Prosti čas naj bo tudi brez zaslona

Pandemija, delo in šola na daljavo ter omejitev stikov so spremenili uporabo zaslonov tako pri odraslih kot pri otrocih.

Po poročanju Radia Slovenija 1 so najmlajše generacije lansko pomlad v času zaprtja države gledale v zaslone šest, sedem ur na dan – od tega štiri ure zaradi šole –, v drugem valu pa naj bi se ta številka še povečala. A pandemija ni bila prvo opozorilo, da se uporaba zaslonov povečuje tudi med najmlajšimi. Slovenski pediatri, ki pri tem seveda niso osamljeni, so v zadnjih letih začeli opažati otroke v starosti do treh let, ki so ob prekomerni uporabi zaslonov imeli težave na področju komunikacije in socializacije. In prav pediatri so dali pobudo za smernice, tj. strnjene napotke o uporabi zaslonov, ki bodo v pomoč pri zmerni in starosti primerni uporabi. Avtorji smernic z zasloni označujejo vse naprave, ki vsebujejo zaslon: televizijo, pametne telefone, tablice, računalnike, igralne konzole, pametne ure in očala za navidezno ali razširjeno resničnost.

Prve slovenske smernice poleg številnih nasvetov vsebujejo tudi priporočene časovne omejitve uporabe zaslonov za posamezne starostne skupine pri otrocih in mladostnikih do 18. leta. Tovrstne omejitve so sicer nehvaležne, saj, kot tudi pišejo avtorji smernic, znanstvena literatura ne daje jasnih dokazov za časovne omejitve. Kot je ob predstavitvi smernic izpostavil eden od avtorjev, dr. Damjan Osredkar, predstojnik Kliničnega oddelka za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Pediatrične klinike v Ljubljani, dokončnih odgovorov ni, saj trenutno ni jasnih znanstvenih dokazov za ali proti, upoštevati pa je treba tudi druge dejavnike. Časovne omejitve uporabe zaslonov torej vključujejo neko primerno količino časa, ki otrokom in mladostnikom omogoča še druge prostočasne aktivnosti, predvsem pa so vsaj tako kot čas pred zasloni pomembni primerna vsebina, namen in način uporabe, medijsko ter digitalno opismenjevanje otrok.

Smernice je pripravila raznolika skupina strokovnjakov, ki izpostavlja tako pozitivne učinke zaslonov kot negativne, podaja opozorila o morebitnih težavah, s katerimi se lahko srečajo otroci, navodila, kam se obrniti po pomoč, predvsem pa je njihov namen, da služijo kot smerokaz v svetu, v katerega otroci naj ne zakorakajo sami.

Čas, namen in vsebina

Predšolski otroci od dveh do petih let naj po mnenju strokovnjakov pred zasloni preživijo manj kot uro na dan, pri tem pa naj jih spremljajo starši, saj je pomembno, da se z njimi pogovarjajo o vsebinah, ki jih gledajo, in predvsem o stvareh, ki jih ne razumejo. Vsebine naj bodo izobraževalne, zaslone pa lahko uporabljajo za družabne stike, na primer s starimi starši ali z drugimi sorodniki, ki ne živijo v bližini. Pri učencih prve triade strokovnjaki priporočajo redno spremljanje dejavnosti na internetu in za zaslonom, v dogovoru z otrokom, ki pa naj ne porabi več kot uro na dan za zaslone. Na tej stopnji jim starši tudi lahko pomagamo pri pripravi za samostojno rabo, jih seznanimo s pastmi interneta in mogočih zlorabah ter podučimo o varovanju zasebnosti. S pogovorom o tem nadaljujemo tudi pri starejših otrocih, saj se s starostjo širi tudi obseg sveta na internetu. Po mnenju strokovnjakov naj otroci med 10. in 12. letom za zaslone porabijo največ uro in pol, najstniki od 13 do 18 let pa največ dve.

Tovrstne omejitve so sicer nehvaležne, saj, kot tudi pišejo avtorji smernic, znanstvena literatura ne daje jasnih dokazov za časovne omejitve.

Smernice se seveda osredotočajo na prosti čas, torej izključujejo delo in šolo na daljavo, ki sta v času epidemije dodobra spremenila uporabo zaslonov. Špela Reš, ena od avtoric smernic in psihologinja pri Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta, je v intervjuju za portal MMC pojasnila, da je tudi za odraslega človeka priporočena uporaba digitalnih vsebin za zabavo približno dve uri na dan, a pomembnejše od časovnih omejitev je za vse uporabnike uravnavanje dejavnosti pred zasloni in dejavnosti, kot so gibanje, branje, druženje v živo, ki ne vključujejo nobenega od zaslonov.

Razslojevanje in vloga staršev

Slovenska raziskava, ki je potekala v okviru projekta Odklikni!, je pokazala, da so otroci in mladostniki neredko tudi žrtve spletnega nadlegovanja in trpinčenja. Prav skupne družinske dejavnosti pa so lahko varovalo pred spletnimi zlorabami in oglaševanjem. Otroci, ki niso poučeni o, denimo, oglaševanju pri vplivnežih, kjer so zabava in oglasi zelo prepleteni, lahko hitro spregledajo oglasno vsebino, ob pomoči staršev pa se o tem in nerealnih spletnih podobah poučijo.

Starši, ki tovrstnim vsebinam ne namenjajo dovolj prostora, tudi sami potrebujejo dodatno izobraževanje, za kar trenutno že skrbijo šole. A kot ugotavlja ena od avtoric smernic Maja Vreča, zaposlena pri Arnesu in sodelavka projekta Safe.si, v okviru teh projektov pogosto ne pridobijo tistih staršev, ki se z uporabo zaslonov pri otrocih sploh ne ukvarjajo, in to je izziv za prihodnost, saj na predavanja pogosto prihajajo starši, ki so že seznanjeni s problematiko. Ob predstavitvi smernic so avtorji omenili načrte, da bodo starše v prihodnosti nagovarjali že v šolah za starše, ki jih bodoči starši obiskujejo pred rojstvom otroka, tako se bodo poleg ostalih veščin seznanili tudi s primerno rabo zaslonov. Strokovnjaki sicer rabo zaslonov pred drugim letom odsvetujejo.

A brez panike, vsaka uporaba zaslonov v prostem času še ne pomeni prekomerne uporabe. Vsekakor so starši tisti, ki naj bodo pozorni na znake, ki opozarjajo na probleme, ko torej otroci začnejo kazati manj zanimanja za druženje, ko se pojavi upad šolskega uspeha, spremembe spalnih navad ali splošna izguba zanimanja. V teh primerih in seveda ob povečani uporabi zaslonov se je najbolje obrniti na strokovnjake. Dr. Marija Anderluh, ena od avtoric smernic ter specialistka otroške in mladostniške psihiatrije ter vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, je ob predstavitvi smernic opozorila, da je prišlo do razslojevanja med otroki, saj se tvegana raba pogosteje pojavlja pri ranljivih otrocih, na primer pri tistih z razvojnimi nevrološkimi motnjami, s čustvenimi motnjami in tistih s šibko samopodobo. Pri njih prihaja do nezaželenih učinkov, saj jim tvegana uporaba veča čustvene stiske in negativno samovrednotenje. Otroci brez teh težav splet uporabljajo drugače, predvsem za pridobivanje novih znanj.

Smernice izpostavljajo tudi koristno rabo zaslonov v obliki zabavnih izobraževalnih vsebin in pri tem nanizajo kup tovrstnih vsebin v slovenščini. A želeli bi si, da bi tudi pri nas imeli nekaj podobnega, kot je Common Sense Media, kjer najdemo priporočila in ocene pravzaprav na vseh področjih, za filme, knjige, TV-oddaje pa tudi za igre in Youtube kanale. Slovenski otroci, predvsem pa mladostniki, namreč gledajo tudi tuje vsebine.

Epidemija in pouk na daljavo

Zasloni so se med epidemijo izkazali za koristne, saj smo ob njihovi pomoči lahko nadaljevali izobraževanje, delo in ohranjali stike. O tem, kako je bilo samo izobraževanje izvedeno, v tem članku ne bomo razpravljali, a imeli smo na voljo orodje, ki ga je omogočilo, vsekakor pa so otroci zato preživeli več časa pred zasloni, zaradi česar je epidemija poglobila čezmerno uporabo zaslonov tako pri njih kot pri odraslih.

Posebno poglavje v smernicah je posvečeno tudi pouku na daljavo, ki bo očitno relevanten tudi v jesensko-zimskem času, saj v času pisanja članka precepljenost v državi ni bila blizu tistemu, kar bi omogočalo večjo varnost skupin, ki se ne morejo cepiti, prav tako ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport v javnosti ni podalo nobenih navodil o samem poteku pouka v jeseni. Glede na izkušnje torej karantene ne uidejo.

V novem valu smo bolje oboroženi, na voljo imamo cepljenje, testiranje, maske, nove smernice za uporabo zaslonov in zavedanje o posledicah, ki sta jih prejšnji dve zaprtji pustili pri otrocih in mladostnikih. Tako smernice nagovarjajo starše, naj poskrbijo, da je preostanek časa po pouku na daljavo namenjen prosti igri, gibanju na prostem, da imajo otroci primerno količino spanja, zdravo prehrano in možnost ohranjanja stikov, kolikor je to mogoče, interakcija prek zaslonov lahko nadomešča interakcijo v živo. A to ni vedno preprosto. Raziskava Inštituta 8. marec, izvedena v začetku leta 2021, je pokazala, da so tako otroci kot odrasli bili v stresu. Četrtina otrok ni imela mirnega prostora za delo, tretjina ni imela računalnika, o izčrpanosti pa so poročali tudi starši zaradi usklajevanja obveznosti. Čeprav so tako šolarje, dijake kot starše skrbeli znanje in ocene, je problemov, ki so se nakopičili med epidemijo, precej več. Pri tem se smernice obračajo tudi na učitelje, da omejijo delo z zasloni, ki naj bo poleg pouka na daljavo razdeljeno tudi na samostojno delo brez zaslona ter samostojno delo z zaslonom.

Dr. Marija Anderluh je dodatno opozorila, da se opaža porast vseh težav pri otrocih, tj. čustvenih stisk, depresij, samomorilnega razmišljanja in vedenja, tudi več motenj hranjenja, a je težko vzpostaviti jasne vzročne povezave. Tako pri tem ne govorimo o posledicah uporabe zaslonov, ampak najverjetneje o kombinaciji mnogih dejavnikov. V četrtem valu pa bolj kot o ocenah razmislimo, kot je izpostavila Špela Reš v intervjuju za portal MMC, kako je leto izolacije vplivalo na samopodobo, čustvovanje in socializacijo otrok ter mladostnikov.