Računalniki IBM/370

Na začetku 70. so se tudi pri nas začeli pojavljati računalniki tretje generacije, utemeljeni na novi revolucionarni tehnologiji monolitnih integriranih vezij ali čipov. Leta 1972 je k nam presenetljivo zgodaj prišla nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so že uporabljali integrirana vezja tako v logičnih kot v pomnilniških sklopih. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na vseh področjih.

Centralna enota in vnosna naprava tipičnega računalnika iz 70. let IBM 370/145.

Nova monolitna integrirana vezja so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov IBM/370, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik zanje – izdelan je bil iz monolitnih integriranih vezij velikosti le osem milimetrov. Novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in zanesljivejši v primerjavi s pomnilniki iz magnetnih jeder, ki so bili v uporabi skoraj 15 let. Skupaj s podpornimi sklopi pa so ta pomnilna vezja še vedno zapolnila manjšo omaro. Ena izmed izrazitih primerjalnih prednosti računalnikov IBM/370 so bile vedno bolj cenovno dostopne in zmogljive diskovne enote s kapaciteto tudi po več sto megabajtov.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Pozen vstop na polje monolitnih integriranih vezij so v IBM na račun svojega uveljavljenega poslovnega zaledja zelo hitro nadoknadili. Nova tehnologija IBM MST je poleg miniaturizacije (od 10- do 40-kratne) prinesla tudi veliko večjo zanesljivost, vzdržljivost in nižjo proizvodno ceno. V enem vezju – čipu je bilo 32 integriranih tranzistorjev, ki so bili izdelani v bipolarni tehniki, s čimer je bil ta po kapaciteti približno primerljiv s celotno kartico v starejši hibridni tehnologiji SLT. Dosegli so znatno večjo gostoto od konkurenčnih proizvodov, kljub temu pa je bilo za izdelavo procesne enote še vedno potrebnih več tisoč modulov.

Računalniki IBM/370 so izrazito prispevali k razvoju večjih informacijskih sistemov za oddaljeno obdelavo podatkov in centralne baze podatkov.

IBM 370/145 v Jugoslovanskih železnicah (1971)

V 60. so za Jugoslavijo veljale omejitve v zmogljivosti računalniške opreme, ki jo je bilo mogoče uvoziti iz ZDA. Takrat sta bila edina večja računalnika IBM 360/50 v Zveznem zavodu za statistiko in CDC 3300 v Republiškem računskem centru (RRC), za oba je bilo treba pridobiti posebno dovoljenje. Leta 1971 so se po otoplitvi trgovinskih odnosov z ZDA te omejitve sprostile.

Prvi računalnik IBM 370/145 so še istega leta dobile Jugoslovanske železnice. Nameščen je bil v Skupnosti jugoslovanskih železnic v Beogradu, ob njegovi pomoči pa so želeli jugoslovansko železniško omrežje povezati z drugimi evropskimi omrežji v enoten evropski sistem za rezervacijo vozovnic. To je bil takrat kratek čas celo največji računalnik v Jugoslaviji. Zmogljivost IBM 370/145 je bila primerljiva s prvo generacijo osebnih računalnikov IBM PC.

IBM 370/145 v Ljubljanski banki (1971)

V Sloveniji so prvi računalnik IBM 370/145 kmalu zatem dobili v Ljubljanski banki (bivši KBH). Nadgradili so tudi svoj starejši računalnik IBM 360/40 in v vseh ljubljanskih poslovalnicah uvedli nove terminale s hitrim prenosom podatkov. Ostale poslovalnice po Sloveniji se v ta sistem še niso mogle vključiti, saj niso imele dovolj organizirane obravnave podatkov, obstoječe telefonske povezave po državi pa niso bile dovolj hitre in zanesljive.

Monolitna integrirana vezja

Integrirana logična vezja IBM MST (Monolithic system technology) so leta 1969 prinesla nadgradnjo modularne tehnologije hibridnih vezij IBM SLT. Diskretne tranzistorje in diode v notranjosti modulov so zamenjala sodobna monolitna integrirana vezja.

V ljubljanskih poslovalnicah so ob pomoči tega računalnika skrajšali čas za izdajo naloga s pet minut na le nekaj sekund. Za izplačilo je bilo tako povprečno potrebnih le dobrih 30 sekund. V naslednjih letih se je obseg transakcij v Ljubljanski banki še naprej občutno povečeval. Oba računalnika sta kmalu obratovala s polno zmogljivostjo, zato je kmalu začelo prihajati do rednih okvar in zamikov pri procesiranju bančnih podatkov. To je privedlo do nove večje tehnične modernizacije sistema v začetku 80. let.

Magnetne enote računalnika IBM/370 in arhiv magnetnih trakov.

IBM 370/135 v centrali SDK Ljubljana (1972)

Med prvimi so poleg Ljubljanske banke leta 1972 dobili računalnike IBM/370 tudi v vseh glavnih centralah SDK (današnji Furs) po Jugoslaviji. Računalnik IBM 370/145 so dobili v centrali SDK v Beogradu, računalnike IBM 370/135 pa v centralah v Ljubljani, Sarajevu, Novem Sadu, Zrenjaninu, Zagrebu in Skopju. Z nadgradnjo in novim informacijskim sistemom so poskušali zagotoviti tekoč plačilni promet v državi in učinkovito informiranje, skladno s potrebami časa.

V ljubljanski centrali so računalniško podprto obdelavo plačilnega prometa uvedli spomladi 1973. Prvi preizkus programskega paketa za avtomatizacijo rednih operativnih poslov službe (Arops), ki so ga izdelali v Beogradu, se ni obnesel, zato so v Ljubljani začeli razvijati svoj programski paket Tezaurus. Uporabljati so ga začeli leta 1975 in nato skoraj 22 let. Ob njegovi pomoči so dnevno obdelali približno 70 odstotkov vsega plačilnega prometa v Sloveniji. Na računalnikih IBM so ga uporabljale tudi druge večje centrale SDK v Jugoslaviji.

Računalniki IBM/370 v gospodarstvu (1972–1974)

Tudi v gospodarstvu so namestili precej novih računalnikov IBM/370, ki so po aktualni združevalni politiki pogosto služili še več drugim lokalnim podjetjem, zavodom in upravam. Partnerji so jih lahko uporabljali tudi prek terminalskih povezav. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše iz serije IBM/360.

Druge periferne enote računalnika IBM/370.

V ljubljanski veleblagovnici Astra so že prej načrtovali nakup računalnika IBM 360/40, nato pa so zaradi zamude najeli novejši IBM 370/135. Z njim so vodili celotno blagovno poslovanje verige, prek Inštituta za javno upravo pa so izvajali tudi obdelave za večjo skupino slovenskih občin. V Savi Kranj so leta 1972 kot prvi med proizvodnimi podjetji v Sloveniji kupili računalnik IBM 370/125. To je bil šele drugi računalniški center v Kranju, ki se mu je takrat priključilo več kranjskih podjetij in občinska uprava. V novogoriškem Meblu je konec leta začel delovati enak računalnik, ki je nadomestil prejšnji IBM 360/25. Služil je predvsem potrebam Meblovih obratov, občinski upravi in nekaj drugim podjetjem v občini. V Železarni Ravne so po dolgotrajnih pripravah leta 1973 prav tako dobili svoj prvi večji računalnik IBM 370/135. Tudi z njim se je povezalo nekaj drugih podjetij iz regije.

Računalniki IBM/370 v večjih centrih (1973)

Z računalniki IBM/370 so se opremili tudi trije izmed najbolje organiziranih in izkoriščenih skupnih centrov v državi. Leta 1973 so v novem skupnem centru Višje ekonomsko komercialne šole (Vekš) in Ekonomskega centra Maribor (ECM) namestili računalnik IBM 370/135, ki je deloval vse do konca 70. let. Pri ustanovitvi centra je sodelovalo več mariborskih podjetij, računalnik pa je omogočil razvoj poslovne informatike na Vekšu.

Pomnilniška kartica za računalnik IBM 370, zgrajena iz monolitnih vezij IBM MST. 

V Mehanografskem centru v Ljubljani so poleg dveh obstoječih računalnikov IBM 360/20 v tem času namestili še nov IBM 370/135, za pridružena podjetja so izvajali širok nabor računovodskih analiz in evidenc. V obdelavi je bilo zaposlenih 32 ljudi, sredstva za nakup novega računalnika in obratovanje centra pa so prispevali partnerji.

V računskem centru Intertrade so imeli več računalnikov, med drugim računalnik IBM 360/40 in nov manjši računalnik IBM 370/115. Tudi njihov center je storitve opravljal za več kot 20 podjetij in organizacij, občasno celo 40. V centru je delalo več kot 30 programerjev in operaterjev, računalniki pa so bili ves čas polno zasedeni, čeprav so delali v treh izmenah.

Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov IBM/370, velika večina srednje zmogljivih modelov IBM 370/135. Serija IBM/370 se je s posodobljenimi modeli IBM 3031, IBM 4341 in IBM 4381 nadaljevala še krepko v 80. leta.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.