Pro et contra
Opazil sem, da je, predvsem na telefonih z Androidom, velika večina aplikacij zastonj, tiste, ki niso, pa lahko zlahka preskočimo, ker je zanje zastonjski nadomestek. Kaj menite, se bo tak zastonjkarski prodajni model obdržal?
Boris Šavc: Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni
Od nekdaj smo za programe bodisi plačevali bodisi smo jih kradli. V vsakem primeru smo dobili dovršene izdelke, s katerimi je bilo užitek delati. Če piratstvo, ob katerem smo zrasli, potisnemo na stran, še vedno ostane dejstvo, da se je za denar dobilo veliko. Plačljivi programi in igre so bili glomazne izkušnje, ki se jih nismo skorajda nikoli (pre)nasitili.
Prišla je odprta koda in z njo prepričanje, da nismo tako bogati, da bi kupovali poceni. Brezplačni izdelki so za plačljivimi konkretno zaostajali in ponujali precej manj. Sčasoma so zastonjkarji odrasli in dohiteli plačljive aplikacije, a do živega jim kljub vsemu niso mogli. Plačljivi programski izdelki so še vedno vladali svetu. V ceno plačljive aplikacije je navadno všteta tudi podpora, ki nas ob morebitnih težavah z zastonjskimi programi lahko stane več, kot stane celotna plačljiva aplikacija.
O zatonu plačljivih programov govorimo šele z nastankom mobilnih naprav. Slednje so na prestolu najprej ustoličile prodajo za drobiž, ko so se izdelki na mobilnih tržnicah povečini prodajali za evro ali dva. Apple je v novem poslovnem modelu zaplaval kot riba v vodi, Googlov branjevec Play, ki je startal z večinoma zastonjsko ponudbo, pa je dobil v obraz eksplozijo v obliki slabe kakovosti ponujenih aplikacij. Ravno spletni velikan je po moje kriv za razvrednotenje plačljivih aplikacij, saj si tudi priznani razvijalci na Androidu zaradi njegove brezplačne narave svojih izdelkov niso upali zares prodajati.
Ker morajo tudi programerji jesti, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo domislili novega načina molže. Uveljavila sta se dva načina služenja z brezplačnimi programskimi izdelki, z oglasi ali nakupi znotraj aplikacije oziroma s kasnejšo nadgradnjo. V obeh primerih dobimo pokvečene izdelke. Oglasi nam na dnevnem redu najedajo, saj se večinoma prikazujejo v aplikacijah, ki jih potrebujemo večkrat na dan. Logično, več klikov pomeni več denarja. Če oglase programerjem še spregledam, pa ne morem mimo nakupov znotraj aplikacije. Izdelki s tako poslovno strategijo sploh niso zastonj, še demo različice bi bil zanje predober termin. Gre za popolnoma okleščene aplikacije, ki zares zaživijo šele, ko na široko odpremo denarnico. Predvsem se trend uveljavlja pri igrah, kjer so model privedli do takšnih skrajnosti, da za igro celo nekaj plačaš, potem pa za uživanje v njej mastno plačuješ še naprej (Kingdom Rush HD). Samo poglejte zastonjski Microsoftov (mobilni) Office, v katerem brez naročnine lahko dokumente samo gledaš. Iz koga se norčujejo tile fantje: program za urejanje dokumentov, v katerem lahko datoteke samo bereš? Za nameček vse skupaj še oglašujejo kot brezplačno! Krivi smo seveda uporabniki. Če ne bi posegali po takšnih polizdelkih, bi še danes kupovali (ali kradli) popolne programe in igre.
Matej Šmid: So tudi brezplačna kosila
Čas je že bil, da smo se zavedeli, da je (bila) programska oprema v resnici nesramno draga. Res, velikih programov ni enostavno napisati, velike skupine programerjev jih lahko izdelujejo in nato razvijajo leta in leta, a jih nato tudi leta in leta prodajajo milijonom po vsem svetu. Je res normalno, da neki programski izdelek stane nekaj 100 evrov, prodan pa je v milijonski nakladi? Je res normalno, da so bili še pred nekaj leti med prvimi desetimi najbogatejšimi zemljani kar trije microsoftovci, četrti pa iz Oracla? Končno se je nekdo lotil dumpinga in cene programske opreme znižal na raven cen množično prodajanih izdelkov. Vsa čast Applu! Programski izdelki s programskih tržnic za mobilne naprave danes stanejo le po nekaj evrov, milijoni uporabnikov pa avtorjem še vedno zagotavljajo več kot dostojen zaslužek.
In – vsa čast Googlu, ki je s svojo mobilno tržnico cene velike večine aplikacij znižal – na ničlo! Programerji se financirajo s prikazovanjem oglasnih pasic. Zakaj pa ne, saj tudi televizijo že leta in desetletja gledamo »zastonj«, v zameno za prikazovanje oglasnih sporočil, mar ne? No, razen državnih televizij, ki so si našle še dodaten vir financiranja, toda tokrat morda o tem raje ne bi. Resda oglasov na televiziji marsikdaj ne gledamo in jih izkoristimo za obisk kuhinje ali WCja, in najverjetneje jih ne vidimo oz. opazimo niti na telefonu/tablici, toda to je v resnici bolj težava Googla oziroma še bolj njegovih oglasnih naročnikov, mar ne? Dejstvo je, da oglasni poslovni model, ki je za uporabnika zastonj, deluje. Ni dolgo tega, ko je avtor zdaj že kultne igrice Flappy Bird izjavil, da mu prikazovanje oglasov v njej prinaša 50.000 dolarjev na dan. Na dan! Kasneje je vednost sicer popravil v »zelo veliko«, pa vendar je tudi to – zelo veliko.
Tvegam, da bom izpadel škrt in celo egoist, pa vendar – izkoristimo že vendar to, da je danes toliko zastonjskih/oglasnih aplikacij in se izogibajmo tistih, ki od nas zahtevajo denar! No, vsaj če »denar« ni morda le evro ali dva, to bi se verjetno že dalo preživeti. Če aplikacija od nas zahteva preveč denarja, je zagotovo mogoče najti drugo, ki jo nadomesti in se preživlja z oglaševanjem! Še več, tudi za aplikacije, ki so v začetku brezplačne, za polno različico pa zahtevajo denar, se zagotovo najdejo nadomestki!
Vrnimo se v svet osebnih računalnikov, v svet, kjer Pisarna stane 459,94 evra (tako Mimovrste). Tista Pisarna, ki so jo razvili v podjetju onih treh s seznama najbogatejših zemljanov! V tistem podjetju, ki se v zadnjem času poizkuša tudi na zastonjskem trgu mobilnih aplikacij, tako da mobilno pisarno reklamira kot zastonjsko, pa to nikakor ni! Da, tudi na področju osebnih računalnikov orje ledino Apple in ne Microsoft – vpeljava tržnic za osebne računalnike počasi znižuje cene tudi na »velikih« platformah! Njihov operacijski sistem je že zastonj, bomo za popolnoma zastonjske programe na koncu tudi tu pristali pri Googlu in njegovem Chrome OS?