Pro et contra

V internetu berem, da so uspešnica spletne pretočne vsebine, kot so Netflix in podobne, pri nas pa oglasne vsebine polnijo prispevki o novostih s področja klasičnih televizijskih storitev. Smo res tako za časom ali lahko slednji dejansko nadomestijo pretočne novosti?

Matej Šmid: Tudi televizija ni več televizija

Klasična televizijska storitev je danes v resnici veliko več kot televizija, kot smo jo poznali še pred nekaj leti. Če smo včasih na televizijskem aparatu lahko spremenili le kanal, glasnost, svetlost in barve, lahko danes ob pomoči televizijskih krmilnikov, ki nam jih ob naročnini izročijo televizijski ponudniki, počnemo še marsikaj več. V resnici imamo pod televizorjem majhen in zmogljiv računalnik, ki v povezavi s strežniki v strežniških sobanah ponudnika počne vse tisto, kar znajo početi ponudniki spletnih pretočnih vsebin, le da je vse skupaj bližje, v slovenskem delu omrežja, do nas pa od njih teče neposredna povezava.

Slednje je pomembno, saj video vsebine kakovosti, kot smo je vajeni danes, zahtevajo zelo prepustno povezavo, pri visoko ločljivih vsebinah kar okoli 20 Mb/s. Če je slednje do neposrednega ponudnika marsikje že mogoče zagotoviti, pa je to prek množice mednarodnih “hopov” včasih precej težje, zato slika cuka in “skače”. In ko smo že pri mednarodnosti, morda ne bo napak znova opozoriti, da velika večina teh storitev do nas sploh ne priteče, vsaj po legalni poti ne. To pomeni, da se bo z vklopom moral potruditi nekdo, ki se spozna, pa še to ne pomeni, da bo storitev nujno delovala tudi še čez leto ali dve.

Po drugi strani težav s ponudniki krajevnih televizijskih storitev ni, oz. jih vsaj ne bi smelo biti, čeprav so v primeru nekaterih ponudnikov (beri članek na to temo na prejšnjih straneh) lahko že kar moteči. Toda vsaj v teoriji, oz. v primeru najboljšega takega ponudnika pri nas, si lahko obetamo vse tisto, kar obljubljajo tujci, in še več. Strežniki namreč sproti shranjujejo video vsebine stotin programskih kanalov, in to za 72 ur nazaj (da, tri dni!), enostaven uporabniški vmesnik pa nam prek zelo dobrega daljinca (da, daljinca, ne miške in tipkovnice, kar moramo uporabljati pri spletnih pretočnikih) omogoča hitro in enostavno iskanje vsebin teh treh dni. Še več, vsebine, ki nas zanimajo, si lahko še dodatno posnamemo, snemamo lahko tudi več vsebin hkrati, seveda pa je vse shranjeno spet tam – v strežnikih.

Dostop do vseh teh vsebin je mogoč prek televizorja ali prek telefona/tablice od koderkoli na svetu, dovolj je le prijava z uporabniškim imenom in geslom. Še bolje, dostop iz vseh teh naprav je možen hkrati, nekdo lahko gleda nekaj na televizorju, drug nekaj drugega prek tablice, tretji po telefonu. Pri čemer je lahko ta tretji tudi na dopustu na drugem koncu sveta.

Omenil bi še nesporno dejstvo, da je na “navadni” televiziji pač na voljo veliko več vsebin kot na nekaj specializiranih pretočnih storitvah, kjer prevladujejo filmi in servisi, a sem prepričan, da bo slednje priznal tudi kolega na desni.

Boris Šavc: V internetu je prihodnost

Množična dostopnost pretočnih storitev je precej spremenila navade kupcev. Fizični nosilci so iz dneva v dan redkejši, klasika se umika sodobnim virom zabave. Netflix, Hulu in sorodne storitve so kabelskim operaterjem v ZDA povzročile velikanski izpad dobička. Deezer, Google Music in še kdo pa zmanjšano prodajo CDjev v Sloveniji. Spletne videoteke so priljubljene tudi pod Alpami. Dovolj, da se povsem odrečemo klasični televiziji?

Klasična televizija z IPTV na čelu se spremembam dobro upira. Uporabniku ponuja nepregledno množico najrazličnejših programov, možnost snemanja in zamika programov. Okrnjena programska shema je odjemalcem na voljo tudi na mobilnih napravah. Na prvi pogled je stanje jasno, sodobne televizijske zabave ni moč zamenjati zlahka. Toda pozor, mesečni računi se z omenjenimi priboljški v navezi z bogatejšim programom znatno odebelijo. Hitro dosežejo  petdeset evrov in več, to pa je nesprejemljivo. Čez lužo dostopni Netflix, Hulu in samostojni HBO skupaj stanejo zgolj trideset dolarjev, to je polovica zneska, ki ga pri nas odštejemo za televizijo. Ni čudno, da se je petina Američanov že odpovedala kabelski televiziji in popolnoma presedlala na pretočne storitve. Prehod obžalujejo le redki.

Pri nas je menjava težja. Za uživanje omenjenih pretočnih storitev je zaradi geografskih omejitev treba nemalo računalniškega znanja in drugih spretnosti. Za nameček smo Slovenci precej jezikovno odvisni. Večina televizijske zabave, ki ni vsaj slovensko podnaslovljena, ne mara. Na srečo so na voljo okoliške storitve, ki se poslovne priložnosti zavedajo. DKino, Voyo in Pickbox zadovoljijo tudi najzahtevnejše potrebe po kakovostnih filmih in serijah. Vsebine so praviloma podnaslovljene, med ponudbo ne manjka niti domačih izdelkov. Cenovno so vsi skupaj ugodnejši od osnovnega kabelskega paketa, tako da nam ostane še dovolj denarja, da si omislimo tudi pretakanje priljubljenega športa. Res je, pretočne storitve športne navdušence običajno pustijo hladne. Televizija prenaša vse pomembnejše dogodke s področja znojenja,  pretakanje pa je bolj usmerjeno. Navdušenci za tenis si na primer lahko omislimo TennisTV, ljubitelji košarke NBA League Pass in tako naprej.

Pretočne storitve so na voljo vedno in povsod. Zaznamuje jih visoka stopnja nevezanosti. Če nas kabelski operaterji redno silijo v razne letne pogodbe, lahko pretočne storitve praviloma odjavimo vsak trenutek. Uporabniška izkušnja je boljša. Pretočne storitve nas obveščajo o novih vsebinah in nam glede na okus predlagajo sorodne. Omogočajo boljši izkoristek prostega časa, saj se za televizor usedemo, ko res vemo, kaj bomo gledali. Brskanje po razpoložljivih kanalih in zapravljanje dragocenih ur z gledanjem nezanimivega programa je preteklost.