Pro et contra - trgovina ali spletna trgovina?
Praznični čas se bliža, trgovine pa so zaprte… Smo res prepričani, da lahko spletni nakupi v celoti nadomestijo tisto pravo izkušnjo prazničnih nakupov?
Osebni stik in – takojšnji užitek!
Boris Šavc
Najboljša božična navada je, ko se z družino polni denarja odpeljemo v Gradec in prtljažnik avta do večera tako napolnimo, da ga komaj zapremo. Dan, preživet v nakupovalnem središču, je čudovit, še slajše pa je pospravljanje doma. Vsak izdelek, ki pride iz vrečke, vzbudi občutek, kot bi ga ponovno kupil. Celodnevnega uživanja ne more nadomestiti nobeno klikanje z miško.
Internet je čudovita stvar, med drugim nam omogoča zabavo, druženje s prijatelji, spoznavanje novih ljudi in seveda nakupovanje. Vendar ali ni vse našteto neprimerno bolje izvajati v živo? Pravijo, da ima spletno nakupovanje številne prednosti, trgovine so odprte 24 ur na dan, izbire je neprimerno več in časovno je takšno zapravljanje precej manj potratno od klasičnega. V pičli uri lahko nabavimo darila za vse sorodnike in prijatelje, obenem pa jim kupljeno naročimo kar na njihov naslov, da jih zavito pričaka na njihovem domačem pragu v najkrajšem mogočem času. Meni vse skupaj zveni kot ukrepi proti novemu koronavirusu, za lase privlečeno. Trgovin ne potrebujem 24/7 na razpolago, ker imam tudi kaj drugega početi, veliko izbire pomeni dvom in negotovost, kar je vedel že Steve Jobs, medtem ko darila najraje dajem osebno, saj je izraz prejemnika kot Mastercard – neprecenljiv.
Isti ljudje trdijo, da pri klasičnem nakupovanju izgubijo preveč časa, težje primerjajo cene ter se morajo pogovarjati z neznanci. Kako, če je bistvo klasičnega nakupovanja prijetno preživljanje prostega časa, lov na popuste in seveda druženje? Jaz izkušnje ne zamenjam za nobeno spletno stran. Še danes, ko poštarji do trde teme raznašajo pakete za božična darila, čakam na dan, ko bodo omejitve odpravljene, da sam opravim praznične nakupe. Moji vedo, da mora tudi Božiček upoštevati omejitev gibanja na občine.
Spletno nakupovanje me je kvečjemu še bolj prepričalo o prednostih klasičnega nakupovanja. Oblačila lahko pred nakupom pomerim, druge izdelke preizkusim. Vidim, kakšen je predmet na otip, kako deluje in kakšen je v resnici videti. Najpomembnejšo prednost sem nalašč pustil za zadnji argument – ko nekaj kupim, želim, da je takoj moje. Zakaj je Ikea daleč najbolj priljubljena trgovina s pohištvom? Ker lahko na novem kavču poležavaš še isti dan, namesto da ga plačaš in nato tri mesece čakaš nanj. Pri spletnem nakupovanju je drugače: zelo si želiš neke stvari, jo plačaš, nato pa čakaš sodobnega Božička (beri: poštarja) kot pes na kost. Najboljši so impulzivni nakupi, za katere ti ni nikoli žal. Le kako bi lahko objokoval nakup nove igralne konzole, če se z njo že isti dan zabavaš pozno v noč? Če jo kupiš prek spleta, ti od večerne zabave na dan nakupa ostaneta le praskanje po glavi in minus na transakcijskem računu.
Če bi se dalo brez Pošte …
Matej Šmid
Kovid pomeni online, bi lahko zaključil že na začetku. Ogromno trgovin je zaprtih, tiste, ki niso, imajo omejitve, zaradi katerih ljudje stojijo v vrsti, zunaj, na mrazu. Nakupovanje prek spleta je torej ne samo smiselno, ampak kar nujno. Celo nakupovanje oblek, saj je med omejitvami v fizičnih trgovinah tudi prepoved pomerjanja, še edina prednost torej, ki jo imajo pred spletom.
Toda nakupovanje prek spleta v decembrskih in sploh prazničnih časih, žal, ni več tako brezskrbno kot sicer. Tudi na spletu je namreč gneča, tudi tam vlada zakon povpraševanja in ponudbe, predvsem pa vlada zakon – dostave. Marsikateri artikel je v tem času out of stock ali pa se je zato, ker ga nima več veliki Amazon, podražil. Manjši prodajalci seveda prodajajo za višjo ceno, saj nimajo take ekonomije obsega. Sam sem, denimo, kupil darilo za podmladek, ki se je že dan kasneje podražilo za 50 (!) odstotkov.
Vseeno pa spletno nakupovanje vsebuje nekaj, čemur se ne moremo izogniti, in to je – dostava. In ta gre, žal, največkrat prek slovenske Pošte. Saj veste, tiste prislovične Pošte, ki v svojih poslovalnicah počne vse ostalo (beri: prodaja vse) razen hitre dostave in predaje pošiljk. Pošte, pred katero ljudje zmrzujejo v dolgih vrstah. Pošte, ki za dostavo pošiljke iz enega dela mesta v drugega potrebuje nekaj dni. Ni dolgo tega, kar sem pošiljko iz drugega dela Evrope do Brnika dobil v dveh dneh, nato pa se je po Sloveniji svaljkala še tri dni … Po drugi strani imamo lahko tudi srečo, ko pošiljatelj tudi za končno dostavo izbere katero izmed agilnejših svetovnih podjetij – denimo DHL. Pošiljka iz Barcelone je tako prispela v dveh dneh – prek Kölna in Brnika.
V slovenskih spletnih trgovinah to seveda ne gre, zato smo verjetno med redkimi državami, kjer spletni nakupi tečejo prek – osebnega prevzema. Še posebej v decembrskem času, ko nas k temu usmerjajo kar same spletne trgovine. Saj veste – naročite na Mimovrste in greste iskat sami. Ne, ne gre za znižanje stroškov, saj Mimovrste zaračuna tudi osebni prevzem (!). Kot da bi v Lidlu pri izhodni blagajni plačali še dodaten račun, da vas spustijo iz trgovine …
No, nekateri osebnega prevzema ne računajo, si pa vzamejo čas. Spet osebna zgodba – prek spleta v Merkurju naročim sijalke. Merkur mora biti namreč zaprt, omogoča pa naročanje prek spleta in osebni prevzem. V tej isti trgovini, ki je sicer »zaprta«. Po naročilu dobim sporočilo, da »bo naročilo predvidoma pripravljeno za prevzem v sedmih (!) dneh«. No, saj potem so malce pohiteli in sem jih dobil v dveh dneh. Verjetno je res veliko dela s tem, da vzameš sijalke s polic in jih neseš do blagajne, a tako pač je …
