Pro et contra

Že kar nekaj izdelovalcev se pohvali, da lahko njihov telefon priklopimo na monitor, tipkovnico in miško in ga s tem prelevimo v pravi računalnik. Toda, ali to tudi deluje?

Deluje, skorajda že dovolj dobro

Matej Šmid

elefoni so danes strojno nedvomno močnejši kot računalniki, ki smo jih imeli na mizi pred nekaj, morda desetimi leti. Računalniki, s katerimi smo takrat počeli vse, od urejanja besedila, dela s preglednicami, deskanja po internetu in celo urejanja videa in seveda igranja iger.

Tako da – vse to lahko danes počnemo tudi s telefonom, vgrajena procesorska jedra (4, 8 ali celo 10), 4 ali celo 6 GB pomnilnik in celo do 128 GB »disk«, so v resnici dovolj. Word in Excel na androidnih telefonih in iOSu sta že dovolj dober približek originalnih programov za Windows, telefonski brskalnik Chrome prav tako, današnji vlogerji pa svoje video izdelke za Youtube tako ali tako montirajo že kar neposredno na telefonu. Vse, kar nam v resnici manjka, je velik zaslon in, za hitrejše delo, še tipkovnica in miška.

Prvi poskus v tej smeri, Microsoftov Continuum, je bil le polizdelek, Asusovi poskusi z vtikanjem telefona v prenosnik nekoliko čudaški, Samsungov DeX in zdaj Huaweiev EMUI Desktop pa že prav spodobno delujeta. Še več, Samsung je za naprave Galaxy pravkar napovedal projekt, ki bo omogočal namestitev čisto prave distribucije Linux, kot smo jih vajeni na namiznikih in prenosnikih.

Ključno je seveda to, da zna tak telefon na priklopljenem monitorju prikazovati »pravo« namizje, in ne le pokončne slike dogajanja na telefonu, uporabniku pa omogočiti delo na način, ki ga je vajen na pravih računalnikih. Tako Samsungu kot Huaweiu to bolj ali manj uspeva. Deskanje s Chromom je zelo podobno kot v Oknih, enako tudi delo z Wordom in Excelom. Tudi grafično intenzivni programi, kot sta Youtube in Google Maps, denimo, delujejo brez težav, enako lahko rečemo tudi za zapletene spletne storitve, kot je Facebook. V resnici se do neke mere pozna le to, da zadeva vendarle teče na varčnih procesorjih ARM, in ne na vrhunskih Intelovih modelih i5 ali i7, kot smo jih vajeni sicer – premikanje med programi malenkost zaostaja, premikanje oken ni popolnoma zvezno. In telefon se zelo greje.

V resnici še najbolj moti to, da je namizje, kljub temu da je skoraj v popolnosti uporabno (prinesemo telefon, se priklopimo in delamo!), drugačno, kot smo vajeni sicer. Ni enako Windows, ni enako MacOS. V resnici je zelo podobno nekaterim distribucijam Linux, ki jim, kot vemo, na namizju ni nikoli uspelo pridobiti spodobne priljubljenosti. Verjetno je razlog za to …

Zanimivo, vendar v resnici ne deluje

Boris Šavc

Izdelovalci najdražjih pametnih telefonov želijo v zadnjem času kupcem dopovedati, da je njihova naprava edino, kar potrebujejo. Ker je zmanjkalo prostora za napredovanje, novi modeli so zgolj manjše nadgradnje prejšnjih, kjer svežih sposobnosti praktično ni, radi predstavijo pametne telefone najvišjega cenovnega ranga kot dostojno zamenjavo za računalnik. Ne nasedite jim!

Sam si že nekaj let srčno želim napravo, s katero bi mi bilo omogočeno vse. Z njo bi gledal filme, pisal članke, telefoniral, igral igre in še kaj. Želim si popolno prenosljivost brez kompromisov, kar pomeni, da bo delo na poti enako delu s prenosnikom, uživanje v vsebinah pa ne omejeno na manjši zaslon mobilne naprave. Računalnik sem v preteklosti skušal že večkrat nadomestiti, najprej s telefonom, potem s tablico, nazadnje s Chromebookom. Vsi moji projekti so me prepričali, da svetega grala še niso odkrili, saj sem vedno pristal na poti, posejani s kompromisi, se jezil nad nerodnostjo zaslona, občutljivega za dotik, ali omejenostjo spletnega okolja, ki je od mene zahtevalo najvišjo stopnjo iznajdljivosti že pri najosnovnejšem opravilu. Predvajanje risanke za lahko noč je bilo prvič v življenju težje od pripovedovanja za lase privlečene, a nadvse simpatične zgodbice.

Sodelavec je navdušen nad Samsungovo priklopno postajo DeX, ravno v teh dneh pa preizkuša še telefon Mate 10 Pro podjetja Huawei, ki namizno delo omogoča zgolj s kablom. Vem, da ga bo kmalu minilo. Čeprav operacijski sistem Android ob priklopu na večji zaslon ni zgolj povečana različica mobilnega pristopa, prilagodi se uporabniški vmesnik, medtem ko je delo z okni precej naprednejše, izkušnja kljub temu ni zadovoljiva. Problematični so nadzor, ki ni mišljen za navezo tipkovnice in miši, videz, ko aplikacije niso prilagojene na nov način dela, ter delovanje, kjer odpovejo osnovne izkušnje iz PC sveta, medtem ko se telefonski del umakne namizju. Delo z datotekami ni niti približek računalniškemu, telefoniranje v namiznem načinu je praktično onemogočeno. Na srebrnem pladnju dobimo servirano čudno zmes, ki ni ne eno ne drugo.

Četudi se morda prebijemo čez vse naštete ovire in trmasto vztrajamo na »prihodnosti«, nas dokončno ubije prenosljivost, ki to ni. Ena in edina naprava je res povsod z nami, a kaj ko moramo s sabo nositi tudi priklopno postajo ali vsaj namenski kabel, na cilju pa nas privzeto čakajo odvečni (in združljivi) monitor, tipkovnica in miška. Takšne zgodbe v resničnem svetu pač ni.