Pro et contra: vrhunski telefon, da ali ne

Telefoni so vse dražji, še posebej tisti najboljši. Je res smiselno kupiti telefon za 2.000 evrov ali je moč biti zadovoljen tudi s tistim za 200?

Živimo skromno!

Boris Šavc

Živimo v času gospodarske krize, kot je sodobni svet ne pomni. Čeprav za vsakim dežjem posije sonce, konca naliva na obzorju ni vedeti. Politiki nas učijo kuhati testenine pri ugasnjenem plinu, sami vsakodnevno gledamo, v katerih trgovinah imajo akcije, ponoči ne kurimo, v službo se vozimo s kolesom in računalnike vestno ugašamo, čeprav jih nekoč nismo. Marsikoga zebe in še več ljudi je lačnih. Hoditi po takšnem svetu s pregrešno dragim telefonom je nesmisel in bahavo početje. Res ne moremo brez njega?

Telefoni najvišjega razreda so iz leta v leto dražji, Applov najboljši telefon letnika 2022 stane že neverjetnih dva tisoč evrov. Včasih je bila razlika med ceno najdražjega modela in cenovno ugodnimi napravami manjša, hkrati pa se je precej bolj občutila strojna podhranjenost, ki je bila posledica našega varčevanja. Medtem ko imajo danes cenejši telefoni spodobne procesorje, kamere in zaslone, se poraja vprašanje, kaj nam jabolčni petičnež in drugi bogataši razen statusnega simbola sploh nudijo.

Poceni telefoni manj znanih blagovnih znamk zadostijo vsem potrebam povprečnih uporabnikov. Z njimi se pogovarjajo, si dopisujejo, brskajo po spletu, si ogledujejo video posnetke, poslušajo glasbo, fotografirajo, igrajo igre in učinkovito počnejo še mnogo drugih stvari. Morda kamera fotografskemu navdušencu ne bo povšeči, a za svoj konjiček ima tako in tako zrcalnorefleksni fotoaparat. Igričarji ne bodo mogli igrati naprednejših naslovov, vendar jih že zdaj raje poganjajo na računalniku ali konzoli.

Cenejši telefoni so običajno manjši in bolj prenosljivi. Zaradi nižje ločljivosti in varčnejše strojne opreme baterije v njih nemalokrat zdržijo daljše napore od dražjih kolegic. V škatli s cenejšo napravo še vedno pride tudi polnilnik, ki ga proizvajalci dražjih ne prilagajo več. Na ohišju imajo poceni telefoni normalen vhod za slušalke, tiste čepke s kablom, ki so takisto v kompletu in povsem zadostujejo za normalno poslušanje glasbe, podkaste in opravljanje prostoročnih klicev. Za vse naštete aktivnosti porabijo precej manj podatkov in ne zahtevajo najdražjih paketov pri ponudnikih mobilne telefonije. Dodatna oprema zanje se dobi ugodneje, saj se proizvajalci zavedajo tanjše denarnice njihovih lastnikov.

Če nam cenovno ugoden telefon pade na tla, ne bomo imeli pokvarjenega meseca ali mesecev, ko bomo varčevali za novo napravo. Še več, rezervni deli zanj so poceni, tako da se ga izplača celo popraviti, v nasprotju s premijskimi modeli, kjer popravilo stane kot ledvica na črnem trgu.

Da, luksuz. Ali je s tem kaj narobe?

Matej Šmid

Kot v svojem komentarju ugotavlja tudi naš Jure, so današnji najzmogljivejši telefoni v resnici luksuz. Ali res potrebujemo tri odstotke hitrejši procesor na telefonu? Bomo to sploh opazili? Najverjetneje ne. Je res nujno imeti prilagodljivi 120-herčni zaslon? Ni nujno. Je ključna kar najvišja svetilnost za delo na soncu? Niti ne. Kaj pa fotoaparat in 200-megapikno tipalo? Resni fotoaparati še vedno prav dobro shajajo s 24 megapikami. Desetkratni zum? Če to stane dodatnih 1.000 evrov, res ni nujen, zagotovo. Vse to je luksuz.

Toda ljudje imamo radi luksuz, tudi ali pa še posebej takrat, ko si ga ne moremo privoščiti. Na parkiriščih si ogledujemo predrage mercedese in beemveje, občudujemo izredno nepraktično in neudobno notranjost ferrarijev in lamborghinijev. Imeli bi najdražje usnjene sedeže, panoramsko streho, vrata, ki se odpirajo navzgor in 300 konjskih moči. Imeli bi zmogljivo ozvočenje Bose, 20-palčna kolesa in seveda globok in resen glas iz motorja oziroma izpušnih cevi. Ali vse to potrebujemo? Ne, tudi močnega motorja ne, navsezadnje se po cestah ne smemo voziti več kot 130 km/h.

Toda imeli bi in imamo/imajo. Ker lahko. Ker si v življenju kdaj pa kdaj tudi kaj privoščimo. Da, tudi zato, ker se z imovino kdaj radi tudi postavljamo. Dragi in zmogljivi avtomobili so statusni simbol in enako lahko rečemo tudi za najdražje pametne telefone.

Odličen in zelo svetel zaslon OLED je tudi na soncu v užitek, 120-herčno osveževanje daje občutek mehkobe, hitro in mehko odpiranje aplikacij in datotek vliva zanesljivost. Toda v resnici kar nekaj uporabnikov vsako leto kupi najnovejši Apple iPhone Pro Max ali Samsung Galaxy Sxx Ultra zato, ker to »sede« k njihovemu imidžu. Imeti nekaj najboljšega. Imeti ferrarija. Pomaga seveda tudi to, da najcenejši ferrari stane približno 100-krat več od najdražjega iphona. Verjetno zato ni prav veliko tistih, ki ferrarije kupuje vsako leto, tako kot nekateri iphone.

Luksuz je in je vedno bil in s tem ni nič narobe. V resnici je to običajen izdelek kapitalizma – nekateri imajo, drugi pa nimajo. Čeprav tudi v »socializmu« in »komunizmu« ni bilo nič drugače. Kar spomnimo se, denimo, našega Broza in njegovega luksuza, ki ga uradno ni imel, pa ga vendarle je. Še dobro, da takrat ni bilo iphonov …