Pro et contra

To, da je vsakodnevno tekanje, celo med službo, postalo nekaj vsakdanjega, sem se že navadil, toda ali je res koristno ob tem vleči s seboj tudi kupe elektronike, od navigacijskih naprav do predvajalnikov glasbe?

Elektronika je vedno bila

Matjaž Klančar

Nalijmo si čistega vina, tek je v resnici dolgočasen, ne, pravzaprav bolj dolgotrajen šport, zato občasno tudi dolgočasen. Zato so tisti pravi »joggerji« ob sebi vedno imeli nekaj elektronike – v obliki »walkmanov«. Resda je bilo s tistimi škatlami, ki so vrtele glasbene kasete (in so bile nekdaj vrhunec tehnologije) težko teči, a je bila glasba, ki je popestrila (morda) večurno tekanje, tega vredna. K sreči so Nemci kmalu izumili format MP3 (Američani pa piratiziranje teh datotek) in glasba se je kmalu preselila v žep, celo na zapestje. MP3 glasbeni predvajalniki (za tekače) so naprodaj še danes, predvsem zato, ker so poceni in ker so veliko bolj priročni od pametnih telefonov, ki lahko (med drugim) opravljajo isto nalogo – predvajajo glasbo.

In, da, tako smo prišli do pametnih telefonov, ki so danes nadomestek za marsikaj, zakaj torej ne bi bili primerni tudi za tekanje in celo za športanje v širšem smislu. Zakaj si ne bi športnih dejavnosti popestrili še s podatki, kot je hitrost srčnega utripa, dolžina poti, ki smo jo pretekli/prekolesarili, navsezadnje tudi trasa poti, ki smo jo prepotovali. Sprejemnik GPS, ki je v telefonu, nam lahko pove tudi, koliko višinskih metrov smo opravili, posebno tipalo pa še, koliko korakov smo naredili. Nekateri znajo oceniti celo to, koliko kisika imamo v krvi med športnim udejstvovanjem. In, kar je najlepše, vse to si lahko doma ogledamo v obliki grafikonov, na telefonu ali v spletu, ali pa sestavljene podatke kasneje pregledujemo v obliki statističnih izsekov.

Se vam zdi telefon prevelik in preneroden? (Omenjenih walkmanov verjetno niste imeli priložnosti uporabiti, mar ne?) Omislimo si lahko tudi kaj manjšega – športno zapestnico ali pametno/športno uro. Odvisno od denarja, ki ga želimo nameniti za to, imajo te naprave vgrajen tudi GPS, števec korakov in celo glasbeni predvajalnik. Lahko si privoščimo celo še kaj manjšega – Samsung je ravnokar predstavil brezžične slušalke, ki znajo meriti tudi srčni utrip!

Da, zakaj ne? Če tehnika je na voljo, če je koristna in če nas zabava, zakaj bi v resnici tekali le s svojimi mislimi v glavi in preštevali korake? Če koga pogled na tako polno bojno opremljene športnike moti, naj pač pogleda stran. Navsezadnje tudi oblačilna industrija športnikom danes namenja še vse kaj več kot le običajne cenene superge in majice s kratkimi rokavi.

Je to sploh še rekreacija?

Matej Šmid

Razumem, da se elektroniki ne morejo upreti vrhunski in profesionalni športniki, navsezadnje si lahko z njo izdatno pomagajo do boljših rezultatov. Pred leti, ko sem se s športom resno ukvarjal tudi sam, je bilo vse, kar smo uporabljali iz teh logov, navadna štoparica, s katero smo si odmerili intervalne treninge. Pa vendar, merjenje srčnega utripa, merjenje tempa treninga, celo merjenje stopnje kisika v krvi so v resnici podatki, ki jih je mogoče izdatno izkoristiti, predvsem pri prilagajanju treninga za naprej.

Ne, povprečni amaterski »jogger« tega ne počne iz teh namenov. Kupe tehnike ima na sebi zato, ker je to danes moderno, ker je kul. Videti tekača v idiličnem gozdičku ali parku, ki ima na nadlahti prilepljen velikanski telefon v prozorni vrečki, v ušesih pa slušalke, je, no, malce smešno. Kako se med tekom ustavlja in preverja množico grafikonov, ki mu jih streže naprava, pa tudi. Mislim, predvajanje glasbe še nekako razumem, kaj več pa že težko. Ali je res tako pomembno videti performančni grafikon vedno ene in iste poti teka prek Rožnika? Je res pomembno, ali smo pri tem naredili 5000 ali 5123 korakov? Je res pomembno, ali smo pri tem »pokurili« X kalorij, še posebej, ker so te pač vedno izmišljene, saj nobena naprava nima dovolj/natančnih podatkov, da bi jih lahko zanesljivo izpisala? In ali res potrebujemo aplikacijo na pametnem telefonu, ki nas ob tem še opominja, da moramo med treningom (in sicer) tudi piti? In se vzdržati alkohola in kofeina?

Najhuje pa je, da so izdelovalci zelo hitro ugotovili da, ja, vse to rekreativne športnike v resnici zanima. Tako zelo, da jim je skorajda vseeno, ali so prikazani podatki verodostojni ali ne. Na trgu imamo (drage!) naprave, ki uporabniku nikjer ne povedo, da se gredo merjene razdalje na podlagi štetja korakov in ne GPSa. Si kar predstavljam tekača, ki trenira za »desetko«, pa mu pametna zapestnica z merilcem korakov predčasno končuje treninge, ker pač dela – malce krajše korake. Ali pa – merjenje srčnega utripa s telefonom, ko je treba s prstom zelo natančno pritisniti na merilec na zadnji strani in upati, da bo sploh kaj izmeril. Da o zapestnicah, ki to menda merijo sproti, a bolj tako, odvisno od sreče, niti ne govorim.

Sploh pa – kaj se je zgodilo s spontanostjo, ko smo se odpravili teči v pol minute, le superge smo si obuli in navlekli nase majico? Zdaj traja vsaj petnajst minut, da se ovesimo z vsemi mogočimi elektronskimi pripravki …