Programske alternative
Kot že dolgo ugotavljamo pri najrazličnejših preizkusih mobilnih telefonov, tablic pa tudi večpredstavnih podaljškov, na uporabniško izkušnjo precej bolj kot strojna vpliva predvsem programska oprema. Uporabniški vmesnik, funkcije in morebitne razširitve v obliki bolj ali manj uporabnih aplikacij namreč danes odločajo o zadovoljstvu uporabnika s sodobno napravo.
Za večpredstavne podaljške zvečine velja, da gre za naprave, ki so »zaklenjene«, saj so pogosto omejene z možnostmi prilagoditev. Slednje šele v zadnjem času odpravljajo modeli, ki zmorejo poganjati tudi operacijski sistem Android, a tudi pri teh je dodajanje funkcionalnosti precej bolj omejeno kot pri mobilnih napravah, ki uporabljajo sorodno platformo.
Če si sami sestavimo računalnik za rabo v dnevni sobi, si lahko po mili volji izberemo tudi programsko platformo, ki bo rabila predvajanju vsebin. Zahteve večine večpredstavnih navdušencev so podobne: želimo si za oko prijetnega uporabniškega vmesnika, ki ga bo kar se da enostavno uporabljati, saj je prav mogoče, da ga bodo v dnevni sobi uporabljali tako otroci kot tudi morebitni drugi starejši člani družine. Od sodobnih programskih rešitev leta 2013 upravičeno pričakujemo tudi določeno stopnjo umetne inteligence – vsaj tolikšno, da bo programska oprema znala nekaj opravil postoriti tudi sama, denimo posodabljati zbirke (večpredstavnih) vsebin, prenašati ovitke, opise, ocene in podobno.
Od enostavnih do naprednih
Če lahko večpredstavne vsebine predvajamo kar prek vmesnika HDMI, imamo na voljo veliko število aplikacij in programov, s katerimi to počnemo. Ena takih je, denimo, že v operacijski sistem Okna vgrajeni Media Player. Ta podpira lepo število avdio in video zapisov, a ga velja za predvajanje naprednejših (in predvsem stisnjenih) formatov zapisa nadgraditi z ustreznimi kodeki. Ti so nam brezplačno na voljo v spletu, cela vrsta ponudnikov pa ponuja bolj ali manj brezšivno integracijo s sistemom in programi. Na podlagi izkušenj vam lahko priporočimo naslednje pakete kodekov CCCP, Codec Pack All-in-1, K-Lite, Shark Codec Pack, XP Codec Pack in druge. Seveda ne bomo nameščali kar vseh povprek, saj bi to pomenilo vrsto težav; zadostuje že en sam paket.
Lahko se odločimo tudi za drugačno možnost, za uporabo programa, ki ima že vgrajenih celo vrsto kodekov, zato nameščanje teh v sistem izpustimo. Zgledi takih programov so BS.Player (ta je celo delo slovenskih avtorjev), KMPlayer, Media Player Classic, VLC Player, WinAmp in drugi.
Pravi video zanesenjaki bodo uporabljali celo obsežnejše rešitve, ki so namenjene zgolj urejanju in predvajanju večpredstavnih vsebin. Med njimi velja vsekakor preizkusiti imena, kot so Boxee, Windows Media Center, Plex in XBMC, ki se ob ustreznem daljinskem upravljavcu ob pomoči računalnika resnično spremenijo v pravcato večpredstavno središče. Oziroma sleherni računalnik spremenijo v čistokrvni HTPC. Nekatere med njimi smo si pobliže ogledali tudi sami.
Plex
Program Plex (www.plexapp.com) je preteklosti slovel predvsem po podpori okolju Mac OS, ki ga je večina drugih ponudnikov večpredstavne programske opreme hote ali nehote prezrla. Tudi Plex v svojih koreninah izvira iz projekta XBMC, le da zadnjega pol desetletja samostojno orje ledino. V tem času so njegovi ustvarjalci izdelali zmogljivo orodje za urejanje in predvajanje večpredstavnih datotek, še pomembnejše pa se zdi pridobivanje uporabnikov. Danes so rešitve Plex na voljo za platforme Windows, Linux in Mac OS X, brez težav pa delujejo tudi na nekaterih strežnikih NAS. Še več, odlikuje jih zelo dobra podpora mobilnim napravam, kar je očitno ena izmed prednosti v primerjavi s konkurenti, saj znajo večpredstavne vsebine enostavno deliti tudi med napravami z mobilnimi operacijskimi sistemi Android, iOS, Windows Phone 7 in Windows 8. Osnovni program Plex Media Center je videti odlično tako v okolju Mac kot Windows, ustrezna aplikacija Plex pa je na voljo celo za pametne televizorje znamk LG in Samsung, s čimer se število potencialnih uporabnikov rešitve neizmerno poveča. Med večpredstavnimi podaljški in namenskimi napravami pa najdemo še dvoje prepoznavnih imen: Google TV in izdelke Roku.
Rešitev Plex postreže z resnično bogatim naborom spletnih vsebin, zato nam kljub revni ali bogati domači zbirki avdio in video vsebin ne bo nikoli dolgčas.
Aplikacija myPlex je pisana na kožo sodobnim uporabnikom, saj jim omogoča dostop do večpredstavnih vsebin od koderkoli na daljavo – denimo prek telefona do datotek v domačem računalniku (ta mora biti seveda vklopljen). Všeč so nam bile tudi funkcije, s katerimi enostavno in hitro vklopimo deljenje posameznih datotek ali map s prijatelji, dejansko smo to postorili z vsega nekaj kliki z miško. Med uporabnimi novotarijami sta nas navdušili tudi možnost shranjevanja spletnih video posnetkov in oblikovanje univerzalnega seznama predvajanja, do katerega imamo lahko dostop s katerekoli aplikacije Plex. Piko na i pa je postavila možnost, da lahko ogled določene vsebine »pavziramo« na eni napravi in nato z njim nadaljujemo na drugi! Plex si zasluži tudi pohvale na račun možnosti dostopa do bogatih spletnih video vsebin, saj je njegov nabor povezav do različnih spletnih virov resnično bogat. Med pomanjkljivosti pa lahko zapišemo to, da ne podpira predvajanja ploščkov DVD; res ne vemo, čemu to ne bi bilo podprto.
XBMC
XBMC (www.xbmc.org) je danes bržkone najbolj priljubljen odprtokodni izdelek, saj ga skupnost uporabnikov stalno in zelo dejavno razvija že deset let. Deluje na praktično vseh bolj razširjenih platformah, podpira pa tudi naprave s sistemi iOS in Apple TV, seveda pa morajo biti te za njegovo namestitev ustrezno »popravljene« (namig: jailbreak). Ne manjka niti podpora androidnim napravam, še celo miniaturni računalnik Raspberry Pi je podprt. XBMCjeva velika prednost je še to, da je preveden v več kot 30 svetovnih jezikov, med njimi je, pohvalno, tudi slovenščina. Precejšnjo dodano vrednost ponujajo še številni dodatki, predelave in dodelave, zato je programska oprema XBMC pogosto prva izbira računalniških navdušencev, zelo dobro pa utegne rabiti tudi vsem drugim. Že osnovni uporabniški vmesnik je zares enostavno uporabljati, uporabniki z nekaj več potrpljenja, časa, živcev in znanja pa bodo XBMC lahko prepričali, da bo deloval natanko tako, kot bodo sami želeli.
Namestitev je nadvse enostavna, še posebej smo se razveselili učinkovitosti pogona, ki pregleda in obdela večpredstavne vsebine. Za uvrstitev 200 GB naših podatkov vseh vrst v svojo knjižnico je XBMC potreboval vsega nekaj minut, Plexov upravitelj vsebin pa si je razkošno odmeril več kot dve uri (je pa res, da je ob tem »postavljal« tudi svoj medijski strežnik). Dobra stran XBMCja se kaže še v podpori velikemu številu daljinskih upravljalnikov. Seveda ima tudi XBMC svoje pomanjkljivosti oziroma vsaj muhe. Tako nas že lep čas tu in tam jezi z občasnim nedelovanjem funkcionalnosti DLNA.
Rešitev Plex postreže z resnično bogatim naborom spletnih vsebin, zato nam kljub revni ali bogati domači zbirki avdio in video vsebin ne bo nikoli dolgčas.
Obe rešitvi, tako Plex kot XBMC, sta trenutno najboljši programski rešitvi za področje predvajanja večpredstavnih vsebin v domačem okolju in širše. Pravzaprav je najboljša rešitev po mnenju videofilskih zanesenjakov XBMC z nameščenim dodatkom PleXBMC, ki uporabnikom prvega doda možnost dostopa in pretakanja vsebin prek strežnika Plex Media Server.
Ah, ti daljinci
Potem ko smo v dnevno sobo poleg televizorja postavili še računalnik in nanj namestili ustrezno programsko opremo, se spoprimimo z novim izzivom. Tudi računalnik si namreč želimo uporabljati tako kot druge naprave v dnevni sobi – z daljinskim upravljavcem. Kaj hitro smo postavljeni pred dejstvo, da bo izbira ustrezne rešitve vse prej kot lahka. Najboljša rešitev, Logitechovi univerzalni in divje uporabni daljinski upravljalniki iz družin Harmony One, One+ in Touch, namreč stanejo več kot evrskega stotaka, zato bo marsikateri uporabnik iskal cenejši nadomestek. In pogosto pristal pri klasičnem zunanjem sprejemniku signala IR.
Tipkovnica z vgrajeno sledilno ploščico je vsekakor ena boljših rešitev za rabo v dnevni sobi, še posebej, če bomo z računalnikom HTPC veliko časa preživeli tudi v spletu.
Če je univerzalni daljinec predraga izbira, lahko kupimo sprejemnik z daljincem. Na tem področju je izbira resnično bogata, saj mnogoštevilni kitajski izdelovalci ponujajo najrazličnejše izvirnike in kopije. Pri iskanju ustreznega daljinca v spletnih trgovinah ali na spletnih dražbah pa priporočamo, da se k iskanemu pojmu »USB IR Receiver« doda še kratica MCE. MCE skriva v sebi besede (Microsoft) Media Center Edition, kar nam bo močno olajšalo delo z najrazličnejšimi programskimi paketi za predvajanje vsebin, saj večina med njimi podpira skladnost ukazov z MCE. Cene ustreznih daljincev se začno že pri 10 evrih, kar je zelo ugodno.
Pred kratkim smo se navdušili tudi nad tipkovnico Logitech K400 Wireless Touch, ki v eni napravi združuje tipkovnico in sledilno ploščico, ki nadomesti uporabo miške. Brezžično tipkovnico z računalnikom povežemo prek nanosprejemnika Unifying in že je pripravljena za delo. Poleg 3,5-palčne sledilne ploščice ima omenjena tipkovnica, ocenjena na okoli 45 evrov, tudi nekaj namenskih medijskih tipk, kar jo naredi v okolju hišnega kina še za odtenek uporabnejšo.
Pogled v laboratorij
Za tokratni preizkus večpredstavnih podaljškov smo uporabili standardno okolje za njihovo delovanje – domačo dnevno sobo in tipične A/V naprave, ki sodijo vanjo. Predvajalnike smo preklopili tako na digitalni televizor kot tudi projektor in ojačevalnik s prostorskim ozvočenjem. Posamezni podaljšek smo na televizor in projektor priključili prek vmesnika HDMI, za priključitev na hišni ojačevalnik pa smo uporabili optični kabel (če je podaljšek to omogočal, drugače je v ta namen rabil vmesnik HDMI).
Pri praktičnem preizkusu smo uporabili različne vire podatkov, od shranjenih na krajevnem disku v samem predvajalniku do zunanjega diska, priključnega prek vrat USB in seveda omrežno priključenega računalnika z vključeno souporabo map in datotek. Za osnovo smo vselej vzeli ožičen dostop s hitrostjo 100 oziroma 1000 Mb/s, pri predvajalnikih, ki ponujajo brezžično povezavo, pa smo dodatno preizkusili tudi brezžični dostop do hitrosti 54 Mb/s (standard 802.11g) in 300 Mb/s (802.11n).
Za preizkus predvajalnikov smo pripravili niz večpredstavnih datotek, s katerimi smo želeli preveriti pravilnost predvajanja posameznih zapisov. Pri glasbi in fotografijah seveda ni domala nobenih težav, saj so izdelovalci že osvojili tudi manj pogoste brezizgubne zapise, kot sta Ogg in Flac. Pri video zapisih smo preizkusili posnetke v standardni ločljivosti DivX, Xvid, WMV, Quicktime in MPEG-2 (DVD). Dodatno smo preizkusili nabor posnetkov v polni visoki ločljivosti (1080p), kjer so bili posnetki DivX (AVI) in predvsem Matroska (H.264).
Zmogljivost procesnih enot (tako CPE kot specializiranih video dekoderjev) v posameznem predvajalniku smo preizkusili z namenskimi posnetki z visokim vzorčenjem (prepustnost okoli 40 MB/s) ter »težkimi« digitalnimi fotografijami. Negativnih presenečenj praktično ni bilo, saj je večina predvajalnikov »požrla« tudi te najzahtevnejše posnetke, še posebej, če so bili shranjeni na krajevnem disku.
D-Link Boxee Box
✓ Zmogljivosti, daljinec, silno veliko spletnih vsebin, oblika.
✗ Nezmožnost vgradnje diska.
Za razliko od konkurentov, ki so grajeni na večpredstavnih čipih izdelovalcev Realtek ali Sigma, Boxee Box temelji na Intelovi osnovi za zabavno elektroniko, saj je v njem procesor Intel Atom CE4110. To v praksi pomeni, da imamo opravka z mini računalnikom v škatlici, ki v svoji notranjosti gosti še po gigabajt bliskovnega in delovnega pomnilnika. Namesto operacijskega sistema ima uporabnik pred očmi večpredstavno naravnan spletni brskalnik, ki podpira tudi vsebine flash.
Izdelek izstopa že po obliki, saj lična črna kocka z odrezano stranico v hipu pade v oko in bo uporabnike razdelila na dva tabora – ali jim bo noro všeč ali pa jo bodo preprosto prezrli. Ker gre za računalnik v malem, D-Linkov Boxee Box nima težav s predvajanjem tudi malce bolj eksotičnih video zapisov, podpira praktično vse bolj ali manj razširjene video zapise do ločljivosti 1080p. Prav tako nima težav s predvajanjem podnapisov v slovenščini, ima pa eno najbolj dobrodošlih funkcij, saj lahko uporabnik izbere iskanje podnapisov v spletu. Uporabniški vmesnik je pregleden in hitro odziven, med predvajanjem filma pa omogoča tudi enostavno nastavljanje zakasnitev zvoka ali podnapisov, če ustvarjalcem datoteke sinhronizacija ni najbolje uspela.
Poudarek naprave je na vsebinah, predvsem spletnih. Med priljubljenimi spletnimi aplikacijami, ki omogočajo dostop do video in avdio vsebin, številne med njimi so celo v visoki ločljivosti, je več kot sto virov. To pomeni, da je uporabniku na dosegu več tisoč filmov, serij, nadaljevank in video posnetkov sploh.
Dune HD TV-102
✓ Majhnost, povsem tiho delovanje.
✗ Nezmožnost vgradnje diska.
Podjetje HDI je z letošnjim modelnim letom na sejmu CES 2013 predstavilo tri nove večpredstavne podaljške in prav vse tri novince smo prejeli na preizkus tudi v Monitorjev laboratorij. Najmanjši med njimi je ultrakompaktni model Dune HD TV-102, s katerim podjetje bolj kot na posamične kupce večpredstavnih podaljškov meri na ponudnike storitev IP televizije, saj ima vgrajeno podporo storitvam IPTV/VOD/OTT. Atraktivno oblikovana škatlica skriva v sebi zmogljivo zasnovo, zgrajeno okoli platforme Sigma Designs SMP8674, ki se izkaže z odlično kakovostjo predvajanih vsebin, obenem pa prebavi tudi vsebine v 3D zapisu.
Kljub majhnosti je škatlica opremljena z vsemi ključnimi vmesniki in vtičniki – HDMI 1.4, izhodom A/V in omrežnim priključkom, pomnilniške vire pa prek vmesnika USB priključimo prek reže na prednji strani. Tudi pri tem modelu lahko kot prednost izpostavimo pasivno zasnovo brez ventilatorja, ki bi motil uporabnika med predvajanjem vsebin.
Sam uporabniški vmesnik je nekoliko robat, vtisa pa ne popravijo niti vgrajene preobleke. Vsebinsko naprava sodi v zlato sredino, saj ponuja dostop do priljubljenih spletnih vsebin, pri čemer vodijo predvsem internetne radijske postaje (pohvalno pozna tudi večino slovenskih!). Nekateri uporabniki bodo zadovoljni tudi z nameščenimi igrami (šah, spomin, štiri v vrsto, sudoku).
Na seznamu doplačil najdemo zanimiv ključek USB, ki predvajalnik hitro spremeni tudi v sprejemnik signala DVB-T.
Dune HD TV-303D
✓ Možnost vgradnje diska, povsem tiho delovanje.
✗ Okoren uporabniški vmesnik.
Dune HD TV-303D je, tehnično gledano, le večji brat modela Dune HD TV-102. Prirastek velikosti se pozna na zadnji strani, kjer je predvajalnik precej bolj radodaren z avdio in video priključki, saj postreže z optičnim avdio izhodom, dodatnim vmesnikom USB 2.0 ter anteno za povezovanje v brezžična omrežja. Pohvalimo lahko tudi vgradnjo vtičnika USB 3.0, ki bo prišel še kako prav uporabnikom, ki nameravajo v večpredstavni podaljšek vgraditi disk. Ta sprejema 2,5-palčne modele SATA do zmogljivosti 1 TB, ki jih v napravo vstavimo od strani. Kljub možnosti vgradnje diska je naprava še vedno povsem pasivno hlajena, to je dodaten plus, za odvajanje nastale toplote namreč skrbi kup rež po celotnem ohišju. Dobrodošel dodatek je tudi reža, ki sprejme kartice vrste SD/SDHC.
Uporabniški vmesnik si Dune HD TV-303D deli z modelom Dune HD TV-102, kar pomeni, da nikakor ni med lepšimi, je pa uporaben, obilica nastavitev pa zna laične uporabnike tudi zmesti. Napravi si delita tudi enak model daljinskega upravljalnika, ki je razmeroma velik in dobro sede v roko. Kopica gumbov olajša delo z napravo, je pa treba tudi tokrat priznati, da je daljinec namenjen predvsem upravljanju klasičnih operacij in je njegovo udejstvovanje kot medij za vnos besedila v spletni brskalnik precej mučno.
Pohvalimo lahko še funkcijo samodejnega preverjanja za posodobitvami strojne programske kode (brž ko se predvajalnik poveže v splet) in enostavno namestitev posodobitev.
Fantec 3DFHDL 3D
✓ Kakovostna izdelava.
✗ Slišen ventilator, trde tipke daljinca.
Nemški večpredstavni zanesenjaki iz družbe Fantec so pripravili zanimiv predvajalnik, poln dobrot. Njegovo črno ohišje je izdelano iz aluminija in dobro odvaja toploto, pri tem pa si pomaga tudi z majhnim vgrajenim ventilatorjem, ki ves čas delovanja ostaja slišen. Predvajalnik, imenovan 3DFHDL 3D, je kos predvajanju vseh vrst avdio in video zapisov, tudi takih, ki premorejo 3D vsebine. Inženirji so mu namenili tudi majhen modro osvetljen zaslon, na katerem se izpisujejo informacije o aktualnih aktivnostih. Žal je zaslon berljiv predvsem iz neposredne bližine, če pa televizor ali projektor gledamo z oddaljenosti nekaj metrov, je majhen zaslon povsem neuporaben (in kot tak prispeva le k višji ceni naprave).
Založenost s priključki je še ena izmed odlik predvajalnika, v katerega je moč vgraditi tudi 3,5-palčni disk in mu tako še povečati nabor funkcij za shranjevanje in deljenje vsebin, saj lahko zlahka prevzame tudi vlogo domačega strežnika in odjemalca BitTorrent. Uporabniški vmesnik hitro razkrije, da se v napravi skriva Realtekovo drobovje, v Fantecu pa so se odločili uporabiti enostavne in pregledne grafične podobe. V vmesniku najdemo tudi razdelek Android, ki uporabniku omogoči zagon operacijskega sistema Android skupaj s predvajalnikom vsebin, spletnim brskalnikom in drugimi aplikacijami. Podpora spletnim vsebinam je sicer omejena, vodijo pa spletne radijske postaje in nekaj spletišč z video vsebinami.
Daljinec je zgolj povprečen, tipke so sicer intuitivno razporejene, le nekoliko trde, še posebej del, namenjen delu s smernimi tipkami.
Globalizacija v svetu zabavne elektronike očitno uspeva. Pri napravi Mede8er MED400X2S gre za čistokrvni večpredstavni podaljšek, ki tako kot nekaj njegovih konkurentov temelji na zasnovi, zgrajeni okoli Realtekovega čipovja. Kljub majhnim meram smo z vsebino lahko zadovoljni, saj v ličnem pakiranju poleg predvajalnika in daljinca najdemo še komponentne kable, ne manjka niti kabel HDMI.
Realtekova osnova predvajalnika je jasno prepoznavna tudi na menujih naprave, ki so odeti v slogovno podobo blagovne znamke Mede8er in so razmeroma pregledni in odzivni. Čeprav so izdelani v visoki ločljivosti, tega zaradi črnine, ki pokriva pretežni del vseh menujev, ni opaziti. Predvajalnik omogoča predvajanje in druge operacije (kopiranje, brisanje, deljenje) med zunanjimi napravami USB, pomnilniškimi karticami (SD) in omrežnimi viri. Komunikacijski del naprave se bolj razume z ožičenimi priključki, saj bomo tako prek omrežja lahko predvajali tudi najzahtevnejše avdio-video vsebine, za brezžično povezovanje pa je treba dokupiti brezžični modul USB. Pri zasnovi lahko pohvalimo sestavo brez ventilatorja, kar pomeni, da je ta predvajalnik med delom povsem tih, žal pa vanj ni moč vgraditi diska. Precej siromašnejša od najboljših konkurentov pa je ponudba spletnih vsebin in aplikacij, saj Mede8er ponuja le okorno izdelane aplikacije oziroma povezave do bolj priljubljenih spletišč. Slabši del kompleta je tudi daljinski upravljalnik z gumijastimi tipkami, čeprav ima modro osvetlitev.
Mede8er MED600X3D
✓ Majhnost, povsem tiho delovanje.
✗ Daljinec.
Večpredstavni podaljšek Mede8er MED600X3D je po zunanjosti povsem soroden modelu MED400X2S, v notranjosti pa skriva elektronsko drobovje, primerljivo z najzmogljivejšim modelom MED1000X3D. Novejši Realtekov čip in večja količina pomnilnika poskrbita za tekoče predvajanje visoko ločljivih vsebin najrazličnejših zapisov, a nas je bolj kot to prepričal gigabitni omrežni vmesnik, ki je zadolžen za to, da velike večpredstavne datoteke v napravo pretočimo bistveno hitreje kot pri večini drugih konkurentov. Tudi v tem primeru hvalimo majhno kovinsko ohišje, ki za odvajanje toplote ne potrebuje ventilatorja in uporabnika nagradi s tišino.
V Mede8er MED600X3D vgrajena Realtekova večpredstavna elektronika predvajalniku omogoča predvajanje 3D vsebin in podporo do 8-kanalnemu zvoku (7.1 DTSMA in Dolby True HD). Tudi v tem primeru je brezžična povezljivost pristala na listi doplačil, tako kot brezžična tipkovnica USB.
Večpredstavni podaljšek zopet ponuja omejen nabor spletnih storitev in vsebin, da teh ne bomo uporabljali prav pogosto, pa zopet skrbi daljinski upravljalnik. Ta je enak kot pri drugih modelih te blagovne znamke in je žal med najslabšimi deli kompleta. Kljub razmeroma bogato odmerjenim meram so tipke na njem precej majhne, največja neumnost pa je to, da so nekatere za marsikaterega uporabnika precej uporabne tipke (npr. za nastavljanje glasnosti) nerazumno majhne (velike so približno 2 × 2 mm).
Mede8er MED1000X3D
✓ Oblika, obilo priključkov.
✗ Daljinec.
Predhodniki predvajalnika MED1000X3D so bili bolj podobni anonimnim črnim škatlicam, ki so bivale ob televizorju in predvajale večpredstavne vsebine. Zastavonoša omenjene blagovne znamke je bil vendarle deležen nekaj več pozornosti s strani industrijskih oblikovalcev, ki so elektroniko zapakirali v lično oblikovano in zaobljeno ohišje. Zunanje mere naprave tako določa zgornji pokrov, pod katerega lahko hitro in enostavno vgradimo 3,5-palčni disk (podpira celo funkcijo »hot-swap«!).
Uporabnik dobi s predvajalnikom razmeroma kičast daljinski upravljalnik, ki omogoča osvetlitev gumbov z modro lučjo. Žal gre za upravljalnik s povezavo IR z napravo, tako da ga ni mogoče skriti v omaro in se tako izogniti pomanjkanju prostora. Premikanje po menujih je nadležno zaradi malenkost premehkih tipk upravljalnika, ki bi se jih še dalo preživeti. Mede8er je za svoj trenutno najzmogljivejši izdelek izbral predelan uporabniški vmesnik XBMC. Za to ga lahko le pohvalimo, saj je prijazen do oči in uporabnika.
Tudi na zadnji strani in v vogalih mrgoli priključkov, zato bomo MED1000X3D zlahka povezali z vso zunanjo opremo, ki jo premore tudi bolj tehnično založena dnevna soba. Preizkusni predvajalnik je imel tudi dodatek v obliki vmesnika WiFi. Pri predvajanju vsebin je predvajalnik delo opravil zgledno, tudi 3D vsebin se ni prestrašil. Na področju spletnih vsebin in aplikacij sodi nekako v povprečje, zato pa se odkupi z naborom več zanimivih iger in drugih vsebin, ki bodo uporabniku krajšale čas.
Point of View HDMI smart TV
✓ Zasnova, tipkovnica.
✗ Težave z delovanjem, segrevanje.
Med računalnikarji, ki so jim majhni računalniki še posebej pri srcu, zadnje leto vlada veliko navdušenje nad miniaturnimi sistemi, temelječimi na platformi Android. Ti so namreč veliki kot debelejši ključek USB in sposobni poganjati pravcati večopravilni sistem, ki lahko rabi v različne namene. V primeru naprave Point of View HDMI smart TV (model TV-HDMI-200BT) gre pač za domiselno zasnovan večpredstavni podaljšek. Ključek, ki ga na televizor ali projektor (ali monitor) priklopimo prek vmesnika HDMI, v notranjosti skriva dvojedrni mobilni procesor, ki poganja operacijski sistem Android 4.1, optimiziran za predvajanje avdio in video datotek, ogledovanje slik in spletnih strani. Seveda lahko nanj namestimo celo vrsto aplikacij, namenjenih tej platformi.
Predvajalni del je kos tudi najzahtevnejšim video zapisom, čeprav je preizkušeni primerek imel nekaj težav pri daljšem predvajanju video vsebin. Ob tem se je naprava močno segrevala, to utegne biti tudi razlog za težave.
Sama zasnova naprave nas je sicer navdušila, piko na i pa je postavila domiselna tipkovnica z drsno ploščico, ki močno olajša rabo naprave v povezavi s spletnim brskalnikom in drugimi aplikacijami. Brezžična povezava sicer podpira standard 802.11n, a je bila med najpočasnejšimi na tokratnem preizkusu, več kot očitno je namenjena predvsem deskanju po spletu in ne toliko pretakanju posnetkov polne visoke ločljivosti.
Philips Smart Media Box (HMP5000)
✓ Oblika, daljinec, tiho delovanje.
✗ Malo funkcij v primerjavi s konkurenti.
Philipsov večpredstavni podaljšek Smart Media Box sodi med starejše modele, saj je bil predstavljen že daljnega leta 2011. Na trgu se mu je uspelo obdržati toliko časa predvsem po zaslugi lične oblike in preproste rabe. Predvajalnemu delu se leta ne poznajo bistveno, saj brez težav prebavi večino danes priljubljenih avdio in video datotek, na področju podprtih zapisov fotografij pa celo prekaša večino konkurentov.
V domiselno oblikovanem ohišju se skriva tudi vmesnik za povezavo z brezžičnimi omrežji, predvajalnik pa ima pričakovano žični vmesnik in pozna upravljanje in deljenje vsebin po standardu DLNA. Ob strani lahko uporabnik vstavi tako pomnilniško kartico SD kot tudi ključek ali disk USB. Na zadnji strani je nabor avdio in video priključkov razmeroma skromen (HDMI, optični izhod, CVBS A/V), po drugi plati pa je predvajalniku izdelovalec namenil celo vmesnik eSATA.
Uporabniški vmesnik je pojem preprostosti in ga bo sleherni uporabnik hitro osvojil. K preprostosti doda svoje še enostaven daljinski upravljalnik, ki ima vsega 15 tipk. Jasno, da njegova zasnova ni namenjena predvsem brskanju po spletnih straneh ali vnosu besedil, o tem zgovorno priča tudi precej omejen nabor aplikacij (YouTube, Picasa, Facebook, AccuWeather), nameščenih na predvajalniku.
In še zanimivost – za razliko od Philipsovih televizorjev podaljšek Philips Smart Media Box samodejno zažene podnapise, če so priloženi video vsebinam.
Rikomagic MK 802IIIS MINI PC
✓ Zasnova, hitro delovanje.
✗ Ni daljinca, tipkovnice, slab del WiFi.
Drugi malček na našem preizkusu, Rikomagic MK 802IIIS MINI PC, se tudi ponaša z mobilno zasnovo, saj mu v osrčju tiktaka dvojedrni in 1,6-gigaherčni procesor Cortex A9 zasnove ARM. Opremljen z gigabajtom delovnega pomnilnika in 8 GB prostora za hrambo podatkov se je izkazal kot eden najmočnejših strojev na tokratnem preizkusu. S predvajanjem večpredstavnih vsebin tako ni imel nobenih težav, tudi »težke« fotografije je obračal kot za šalo.
Zasnova Rikomagicove rešitve je mladosti primerno še malce zmogljivejša od bratranca iz podjetja Point of View, saj ima vgrajenega enkrat več pomnilnika, pa tudi komunikacija z modrozobimi napravami poteka prek novejšega standarda (BT 3.0 proti 2.1). Škoda le, da dobrega stotaka cenjeni napravi ni priložen niti daljinec, niti nima domiselne tipkovnice kot npr. neposredni konkurent. Tako moramo za upravljanje nujno dokupiti vsaj brezžično miško, lahko pa tudi tipkovnico. Če naprava zazna zgolj miško, v vseh primerih, ko je potreben vnos besedila, vklopi navidezno tipkovnico na zaslonu. Tako brskanje po spletu in delo z e-pošto seveda nista najlažji opravili. Da morebitnih težav s povezovanjem naprave (ki je navadno za hrbtom televizorja) in miške niti ne omenjamo.
Tudi pri napravi Rikomagic MK 802IIIS MINI PC nas je razočarala njena brezžična povezljivost, saj je do sicer zelo zmogljivega brezžičnega usmerjevalnika, nameščenega v sosednjem prostoru, pogosto izgubila/prekinila povezavo. Očitno so tile miniaturni večpredstavni računalniki zelo omejeni glede svojih brezžičnih zmogljivosti (bržkone, ker ni »pravih« anten).
Xtreamer TV
✓ Majhnost, absolutno tiho delovanje.
✗ Preveč preprost daljinec.
Podjetje Xtreamer je v začetku letošnjega leta še razširilo svoj nabor izdelkov. Najmlajši med njimi, Xtreamer TV, je obenem tudi najmanjši predvajalnik omenjenega izdelovalca. A zaradi njegovih kompaktnih mer ga vsekakor ne gre podcenjevati, saj ima vgrajen zmogljiv procesor Sigma Design, ki v navezi s platformo Android skrbi za dobro odzivnost podaljška pri vsakdanjem delu. Brez težav je prebavil vse avdio in video zapise, ki smo mu jih naložili, tudi 3D vsebine.
Vmesniku HDMI in optičnemu avdio izhodu delajo družbo kar trije vmesniki USB 2.0, pri sami zasnovi pa nas je morebiti še najbolj navdušilo to, da ni ventilatorja. Xtreamer TV tako sodi med redke absolutno tihe večpredstavne podaljške. Pač do trenutka, ko uporabnik vanj vgradi disk (podpira le 2,5-palčne modele do zmogljivosti 1 TB).
Uporabniški vmesnik deluje odzivno in tekoče, androidna zasnova pa pomeni, da mu funkcionalnosti resnično ne manjka. Tako sta, denimo, že privzeto na voljo aplikaciji za povezavi do spletnih storitev, kot sta Gmail in Dropbox, ne manjkajo pa niti številne druge možnosti. Ob vgrajenem ali priključenem pomnilniku ali disku se predvajalnik podobno kot večina tokrat preizkušenih modelov brez težav spremeni tudi v strežnik ali torrent odjemalec.
Piko na i postavlja tanek daljinski upravljalnik, ki ima vsega deset gumbov. Enostavno upravljanje večpredstavnih datotek je tako zagotovljeno, manj pripravna pa je takšna zasnova za rabo spletnega brskalnika in vnos spletnih strani. Antena WiFi je na voljo kot del dodatne opreme.
Xtreamer Prodigy Silver
✓ Zmogljivosti, nabor funkcij, pasivno hlajenje.
✗ Neintuitiven daljinec.
Xtreamer Prodigy Silver je večpredstavni predvajalnik nove generacije, ki se ne ustraši nobene avdio ali video vsebine, saj podpira tudi zapise Real3D, 3D Full HD in podobne. Zadnjo stran ima povsem založeno z različnimi avdio in video priključki, ne manjkata niti vmesnika USB 3.0 in HDMI 1.4. Antena za povezovanje v brezžična omrežja (802.11b/g/n) je del serijske opreme, za doplačilo pa je moč predvajalniku dodati funkcionalnost spremljanja prizemnega oddajanja televizijskih programov (DVB-T), ki je sicer standardni del nabora malce dražjega predvajalnika Xtreamer Prodigy Black.
Kot manjši brat tudi Xtreamer Prodigy Silver temelji na platformi Android in uporabniku postreže z lepim in animiranim uporabniškim vmesnikom. Zunanje mere predvajalnika so sicer precej zajetne, a gre polovico velikosti pripisati izvlečnemu predalu, namenjenemu enostavni vgradnji 3,5-palčnega diska. Pasivno hlajenje predvajalnika omogoča popolnoma neslišno delovanje. Uporabnike naprav iPhone in iPad bo razveselila vgrajena funkcionalnost Apple AirPlay, ki omogoča pretakanje večpredstavnih vsebin neposredno iz iOS naprav prek brezžičnega omrežja.
Še najslabši del podaljška Xtreamer Prodigy Silver je daljinec. Ta je velik in z orjaškimi tipkami, pri čemer smo se morali za ugotavljanje njihovih funkcij zateči celo k branju navodil za uporabo. Žal tak standarden daljinec ni primeren za interakcijo z androidnimi aplikacijami, ki temeljijo predvsem na izkoriščanju za dotik občutljivih zaslonov.
WD TV Play
✓ Majhnost, pasivno hlajenje, vgrajen WiFi.
✗ Delno uporabne spletne aplikacije, daljinec.
Western Digital sodi med pionirje na področju večpredstavnih podaljškov, saj je serijo WD TV začel izdelovati že pred leti. Letos spomladi je predstavil novega najmanjšega člana večpredstavnih predvajalnikov, model WD TV Play, s katerim naj bi nadomestil izvirni WD TV, ki je po svetu našel veliko privržencev. Drobna škatlica prinaša predvsem precej predelan uporabniški vmesnik, ki spominja na ploščice v Windows 8, a s precej omejitvami. Predvajalnik stavi predvsem na predvajanje pretočnih vsebin, med katerimi so YouTube, Netflix, Hulu Plus, VUDU, SlingPlayer in Spotify, pri čemer je priporočljivo, da ima uporabnik za te storitve (tiste, ki so pač na voljo v Sloveniji) tudi ustrezne uporabniške račune.
WD TV Play je strojno kos predvajanju večine vsebin, všeč nam je bil preprost namestitveni čarovnik, ki nas je ob prvem priklopu naprave vodil po osnovnih korakih namestitve (brezžičnega) omrežja in posodobitve naprave. Tako kot predhodnik zna WD TV Play še naprej predvajati vsebine iz krajevnih pomnilniških in omrežnih virov, po novem lahko nanj neposredno priključimo tudi digitalni fotoaparat ali digitalno video kamero. Vmesnik Wi-Fi je zdaj del osnovne ponudbe, v izvirniku pa je bil na voljo le kot dodatek. Celoto lahko krmilimo s priloženim daljincem ali brezplačnimi programi za naprave Android in iOS, kar je precej bolje kot uporaba majhnega in ne preveč priročnega daljinca.
WD TV Hub
✓ Predvaja praktično vse, vgrajen disk, sinhronizacija z omrežnimi viri.
✗ Slabša izbira spletnih vsebin, omejena organizacija knjižnice na sami napravi.
Podaljšek WD TV Live Hub je zmogljivejši brat modela WD TV Play. V paketu ponuja še vgrajeni disk, večji daljinec in možnost serviranja vsebin, shranjenih na disku, drugim napravam, priklopljenim v omrežje. Oblika je podrejena funkcionalnosti, saj je v drobovju naprave vgrajen disk zmogljivosti enega terabajta. Širina naprave omogoča bogato razporeditev vhodov in izhodov na zadnji strani, ki so bili pri modelu Play skrčeni zaradi pomanjkanja prostora. Tam najdemo optični avdio izhod, kompozitne izhode za priklop na tv in ojačevalec (ki so spet razdeljeni), vrata USB in seveda omrežni priključek.
Daljinec je doživel korenito spremembo, saj je pridobil telefonsko številsko tipkovnico, kar bo olajšalo vnos uporabniških imen in gesel za prijavo v spletne storitve in iskanje po aplikacijah za Facebook, Youtube in drugih. Poleg fizičnega daljinca Live Hub ima še virtualnega, do katerega pridemo prek grafičnega vmesnika na kateremkoli računalniku v omrežju, če v brskalnik vpišemo IP naslov naprave.
Za razliko od drugih WDjevih podaljškov, kjer je v ospredju predvsem predvajanje vsebin, je naredil Live Hub velik korak naprej, saj je na njem mogoče konsolidirati vso medijsko vsebino, ki jo prenese uporabnikov dom, in jo tudi posredovati drugim napravam v omrežju. Naprava pohvalno podpira tudi sinhronizacijo vsebin, saj ob vsakem naslednjem priklopu diska prenese le novosti, vmesnik pa uporabnika obvešča o novih vsebinah. Sinhronizacija deluje tudi za omrežne vire.
Zappiti Player
✓ Odlična podpora predvajanju datotek, Zappiti Media Jukebox.
✗ Cena, glasen ventilator, programi za delo z mobilnimi napravami.
Predvajalnik Zappiti Player sodi med največje večpredstavne podaljške na tokratnem preizkusu, kar nas niti ne preseneča, saj ga »sorodstvene vezi« vežejo s podjetjem HDI Dune. V grobem bi lahko celo zapisali, da je Zappiti Player pravzaprav model Dune HD Base 3D z dodatkom aplikacije Zappiti Media Jukebox. Osnova je tako strojno povsem zgledna, uporabniški vmesnik pa temelji na tehnologiji Flash in omogoča uporabo vrste grafičnih preoblek. Organizacija datotek v klasičnem pregledu, ki uporablja predvsem mape, leta 2013 resnično ne sodi med lepše, kaj šele boljše. Preklop na uporabniški vmesnik Zappiti je zato zelo dobra poteza, saj deluje tekoče in privlačno, le od uporabnika zahteva, da svoj nabor večpredstavnih datotek opremi s sličicami itd., če želi popolno izkušnjo. Edina pomanjkljivost pri tem je zahteva, da medijski center za lično urejanje vsebin zahteva pomoč računalnika (konkurenca ima to urejeno prek samodejnih spletnih rešitev).
Na prednji strani predvajalnika je reža za vstavitev 3,5-palčnega diska, ki poleg dveh vhodov USB in možnosti vstavitve kartice SD zadosti potrebam še tako velike domače shrambe, avdio in video priključkov na zadnji strani pa je tako ali tako v izobilju. Daljinec je enak kot pri modelih Dune, predvajalnik pa se ne prestraši niti vsebin v 3D zapisu. Mobilni programi (za iOS in Android) niso med lepšimi ali odzivnejšimi, a kljub temu močno olajšajo rabo predvajalnika kot spletnega brskalnika.
Zlati Monitor
Tokratna ponudba večpredstavnih podaljškov na trgu je izrazito dvoslojna. Izbiramo tako rekoč med vstopnimi ali pa že precej naprednejšimi modeli. Priznanje zlati Monitor bomo zato podelili v dveh kategorijah: med vstopnimi modeli in večpredstavnimi podaljški z možnostjo vgradnje diska. Med cenovno ugodnimi predvajalniki vsekakor pripisujemo največjo težo enostavni rabi, saj po njih posegajo tudi tehnično manj podkovani uporabniki. Po tej plati nas je najbolj prepričal podaljšek Point of View HDMI smart TV, ki s svojo androidno zasnovo in zanimivo tipkovnico ponuja funkcionalno bogato in intuitivno alternativo klasičnim vstopnim modelom večpredstavnih podaljškov. Čeprav je imel naš testni primerek nekaj težav s segrevanjem in prekinjanjem delovanja, verjamemo, da vse številnejši predvajalniki na platformi Rikomagic MK 802II in MK 802III prinašajo pravo smer razvoja teh naprav, in sicer na mobilnih platformah zgrajene računalnike v malem, ki televizorjem dodajo več pametnih funkcij.
Z naborom funkcij med drugimi (beri: dražjimi) predvajalniki kljub zdaj že spoštljivi starosti izstopa D-Linkov Boxee Box, ki si je do zlatega Monitorja pomagal predvsem s precej uporabnejšim daljincem od drugih konkurentov. Dejstvo je, da je daljinec danes še vedno zelo pomemben del vsake take naprave, saj bi bilo utopično pričakovati, da se bo večina domačih uporabnikov ubadala z nastavitvami in krmiljenjem naprave prek pametnih telefonov s platformama Android oziroma iOS (čeprav je podpora zanje iz dneva v dan večja).