Pro et contra
Opažam, da je vse več pozornosti usmerjene v strojne in programske izdelke, ki naj bi uporabnikom pomagali zdravo živeti. Gre le za muho enodnevnico ali menite, da se bo trend prijel?
Boris Šavc: Vse za zdravje!
Zdravje je najpomembnejša dobrina v vsakdanu slehernega človeka. Tega se zavedajo tudi ponudniki take ali drugačne programske in strojne opreme, ki nas v zadnjem času redno zalagajo z namenskimi izdelki za boljše življenje. Mnenja o uporabnosti teh pripomočkov so deljena.
Osebno menim, da so take aplikacije in pripomočki koristni. Aplikacije v navezi s pametnim telefonom namesto uporabnika zbirajo informacije o njegovi dejavnosti, spremljajo napredek, štejejo porabljene kalorije in podobno. Na podlagi zbranih podatkov uporabniku posredujejo obdelane povratne informacije. Z njimi lažje doseže zastavljeni cilj, saj je dejavnost učinkovitejša, krojena po meri. Na trgu je nemalo pripomočkov in spremnih programov, tako da vsak najde nekaj zase in za svoje potrebe.
Ena poglavitnih prednosti je motivacija. Priznati moramo, da brez priganjanja praviloma ne pridemo daleč. V nasprotnem primeru bi bili osebni trenerji v številnih fitnes centrih že zdavnaj brez dela. Pametni pripomočki z ustreznimi aplikacijami predstavljajo nove načine, kako motivirati uporabnike. Od osebno zastavljenih ciljev, prilagojenih tekočemu napredku, do drugih inovativnih pristopov, kakršen je na primer aplikacija Pact - Cash for Living Healthy, ki pridnost pri izpolnjevanju zastavljenih nalog nagrajuje s pravim denarjem. Zadeva deluje preprosto, če predvidene dejavnosti ne izpolnimo, moramo plačati uporabnikom, ki so bolj disciplinirani od nas.
Preprosti programi in lične zapestnice rekreacijo preoblikujejo v igro. Ker se ljudje po naravi radi igramo, je izpolnjevanje zahtev določenega programa lažje. Pametne, nosljive naprave so v sodobnem času modni in statusni simbol. Poleg zbiranja podatkov o takem in drugačnem udejstvovanju nam pomagajo pri uporabi povezanega telefona, izboljšanju spalnih navad in še čem. Možnosti so praktično neomejene, edina resna ovira je domišljija razvijalcev.
Pričakujem, da bodo pametne naprave in namenski programi v prihodnosti igrali pomembno vlogo pri zagotavljanju zdravja posameznika. Z novimi priboljški v obliki merjenja srčnega utripa, telesne temperature, sladkorja v krvi in podobno, bodo zdravniki takoj dobili (pre)potrebno zgodovino ob morebitnem nujnem posredovanju. S signalom GPS, s katerim je opremljeno vedno večje število takih naprav, bodo reševalci ob morebitni katastrofi ponesrečenca lažje našli in bo nesrečnik hitreje deležen pomoči. Resda se zdi, da razvoj na videz nepotrebnih pripomočkov žene pohlep izdelovalcev, ki mrzlično iščejo novo tržno nišo, tega pa večinoma ne sprejemamo dobro. Pa vendar, ali je nekaj, kar spodbudno vpliva na naše počutje in zdravje, sploh lahko slabo?
Matej Šmid: Vse za pohlep!
Naj nadaljujem tam, kjer je kolega na sosednji strani končal – razvoj strojnih in programskih »zdravih« aplikacij žene pohlep izdelovalcev. O tem ni dvoma. Res je sicer, da je tako še v marsikateri drugi veji svetovnega gospodarstva, saj se svet navsezadnje ne vrti zaradi sočutja do soljudi (na žalost), temveč zaradi denarja. Pa vendar, to »zdravo« dogajanje je začelo presegati vse meje. Še malo, pa bo preseglo manijo navdušenja nad »zelenim«.
Dejstvo je, da ljudje v današnjih časih, ko cele dneve porabimo za delo, radi športamo, se rekreiramo, tečemo, kolesarimo. In dejstvo je, da lahko vse to opravljamo popolnoma brez vsega, brez tehničnih, strojnih in programskih pripomočkov. Vendar je tako rekreiranje dolgočasno, zato je popolnoma naravno, da smo se zatekali in zatekli k pametnim telefonom, takoj ko so bili dovolj zmogljivi. Najprej smo uporabili njihove zmogljivosti predvajanja glasbe, nato še vgrajeni sprejemnik GPS. Do tu vse OK. Tudi to, da so je na raznih programskih tržnicah znašlo malo morje aplikacij, ki so merile pretečeno pot, hitrost teka (ali kolesarjenja) in višinski profil, ni napačno. Prej nasprotno.
Grozno pa je, da so se na to spontane potrebo po rekreaciji obesila velika podjetja in nam kot suho zlato začela prodajati, oprostite, »jajca«. Ko danes vzamemo iz škatle nov pametni telefon, se ta kar šibi od raznih »health« aplikacij, ki nam z nekaj sreče znajo tudi meriti pretečeno pot, veliko več časa pa porabijo za to, da nas opozarjajo na to, kaj vse bi še morali zraven narediti, kako bi se morali tudi zdravo prehranjevati in še kaj. In še več – postrežejo nam s popolnoma izmišljenimi podatki, kot so npr. »porabljene kalorije«. Kajti, lepo vas prosim, kako pa naj bi pametni telefon vedel, koliko kalorij je porabilo moje telo pri polurnem teku? Saj še osnovnega podatka o srčnem utripu nima, za božjo voljo! Da, tistega utripa, ki so ga specializirane ure (Polar) znale meriti že pred 20 leti. Da o tem, da so človeška telesa med seboj zelo različna, zato tudi srčni utrip o kalorijah ne pove prav veliko, niti ne govorim.
In, kar je najhuje, v zadnjem času smo podobne inflacije »zdravih« izdelkov deležni še s strani izdelovalcev strojne opreme. Da, govorim o t. i. »zapestnicah«. O plastičnih igračah z zaslonom LCD, ki jih Kitajci prodajajo za nekaj več kot deset evrov (in jih zahodne družbe preprodajajo za sto in več evrov) in znajo v resnici le eno – meriti število korakov. Če merjenju tresljajev roke sploh lahko rečemo merjenje korakov. In, ne, vsega drugega, s čimer se pohvalijo, v resnici ne znajo. Ne znajo povedati/prikazati, koliko kalorij smo porabili, koliko kilometrov smo prehodili in kako dobro smo spali. Znajo samo približno vedeti, kolikokrat smo zatresli zapestnico. Vse drugo pa si – izmislijo.
Zato menim, da je odgovornost na nas, piscih v strokovnih revijah, da bralcem povemo, v čem je zvijača – v zavajanju potrošnika s strani korporacij, ki so zajahale val spontanega človeškega navdušenja nad športanjem in zdravim življenjem.