Razgibanost razmerij
Ob nakupu novega digitalnega televizorja smo že skoraj v celoti obsojeni na izbiro zaslona s širokokotnim razmerjem stranic 16 : 9, ki ima v filmskem svetu precej prednosti, ob trenutni ponudbi splošnih video vsebin in tv programov pa tudi kup pomanjkljivosti. Ogledali smo si pet najpogostejših razmerij pri slikah in video posnetkih, s katerimi se bodo spopadali novodobni televizorji.
Razmerje stranic slike določa razmerje med širino in višino slike (širina deljeno z višino). Izražamo jih matematično, in sicer x : y (izgovorimo pa x proti y). V svetu filma danes prevladujeta predvsem dve razmerji slike - 1,85 : 1 in 2,39 : 1. Predvsem slednje je zaradi poenostavitve večkrat zapisano kot 2,40 : 1, pogosto pa celo 2,35 : 1, kar je zelo narobe, saj so bili v takem razmerju snemani samo nekateri ameriški filmi v 70. letih prejšnjega stoletja, a kot kažejo uporabniki, jim je trojka bližja od štirice.
V svetu video grafike še vedno prevladuje univerzalno razmerje stranic 4 : 3 (ali pa 1,33 : 1, če želite zapis na enotni osnovi), ki ga uporabljajo predvsem programi in druge vsebine standardne ločljivosti. Poleg njega se vse bolj uveljavlja tudi širše razmerje 16 : 9 (1,78 : 1), ki ga uporabljajo praktično vsi sodobni digitalni televizorji, pa tudi smernice evropskih programov digitalne televizije gredo v to smer.
Področje fotografije, tudi digitalne, ima zopet svoja najpogostejša razmerja stranic. Skozi čas prednjačita razmerji 4 : 3 in 3 : 2, v zadnjem času pa se tudi v digitalne fotoaparate vse bolj seli razmerje 16 : 9, saj je vse več aparatov zmožnih zajema kakovostnih video posnetkov. V fotografiji je sicer še nekaj drugih razmerij stranic, denimo 5 : 4, 6 : 7 in 1 : 1, a so redkeje uporabljena.
Pretvorbe razmerij
Če televizor "želi" prikazati signal, katerega razmerje stranic ni enako razmerju slike, ki jo oddaja vir (signal), jo lahko priredi na več različnih načinov. Seveda lahko te prilagoditve, jasno le enosmerno, uporabi tudi tisti, ki signal oddaja (tv postaja).
Za doseganje želenega razmerja stranic lahko tako televizor odreže sprejeto sliko in ji ob levi in desni strani doda navpične trakove, postopku se z angleškim izrazom reče letterboxing. Ta postopek se največkrat uporablja pri klasičnih televizorjih (razmerje stranic 4 : 3), ko se soočajo z viri večje širine. Ponavadi se namreč na sliki dogaja večinoma okoli središča in manj ob straneh, zato uporabniki s takšnim rezanjem ne izgubimo preveč informacij.
Ko je sprejeti signal takšen, da mu do zapolnitve zaslona manjka vsebina na zgornjem in spodnjem robu, bo televizor, v želji, da obdrži svoje izvirno razmerje stranic in ne popači vira slike, dodal takšne trakove na zgornji in spodnji rob posnetka - to se imenuje pillarboxing.
Kinematografska razmerja stranic so največkrat izražena kot relativne decimalne delitve dela s celoto (2,39 : 1), pri standardnih programih in v računalništvu pa večkrat naletimo na podatek o dejanski ločljivosti, izraženi s celimi števili (primer: 1280 × 720 pik, kar je v razmerju stranic 16 : 9).
Evolucija filmskih in televizijskih razmerij slike
Kot smo že omenili, v filmskih in televizijskih vodah prevladuje predvsem 5 najpogostejših razmerij slike. Najširši in hkrati najožji sta razmerji 2,39 : 1 in 1,85 : 1, ki se uporabljata predvsem za vsebine, ki jih gledamo v kinematografih, torej filme. Nekoliko višji kos zaslona si podredi razmerje 16 : 9 (glej sliko), ki je dejanski standard širokozaslonskih digitalnih televizorjev. Za primerjavo smo v sliko vključili še dve klasični razmerji s področja fotografije, 3 : 2 in 4 : 3, slednji, ki je hkrati tudi najvišji, pa zastopa tudi vse predstavnike starejših televizorjev standardnih ločljivosti.
Zakaj 16 : 9?
Ko je Kerns H. Powers pred več kot 30 leti kot razvojnik na področju televizijskih komunikacij opazoval tedanje stanje v televizijski industriji, si prav gotovo ni mislil, da bo njegova zamisel o uvedbi razmerja stranic 16 : 9 tako korenito spremenila dogajanje v tem segmentu zabavne elektronike. Okoli leta 1980 so namreč med televizijskimi standardi prevladovala naslednja razmerja slike 4 : 3 za televizijske zaslone: 1,66 za evropske kinodvorane, 1,85 za ameriške kinodvorane, 2,20 : 1 je bilo razmerje 70 mm filmov ter širokokotnih 2,35 : 1 za napredne kino formate. Powers je pri svojem delu ugotovil, da bi se dalo vse naštete formate normalizirati, torej prevesti na nekakšen skupni imenovalec, ne da bi slika utrpela večje anomalije (vsaj takšne, ki bi bile moteče za človeško oko). Tehnik, kakršen je bil, si je zamislil kot idealno razmerje geometrično sredino med obema ekstremnima vrednostma razmerij 4 : 3 ter 2,35 : 1 in dobil 1,77 : 1, kar je v neposredni bližini razmerja 16 : 9 oziroma prevedeno na enico 1,78 : 1.
Čeprav je bilo razmerje 1,78 : 1 sprva sprejeto kot nekakšen kompromis, je priljubljenost naprav HDTV in oddajanje tv postaj v tem načinu poskrbelo za njegovo nesmrtnost. Razmerje stranic 16 : 9 ima tako danes pred seboj najlepšo prihodnost, saj se obeta, da se bo večina naprav za zajem slike ter videa poenotila in začela uporabljati prav to razmerje.
Kaj pa kinodvorane?
Industrija kinematografov se je vedno imela za nekaj več od klasičnih televizorjev, pogosto tudi z razlogom. Ne le, da so ponudili ogled filmov zelo široki množici, poskrbeli so tudi za ustrezno kakovost. Platna v kinodvoranah so prav zaradi zasnove dvoran, torej da omogočajo kar največ prostora za gledalce, tako dolga in temu se je v začetku prilagodil tudi sam format filmov in se skozi leta obdržal. Saj poznate rek, da tistega, kar dobro deluje, ne menjaš.
Filmska industrija je tako višini slike določila vrednost 1,0, širina slike pa naj bi bila 2,39 ter vrednosti, vendar so jo pogosto zaokroževali na bolj praktičnih 2,40 : 1. Ameriški kinematografi so v prejšnjem stoletju, pa tudi še v tem, vrteli pretežno filme z razmerjem velikosti slike 1,85 : 1 in 2,40 : 1, nekatere evropske države pa so dolgo vztrajale pri svojem 1,66 : 1.
Akademski format, 1,37 : 1, se je v kinematografih tako uporabljal le do leta 1953, nato pa se je malce spremenjen preselil v dnevne sobe uporabnikov (1,33 : 1). Hollywood je seveda zahteval drugačno izkušnjo v kinu kakor doma (predvsem zaradi upada obiska kinodvoran, potem ko so teveji postali bolj dostopni), zato je filmska industrija želela jasno drugačnost in prevzela širokokotni format ter ga ohranila do današnjih dni; razmerje 1,85 : 1 je še danes daleč najbolj razširjeno.
Aktualni video standardi
Standard 4 : 3
Razmerje štirih tretjin (4 : 3) je v televizijskem svetu v rabi že od same iznajdbe televizorjev, desetletja pa so ga uporabljali tudi računalniški monitorji, ki šele v zadnjih letih postajajo vse bolj širokokotni. Čeprav se vse več naprav oddaljuje od tega standarda k bolj širokokotnim rešitvam, je na trgu in v rabi še na stotine milijonov izdelkov, zato bo ta standard z nami vsaj še desetletje. Ne nazadnje je tudi večina slik tv programov, ki jih danes lahko spremljamo, v takem razmerju.
Standard 16 : 9
Šestnajst devet je danes glavno ime v industriji zabavne elektronike. Ta standard so prevzeli skoraj na vseh celinah in v večjih državah (Avstralija, Brazilija, Kanada, Japonska, Južna Koreja, ZDA, delno Evropa ...), zato na njem temelji prihodnost podajanja vsebin. Ker je ta še bližji uporabniški izkušnji iz kinodvoran in si vse več uporabnikov v svojih bivalnih prostorih omisli hišne kino sisteme, bo zanimivo opazovati, kako se bodo odzvali lastniki kinodvoran. Prav možno je, da nam bodo postregli s še bolj širokokotno izkušnjo, denimo (pol)panoramsko. Videli pa vedeli, so dejali stari modreci.
Težave filmov in televizorjev
Seveda pri prehodih med standardi nikoli ne gre brez večjih ali manjših težav. Terminsko smo uporabniki zdaj ravno sredi množičnega prehoda s standarda 4 : 3 na standard 16 : 9, zato se bomo morali še lep čas spopadati s črnimi trakovi na televizorjih, bodisi ob straneh ali pa na vrhu in dnu slike, v najslabšemu primeru celo s povsem črnim okvirom okoli slike.
K sreči oba televizijska standarda, PAL in NTSC, omogočata vključitev posebnih podatkovnih pulzov, s katerimi "pametnim" televizorjem sporočita, ali določena postaja oddaja program v razmerju stranic 4 : 3 ali 16 : 9 in tako lahko televizor sam prilagodi prikaz slike sprejetemu signalu. Z omenjeno funkcijo so opremljeni že novejši katodni televizorji (CRT), pri digitalnih televizorjih pa jo velja vklopiti na enem izmed nastavitvenih menujev, če morebiti ni že tovarniško omogočena.
Praktična primerjava
Primerjava dveh različnih razmerij slike ni vedno jasna in preprosta. Ob enako dolgi diagonali zaslona ponuja zaslon v razmerju 4 : 3 več prostora za sliko. V preteklosti je k uveljavitvi tega formata pripomoglo tudi samo dejstvo, da je bilo katodne televizorje z razmerjem stranic, bolj podobnim kvadratu, ceneje izdelovati. Enako je do nedavna veljalo tudi za projektorje, kamere in druge optične naprave. Šele nastanek LCD in plazemskih televizorjev je prinesel spremembe, saj je v njihovem primeru proizvodni strošek neposredno povezan s samo površino zaslona, ta pa je, kot že rečeno, pri širokokotnih zaslonih manjša kot pri klasičnih (ob predpostavki enako dolge diagonale).
4:3
16:9