnik, ki je po uresničeni viziji Microsofta resnično prišel na skoraj vsako namizje, se v vsej tej zgodbi zdi kot robat ostanek preteklosti. Res mu njegova skoraj neomejena prilagodljivost omogoča, da je lahko tudi uspešen končni člen pri rabi spletnih storitev, toda s širitvijo ponudbe cenovno ugodnih in zelo učinkovitih rešitev v "oblaku", bo njegova vloga, predvsem v podjetjih, terjala temeljito presojo. Preprosto je predrag za vzdrževanje, če ga zaprežemo zgolj za rabo spletnih storitev. Tudi pri enem izmed poglavitnih očitkov spletnim storitvam - varnosti podatkov, se izkaže, da so veliko bolj varovane pri poštenem ponudniku. Saj zato hranimo denar v bankah in ne v nogavicah!

Tudi zaradi neučinkovitosti "tradicionalnega" modela se v računalništvu obračajo velikanski denarji in prav tu se pokaže velik motiv nekaterih najmočnejših igralcev v računalniški industriji, ki v sedanjem modelu najbolj služijo, zato močno zavirajo pohod novega modela rabe programja. Kljub temu pa vse večja razširjenost širikopasovnih in brezžičnih povezav ter veliko, še vedno strmo rastoče število ponudnikov inovativnih spletnih storitev zagotavljata, da bomo v prihodnosti delali samo še prek spleta, a vse to bo za nas pravzaprav neopazno.