Pro et contra

V vaših člankih redno prebiram, da se zgražate nad preoblekami telefonov z Androidom. Se da morda slišati tudi drugo mnenje?

Anže Tomić: Google ve najbolje!

Androidni začetki so bili sprva res zelo skromni, saj so v Googlu poskrbeli zgolj za okostje, nekatere androidne preobleke pa so dodale marsikatero novost, ki jo je kasneje Android posrkal vase. Prav tako je šlo za estetsko dosti lepše stvaritve, ki so vsaka po svoje iskale čim večjo povezanost med strojno in programsko opremo.

Lep zgled takšne simbioze so bili telefoni HTC, saj je njihov oblikovalski studio takrat dostavil nekaj izjemno lepih telefonov (HTC Hero) in preobleka Sense ni dosti zaostajala.

Podobno je bilo pri Samsungu, saj je njihov TouchWiz od samega začetka ubral svojo pot, ki jo je mogoče čutiti še danes. Tako Samsung, recimo, noče obupati nad fizičnim gumbom domov, čeprav je Google glavne navigacijske gumbe že pred dvema različicama spravil na zaslon. To se morda sliši kot malenkost, a potegne za seboj veliko dela, ki ga morajo opraviti korejski programerji. Še bolj nadležne so dodatne aplikacije, ki jih pozna skorajda vsaka preobleka. Tako, recimo, prvič prižgan telefon LG vsebuje svojo galerijo za slike in Google Photos. Nekateri imajo svojo aplikacijo za pošto in Gmail. Tu so seveda še brskalniki, ki skušajo nadomestiti Chrome in za vsako povezavo v spletni pošti vprašajo, ali naj se odpre v privzetem brskalniku ali v Chromu. Poleg je sicer kljukica, ki naj bi sistemu rekla, naj si izbiro zapomni, a v praksi ne deluje vedno. Takih zgledov je kar nekaj in so v najboljšem primeru le nadležni, v najslabšem pa neveščega uporabnika lahko konkretno zmedejo.

Android zadnjih nekaj različic krasi preprosta, a učinkovita estetika, ki jo seveda vse preobleke skušajo »popraviti«. Popravki so vedno v negativno smer in včasih mejijo na kriminal. Najboljši zgled tega je (zdaj na srečo že upokojena) Samsungova pisava, ki je spominjala na comic sans. Vsi ti popravki terjajo svoj davek ob bremenitvi procesorja in šele v zadnjih letih je strojna moč tako napredovala, da je preobleke ne zmedejo več.

Za konec pa še najbolj nadležna posledica preoblek: zaradi vsega zgoraj naštetega morajo izdelovalci svoje preobleke prilagajati, ko izide nova različica Androida. To je včasih trajalo pol leta. Zdaj tudi manj. Kljub temu to pomeni, da večina telefonov ni na zadnji različici operacijskega sistema, ki jih žene. Tu ne gre toliko za pomanjkanje novih funkcionalnosti, pomembnejši je varnostni vidik.

Edini telefoni na trgu, ki nimajo vseh teh težav in nevšečnosti, imajo v imenu iPhone. Ali Nexus. Zato so tudi edina resna izbira.

Matej Šmid: Google je preveč špartanski!

Res je, Googlov Android se je začel oblikovno precej ubogo, najverjetneje so prav zaradi tega dopustili, da lahko sistem vsako popravi in polepša. In, res je, včasih ni popolnoma jasno, zakaj nekateri izmed izdelovalcev to sploh počnejo, ko je vendar že na kilometer razvidno, da jim to ne gre. Kitajske preobleke so velikokrat grde, neuporabne, »kitajske« skratka. Najverjetneje se želijo tako ali drugače razlikovati od vedno bolj množične konkurence, ki se bohoti na trgu androidnih telefonov. In obenem upajo, da se bodo kupci njihove preobleke navadili in naslednjič ravno zaradi nje kupili prav njihov najnovejši telefon.

In, priznati je treba, to upanje ni iz trte izvito, natanko v tem so bili uspešni prvi androidni izdelovalci, Samsung, HTC, Sony. Danes kupci pač ne gredo več v trgovino (OK, k operaterju) in rečejo »en android, prosim«, temveč gredo kupit Samsung, HTC ali Sony. In seveda iPhone, a to je že druga zgodba. Vsa ta podjetja imajo na svojih telefonih prepoznavno uporabniško izkušnjo, ki je včasih precej drugačna od tiste, ki jo v osnovi dirigira Google, toda v resnici ni nujno slabša. Včasih prav nasprotno.

Samsung je bil sicer dolgo kritiziran, da je na svoje telefone naložil toliko najrazličnejših programov in dodatkov, da so bili tam nekje do modela Galaxy S3 pravi polž v primerjavi s strojno enakim telefonom brez teh dodatkov. Danes je stanje boljše, saj je dodatkov in programov manj, telefoni pa so dovolj zmogljivi, da jih zlahka prebavijo. Touchwiz je tako v resnici zelo dober sistem, le privaditi se mu je treba (to se je treba tudi čistemu Androidu, priznajmo). Že program za klicanje (Phone) je v resnici veliko uporabnejši od tistega (nečesa), kar najdemo na Googlovih telefonih Nexus. Dober je tudi koledar, predvsem pa navdušijo strani z nastavitvami, ki se sicer ne držijo Googlovih nasvetov o oblikovanju, a so ravno zato barvno lepo pregledne. Enako velja tudi za »roleto«, ki jo s prstom potegnemo z vrha zaslona in na katero lahko prilepimo vse tiste nastavitve, do katerih bi radi imeli hiter dostop. Še enkrat, in iz prve roke – ko se Samsungovega sistema navadimo, nam bo katerikoli drug odveč, čuden in moteč. Ko ime v imeniku s prstom podrsamo na desno, tistega pokličemo, ko ime podrsamo na levo, človeku pošljemo sporočilo.

Sicer pa, zgoraj zapisano dejstvo, da je mogoče Android prilagoditi po svoje, velja tudi za uporabnike, in ne le za izdelovalce. Če nam ni všeč delo z ikonami in programi, si namestimo nov »launcher«. Če nam ni všeč sistem za klicanje, si namestimo enega izmed »callerjev«. Če nam ni všeč sistem zaklepanja zaslona, si namestimo nov »locker«. In za vse to so tudi taki, ki se poskušajo kar najbolj približati Googlovi špartanskosti.