Prvi glasbeni zaslužkarji

Kratica RCA je onkraj velike luže ena najbolj znanih blagovnih znamk. Podjetje, ustanovljeno kot Radio Corporation of America, je bilo namreč več desetletij eno najbolj prepoznavnih v panogi potrošniške elektronike in celo računalništva. Področju predvajanja glasbe, radia in televizije je RCA Corporation vtisnila neizbrisen pečat.

Ustanovitvi družbe Radio Corporation of America je pravzaprav botrovala prva svetovna vojna. Med njo je vlada ZDA prevzela vse patente izdelovalcev radijske opreme na svojih tleh ter izdelavo radijskih naprav zaupala pretežno vojaškim podjetjem. Po koncu vojne se ta umetno ustvarjeni monopol ni obdržal, ob pomoči še enega velikana, korporacije General Electric, in z blagoslovom vlade pa sta ameriški vojska in mornarica ustvarili omenjeno podjetje, katerega večinski lastniki so bili ameriški državljani. Družba RCA je sprva zgolj tržila radijsko opremo, izdelano v podjetjih General Electric (GE) in Westinghouse, pozneje pa že kupila nekaj pomembnih patentov. V družbi RCA so resnično razumeli potencial komercializacije radijskih postaj in že leta 1926 od družbe AT&T kupili radijski postaji WEAF in WCAP ter ju združili z newyorško verigo radijskih postaj WJZ in washingtonsko WRC. Iz tega konglomerata je nastal medijski gigant National Broadcasting Company (NBC).

RCA 630-TS je bil prvi množično izdelan televizor, naprodaj je bil leta 1946 in 1947.

Stava na »predvajalnike« glasbe

Skok na področje izdelkov zabavne elektronike je sledil leta 1929, ko je družba RCA kupila podjetje Victor Talking Machine Company, tedaj največjega izdelovalca gramofonov in gramofonskih plošč. Skupaj z njim je prevzela tudi večinski delež v družbi Japan Victor Company (JVC) – ta je postala njena podružnica in se preimenovala v RCA-Victor – ter blagovno znamko Nipper. Podjetje RCA Victor je nadaljevalo izdelovanje gramofonov in celo ustvarilo izdelek RCA Photophone, sistem predvajanja zvoka na traku, ki je tekmoval s Foxovim Movietone in predvajalnikom Vitaphone družbe Warner Bros.

Podjetje RCA je prvi elektronski gramofon predstavilo leta 1930 in že naslednje leto začelo prodajati prve gramofonske plošče, ki so se vrtele s hitrostjo 33 ⅓ obrata na minuto. Omenjeni zvočni zapis je bil sprva prava mora za prodajno osebje, saj so bile tako plošče kot gramofoni zelo dragi, kakovost predvajanega zvoka pa slaba. A to RCA Victorja ni ustavilo. Izboljšana predvajalna glava je odpravila večino slabosti izvirnika, nova generacija gramofonov pa je postala izjemna uspešnica in de facto standard za predvajanje glasbe za več desetletij.

Leta 1930 se je zdelo podjetje nezaustavljivo. Na Manhattnu je kupilo prostore še nezgrajenega nebotičnika (ta se je od leta 1933 dejansko imenoval »The RCA building«), prodaja je cvetela. Oblastem pa novi velikan ni bil všeč, na sodišče so v protimonopolni tožbi spravile družbe RCA, General Electric in Westinghouse. V končnem epilogu sta se slednji znebili svojega deleža v RCA, ta pa je lahko obdržala svoje proizvodne obrate.

Gramofoni so po svetu sprožili pravo glasbeno revolucijo.

Po radiu pride televizija

Družba RCA je leta 1939 na svetovnem sejmu v New Yorku javnosti pokazala t. i. sistem elektronske televizije in prvi televizijski testni vzorec v ZDA. Konec aprila istega leta so studii NBC že začeli redno poskusno oddajati televizijski program v New Yorku. Vladna komisija za komunikacije je standard NTSC oddajanja televizijskega programa oblikovala šele leta 1941, a je Druga svetovna vojna zaustavila pohod televizorjev v ZDA (in po svetu). RCA je zopet dobila vojaške projekte s področja radarskih tehnologij, radijske komunikacije in celo vesoljskih raziskav. Na lestvici podjetij, ki so bila označena za vojne dobičkarje, je RCA z vrednostjo svojih vojaških pogodb zasedla 43. mesto in od ameriške mornarice prejela kar pet nagrad za odličnost svojih izdelkov. Ena redkih negativnih posledic vojne so bili skrhani stiki z japonsko podružnico JVC. Takoj po koncu vojne se je podjetje osredotočilo na televizijsko »ofenzivo«, saj je v prejšnjih letih kljub vsemu še naprej razvijalo televizorje, pa čeprav za zaprtimi vrati razvojnih oddelkov.

V letih, ki so sledila, je RCA postregla z vrsto inovacij in tehnologij, ključnih za razvoj potrošniške elektronike, kot jo poznamo danes. RCA je »dala« svetu barvni televizor, elektronski mikroskop, tehnologijo CMOS, optoelektronske oddajnike, zaslone s tekočimi kristali (LCD), videorekorderje, neposredne satelitske prenose in televizijo visoke ločljivosti.

RCA je bil eden najpomembnejših izdelovalcev vakuumskih cevi (blagovna znamka Radiotron), mikrofonov, tranzistorjev in televizijskih sprejemnikov (New Vista). Leta 1949 je RCA Victor razvil gramofonski sistem, ki je plošče vrtel s 45 obrati na minuto in tako zadal še dodaten udarec konkurentom.

Leto 1953 je prineslo novo veliko zmago – RCAjev elektronski barvni televizor je postal standard za ameriški barvni televizor (danes znan pod kratico NTSC). Prodajne številke so zopet segle v višave, saj je RCA prodajala za med tudi televizijske kamere in studijsko opremo, ki je mimogrede postala neuradni standard televizijskih hiš.

Računalniki so bili sprva za RCA (res) velik posel, pozneje so njihov razvoj povsem opustili.

Diverzifikacija uvede tudi računalniški program

Družba RCA Corporation je bila prvi pravi predhodnik današnjih gigantov iz sveta potrošniške elektronike in bele tehnike. Oddelek gospodinjskih aparatov je sicer že leta 1955 prodala Whirlpool Corporation, skupaj s pravicami trženja izdelkov z blagovno znamko RCA Whirlpool, kar je kupec izkoriščal praktično vse nadaljnje desetletje.

RCA Corporation nobena tehnologija ni bila tuja. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je postavila ob bok računalniškim podjetjem IBM, DEC, NCR in drugim. RCA je sprva prodajala računalnike Spectra 70 Series (kar osem različnih modelov!), ki so bili strojno, ne pa tudi programsko združljivi z računalniki IBM System/360. Najzahtevnejšim strankam so bili na voljo računalniški sistemi RCA 2, 3, 6 in 7, ki so tekmovali z IBMovimi stroji System/370. Na računalnikih je tekel lasten operacijski sistem, lahko pa so poganjali tudi sistema DOS in TDOS, nekateri modeli so zmogli poganjati tudi navidezni operacijski sistem v pomnilniku VMOS. Ta se je pozneje preimenoval v TSOS (Time Sharing Operating System) in predstavljal prvi operacijski sistem za sisteme mainframe. RCA Corporation je imela z računalniki mešan uspeh. Hiter razvoj tehnologije je zahteval visoke vložke v inženirje in znanje, zato se je družba leta 1971 umaknila iz sveta računalnikov – upravni odbor se je odrekel tekmovanju z IBM – in se posvetila potrošniški elektroniki.

V 60. in 70. letih 20. stoletja se je RCA resnično preizkušala na številnih področjih, med drugim tudi v izdelavi rešitev za založnike in tiskarne. Oddelek RCA Graphic Systems Division (GSD) je omenjenim podjetjem ponujal zanimive elektronske rešitve, med drugim tudi laserski barvni skener, sistem za digitalno postavljanje vsebin, oba seveda z ustrezno računalniško podporo.

Družba RCA je bila tudi eden največjih podpornikov zvočne rešitve Stereo 8 (ne nazadnje je bila član konzorcija šestih podjetij, ki je omenjeno rešitev oblikoval), zanimive kompaktne kasete z magnetnim trakom, ki je omogočala kakovostno predvajanje na trak posnete glasbe. Ta je s svojo priročnostjo in zvočno reprodukcijo v hipu očarala ZDA, Kanado, Anglijo in Avstralijo, preostanek sveta pa ni kaset Super 8 nikoli zares posvojil. Kasete Stereo 8 so med letoma 1965 in 1980 vzeli za svoje tudi izdelovalci avtomobilov in zanje prilagodili avtoradie, pozneje pa so jih zamenjali s še manjšimi modeli kaset.

Izdelki RCA, sploh »arhaični«, so še danes nadvse cenjeni med zbiratelji v ZDA in drugod po svetu.

Vsega po malem je hitro preveč

Dolgoletni direktor družbe, David Sarnoff, ki je s spretnim krmarjenjem ustvaril vseameriškega velikana, je leta 1970 vodenje korporacije RCA predal sinu Robertu in leto pozneje v starosti 80 let umrl. Robert Sarnoff je nadaljeval s taktiko širitve poslovanja, a se je odločil preizkusiti tudi zunaj meja elektronike in računalništva. Želel je ustvariti še večji konglomerat, pod njegovim vodstvom je korporacija kupila vrsto obetavnih podjetij, kot so Hertz (izposoja vozil), Banquet (zmrznjena hrana), Coronet (preproge), Random House (založništvo) in Gibson (voščilnice), a nazadnje zašla v finančne težave. Konkurenti so se Robertovi poslovni strategiji posmihali, družbe se je oprijela celo zbadljivka »preproge, piščanci in avtomobili«, ki je namigovala na to, da je novi direktor povsem izgubil kompas. Upravni odbor ga je zato leta 1975 zamenjal, a storjene škode ni bilo mogoče popraviti.

RCA je še vedno veljal za vrhunskega izdelovalca radijske, satelitske in televizijske opreme, a je zanjo vse težje našel kupce. Leta 1980 je podjetje Američane razjezilo z odločitvijo o selitvi proizvodnje televizorjev v Mehiko. Kljub temu je ta prodajni program ostal dobičkonosen vse do leta 1983, čeprav so, denimo, videorekorderje VHS za RCA izdelovali Japonci (najprej Panasonic, nato Hitachi). Medtem je RCA vložil na stotine milijonov dolarjev v razvoj novega video sistema, imenovanega SelectaVision, a se je izkazal za predragega in ni zmogel konkurirati cenejšim snemalnikom video vsebin na trak.

Med letoma 1981 in 1984 je korporacija RCA kupila večinske deleže v vrsti založb (Columbia, Arista Records), a tudi s temi posli ni zadostila apetitom družbenikov. Podjetje je postalo ranljivo in že leta 1986 ga je doletel prevzem s strani korporacije General Electric, v kateri so izračunali, da je podjetje več vredno »po delih« kot pa kot celota, in ga v naslednjih letih dodobra razkosali. Glasbeno založniško dejavnost so prodali partnerju, založbi Bertelsmann, ki je iz konglomerata glasbenih založb ustvarila BMG Music. Oddelek televizorjev in potrošniške elektronike je leta 1988 kupil francoski izdelovalec Thomson Consumer Electronics (no, v bistvu je izvedel menjavo za svoj poslovni oddelek medicinske opreme), ki je nato pravice izdelave glasbenih izdelkov prodal nazaj v ZDA v Audiovox Corporation. Filmski studii RCA/Columbia pa so leta 1991 pristali pri Sony Pictures. Mrežo radijskih postaj NBC je GE razprodal najboljšim posameznim ponudnikom, studie NBC Universal pa je med letoma 2011 in 2013 prodal družbi Comcast.