Pro et contra - Večpredstavni podaljški proti računalnikom
Vladimir Djurdjič: Zakaj je za hišni kino večpredstavni podaljšek boljši od računalnika
Večpredstavne vsebine lahko danes brez težav spremljamo na osebnih računalnikih, a pravi čar je šele v tem, da to počnemo udobno zleknjeni pred domačim televizorjem v dnevni sobi. Toda računalniki preprosto ne sodijo tja, saj so preglasni, predvsem pa je delo z njimi nekaj metrov od zaslona, milo rečeno, nerodno. Čeprav so računalniki nedvomno najbolj prilagodljive in univerzalne naprave, so precej bolj primerni, specializirani predvajalniki, ki jim pravimo večpredstavni podaljški. Prav zaradi tega so pravzaprav nastali.
Večpredstavni podaljški so precej bolj podobni izdelkom zabavne elektronike, kot so, denimo, predvajalniki DVD in video snemalniki, pri delovanju so tihi, zaženejo se v nekaj sekundah, krmilimo jih preprosto z daljincem, čeprav so v resnici pravcati računalniki v malem. To je pravzaprav tista prava izkušnja, ki jo pričakujemo pri gledanju filmov, fotografij in poslušanju glasbe v dnevni sobi.
Za razliko od tega se računalniki zaganjajo tudi po več minut, pri delovanju pa so glasni; to opazimo predvsem pri tihih prozorih v filmih. Čeprav jih lahko dogradimo (tako s strojno kot programsko opremo), da lahko večpredstavne vsebine krmilimo z daljinskim upravljavcem, so računalniki v resnici mišljeni za rabo s tipkovnico in miško, to pa močno oteži rabo, ko sedimo v kavču in nimamo pri sebi ravne površine (miška). Če si omislimo brezžično miško in tipkovnico, je vprašljiva tudi zanesljivost delovanja na razdalji več metrov, saj te naprave večinoma nimajo takega dometa.
Računalniki so v dnevni sobi problematični tudi zaradi vmesnikov. Medtem ko imajo sodobni večpredstavni podaljški domala vse potrebne video in zvočne izhode, smo pri računalnikih močno omejeni. Če domači televizor nima vhoda VGA, bomo najbrž izviseli ali pa se bomo morali zadovoljiti s precej slabšo kakovostjo slike. To še posebej velja za video posnetke v visoki ločljivosti, kjer bomo brez vmesnika HDMI težko zagotovili pravo povezavo. Računalnikov s priključki HDMI ali DVI pa je še vedno izredno malo. Enako velja za zvočni izhod - če želimo zvok poslušati prek hišnega prostorskega ozvočenja, bomo brez digitalnega (optičnega) zvočnega izhoda ostali pri stereo zvoku.
Potem je tu še vprašanje uporabniških vmesnikov. Osnovo računalniško grafično okolje preprosto ni primerno za gledanje na televizorju. Črke so z razdalje premajhne, podrobnosti grafičnih elementov niso prepoznavne. Črke sicer lahko povečamo, vendar pri tem naletimo na druge težave. Potrebujemo torej specializirane programe, ki pa pomenijo dodaten strošek in/ali delo za prilagajanje sistema. Na koncu nas bo tak računalnik v dnevni sobi stal tudi dvakrat več od večpredstavnega podaljška ali pa bomo vselej porabili (pre)več minut za usposobitev prenosnika za rabo (priklop kablov, urejanje ločljivosti ...). Precej bolje je, da to nalogo prepustimo specializiranim napravam, ki so narejene za to.
Matjaž Klančar: Zakaj je računalnik "ultimativna" rešitev
Naj kar začnem z odgovorom na vprašanje v naslovu - zato, ker je vse drugo kompromis. Predvajanje videov jim gre zadnje čase tako zelo dobro, da jim kompromisni polizdelki, med katere še vedno štejem tudi večpredstavne podaljške ("media extenders"), ne sežejo niti do kolen.
Danes sicer že prav vsak DVD predvajalnik/snemalnik predvaja tudi "divxe", vendar kvantni preskok med zmogljivostmi teh in računalnikom ostaja. Res, podprti so večinoma vsi kodeki, podnapisi delujejo in tudi šumniki niso več bavbav. Vendar pa bi danes "imeli" tudi visoko ločljive filme, pa tudi glede kakovosti prikaza smo bolj razvajeni kot včasih, ko je bilo dovolj, da se je na zaslonu vrtelo nekaj povprečno kockastega. In tukaj predvajalnikom DVD/Divx ne gre več. Video, ki je na računalniku videti zelo dobro, je lahko na predvajalniku tudi zelo kockast (imam dokaze). Da ne govorim o tem, da je treba za prenos filma na disk predvajalnika še vedno peči predpotopne nosilce DVD ...
Ampak, hej, vse to res odpade z večpredstavnim podaljškom! O enem najboljših, Popcornu, pišemo v tokratnih Preizkusih. Obvlada HD, kakovost prikazanega videa je odlična, šumniki tečejo in, kar je najlepše, vklopimo ga v omrežje in že lahko predvaja tudi filme z računalniškega diska. Brez nameščanja posebne programske opreme.
Pa vendar. Če kaj ne deluje, si obsojen na čakanje na popravek, na nov "firmware". Popcorn je med mojim polurnim igranjem z njim, recimo, dvakrat zmrznil. Ni mu bil všeč moj na disk presneti filmski DVD. Zmrznil tako zelo, da sem ga moral izklopiti iz omrežja in priklopiti nazaj. Na računalniku se to ne more zgoditi, nikoli. Še nikoli mi niso "zaštekala Okna", če se kak video ni hotel predvajati. In četudi bi mi, bi pač izbral drug kodek ali predvajalnik (BSPlayer, Gom, VLC, Media Player Classic ...). Vsekakor pa bi si znal pomagati sam in takoj.
In še - če mi ni všeč uporabniški vmesnik v računalniku (na voljo je malo morje "media centrov"), se še vedno lahko odločim za klasiko - Total Commander. Premajhne pisave? Jih pač povečam in si naredim ločeno ikono za tako povečan TC.
Ok, res, osebni računalnik je za pod televizor le pogojno primeren. Mora biti namreč majhen in tih, torej tudi drag. Ampak, hej, saj lahko ostane tudi v delovni sobi, do televizorja pa povlečemo le ustrezne zvočne in video kable! Strošek - v najbolj napredni različici (kabel HDMI in optični zvočni kabel) tam nekje do 30 evrov.
Nadzor? Če res škrtarimo, kar brezžična miška. Prav, voziti miško po naslonjalu fotelja ni ravno "user frendly". Toda na voljo so tudi t. i. "presenter" miške, ki jih držimo v roki in imajo vgrajeno kroglico. Na voljo so tudi namenski daljinci, čeprav je te že nekoliko teže najti. Skratka, malo se je treba znajti in računalnik lahko postane in ostane vse, kar bomo v zvezi z videom kdaj potrebovali.
Po drugi strani se seveda strinjam, da ta rešitev ni "za stare mame". Toda, tudi vožnja s ferarijem ni za stare mame. Toda to je, priznajmo, najbolj nekompromisna rešitev za vožnjo od točke A do B ;)