Računalniška slika na velikem zaslonu
Povezava med sodobnim televizorjem ali projektorjem in izvorom slike še zdaleč ni nepomembna. Klasični katodni televizorji standardne ločljivosti so bili pri tem še najmanj občutljivi, saj so na njih praktično vsi danes dostopni viri slike videti dobro ali zelo dobro, ne glede na to, s kakšnimi kabli povežemo opremo. Pri digitalnih televizorjih in projektorjih polne visoke ločljivosti ter visoko ločljivih virih slike pa moramo paziti na ustrezne povezave opreme, saj bogatim vsebinam drugače kaj hitro lahko pristrežemo krila.
Sodobni televizorji in video projektorji pretežno res prikazujejo vsebine TV programov in druge video vsebine, ki jim jih dostavljamo prek ploščkov DVD ali blu-ray. A jih nekateri uporabniki kljub temu s pridom izkoriščajo tudi kot (res) velike zamenjave za računalniški monitor.
Ker v naših člankih obravnavamo predvsem nakup najsodobnejše opreme, je priporočilo pri povezovanju te opreme precej enostavno. Zahvaljujoč vmesniku HDMI (High Definition Multimedia Interface), ki ga imajo prav vse sodobne naprave, ki so sposobne prikaza ali predvajanja bogatih video vsebin, so kabli HDMI prava stvar, ko želimo ožičiti vaše nove komponente. Kabel HDMI zmore hkrati prenašati tako visoko ločljive avdio kot tudi video vsebine, zato ga ne najdemo le na televizorjih (ti imajo vsaj enega, še raje pa dva ali tri, nekateri pa tudi štiri ali več priključkov HDMI), projektorjih, blu-ray predvajalnikih in sodobnih igralnih konzolah, temveč v zadnjih letih tudi na boljših avdio ojačevalcih in podobni glasbeni opremi za domači kino. Za prenos zvoka so na boljših večpredstavnih napravah vgrajeni tudi optični vhodi/izhodi, ki prav tako ponujajo prenos zvočnega zapisa brez izgub prek optičnih kablov.
Če imamo starejši avdio-video sprejemnik ali ojačevalnik, ta morebiti nima priključka HDMI. Nič hudega, vrhunski zvok nanj še vedno lahko pripeljemo prek optične povezave. In celo prek običajne, bakrene.
Že sam pogled na zadnjo stran naprave, kjer so številni priključki za povezovanje z drugimi napravami, včasih razkrije njene zmogljivosti. Novejši DVD predvajalniki srednjega in višjega cenovnega razreda tako lahko imajo vmesnik HDMI, to pa kupcu namigne, da imajo v svojem osrčju vgrajen zmogljivejši slikovni procesor, ki je zmožen standardne DVD vsebine še izboljšati in jih ponuditi v višji kakovosti ter ločljivosti (bližje HD) prek vmesnika HDMI. V primeru blu-ray predvajalnikov je vmesnik HDMI edina logična izbira.
Na praktično vseh projektorjih in presenetljivo tudi na velikem številu sodobnih ploskih televizorjev bomo še vedno našli tudi analogni vmesnik za prenos računalniške slike, imenovan VGA. Če je naš glavni cilj zgolj prenos slike in zvoka bodisi ne potrebujemo, oziroma zanj poskrbimo kako drugače, je to pravzaprav ena najcenejših možnosti prikaza kakovostne slike na televizorju ali projektorju. Prav mogoče je, da se nam v gospodinjstvu še vedno valja kabel VGA, ki nam je ostal od starega CRT ali celo LCD monitorja. Ta seveda ni za staro šaro, saj je večina kakovostnih kablov sposobna prikazati sliko v polni visoki ločljivosti (1080 p), najboljši med njimi pa celo 2560 x 1600 pik. Slab kabel VGA bomo hitro prepoznali po megleni sliki, k sreči pa nakup novega ne bo prav draga naložba.
Z računalnika na TV
Vmesnik HDMI skrbi za prenos nestisnjenih in v celoti digitalnih avdio in video vsebin med posameznimi napravami, kot so digitalni TV sprejemniki, DVD predvajalniki, računalniški monitorji, projektorji ... Na področju slike je vmesnik HDMI tudi združljiv z grafičnim standardom DVI (1.0) in podpira digitalno zaščito vsebin HDCP. Prav zato pri veliki večini grafičnih kartic v računalnikih najdemo priložen poseben prilagojevalnik DVI-HDMI, ki še olajša prenos slike z računalnika na televizor.
HDMI podpira vse vrste videa, standardno, izboljšano in visoko ločljivost, večkanalni (do osemkanalni) digitalni zvočni zapis in interaktivne ukaze - vse to v enem samem kablu. Začetki, sicer sprva plahe uporabe vmesnika HDMI, segajo v leto 2003, danes pa je omenjeni vmesnik že postal de facto standard na področju večpredstavnosti. V desetletju je tako priplezal od različice 1.0 do 1.4a in pridobil vrsto funkcionalnosti, ki jih navajamo v tabeli.
Povezovanje računalnikov, televizorjev, projektorjev in drugih naprav v dnevni ali delovni sobi je postalo po zaslugi vmesnika HDMI silno enostavno in predvsem cenovno dostopno.
Kot lahko vidimo v tabeli, velja standard HDMI za enega najbolj hitro razvijajočih se v industriji (prekaša ga bržkone le standard za brezžično povezljivost naprav). Od predstavitve konec leta 2002 je standard HDMI potreboval le tri leta, da je dobil prvo res obsežno posodobitev. HDMI 1.3, s to različico je tudi združljivih daleč največ naprav na trgu, je namreč prinesel bistveno višjo maksimalno delovno frekvenco (340 proti 165 MHz) in prepustnost pošiljanja podatkov (10,2 proti 4,95 Gb/s). Ti vrednosti se tudi z različico 1.4 (ta je bila sprejeta maja 2009), katere največja pridobitev sta višja ločljivost in podpora 3D vsebinam, nista spremenili. Več o prenosu 3D slike po kablih HDMI si lahko preberete v okvirju.
Različica HDMI 1.4 tako kot prva podpira t. i. četverni HD (Quad HD), ki označuje ločljivosti 4096 × 2160 pik oziroma 3840 × 2160 pik. Uporabnike bo v prihodnosti bržkone izdatno razveseljevala tudi implementacija, ki sliši na ime HDMI Ethernet Channel (HEC), saj omogoča, da dve napravi med seboj vzpostavita klasično omrežno povezavo hitrosti do 100 Mb/s in tako tudi npr. delita internetno povezavo.
Tudi 3D gre prek kablov HDMI
Visoko prepustnost vmesnika s pridom izkoriščajo tudi 3D vsebine, saj je vsaka 3D podoba sestavljena iz dveh 2D slik, zato je količina prenesenih podatkov lahko tudi podvojena. V standardu HDMI 1.4 je določena cela vrsta podprtih stereoskopskih 3D zapisov za prikaz 3D vsebin, ki jih različica 1.4a precej bolj nazorno razdeli na tri področja: TV oddajanje, igre in filmske vsebine. Prav v ta namen lahko pričakujemo, da bosta pri kinematografskih in igričarskih 3D vsebinah zagospodarili ločljivosti 720p50 in 1080p24, pri prenosu TV-programov pa ločljivost 1080i50.
Vmesnik Micro HDMI omogoča enostavno deljenje bogatih avdio in video vsebin na mobilnih napravah z drugimi napravami, pogosto takimi, ki imajo večje zaslone.
Vmesnik HDMI 1.4 je prinesel s seboj tudi nov priključek micro HDMI, ki je namenjen predvsem vgradnji v manjše in tanjše prenosne naprave, predvsem pametne mobilne telefone in tablice, ki počasi že dobivajo možnosti zajema (in posledično predvajanja) 3D vsebin.
Veda o kablih HDMI
Kaj pa sami kabli, povprašate, kako se razlikujejo? Razlike med kabli seveda so, a ne pustite, da bi vas potegnili z "zlatimi kontakti" in podobnimi neumnostmi. Danes so najbolj razširjeni kabli HDMI 1.3, ki jih bomo našli pri vsakem bolje založenem trgovcu z avdio-video opremo. Kabli manjših dolžin, denimo, do treh metrov, so cenovno zelo dostopni, saj navadno stanejo od 3 do 15 evrov, cena daljših kablov pa se strmo poveča. Če postavitev naprav v prostoru od nas zahteva daljše kable, jih lahko tudi podaljšamo, in sicer z nakupom vmesnika z dvema ženskima priključkoma. Pri podaljševanju bodimo pozorni - podaljšanje za krajšo razdaljo ni problematično, za daljšo razdaljo (npr. 15 + 15 metrov) pa bomo morali uporabiti t. i. aktivni podaljšek, torej podaljšek, ki ima v sebi čip za ojačitev signala. Ta poskrbi za kopiranje vhodnega signala in pošiljanje tega signala naprej ter seveda za olajšanje denarnice, saj večina trgovcev zanj zahteva več deset evrov.
Aktivni podaljški niso le večji in dražji, temveč za svoje delovanje zahtevajo tudi električno energijo. V dnevno sobo bomo z njimi torej dobili še en (čeprav majhen) napajalnik.
Na sicer velja, da so kabli HDMI in podobna dodatna avdio-video oprema najceneje dostopni v spletnih trgovinah, najdražji pa prav pri lokalnih prodajalcih TV opreme, a jih bomo danes našli tudi v vsaki večji blagovnici in računalniški trgovini.
Boljši (in navadno tudi debelejši ter dražji) kabli HDMI standarda 1.3 lahko v praksi prebavijo veliko večino funkcij standarda HDMI 1.4, žal z le eno pomembno izjemo - prenos podatkov v obliki ethernetnega omrežja ni podprt.
DisplayPort - vmesnik prihodnosti
Obenem z razvojem vmesnika HDMI je svojo pot nastopil tudi vmesnik DisplayPort, ki ga danes že najdemo na večini grafičnih kartic srednjega in visokega razreda. Njegova glavna naloga je bila omogočanje prenosa računalniške slike na več monitorjev, zato ne čudi, da se je začel najprej uveljavljati predvsem na področju računalništva. Tehnologija DisplayPort uporablja lasten protokol za prenos podatkov, ki zna razdeljevati pasovno širino med avdio in video del glede na zahtevnost le-te. Vmesnik je nazaj združljiv z digitalnima vmesnikoma DVI in HDMI, v primeru aktivnih adapterjev pa celo z analognim VGA.
Lani poleti je organizacija VESA (Video Electronics Standards Association), ki skrbi za razvoj omenjenega standarda, sprejela novo različico standarda. DisplayPort 1.2 je tako v svet večpredstavnosti vnesel podporo t. i. aktivnim kablom, s katerimi je mogoče prenašati signal tudi na petkrat daljši razdalji kot prej. Novice so bili veseli zlasti ljubitelji hišnega kina, saj DisplayPort 1.2 omogoča povezave s kablov na razdalji do približno 33 metrov, in to ob polni hitrosti (video v ločljivosti HD) in brez izgube kakovosti slike.
Kljub temu se zdi, da je bitko na področju sistemov domačega kina in avdio-video sprejemnikov v praksi dobil vmesnik HDMI, vmesniku DisplayPort pa še naprej preostaja predvsem prenašanje digitalne slike med računalniki in naprednimi zasloni.