Pro et contra

Potrebujem poslovni telefon, sredstvo za klicanje, za beleženje klicev, pregled e-pošte, spletnih strani. Pogoji: enostavnost, hitro, tekoče in zanesljivo delovanje več let. Kakšne so vaše izkušnje?

Tomaž Geršak: Črviva pamet

Z nakupom novega poslovnega telefona sem precej odlašal, kar je za tehničnega navdušenca docela nenavadno. Ljudje okrog mene, ki načeloma poznajo moja stroga merila, so mi prigovarjali, naj vendar grem v korak s časom. Naposled so me prepričali. Ker padem (tudi) na dizajn, sem postal lastnik Applovega paradnega konja, ki bi moral kar najbolje zadovoljiti moje potrebe po poslovni telefoniji. A namesto tega sem dobil računalnik in fotoaparat.

Ocenjevanje prvih nekaj dni bi bilo bržkone nepravično, zato sem se s sočnim besednjakom, na katerega nisem preveč ponosen, tolažil, da moram koncept spoznati bolje. Čim bolj sem brskal po telefonu, tem manj mi je bilo jasno. »Saj res, navodila!«, se lopnem po betici. To je poleg Gorenjeve pečice edina tehnična naprava, za katero sem v treh desetletjih potreboval navodila.

Ko v navodilih nisem našel možnosti za izbris vseh e-sporočil, sem postal zagrenjen. Ko sem več dni preverjal dnevnik klicev in ugotovil, da omogoča le tedensko hrambo, sem osupnil. Ko sem nekega zgodnjega jutra z napol delujočimi možgani s težavo dojel, da privzetih 9 minut dremeža ni nastavljivih, se me je polotila čemernost. Potem je bilo lažje. Ne zato, ker je bilo konec nespametnih rešitev, temveč ker človek po določenem času doživi katarzo. Nikdar ne bom razumel, da ekipni snovalci pomislijo na tisoč stvari, nihče izmed njih pa ni histerično vstal in siknil: »Hej, dajmo ponuditi hitro klicanje na namizju, morda bi čas opomnika bil nastavljiv in celo omogočal minutno natančnost? Kaj pravite na progresivno zvonjenje? Bi morda ponudili resnično preprost program za interakcijo z računalnikom, morda omogočili razvrščanje številk v imeniku in ob nedelujočem Wi-Fi omrežju samodejno aktivirali prenos podatkov?«

Nihče tudi ni pomislil, da v tako mogočni informacijski dobi uporabniki tega veličastnega aparata, zaradi katerega je fanatična srenja pripravljena prenočiti pred trgovino, ne zmorejo poslati več kot pet slik naenkrat (tudi če izberemo manjšo velikost), te pa so vselej označene z enakimi zaporednimi imeni. Šest slik morate poslati v dveh korakih in bog vas obvaruj, če ne obvladate preimenovanja!

Ironično, še preden sem odprl paket, sem tihoma premleval, ali se nisem morda zafrknil, namreč dnevno polnjenje in uporaba brez tipk mi nista preveč dišala. Po vseh drugih pripetljajih na to nisem nikdar več pomislil.

Priznam, telefon je zmogljiv, estetsko dovršen in zmore biti zelo uporaben. Toda primarna funkcija, tista, ki jo je daljnega leta 1876 patentiral Alexander Graham Bell, je postala skoraj pobožna želja. Zamisel mobilnega telefona je, po mojem mnenju, lepo prosim, dosegljivost, dobra avtonomija, logične klicne funkcije ter medmrežna povezljivost.

Nekaj stvari so z novo različico operacijskega sistema odpravili, a vse to je še daleč od aparata, prijaznega do (poslovnega) uporabnika. Ne nazadnje, večino zgoraj omenjenih težav je obvladala kopica mobilnikov že pred desetimi leti. Tudi če je manko zgolj manevrski prostor za prihajajoče modele, je to vnovičen dokaz lahkomiselnosti potrošnikov in enostavnosti množične manipulacije izdelovalcev.

Matej Šmid: Tudi poslovni telefoni se spreminjajo

Res je, poslovni telefoni danes niso več tisto, kar so bili. A za to niso krivi le izdelovalci, temveč tudi mi, uporabniki. Včasih je za vrhunski poslovni telefon veljal Nokiin model 6310 (in pred njim 6210), ki se je ponašal z vrhunskim trajanjem baterije, velikim (sivinskim) zaslonom in skorajda neomejenim polnilnikom za hranjenje telefonskih številk. Do neke mere je sicer obvladal tudi delo z elektronsko pošto (POP3), a je to uporabljalo le zelo malo uporabnikov, saj je bil zaslon za kaj takega enostavno premajhen in premalo ločljiv. V resnici pa je poslovnežem najbolj sedel uporabniški vmesnik, ki je bil vrhunsko dodelan in v popolnosti prilagojen za delo z eno roko.

Danes je drugače, kaj točno je »pravi« poslovni telefon, je v resnici odvisno od samega uporabnika, pri čemer tudi dva poslovneža nimata enakih potreb. Nekateri bi radi zadržali vse prednosti zgoraj omenjene Nokie 6310 in ji dodali le še delo z elektronsko pošto, drugi si pod »poslovno uporabo« predstavljajo predvsem delo z elektronsko pošto, z dodatkom programov za trenutno sporočanje (med katere vedno bolj sodi, priznajmo si, tudi Facebookov izdelek), tretjim je bistven le čim večji zaslon, s katerim si bodo pričarali vtis, da imajo v žepu vedno s seboj kar celoten računalnik.

Recimo bobu bob – telefonov iz prve skupine, kjer bi ohranili vse prednosti starih poslovnih telefonov, v resnici ni in jih ne more biti. Danes so bolj ali manj vsi »resni« telefoni pač telefoni z zaslonom na dotik, kar pomeni, da nimajo fizične tipkovnice in so hkrati veliki. To pomeni, da jih z eno roko enostavno ne moremo upravljati, pa naj nas izdelovalci še tako prepričujejo, da je to vendarle mogoče. Po eni strani smo s tem izboljšali prometno varnost (»SMSanja« med vožnjo je zagotovo manj kot včasih), po drugi pa telefon za kakršnokoli opravilo od nas pač zahteva popolno pozornost, to pa je moteče.

Izbiramo lahko torej le med napravami, ki so dejansko vsaj malo telefoni, in napravami, ki se trudijo biti računalnik v žepu in mimogrede omogočajo tudi nekakšno telefoniranje. In slednjih je veliko več, čeravno izdelovalci tega ne bodo hoteli priznati. Na veliki večini telefonov je namreč videti, kot da so aplikacijo za telefoniranje (imenovano »Call«, »Phone« in podobno) nanje dodali v zadnjem trenutku, in to pač tisto, ki jim je najprej prišla pod roke. Raznih »dialerjev« je za sistem Android na tržnici res veliko, a je tudi tam večina zelo slabih kopij tistega, kar smo imeli na Nokiah že pred desetimi in več leti. Uporabniško gledano, seveda; če bi šteli le »zmogljivosti«, ki jih omogočajo, bi morali reči ravno nasprotno. Vendar je večina »zmogljivosti« tako zapleteno urejenih, da nanje po pretiranem tapkanju hitro pozabimo in jih ne uporabljamo več.

In tako ostanemo pri telefonu, ki ga omenja kolega na levi – z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih je omenil, je to še vedno najboljši približek »telefonu«, kot smo jih poznali včasih. Žal. Kljub temu pa je program za telefoniranje na njem dovolj enostaven in uporaben, da se mu sčasoma privadi tudi uporabnik, ki je v svet pametnih telefonov padel bolj ali manj pod prisilo, med iskanjem poslovnega telefona.