Prvi poslovni mikroračunalniki

Mikroračunalništvo se od sredine 70. let naprej neprekinjeno razvija. Proizvajalci zasebni uporabi najprej niso posvečali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so videli zlasti v napravah za poslovno uporabo. Pri nas so prve poslovne mikroračunalnike izdelali na začetku 80., v državo pa so takrat uvozili tudi prve tuje naprave te vrste.

Prvi mikroračunalniki so od uporabnikov zahtevali nekaj več splošnega znanja o elektroniki, računalništvu in programiranju. Za običajne poslovne in zasebne uporabnike ti zato še niso bili primerni. Uporabljali so jih predvsem profesionalni in delno naprednejši ljubiteljski uporabniki. S prilagojeno programsko opremo in potrošniško usmerjeno zasnovo mikroračunalnikov druge generacije so proizvajalci poskušali prodreti predvsem na nišna področja poslovne in pisarniške uporabe v manjših in srednje velikih podjetjih. Mikroračunalniki druge generacije so temeljili na novejših 8-bitnih mikroprocesorjih, kot sta MOS Technology 6502 iz leta 1975 in popularni Zilog Z80 iz leta 1976. Kot glavne podatkovne nosilce so uporabljali predvsem bralne pomnilnike (ROM), običajno pa so omogočali tudi uporabo dodatnih kasetnih ali disketnih pogonov. Pogosto so nanje lahko priključili kar navaden televizor.

Mikroračunalnik Iskradata 80 s tipkovnico.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Prvi 8-bitni mikroračunalniki, namenjeni množični zasebni in poslovni uporabi, so prišli na trg leta 1977. Pravih operacijskih sistemov ti sprva še niso poganjali. Proizvajalci so jih večinoma opremili s tolmači za preproste različice programskega jezika BASIC, zanje pa so začeli razvijati tudi osnovno programsko opremo za razširjene poslovne obdelave in avtomatizacijo pisarniških opravil. Včasih jih označujejo kot mikroračunalnike druge generacije, pogosto pa po zaslugi presenetljivega prodora med običajne zasebne uporabnike tudi kot prve hišne računalnike. Glavni dejavniki za njihov uspeh so bili ugodna cena, splošna dostopnost in serijska dodatna oprema, kot so kasetniki, tiskalniki in modemi.

Prvi model mikroračunalnika Apple II. 

Tipični primeri so Apple II, Commodore PET in Tandy TRS-80. Prvi domači mikroračunalnik, opremljen na ta način, je bil Iskradata 1680, nato pa so podoben mikroračunalnik Dialog za Gorenje začeli razvijati tudi na Fakulteti za elektrotehniko. Pred izbruhom množične mikroračunalniške mrzlice leta 1984 so se v Jugoslaviji v omejenem obsegu najprej uveljavili mikroračunalniki Apple II. Različne domače različice so že nekje od leta 1982 proizvajali v hrvaškem podjetju Ivasim pod nazivom Ivel.

Poslovna različica Iskradata 1680 (1980–1981)

Mikroračunalnik Iskradata 1680 so domači strokovnjaki začeli razvijati že leta 1976, tik pred pojavom novih poslovnih mikroračunalnikov te vrste torej. Njegova zasnova je bila zato najprej usmerjena v profesionalno, procesno in laboratorijsko uporabo. Konec 70. let so ga po zgledu nove generacije mikroračunalnikov opremili tudi za poslovno uporabo. Zanj so izdelali tolmač za poslovno usmerjeno različico programskega jezika BASIC, nato pa še nekaj namenske programske opreme za najbolj razširjene poslovne obdelave. Kot poslovni računalnik je lahko nastopal pri zajemanju in urejanju podatkov v pisarni ali pri vodenju skladišča. Ekipa je za ta dosežek leta 1980 prejela nagrado Sklada Borisa Kidriča. Uporabniki so v tem času ugotavljali, da računalnik za resne poslovne obdelave sicer nima dovolj pomnilnika. Cena in programska oprema pa sta bili tako kot pri ostalih domačih poslovnih mikroračunalnikih nekonkurenčni v primerjavi s tujimi napravami.

Laboratorij za mikroračunalnike

Laboratorij za mikroračunalnike je v času razvoja mikroračunalnika Dialog vodil prof. dr. Jernej Virant. Velik delež strojne in programske opreme računalnika je bil domač. Prek Gorenja so zanj uvažali le težko dostopna mikrovezja in disketne enote.

Mikroračunalniška družina Iskradata 80 (1979–1981)

V Iskri so medtem že začeli nov projekt mikroračunalniške družine Iskradata 80. Ta je bil razmeroma kratkoživ, vendar kljub temu zelo pomemben, saj predstavlja prvi korak v smeri zmogljivejših znanstvenih delovnih postaj pri nas. Iskra se je razvoja nove mikroračunalniške družine lotila v sodelovanju z nemškim podjetjem ADPS. Pri zasnovi računalnika so se zgledovali po konceptu porazdeljene obdelave s poudarkom na povezljivosti, prilagodljivosti in delno tudi grafiki. Glavni mikroračunalniški del računalnika, ki je temeljil na procesorju Zilog Z80, je bil nameščen v ohišju z zaslonom. Prek sistemskih vodil so bili nanj priključeni posamezni vmesniki z delovnim pomnilnikom (RAM), vmesniki s krmilniki za tipkovnico, tiskalnik, disketni ali diskovni pogon ter vmesnik s preprostim grafičnim krmilnikom. Uporaba Iskradate 80 je bila po eni strani usmerjena v pisarniška, poslovna okolja, po drugi pa tudi v zahtevnejša znanstvena okolja. Zanjo so razvijali celo enega izmed prvih sistemov za računalniško podprto načrtovanje pri nas (SICAD).

Prvi model mikroračunalnika Tandy TRS-80.

Družino je sestavljalo šest enot oziroma mikroračunalnikov z različnimi konfiguracijami. Osrednja enota je imela največje zmogljivosti in je skupaj s posebno komunikacijsko enoto omogočala povezavo do 16 samostojnih delovnih postaj ali preprostih terminalov v krajevno omrežje. Osrednja enota je edina podpirala tudi priključitev diskovnih enot, poleg Iskrine predelave disketnega operacijskega sistema (IDOS) pa je kot prvi računalnik pri nas lahko poganjala tudi operacijski sistem CP/M. Vsebovala je še prevajalnike za programska jezika BASIC in Pascal. Najpreprostejša samostojna enota je bila prilagojena za pisarniško delo, predvsem delo z besedili. Zmogljivejše samostojne delovne postaje pa so lahko poganjale tudi operacijski sistem CP/M. Po potrebi so delovne postaje lahko vključevale tudi komunikacijski vmesnik za povezavo z osrednjo enoto. Terminalske enote mikroračunalniškega dela niso imele. Prek delovnih postaj in terminalov so uporabniki lahko izvajali ukaze na osrednji enoti in dostopali do večjih podatkovnih zbirk. Projekt so v luči združitve s podjetjem Delta opustili, še preden je bil uveden v večjo serijsko proizvodnjo. V Računalniškem muzeju razstavljamo nekaj primerkov računalnika.

Mikroračunalnik Dialog H (1981–1984)

Mikroračunalnik, primeren za poslovno in pisarniško uporabo, so za Gorenje leta 1981 začeli razvijati tudi v Laboratoriju za mikroračunalnike na Fakulteti za elektrotehniko. V Gorenju so najprej želeli izdelati manjšo serijo, okrog 50 računalnikov za lastne potrebe, nato pa šele večjo za prodajo na trgu. Strokovnjaki fakultete so kot zgled pri zasnovi računalnika uporabili takrat zelo uspešen mikroračunalnik Tandy TRS-80 in izboljšano različico procesorja Zilog Z80A s taktom 4 Mhz in običajnih 64 KB delovnega pomnilnika (RAM). Računalnik je omogočal priključitev na običajen televizor. Po zgledu drugih zgodnjih poslovnih mikroračunalnikov so ga zasnovali brez pravega operacijskega sistema. Programsko opremo zanj so v laboratoriju razvijali sami v zbirnem jeziku, nato pa so jo, kot je bilo običajno pri računalnikih te vrste, namestili na vgrajen bralni pomnilnik (ROM) velikosti 16 KB.

Mikroračunalnik Commodore PET iz leta 1977.

Zanj so izdelali tolmač z lastno različico programskega jezika BASIC, ki so ga imenovali FEBASIC. Ta je vseboval urejevalnik in izvajalnik ukazov ter programska paketa za izvajanje osnovnih vhodno-izhodnih in aritmetičnih operacij. Projekt Dialog je bil nato leta 1982 v luči sodelovanja z Iskro Delta že začasno prekinjen. Ta prva različica mikroračunalnika Dialog je bila kasneje poznana kot hišni Dialog ali Dialog H. Leta 1984 so jo ob novih priložnostih na trgu poskušali obuditi, vendar se je spet izkazalo, da kljub zaščiti domače proizvodnje ta ni konkurenčen v primerjavi z veliko cenejšimi in bolje opremljenimi tujimi mikroračunalniki. Predvideno proizvodnjo večje serije so zato kmalu zatem ponovno opustili. Razvoj mikroračunalnika so takrat na fakulteti preusmerili k zmogljivejšim poslovnim mikroračunalnikom, ki so že uporabljali disketne ali diskovne enote in so lahko poganjali prave operacijske sisteme, kot je bil CP/M.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.