Objavljeno: 31.3.2015 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor April 2015

Ravno in ukrivljeno

Pred približno pol leta smo preizkusili LGjev široki monitor z razmerjem stranic 21 : 9 in zelo visoko ločljivostjo. Zdaj smo preizkusili njegovega ukrivljenega naslednika, ob bok pa smo mu postavili primerljivi Philipsov model.

LG 34UC97-S, kot se novinec imenuje, nadaljuje zgodbo predhodnika. Po diagonali meri 34 palcev, impresivna je predvsem njegova širina. Razmerje stranic je enako kot pri predhodniku, torej 21 : 9, enako velja za ločljivost 3440 × 1440 pik. Diagonala, razmerje in ločljivosti so povsem enake tudi pri Philipsovem modelu BDM3470UP.

Oba monitorja uporabljata osvetlitev LED, v obeh primerih je v rabi matrika IPS. Ta poskrbi predvsem za zelo dobro vidljivost pod kotom. Tu se oba modela dobro izkažeta, po podatkih izdelovalcev imata oba vidni kot 178 stopinj. Bistvena razlika pa je seveda v tem, da je LGjev monitor rahlo ukrivljen. Čeprav ukrivljenost ni pretirana, je občutek presenetljivo dober, sploh med gledanjem filmov ali igranjem iger. No, pa tudi sicer je ukrivljenost pri tako širokem monitorju zelo dobrodošla, občutno bolj kot pri kakem televizorju, saj gledamo monitor z bistveno bližje razdalje.

Se pa omenjena ukrivljenost vsaj na papirju pozna tudi pri kakovosti slike. Navadni uporabniki odstopanj resda ne bodo opazili, a smo vse meritve, ki jih sicer naredimo pri monitorjih, tokrat naredili na sredini (kot je nekako standardno) in še ob levem robu. Rezultati so zelo zanimivi.

Na sredini je bilo barvno odstopanje pri LGju 0,86, to je celo nekoliko boljše kot pri predhodniku (tam je bilo odstopanje 0,97). Nekaj centimetrov od skrajnega levega roba (toliko, da smo brez težav še obesili kalibrator) je bila vrednost občutno višja – kar 7,92. Po besedah izdelovalcev kalibratorja so dobre vse vrednosti pod 5, zadovoljive pa vrednosti pod 11. Seveda se vsi monitorji daleč najbolje obnesejo v sami sredini. To je tudi smiselno, saj imamo tam tudi najpomembnejše elemente, po robovih pa različne menuje in podobno. Pri Philipsu, ki ni ukrivljen, smo tako na robu izmerili povprečno barvno odstopanje 5,55.

Izmerili smo tudi enakomernost osvetlitve pri obeh modelih, tu sta bila nekoliko bolj izenačena. LG je bil občutno temnejši po zgornjem delu, Philips pa imel enakomernejše padanje svetlosti proti vsem robovom. Kljub omenjenim odstopanjem je kakovost slike pri obeh modelih zelo dobra, sploh glede na velikost in razmerja oziroma širino. Zelo dober je tudi odzivni čas, 5 ms bo tudi za igričarje dovolj hitro.

Ohišji obeh naprav sta dovolj solidni, čeprav ima Philips tu nekaj prednosti. LG je podprt s stojalom v obliki črke V. Stojalo je sicer dovolj trdno, da se monitor ne trese ali premika, je pa zelo omejeno pri postavitvi. Lahko ga namreč le nagibamo, ne moremo ga dvigovati, spuščati ali vrteti okoli osi (torej zavrteti v pokončni položaj). Philipsov model na drugi strani omogoča vse omenjene nastavitve, lahko ga celo zavrtimo za 90 stopinj. Glede na ekstremno razmerje stranic je taka raba zelo nenavadna, kljub vsemu pa gre za zanimivo možnost. Philips je tudi pripravljen za montažo na steno (standard VESA), pri LGju si moramo za to omisliti še dodatni vmesnik, ki ga pritrdimo na stojalo.

Philipsov model upravljamo s štirimi fizičnimi tipkami, ki so pod desnim robom zaslona, LG pa s štirismerno krmilno paličico, ki je pod robom na sredini zaslona. Zaradi boljše natančnosti se bolje obnese Philipsov sistem, po občutku so tudi menuji malenkost hitrejši. Seveda imata oba kar veliko možnosti nastavljanja in prilagoditev.

Zelo zanimiva je možnost priključitve dveh različnih naprav oziroma računalnikov, na enem monitorju torej lahko spremljamo dva namizna drugega ob drugem (ali pri Philipsu celo drugega znotraj drugega). Ta možnost zna biti koristna tudi, če nimamo računalnika, ki bi bil sposoben iz sebe spraviti tako visoko ločljivost, kot jo zmoreta oba modela. Pred nakupom vsekakor velja preveriti, kakšno ločljivost je naša grafična kartica sposobna prikazati, cena oziroma zmogljivost kartice je tu manj pomembna kot letnica.

Oba zaslona imata vgrajena dva zvočnika, LGjev dvakrat po 7 W, Philipsov pa dvakrat po 3 W, tudi v praksi se LGjeva nekoliko bolje izkažeta, čeprav je razlika manjša, kot se zdi na papirju. Z vmesniki sta seveda dobro založena, LG ima dva vmesnika HDMI in enega DisplayPort, Philips pa en HDMI, DisplayPort, DVI in celo VGA. Oba imata vgrajen tudi razdelilec za USB, pri Philipsu dobimo štiri dodatne USBje (dva sta po standardu USB 3.0), pri LGju pa dva USB 3.0 in dva vmesnika Thunderbolt 2.0. Na našem preizkusu je Philipsov zaslon med uporabo porabil dobrih 50 W moči, LGjev pa nekaj vatov več, seveda je oboje odvisno od več dejavnikov, predvsem od moči osvetlitve.

Monitorji te velikosti se v praksi zelo dobro obnesejo, saj ponudijo res veliko prostora za udobno delo. Tisti, ki smo vajeni uporabe dveh monitorjev, se sicer že približamo ločljivosti oziroma prostoru takega širokega monitorja – dva 24-palčna monitorja ločljivosti FullHD nam skupaj omogočata 3840 × 1080 prostora, a imamo pri tem jasno vmes robove zaslonov. Vsekakor bi z veseljem zamenjali, a kaj, ko sta oba preizkušena modela tudi cenovno v svojem razredu.

LGjev ukrivljeni 34UC97-S tako velja pri nas 1130 evrov (v tujini je sicer vsaj sto evrov cenejši), Philipsov BDM3470UP pa 981 evrov. Kot rečeno, oba sta odlična, Philips ima poleg nižje cene tudi prednost pri kakovosti zaslona in izdelave, LG pa v ukrivljenosti, ki jo uporabnik v praksi dejansko opazi. LGjev ravni predhodnik, ki je seveda še vedno naprodaj, se je v tem času resda malenkost pocenil, zdaj velja 808 evrov. Nikakor pa ne moremo mimo tega, da dobimo za primerljivo ceno kar tri ali celo štiri 24-palčne monitorje IPS podobnega kakovostnega razreda – Dellov U2412M, denimo, je pri nas naprodaj po dobrih 250 evrov.

LG 34UC97-S