Pro et contra - vgrajeni ali nadgrajeni programi?
Je v prihodnosti mogoče pričakovati, da bodo operacijski sistemi imeli vgrajene bolj ali manj vse programe, ki jih potrebuje povprečen uporabnik?
Prav mogoče!
Boris Šavc
Računalniki, telefoni, tablice, televizorji in druge sorodne naprave že danes v roke novopečenega lastnika pridejo s številnimi, predhodno naloženimi programi, ki predstavljajo dodatno vrednost. Običajno gre za dobre izdelke, ki imajo pred tujimi programi z isto namembnostjo vrsto prednosti.
Napravam priložene aplikacije so kodirane v programskem jeziku, specifičnem za posamezno platformo. Programi za Android uporabljajo Javo, Applove aplikacije Objective C ali Swift, pripomočki za Windows pa C. To jim omogoča, da napravo gostiteljico popolnoma izkoristijo in imajo popolno svobodo pri uporabi funkcij ter strojne opreme, ki so na napravi na voljo. Tako neposredno in brez omejitev dostopajo do kamere, seznama stikov, modula GPS, povezave bluetooth in drugih. Poleg boljše prilagodljivosti jih zaradi naštetega odlikuje hitrost. Mnogo elementov je naloženih vnaprej, pogosto pa za delovanje večine funkcij ne potrebujejo niti internetne povezave. Uradne aplikacije zagotavljajo večjo varnost, saj so pred produkcijo temeljito preizkušene in veliko bolj dodelane od tujih tekmic. Omogočajo bolj kakovostno komunikacijo, saj lahko prejemajo in pošiljajo potisna obvestila.
Videz sistemu priloženih programskih pripomočkov je skladen z okoljem. Čeprav zadnjega v veliki večini posnemajo tudi tuje aplikacije, so te velikokrat podvržene učinku »nenavadne doline«. Gre za izraz japonskega robotika Masahira Morija, ki ponazarja negativne občutke opazovalca ponaredka, ko se zave, da ne gleda izvirnika. Enako velja za tuje aplikacije: naj se še tako trudijo posnemati domačnost priloženih programov, ne morejo ustvariti enakega odziva uporabnikov. Hišne aplikacije imajo vedno ustrezno razmerje slike ter boljši nadzor nad usmerjenostjo, velikostjo in ločljivostjo uporabniškega vmesnika. Ob pomoči sistema samodejno ohranjajo kakovost prikaza, ne glede na to, na kakšnem zaslonu se izvajajo. Vse prednosti izhajajo iz dejstva, da imajo razvijalci pri programiranju na razpolago celoten nabor naprav, na katerih se bodo aplikacije izvajale.
Čeprav so tuje aplikacije na prvi pogled mamljive, odločitev zanje pogosto obžalujemo. Zanje skrbi podjetje, ki s proizvajalcem naprave nima nobenega dogovora ali pogodbe. Nikoli ne bomo vedeli, kdaj bo razvijalec aplikacijo umaknil iz sistema ali opustil njen razvoj. Na drugi strani pa so priložene aplikacije deležne rednih in doslednih posodobitev ter podpore tako razvijalcev kot proizvajalcev naprave oziroma sistema, ki so mu namenjene. Na koncu ne moremo niti mimo cene, saj so priložene aplikacije del celotnega paketa in ne predstavljajo dodatnih stroškov, medtem ko so tuje alternative pogosto plačljive.
Le na sistemskem področju
Matej Šmid
Če se za trenutek ozrem prek plota, v jabolčni svet, bi se morda za trenutek celo strinjal s kolegom na levi. Programčki in programi, ki jih v svoje računalnike, tablice in telefone vgrajuje Apple, so velikokrat popolnoma dorasli svojemu namenu. Spomnim se dostojne mini pisarne za MacOS, ki so jo uporabniki dobili z vsakim macom, spomnim se urejevalnika videoposnetkov, ki je bil daleč nad vsem, kar je v priloženi obliki zmogel ustvariti Microsoft, in vem, da tudi ipadi in iphoni premorejo marsikateri del programske opreme, s katerim je velika večina njihovih uporabnikov popolnoma zadovoljna. Toda v svetu Microsoftovih pecejev pač ni tako.
Tudi Microsoft sicer svojim Oknom prilaga marsikaj in s tem občasno v obup spravlja podjetja, ko jih pahne v prepad bankrota. Kar spomnimo se, kako so se nekoč z naročninami mastila podjetja s protivirusniki in »čistilci« sistema, danes pa velika večina prav lepo shaja z vgrajenim Defenderjem in bo v kratkem s čistilnim PC Managerjem. Toda večinoma so Microsoftovi dodatki tam le zato, da so. Morda res obstaja kdo, ki zares uporablja Beležnico ali njeno izvedenko Wordpad, toda večina bo posegla po »močnejših« izdelkih, četudi bo zanje treba plačati. Morda je res kdo kdaj več kot le preizkusil Slikarja (Paint), morda uporablja Microsoftovo Pošto ali je celo slišal za Microsoft Movie Maker. Morda si je kdo z vgrajenim programom »Povezava s telefonom« celo z Windows povezal svojega androida in po novem iphona, toda …
Programi zunanjih razvijalcev so pač vsi po vrsti boljši in bolj dodelani od tistih, ki so priloženi brezplačno. Logično, saj so jih naredila podjetja, ki se ukvarjajo le s tem, ki so osredotočena na to in ki lahko za njihov razvoj ter vzdrževanje namenijo veliko večje vsote (pa s tem nočem reči, da je Microsoft ravno revno podjetje). Program za urejanje fotografij ali videoposnetkov, ki ga naredi specialist, denimo Adobe, zmore veliko več. Tudi pisarniški program, ki ga naredi specialist, Microsoft, je veliko boljši od tistega, kar je to isto podjetje sposobno narediti brez doplačila.
Res pa je, da razvijalcem manjših in predvsem sistemskih programov na tem področju kaže precej slabše. Protivirusniki, požarni zidovi, čistilci, upravljalniki opravil, spletni brskalniki … vse to so programi, ki nekako sodijo v sam operacijski sistem, zato je logično, da jih bo Microsoft dodelal in ponudil brezplačno. Saj res, spletni brskalniki. Se spomnite, kako je nekoč kazalo, da bodo to tržišče obvladovala podjetja, ki niso tudi proizvajalci operacijskega sistema? Netscape, Mozilla? Danes so to pač Apple (Safari), Microsoft (Edge) in Google (Chrome).