Pro et contra - Windows : Linux

Najprej naj nekoliko popravim zgornji naslov - Linux je na določenih področjih namreč že zmagal. Konkretno na področju (spletnih) strežnikov in vgrajenih sistemov. Zgraditi delujočo osnovo za spletni strežnik na Linuxu (LAMP - Linux-Apache-MySQL-Perl), je res bolj enostavno in precej ceneje kot z Microsoftovimi "gorostasi" tipa Windows Server, SQL Server, ASP.NET itd.

Matjaž Klančar: Zakaj Linux nikoli ne bo zmagal

Trdim pa da, vsaj tako zdaj kaže, na namizju te zmage nikakor ni na vidiku. Odprtokodni programerji so na tem področju poizkusili že marsikaj, pa se od vsenavzočih Oken vse kar nekako odbije. Grafična vmesnika Gnome in KDE sta postala bolj prijazna, pa nič. Nekateri so postali skoraj enaki okenskim, pa še vedno nič. Na namizju je že privzeto nameščena prosta Pisarna, ki je videti skoraj enako kot Microsoftov Office 2003, pa nič. Vse to lahko namestimo tudi v računalnike, ki so bistveno preveč podhranjeni, da bi poganjali novo Microsoftovo Visto in Office 2007, pa še vedno nič. Kako to?

Razlogov je po moje kar nekaj, ključni pa se vrtijo okrog vprašanja tipa kura/jajce. Vzemimo za primer enega takih - slabšo podprtost Linuxa s strani "velikih igralcev". Res, za veliko večino strojnih naprav so gonilniki na voljo že "v paketu", oz. jih različne distribucije Linuxa najdejo same. Vendar to ne velja za novejše naprave. Pri slednjih moramo s seznama izbrati "podobno" starejšo napravo (to pa seveda zahteva nekaj predznanja ...) in se večkrat zadovoljiti z omejeno podporo ali pa vsaj nekoliko obvladati linuxovske forume in druge samopomočniške rešitve. Da bi odjadrali neposredno na izdelovalčevo stran (kaj šele, da bi se gonilniki od tam prenesli samodejno), večinoma odpade, kajti ti gonilnikov za Linux večinoma ne pišejo. Zakaj? Ker Linux na namizju uporablja premajhen odstotek uporabnikov. "I rest my case", kot pravijo v filmih o odvetnikih ...

Podobno velja za uporabo v poslovnih okoljih. Ustreznih programskih paketov (računovodskih, za začetek) za Linux bolj ali manj ni. Ni jih seveda zato, ker tudi poslovnih uporabnikov na Linuxu ni. Itd. ...

Dalje - namizje je sicer prijazno, vendar je zadaj še vedno slabo zamaskiran Unix. Še vedno je preveč grafičnih programov, ki so le nekakšni vmesniki za terminalske programe. Slednjih je sploh preveč za upravitelje oz. samozvane guruje, ki največkrat skrbijo za računalnike dejanskih uporabnikov.

To pa nas pripelje do naslednje težave - premalo izobraženih kadrov za vzdrževanje. Pri tem je seveda ključno, da je "izobraženost" v primeru Oken lahko na bistveno nižji ravni od tiste, ki jo potrebujemo za Linux, pa za podporo prijateljem in njihovim mlinčkom popolnoma zadostuje. Res, v prihodnjih letih bi se znalo to spremeniti, saj danes na fakultetah (in srednjih šolah) učijo predvsem Linux.

Če povzamem zgoraj zapisano - čemu bi pravzaprav uporabnik prešel na nekaj, kar je de facto inferiorno trenutno najbolj priljubljeni rešitvi Windows XP/Office 2003? MacOSXu gre, recimo, bolje, pa čeprav temelji na podobnih koreninah (Unix oz. BSD). Vendar je zamaskiranost le-tega boljša, predvsem pa je grafični vmesnik bistveno bolj prijazen, predvsem pa "simpatičen". No in, res, Apple sam poskrbi za gonilniško podporo oz. za podporo industrije, da o vložkih v marketing niti ne govorim ...

Ah, da, seveda, prešel bi seveda zato, ker je zadeva zastonj, ne? No, predvsem v domačih okoljih so "zastonj" tudi Okna, tako pač je, zakaj bi si zatiskali oči. Če bi domači uporabniki za Okna in Pisarno res morali odšteti toliko kot za cel strojni del računalnika, bi o alternativi bolj resno premislili ...

Uroš Mesojedec: Zakaj je Linux že zmagal

Microsoft ocenjuje odprto kodo, še posebej jedro operacijskega sistema Linux in številne distribucije, zgrajene okrog njega, za največjo grožnjo nadaljnji poslovni širitvi. Seveda ne brez razloga, saj si je Linux utrdil položaj že na številnih, uporabniku bolj skritih področjih, kot so vgrajeni sistemi in strežniki. Zato ne preseneča vztrajna sovražna kampanja proti njemu, ki še dodatno izkrivlja dejstva in onemogoča jasno odločanje.

Nekaj dejstev pa je kljub vsemu očitnih. Predvsem sta Linux in večina temeljne programske infrastrukture na njem prosto na voljo. To ne pomeni le nične cene, temveč tudi svobodo, da lahko programe po lastnih željah prilagajamo in virtualiziramo celotne sisteme. In ne, kljub GPL nam prilagoditev, ki smo jih opravili le za našo rabo, ni treba javno objaviti in s tem morda razkrivati poslovnih skrivnosti. Poglejmo samo Google, ki v svojih strežnikih in na večini namizij uporablja prav prilagojeni Linux. Pri Oknih potrebujemo posebnega strokovnjaka, da nam sploh razloži licenčno politiko!

Naslednje dejstvo je prilagodljivost. Ni nujno, da programe prilagajamo sami. Z Linuxom imamo že v izhodišču v glavnem preveč izbire. Ker je sistem zgrajen z javnimi vmesniki in, kjer je le mogoče, z odprtimi standardi, lahko mirno uporabljamo najrazličnejše podsisteme, od grafičnega vmesnika prek imeniških, e-poštnih in podatkovnih strežnikov do razvojnih jezikov in orodij. Pri Oknih nas izbira samega operacijskega sistema omeji v vseh nadaljnjih izbirah in izkaže se, da je skoraj vse drugo prav tako treba kupiti pri Microsoftu.

Povezano dejstvo je tudi zaklepanje v lastniške standarde. Microsoft je bil na sodišču spoznan za krivega zlorabe monopolnega položaja, žal brez ustrezne kazni. Zato še danes, kjer je le mogoče, vsiljuje svoja pravila igre, ki so jim uporabniki Oken prisiljeni slediti. Vista je morda že šla za korak predaleč. Linux je, nasprotno, dosegel visoko stopnjo združljivosti z drugimi sistemi in v marsikaterem omrežju nadomešča celo Okna kot domenski, datotečni ali tiskalniški strežnik. Programska rešitev, ki to mogoča, Samba, je zato že vrsto let trn v peti Microsoftu in vsaka nova različica Oken spreminja pravile igre, da bi jo (za zdaj še neuspešno) izigrala. Podobno lahko spremljamo pri datotečnih formatih za pisarniške programe, kjer ustrezen standard ISO že imamo (ODF), Microsoft pa se proti njemu bori z vsemi silami.

In da ne bom preveč enostranski, dejstvo je tudi, da je upravljanje Oken za uporabnika prijaznejše. A to je dvorezen meč. Dokler se ukvarjamo z vsakdanjimi in predvidenimi možnostmi, je dovolj klikati z miško, pri vsakem bolj zapletenem posegu, da ne govorimo o avtomatizaciji vzdrževanja desetin ali stotin oddaljenih sistemov, pa se izkaže, da je stari dobri terminalski pristop še danes brez konkurence.

Komur so mar svoboda, prilagodljivost, nizka cena in jasni pogoji rabe, pri tem pa mu ni žal porabiti nekaj več časa ali denarja za temeljne računalniške spretnosti, ki bi jih pač napredni uporabniki morali poznati, ta bo v Linuxu našel pravo rešitev. Še posebej, če izbere katero od zelo prijaznih distribucij, kot sta danes namizna in strežniška različica Ubuntu.