Pro et contra

Ob »bitcoinski mrzlici«, ki nas zajema zadnje čase, me zanima vaše mnenje – je v kriptovalute oziroma, natančneje, v bitcoine smiselno vlagati?

V bitcoinih je prihodnost

Boris Šavc

Najbolj priljubljena kriptovaluta na svetu, bitcoin, je edinstvena priložnost za varčevalce. Bitcoin ima v primerjavi z običajnimi denarnimi enotami kup prednosti, predvsem svobodo, ki omogoča prejemanje in pošiljanje denarja vselej in povsod po svetu. Lastniki bitcoinov so brez skrbi v zvezi s prehajanjem denarja med državami, ne ozirajo se na delovni čas bank, praznike in druge omejitve, ki sicer vplivajo na izvedbo transakcij. Ker ni osrednjega upravitelja enote, ima nadzor nad denarjem uporabnik.

Bitcoin je varna denarna enota, prodajalci brez soglasja in vednosti plačnika ne morejo zaračunavati provizij, plačila pa se izvedejo brez pripetih osebnih podatkov. Digitalno informacijo je preprosto kopirati in šifrirati in tako poskrbeti za dodatno varnost težko prisluženega denarja. Ker izvedenih transakcij ni mogoče preklicati, so prodajalci manj izpostavljeni prevaram. Zaradi uporabe javnega dnevnika oziroma tako imenovanega veriženja blokov je goljufija praktično nemogoča, zato omogoča prodajalcem poslovanje tudi na področjih z visoko stopnjo kriminala.

Poslovanje z bitcoini je transparentno, transakcije so vidne vsakomur, osebni podatki pa so skriti. Dostopno preverjanje transakcij in sama narava denarne enote onemogočata manipuliranje posameznikov, skupin ali držav. Bitcoin je varčna enota s praviloma nizkimi provizijami, ki so ugodnejše kot pri plačevanju s kreditnimi karticami ali celo s spletno storitvijo PayPal.

Varčevanje danes greni inflacija. Če posameznik prihranke naloži v eno izmed običajnejših denarnih enot na trgu, je dovzeten za težave posamezne vlade ali ekonomsko krizo, ki prizadene družbo. Države nenehno tiskajo denar, zato enota na dolgi rok izgublja vrednost. Gre za nekakšen davek na prihranke, ki ga bitcoin ne pozna. Sistem okoli bitcoina je končen, rudarjenje se bo nekje pri enaindvajsetih milijonih bitcoinov nehalo, vrednost pa se bo predvidoma še naprej večala. Slednja je tesno vezana tudi na področje rabe, kjer bitcoin vsak dan prodira v nove in nove sfere življenja. Vedno več je trgovin, ki ga z veseljem vzamejo, bankomatov, ki z njim strežejo. Vrednost bitov, zapisanih na ključku USB, se tako iz minute v minuto veča, prostora ne bo zmanjkalo niti, ko postanemo milijonarji.

Le, če smo adrenalinski tip

Matej Šmid

Precej tega, kar je povedal kolega zgoraj, drži, drži pa še marsikaj, česar ni povedal.

Za začetek, težko me bo kdo prepričal, da bo bitcoin kdaj postal prava valuta, taka, kot jo že stoletja oblikujejo države. Valuta torej, ki bo splošno priznana, tako zelo, da bomo lahko prišli v trgovino in z listkom, na katerem bo zapisana nekakšna šifra, kupili kruh. No, prav, ko bomo s pametnim telefonom to šifro prežarčili v blagajno prodajalca kruha. Gotovo bodo tudi take trgovine, kar nekaj (morda ne ravno za kruh) jih je že zdaj, toda govorim o »100 % pokritosti«, te pa ne bo. Ta se zgodi le, ko to nekdo zapove z odlokom, in ta nekdo je država.

Bitcoin je v resnici lahko le način varčevanja, pa še to le pogojno. Tako kot lahko varčujemo v zlatu, diamantih in delnicah, lahko varčujemo tudi v znamkah ali – v računalniških kodah oz. bitcoinih. V resnici lahko varčujemo v čemerkoli, za kar verjamemo, da ima rastočo vrednost, in za kar smo prepričani, da bomo vloženo vrednost nekoč dobili povrnjeno. Oziroma jo pretvorili v valuto, s katero bomo kupili kruh in mleko (glej zgoraj).

Bitcoinu vrednost vsekakor raste, in to odločno. Resda mu tudi pada, tudi to odločno, a rast zaenkrat odločno prevladuje. Kot je zapisal kolega Huš v tokratni temi številke, je bitcoin od leta 2013 do danes zrasel z 12 na 5000 dolarjev. Res pa je, da je nekaj dni kasneje zdrknil na 4000 in je zdaj (spet) na okoli 3900 dolarjih. Če ste bitcoine kupili leta 2013, ste torej danes bogataši (takoj, ko jih pretvorite spet v dolarje in evre, seveda). A le, če ste varčevanje zastavili dolgoročno in ste v nakup vložili »odvečni« denar, s katerim ste se odločili malce poigrati.

»Poigrati« je tu ključni izraz, kajti nihče ne ve, koliko časa bo zadeva še rastla in kdaj bo morda vredna nič. Tako kot je bila leta 1637 cena čebulice nekega posebnega tulipana vredna toliko kot hiša v Amsterdamu, nekaj mesecev kasneje pa popolnoma nič. Zagotovo pa so tisti, ki so čebulice prodali kak dan prej, obogateli.

Če imate torej dovolj poguma in dovolj mirne živce, kar vložite stotaka, tisočaka ali celo več. Nato pa pozabite nanj in naslednjič preverite tečaj čez kako leto, dve ali več. Če boste imeli srečo, bo na računu nekaj(deset, sto)-krat več evrov, s katerimi boste lahko šli po kruh in mleko. Če ne, pa vam bo tako ali tako vseeno, ker je od nakupa minilo že toliko časa in ste tako ali tako vložili »odvečni« denar.