Prostora ni nikoli preveč
Ni pomembno, koliko diskovnega prostora imamo na voljo, le vprašanje časa je, kdaj ga bomo v celoti napolnili. Omrežni diski (NAS - Network Attached Storage) poskušajo to težavo omiliti. Obljubljajo, da je dodajanje novega in novega diskovnega prostora enostavno in poceni. Pa je res?
V času digitalne glasbe, digitaliziranja filmov in najrazličnejših večpredstavnih vsebin trošimo gigabajte kot po tekočem traku. Še ne dolgo tega so 120 GB diski šteli za orjaške in kar nemogoče se je zdelo, da bi jih kdaj napolnili. Nismo se še dobro obrnili ... in prostora je kar naenkrat zmanjkalo.
Montaža novega diska v ohišje računalnika pa vendarle ni tako vsakdanja stvar, da bi se je radi lotevali prepogosto, zato morda ne bo slabo razmisliti o alternativah, konkretno o diskih, ki jih priklopimo neposredno v omrežje. Zaradi enostavnega priklopa, preprostega dodajanja novega diskovnega prostora in, ne nazadnje, zaradi razmeroma ugodne cene. Navsezadnje so krajevna omrežja med nami, ponudba cenovno dostopnih širokopasovnih povezav in usmerjevalnikov je velika, skoraj vsak malce bolj računalniško ozaveščen uporabnik ima doma že svoje krajevno omrežje. Priklop več računalnikov, usmerjevalnika, tiskalnika, včasih pa tudi namenskega strežnika v krajevno omrežje danes za končnega uporabnika ni več nepremostljiva težava. Tako tudi ne priklop omrežnega diska.
Načini RAID (Redundant Array of Inexpensive Disks)
Varnost je pri hranjenju podatkov ključna, zato je že vrsto let na voljo več načinov združevanja diskov, ki povečujejo varnost in/ali hitrost delovanja združene celote. Uporabljajo jih tudi nekateri omrežni diski.
Kar nekaj načinov je, kako čez več diskov spraviti čim več podatkov, in to varno. Medtem ko eni prisegajo samo na velikost, drugi prisegajo predvsem na varnost zapisanih podatkov. Nekje vmes pa nam meša štrene še hitrost zapisovanja/branja, ki se lahko občutno spreminja glede na izbrano različico sistema RAID.
RAID 0 ali "stripping" - podatki se zapišejo prek vseh diskov v polju; nobene zaščite, nobene izgube prostora.
RAID 1 - zrcaljenje, podatki se na dva diska zapisujejo hkrati; visoka stopnja zaščite, izgubimo polovico prostora.
RAID 2, 3 in 4 dodajajo podatkom še redundančne podatke, ki služijo v primeru reševanja podatkov ob morebitni okvari diska; še vedno kar dobra zaščita, izgubimo manj prostora.
RAID 5 - redundančni podatki (paritetne kode) so razpršeni po vseh diskih; za to potrebujemo najmanj tri diske. Ob okvari enega diska so podatki še vedno v popolnosti dostopni. Kar dobra zaščita, izguba razmeroma majhnega dela prostora.
RAID 10 in 01- kombinacija RAID 0 in RAID 1, možna z najmanj štirimi diski. Velika zaščita, velika izguba prostora.
Sami omrežni diski so na trgu že kar nekaj časa, vendar so bili do pred nekaj časa rezervirani le za velike sisteme oziroma za podjetja, ki so si take, takrat še drage naprave lahko privoščila. Z vedno večjimi potrebami in povpraševanjem pa se danes oglašajo tudi posamezniki in mala podjetja. Istih naprav kot za velika podjetja seveda ni šlo ponuditi, saj so zaradi specifičnih rešitev zelo drage, njihova zgradba je zapletena, umeščanje, nadzor in upravljanje pa vse prej kot enostavno.
NAS in SAN
Naprave NAS so v omrežju enakovredne datotečnim strežnikom (pravzaprav so datotečni strežniki), zato do podatkov na takšnih napravah dostopamo na ravni datotek na enak način kot do drugih omrežnih diskov. Po drugi strani pa so naprave SAN bolj podobne diskom, vgrajenim v računalnik - do podatkov dostopamo na ravni posameznih blokov na disku, zato za rabo naprav SAN potrebujemo posebne gonilnike. To pa pomeni, da so sistemi SAN bolj zapleteni za nameščanje in hkrati odvisni od operacijskega sistema uporabnikovega računalnika.
Po drugi strani so veliki sistemi SAN ponavadi veliko zmogljivejši in so med seboj (diskovne knjižnice, tračne knjižnice, strežniki) povezani z visoko zmogljivim optičnim omrežjem Fibre channel, ki je zgrajeno okoli posebnih, v ta namen razvitih stikal. Toda to že presega okvire tega članka.
Tako se je začel porajati nov segment, ki meri predvsem na male uporabnike, na posameznika, na domača omrežja. Seveda s ceno, ki bi si jo tak uporabnik načeloma lahko privoščil. Predvsem gre takim napravam za enostavno umestitev v krajevno omrežje, enostavno upravljanje, preprostost in razumljivost. Z njimi naj bi namreč upravljali končni uporabniki, ne specializirana podjetja ali tehnično usposobljeni strokovnjaki.
Po vsem sodeč, je na našem trgu najbolj agresivno zastopano podjetje Buffalo, a to ob obilici naprav, ki jih ponuja, ni prav nič nenavadnega. Na našem preizkusu se je znašlo sedem naprav, od tega so bile štiri znamke Buffalo, po ena pa NetGear, Linksys in Intel. Kot je že v navadi, se različni izdelovalci istega problema lotevajo različno. odvisno od tega, iz katere smeri prihajajo na novi trg. Nekateri dajejo prednost domačim okoljem, drugi pa merijo bolj na majhna in srednje velika podjetja.
Kako smo preizkušali
Naše testno okolje je bilo sestavljeno iz prenosnika s procesorjem Pentium M 1,7 GHz ter omrežno kartico Intel Pro/1000MT. Nastavljena je bila na hitrost 1 Gb/s, za povezave pa je skrbelo gigabitno stikalo Netgear GS608. Vsem preizkušenim napravam smo nastavili najvišjo možno hitrost delovanja (če se je dalo). Pri Buffalu smo tehnologijo Jumbo Frame vklopili le za primerjavo - prepustnost se je takrat povečala za približno 2,5-krat.
Za oceno hitrosti prenašanja velikih datotek smo uporabljali naš program Dbench32. Nastavili smo ga tako, da je večkrat zaporedoma pisal in bral 100 MB veliko datoteko. Za oceno hitrosti dela z majhnimi datotekami smo vzeli 5510 datotek na 231 imenikih, ki so bile skupaj velike 777.994.300 bajtov. Pri obeh preizkusih smo merili čas (in posledično hitrost) pri pisanju in branju.
Buffalo LinkStation Network Storage Centre 250GB
Buffalo v svojem spodnjem razredu omrežnega diskovja ponuja tri različne naprave, ki se razlikujejo le po količini prostora, ki ga ponujajo: 160GB, 250GB in 300GB. Mi smo preizkusili srednjo. Vse imajo po en stomegabitni omrežni priključek ter dva priključka USB za priklop dodatnega zunanjega diska in/ali tiskalnika. Na prednji strani najdemo še štiri lučke za nadzor delovanja ter gumb za vklop in izklop. Naprave so lično izdelane, majhne in preproste, vse pa so med seboj enake in jih bomo težko ločili.
LinkStationi prihajajo z že prednastavljeno številko IP, seveda pa za dodelitev znajo uporabiti tudi strežnik DHCP. Prvotna namestitev je enostavna - preprosto poženemo programček s priložene zgoščenke in ta nam našo napravo samodejno najde. Prek začetnega programčka lahko napravi določimo le še drugo fiksno številko IP ali pa vklopimo protokol DHCP, vse drugo upravljanje je prepuščeno spletnemu upravljavskemu vmesniku na sami napravi.
Upravljavski vmesnik je enostaven in se mu hitro privadimo. Predvsem so pomembne začetne nastavitve, ko se odločamo, katere sisteme in protokole bo naprava podpirala. Tu določimo uporabnike in področja za deljenje datotek. Naprava podpira deljenje datotek za Okna in računalnike Mac, lahko pa se odločimo tudi za strežnik FTP. Pravice dostopa lahko omejujemo na podlagi uporabnikov, ki jih določimo sami. Vsakemu uporabniku nato dodajamo pravice za branje ali branje/pisanje.
Na napravo lahko priključimo le en zunanji disk USB, ki ga moramo prej formatirati. Tudi tak disk lahko uporabljamo za datotečni dostop ali pa le za izdelavo varnostnih kopij vgrajenega diska.
Priključitev tiskalnika USB je enostavna, treba ga je le priključiti in naložiti pravilne gonilnike. V vmesniku sicer že je nekaj gonilnikov, a le za vrstične Epsonove tiskalnike.
Izdelava varnostnih kopij je lahko avtomatizirana, urnik nastavimo prek vmesnika. Takrat, ko menimo, da naprava ne bo rabljena, lahko diskovje tudi izključimo. Pri tem moramo paziti le, da se nam čas izključitve ne pokriva s časom izdelave varnostne kopije.
To, da Buffalo meri na domače uporabnike, se vidi tudi v tehnologiji PCast, s katero so opremljeni Linkstationi. To je poseben večpredstavni strežnik, ki teče na napravi in s katerim lahko do različnih vsebin prihajamo iz druge Buffalove naprave - večpredstavnega vmesnika LinkTheater.
Na priloženem CDju dobimo še program EasyBackup, ki zna na Linkstation izdelovati varnostne kopije našega osebnega računalnika. Program je preprost in enostaven in v celoti zadošča potrebam domačih uporabnikov.
Naprava se je na preizkusu precej dobro odrezala, njena prednost pa je predvsem kompaktnost in enostavna raba.
Linkstationove nastavitve za Pcast
Buffalo LinkStation Network Storage Centre 250GB
Kaj: Omrežni disk NAS 250 GB (na voljo tudi modeli s 160 in 300 GB).
Izdeluje: Buffalo, www.buffalo-technology.com.
Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.
Cena: 72.590 tolarjev.
Za: Tiskalniški in večpredstavni strežnik, preprosta raba.
Proti: Možnost priklopa le enega zunanjega diska USB, cena.
Buffalo LinkStation Gigabit Network Storage Centre 400GB
Gigabitni Linkstation je v enakem ohišju kot prej opisani, a se ponaša s kar 400 GB razpoložljivega prostora ter seveda z gigabitnim omrežnim vmesnikom. Vse drugo je popolnoma enako kot pri preostalih Linkstationih.
Pravzaprav smo upali, da bo gigabitni vmesnik prenose bistveno pohitril ali vsaj nekoliko upravičil svojo navzočnost, a se to ni zgodilo. Pisanje na diskovje je ostalo na podobni ravni, zapisovanje in branje velike količine majhnih datotek je bilo le malo hitrejše, opazno se je pohitrilo le branje velikih datotek. Pravo povečanje hitrosti se pokaže šele z uporabo Buffalove tehnologije JumboFrame, kjer so paketi z običajnih 1518 bajtov povečani na 7418 bajtov. Seveda pa mora vsa omrežna oprema podpirati tako tehnologijo.
Upravljavski vmesnik Linkstationov
Buffalo LinkStation Gigabit Network Storage Centre 400GB
Kaj: Omrežni disk NAS 400 GB.
Izdeluje: Buffalo, www.buffalo-technology.com.
Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.
Cena: 155.560 tolarjev.
Za: Tiskalniški in večpredstavni strežnik, enostavnost.
Proti: Možnost priklopa le enega zunanjega diska USB, cena.
Buffalo TeraStation HD-H1.0TGL/R5
Buffalo ima v svojem programu tudi nekoliko drugačne naprave - modele Terastation. Že samo ime pove, da so to omrežni diski, pri katerih se že pogovarjamo o terabajtih razpoložljivega prostora. Ker tako velikih samostojnih diskov pač še ni, je jasno, da govorimo o diskovnih poljih, ki so vgrajena vanje. Terastation lahko sprejme kar štiri diske, na voljo pa so trije modeli s skupno zmogljivostjo 0,6 TB, 1 TB in 1,6 TB. Preizkusili smo terabajtno različico, ki ima štiri diske Serial ATA s po 250 MB.
Terastation je že nekoliko večji in glasnejši od drugih Buffalov, saj za hlajenje štirih diskov potrebuje kar nekaj več prostora in predvsem močnejši ventilator. Ponuja pa gigabitni omrežni vmesnik, štiri priključke USB, zaporedni vmesnik za priklop nadzora nepretrganega napajanja, tipko za vzpostavitev nekaterih tovarniških nastavitev sistema ter sedem lučk na prednji strani za nadzor delovanja.
Kot rečeno, je največja prednost Terastationa v tem, da lahko z diski tvorimo diskovna polja in s tem podatke še dodatno zavarujemo pred izgubo ob morebitnih težavah, oziroma lahko delovanje pohitrimo. Izbiramo lahko med posamičnimi diski ali polji RAID 0, RAID 1 in RAID 5, kar nam bolj ustreza. Pri RAID 0 je sistem najhitrejši, na voljo imamo tudi cel terabajt prostora, a so podatki v primeru okvare tudi najbolj nezaščiteni. Pri RAID 5 pa se moramo odpovedati velikosti enega celega diska in delu zapisovalne hitrosti, a veliko pridobimo pri varnosti celotnega sistema, saj tudi v primeru okvare enega diska podatkov ne izgubimo. Naprava podpira celo tvorbo več različnih diskovnih polj.
Za odkrivanje Terastationa v omrežju uporabimo majhen programček, prek katerega lahko upravljamo več naprav. Z njim lahko nastavljamo številke IP, lahko pa ga uporabimo tudi za hiter nadzor nad porabo diskovnega prostora.
Tudi za polno upravljanje Terastationov uporabljamo spletni vmesnik, a je malce drugače zasnovan kot prej opisani vmesnik za manjše Buffale; kljub temu se od njega ne razlikuje prav veliko. Le nabor različnih nastavitev in storitev je seveda povečan. Uporabnike lahko razvrščamo v skupine, tem določamo pravice, celoten sistem pa lahko spravimo tudi v okensko domeno. Napravo lahko uporabljajo računalniki z Okni ali MacOS, za druge pa je podprt le FTP brez preverjanja uporabnikov (anonymous FTP). Vgrajen je tudi tiskalniški strežnik.
Podprto je še avtomatsko pošiljanje statusa prek elektronskih sporočil in seveda obveščanje v primeru napak. To pride zelo prav predvsem pri nadzoru na daljavo.
Varnostne kopije se lahko izdelujejo ob določenem času, in to prek več naprav, lahko pa za to uporabimo dodatno priključene diske USB (na voljo so štirje priključki). Celotno varnostno kopiranje je prirejeno večjemu številu naprav, seje med kopiranjem pa se lahko celo šifrirajo.
Tudi tu je navzoč Pcast (glej opis manjših Terastationov), omeniti pa velja še zaporedni vmesnik, v katerega priklopimo morebitno nepretrgano napajanje. To lahko Terastation ob morebitnem izpadu legalno izklopi. Terastation lahko na primer ponoči tudi programsko ugasnemo, ob nastavljenem času pa se bo zopet zbudil.
Terastation je torej naprava, ki preseneča z enostavnim upravljanjem in delovanjem. In, ne nazadnje, tudi z varnostjo, ki je posledica diskovnih polj. Morda mu lahko zamerimo le to, da diskov ni mogoče menjati (brez izvijača) in da sinhronizacija diskovnega polja ob menjavi sistema diskovnega polja traja zelo dolgo. A navsezadnje je res, da diskov ponavadi ne menjamo prav pogosto.
Upravljanje Terastationov
Buffalo TeraStation HD-H1.0TGL/R5
Kaj: Omrežni disk NAS 1 TB (štirje diski).
Izdeluje: Buffalo, www.buffalo-technology.com.
Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.
Cena: 211.185 tolarjev.
Za: Veliko prostora, enostavno upravljanje.
Proti: Ni možnosti neposredne menjave diskov, dolgotrajna sinhronizacija ob odpovedi diska.
Buffalo TeraStation Pro TS-1.0TGL/R5
Terastation Pro je v svojem bistvu zelo podoben "navadnemu" Terastationu, a meri na drugo skupino uporabnikov. Tokrat to niso domači uporabniki, temveč mala in srednje velika podjetja. Čeprav sta si napravi zelo podobni, ju vendarle loči nekaj opaznih razlik.
Ključna je ta, da so pri Terastation Pro diski enostavno dostopni s sprednje strani in jih lahko po potrebi ali želji menjamo. Pri tem se moramo sicer ubadati s priključnimi kabli, a je menjava diska kljub temu zelo enostavna. Diski so skriti za vratci, ki jih lahko tudi zaklenemo. Na prednji strani nas pričaka tudi zaslon LCD, prek katerega nam Terastation Pro sporoča najpomembnejše podatke. Tako lahko že na prvi pogled preverimo delovanje naprave, hitrost omrežne povezave ali pa zasedenost našega diskovja. Omrežna povezava je tudi tu gigabitna, za povezavo z nepretrganim napajanjem skrbi zaporedni vmesnik, na zadnji strani pa namesto štirih najdemo le dva priključka USB.
Upravljavski vmesnik je skoraj popolnoma enak, razlikuje se le v nekaterih točkah. Ne najdemo razdelka Pcast (logično, saj ne gre za izdelek za rabo doma), zato pa si nadvse natančno zapisuje dogodke. Tako se vidi, kaj se je z našo napravo dogajalo. Ima "običajen" strežnik FTP, v katerega se lahko tudi prijavimo.
V preizkušeni model so bili vgrajeni štiri diski Western Digital, WD2500 Caviar SE SATA. V polju RAID 0 to skupaj "nanese" 1 TB razpoložljivega prostora.
Odkrivanje Terastationov
Buffalo TeraStation Pro TS-1.0TGL/R5
Kaj: Omrežni disk NAS s prostorom za štiri diske.
Izdeluje: Buffalo, www.buffalo-technology.com.
Prodaja: PC Hand, www.pchand.si.
Cena: 242.865 tolarjev - ohišje in štirje diski 250 GB.
Za: Veliko prostora, enostavnost.
Proti: Dolgotrajna sinhronizacija ob odpovedi diska.
Intel SS4000-E
Trg omrežnih diskov je očitno zamikal tudi Intel - SS400-E je naprava, ki ima lahko do štiri diske, tako kot večina konkurence pa programsko temelji na Linuxu. Izbor strojne (močan procesor) in programske opreme (nadzor) kaže, da Intel s svojo napravo meri na nekoliko zahtevnejše uporabnike, na majhna in srednje velika podjetja.
Že sama zunanjost deluje profesionalno in kompaktno. Strojni del ponuja dva gigabitna omrežna priključka in dva priključka USB. Spredaj je le še nekaj lučk, prek katerih nam naprava sporoča svoje stanje. Dobrodošla prednost v primerjavi z drugimi podobnimi napravami so sanke, v katere umestimo trde diske. Z njimi je vstavljanje diskov zelo enostavno, odpadejo pa nerodnosti z različnimi kabli; res pa je, da se moramo na drugi strani malo bolj potruditi, da umestimo disk v same sanke. Naprava je tudi polna temperaturnih senzorjev, zato zna uravnavati hitrost vrtenja ventilatorja, pri prekoračitvi temperature na procesorju ali na ohišju pa se zna celo izključiti.
Poglavitna prednost naprav z več diski je seveda možnost oblikovanja diskovnih polj. Intelova naprava ponuja kar pet različnih načinov sestave diskovnega polja: RAID 0, RAID 1, RAID 5, RAID 5 + rezerva, RAID 10. Pri tem je dobro vedeti, da je največja velikost diskovnega polja omejena na 2 TB. To je dandanes vsekakor nerodna omejitev. Naprava namreč podpira posamezne diske, velike od 80 do 500 GB. To pomeni, da najnovejših diskov vanjo ne boste mogli namestiti. Mi smo to poizkusili s štirimi Seagate Baracuda 7200, 750 GB. Sistem je sicer deloval, a v celoti nikakor nismo mogli pridobiti več kot 360 GB razpoložljivega prostora.
Odkrivanje naprave, ko jo priključimo v omrežje, je podobno kot pri vseh drugih napravah. Namestiti si moramo programček, ki nam bo pregledal omrežje, dokler ne bo našel našega diskovnega polja. Pravzaprav kaj drugega z njim nimamo početi, saj je tudi tu za vse zadolžen spletni vmesnik same naprave. Začetna namestitev diskovnega polja je enostavna in lahko razumljiva, izbrati moramo številko IP, ime naprave in to, v kakšnem načinu bodo delovali diski.
Spletni upravljavski vmesnik je enostaven, že na prvi strani pa vidimo vse pomembnejše podatke, razpoložljivost prostora in podobno. Naprava si zapisuje tudi pomembnejše dogodke, v primeru alarma pa zna pošiljati tudi elektronsko pošto. Pri deljenju diskov podpira protokole CIFS/SMB in NFS; to pomeni, da imajo lahko dostop do nje uporabniki Oken, Macov in različnih okolij Unix. Seveda ima naprava tudi strežnik FTP. Določimo lahko skupine uporabnikov, uporabnike in njihove pravice. Tudi tu se pravice delijo na samo branje, pa tudi pisanje. Na zunanje priključke diske USB lahko priklopimo, vendar jih moramo najprej formatirati.
Poseben razdelek Intelove naprave je arhiviranje. Tu se je Intel precej potrudil in uvedel drugačen sistem arhiviranja oziroma izvajanja varnostnih kopij. Osredotočil se je predvsem na izvajanje varnostnega kopiranja računalnikov v omrežju. Že pri prvi namestitvi diskovnega polja moramo napravi povedati, koliko različnih računalnikov bomo arhivirali nanjo in koliko prostora bomo rezervirali samo za izdelovanje varnostnih kopij. Na eno napravo lahko arhiviramo do 25 računalnikov. Tako rezervirani prostor za arhiviranje pri deljenju diskov potem ni dostopen. V vsak računalnik, ki bo sodeloval pri arhiviranju, je treba namestiti posebno programsko opremo - Intel Client Backup and Recovery, in ta poskrbi, da se podatki shranjujejo v diskovno polje in da se ob morebitni okvari računalnika vsi povrnejo v stanje zadnje izdelave varnostne kopije.
Intel se je odlično odrezal pri hitrosti branja velikih datotek; pri tem je bil veliko hitrejši od konkurentov. Podpora različnim načinom RAID, kakovostna izvedba ter sistem za izdelavo varnostnih kopij obetajo veliko dobrega kakemu manjšemu ali srednje velikemu podjetju. Ker je programska oprema naprave nadgradljiva, upamo, da bo Intel z novejšimi različicami odpravil tudi omejitev na 2 TB.
Upravljavski vmesnik za Intelovo omrežno diskovje
Intel SS4000-E
Kaj: Omrežni disk NAS s prostorom za štiri diske.
Izdeluje: Intel, www.intel.com.
Prodaja: Asbis, www.asbis.si, Elkotex, www.elkotex.si.
Cena: 171.000 tolarjev - samo ohišje.
Za: Načini RAID, dva omrežna vmesnika.
Proti: Omejitev na 2 TB, dolgotrajna sinhronizacija ob odpovedi diska.
Linksys EFG-120
Cisco (tu sicer nastopa njegova "podružnica" Linksys) prihaja iz omrežnih voda, s popolnoma drugačnim pogledom na omrežna diskovja kakor konkurenca, zato je tudi naprava tako drugačna.
Linksys EFG-120 je precej velik, vendar nabor njegove strojne opreme nekako ne opravičuje svoje velikosti. Celo napajalnik dobimo posebej in ni del ohišja. En disk zmogljivosti 120 GB je že vgrajen, dodamo pa lahko največ še enega. Na zadnji strani je še gigabitni omrežni priključek ter vzporedni vmesnik za priklop tiskalnika (vse več tiskalnikov sicer uporablja le še priključek USB...). Spredaj najdemo gumb za vklop, dve reži za vstavljanje sank, v katerih ležijo diski, in cel kup različnih lučk, ki nam sporočajo stanje naprave. Reži za sanke z diski se lahko celo zakleneta, da diskov ne moremo izvleči.
Čeprav lahko vstavimo dva diska, ju ne moremo povezati v polje. Drugi disk lahko uporabljamo le kot dodaten razpoložljivi prostor ali za arhiviranje prvega diska. Če se odločimo za slednje, drugega diska ne moremo uporabljati za deljenje datotek. Diski uporabljajo priklop ATA (in ne Serial ATA), s čimer smo danes morda že malce omejeni, v bližnji prihodnosti pa bomo še bolj.
Način prvega odkrivanja naprave v omrežju ter upravljanje sta zelo podobna kot pri vseh prej opisanih. Napravi lahko dodelimo stalno številko IP ali pa jo prepustimo strežniku DHCP. Spletni upravljavski vmesnik je lepo dodelan, v nastavitvah se nikakor ne moremo izgubiti. Ob vsaki izbiri nam v razumljivem jeziku piše, kaj sploh naredi.
Uporabnike lahko dodajamo, jih razvrščamo v skupine, lahko jim naredimo zasebna področja, do katerih imajo dostop le oni, lahko pa jim velikost razpoložljivega prostora celo omejimo. Do omrežnega diska imajo dostop tako okenski kot MacOS odjemalci, za vse druge pa naprava podpira strežnik FTP ali pa dostop do datotek na omrežnem disku prek spletnega vmesnika. Upravljavski vmesnik vsebuje tudi nekaj orodij za delo z diskovjem in za odpravljanje manjših napak na njih.
Ker Linksys ni obremenjen s katerim izmed polj RAID, se je hitrostno precej dobro odrezal. Velike datoteke zna celo hitreje zapisovati kakor brati. Po drugi strani pa ima kar nekaj težav z zapisovanjem velike količine malih datotek; branje le-teh je solidno.
Linksysove tiskalniške nastavitve
Linksys EFG-120
Kaj: Omrežni disk NAS 120GB (prostora še za en disk).
Izdeluje: Linksys, www.linksys.com.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: 129.000 tolarjev.
Za: Možnost omejevanja prostora uporabnikom, hitrost.
Proti: Ne podpira zrcaljenja, velikost ohišja.
NetGear Storage Central SC101
Netgear SC101 se sicer res priključi v omrežje, tako kot doslej opisani diski SAN, vendar je njegovo delovanje drugačno. Deluje namreč na način Z-SAN (Storage Area Network). To pomeni, da bomo za uporabo na vsakega odjemalca (računalnik) morali namestiti gonilnike. Podprta so seveda le Okna ...
Naprava je razmeroma majhna in brez ventilatorja, zgornji del ohišja pa prekriva hladilnik, ki se ob močni rabi kar precej segreje. Na zadnji strani sta le stomegabitni omrežni priključek in priključek za napajanje, prednja plošča pa je snemljiva. Pod njo je prostora za dva diska ATA; kljub nagajanju kablovja ju je zelo enostavno zamenjati.
SC101 za vklop v omrežje nujno potrebuje strežnik DHCP in nima že prednastavljene številke IP. Programska oprema namesti tudi nekaj gonilnikov, ki niso digitalno podpisani in s katerimi smo imeli nemalo težav.
Ko je programska oprema nameščena, določimo le še to, koliko prostora na disku bomo uporabljali, ali bo na voljo samo nam ali tudi drugim in ali bomo podatke z enega diska zrcalili na drugega. Vsak posamezni računalnik lahko zasede svoj del razpoložljivega prostora in se za ta del tudi sam odloči, kako ga bo varoval (z zrcaljenjem) in ali bo dostopen tudi drugim (z geslom). Nato se nam prostor prikaže kot nov pogon z lastno črko.
Treba je še omeniti, da zna programska oprema v spletu sama poiskati najnovejšo različico. Dodana je še programska oprema SmartSync Pro za izdelovanje varnostnih kopij računalnikov, a jo je treba doplačati.
V naš preizkusni primerek sta bila vgrajena dva diska WD Caviar RE 1600. Na hitrostnem preizkusu se je obnesel zelo dobro, še posebej pri delu z velikimi količinami majhnih datotek.
Samodejno posodabljanje programske opreme NetGear
NetGear Storage Central SC101
Kaj: Omrežni disk SAN s prostorom za dva diska.
Izdeluje: NetGear, www.netgear.com.
Prodaja: Domex, www.domex.si.
Cena: 37.080 tolarjev - samo ohišje.
Za: Zrcaljenje diskov, cena.
Proti: Nerodna programska oprema, omejitev na Okna, ni podpore vmesniku SATA.
Kdaj je torej dovolj?
Preprosto vprašanje najbrž porodi preprost odgovor: nikoli. Vsak malo bolj aktiven uporabnik ima najbrž doma kopico CDjev in/ali DVDjev. Takoj nam je jasno, da je v idealnem okolju vso to vsebino smiselno prenesti na omrežno diskovje, kjer nam je vedno na voljo. A s tem zelo hitro napolnimo tudi terabajt prostora in spet je tu pomanjkanje. Zopet začnemo prekladati podatke sem in tja, gor in dol, in zopet se znajdemo na začetku.
Predvsem poslovni uporabniki bi v omrežnem diskovju lahko našli marsikatero prednost. Upravljanje in shranjevanje podatkov je neprimerno lažje, podatki pa so zbrani na enem samem mestu. Z uporabo zanesljivega shranjevanja in arhiviranja jih lahko enostavno zaščitimo, poleg tega poskrbimo še za preostale računalnike v omrežju.
Terabajt navsezadnje sploh ni tako veliko, zapolnimo ga lahko veliko prej, kot si mislimo. Zato tudi pri omrežnem diskovju velja, da je vsekakor dobro biti zmeren, preudaren in varčen.