Razmerja
Ko nekomu omenim, da delam v IT, sploh pa, če pri tem dodam, da občasno pišem za revijo Monitor, se psihološko pripravim na vprašanja kalibra »Ej, daj mi nekaj povej. Ravno razmišljam, da bi kupil nov telefon«. Včasih so me ljudje spraševali še po prenosnikih, pogosto se v tem položaju najde tudi kak televizor.
Seveda pa se tu ne konča. Tu in tam se najde kdo, ki me še malo bolje pozna, in me sprašuje po mnenju o (predvsem gorskih) kolesih. Pa še kaj bi se našlo. Ko me nekaj zanima, se v to res poglobim – mislim, da sem na teh straneh že omenil Excel tabelo, ki je bila osnova za zadnji nakup nahrbtnika.
A tako pri prenosnikih kot pri telefonih, televizorjih, nenazadnje tudi kolesih (avtomobilih? nahrbtnikih?) je odgovor vedno enak: »Odvisno.« Seveda, to, kar je za nekoga idealno kolo, bo za nekoga drugega povsem napačno. Običajno se hitro ustavi tudi pri ceni – da bi dal za kolo poldrugi evrski tisočak, je za marsikoga nepojmljivo. Denimo, le kot primer.
Če se vrnem k prenosnikom, je treba definirati, kaj bi uporabnik s prenosnikom počel, katere lastnosti so zanj najpomembnejše. In kar je včasih še skoraj pomembnejše – katere niso pomembne. Ker pri vseh takih odločitvah le tehtamo razmerja. Pri prenosniku je to razmerje med ceno, velikostjo (težo), zmogljivostjo, vzdržljivostjo baterije, oblikovanjem.
Pogosto pomislim na rek, da lahko izberemo le dve lastnosti izmed treh: hitro, dobro, poceni. Seveda se najdejo reči, kjer izbiramo le še eno, a bo tista res močno »prevagala«. Denimo izredno poceni »gedžeti«, ki v naše kraje z daljnovzhodnih spletnih strani romajo že celo večnost, a za njih odštejemo drobiž. Ali pa slowfood restavracije višjega razreda, kjer ni nič hitro, kaj šele, da bi bilo poceni. Je pa dobro, zelo dobro.
Kot me je nekoč vprašal naš urednik: »Je tvoje kolo res petkrat boljše od mojega?«
O tem sem začel razmišljati, ko sem za to številko preizkušal Asusov igričarski prenosnik serije ROG Zephirus. Navadno se trudim med preizkusom ne preverjati cene izdelka. Rad si najprej ustvarim mnenje in poiščem prednosti ter slabosti, šele v zadnjem koraku (ko že pišem članek) pa preverim ceno.
Pri tem prenosniku se mi je takoj porodila misel, da je res odličen. Zmogljiva strojna oprema, zapakirana v ohišje, za katero mi ni treba najemati nosača. In res odličen zaslon OLED s kombinacijo visoke ločljivosti in velike hitrosti osveževanja. Že vnaprej mi je bilo jasno, da bo to drag prenosnik, a je bila moja ocena čez palec le polovica dejanske.
In spet smo pri razmerju. Lahko bi vsako izmed pohvaljenih lastnosti prenosnika rahlo pristrigel, torej bi lahko imel procesor in grafično kartico srednjega razreda, OLED z nižjo ločljivostjo in malce slabšim osveževanjem itd. In takoj – razumno ceno.
In vendar bi bil tudi tak prenosnik še vedno razmeroma drag. V vsakem nišnem področju (kar je igričarski prenosnik že sam po sebi) je namreč razmerje v splošnem slabše, kot če ostanemo v bolj klasičnih okvirih. Oziroma če logiko obrnem, najboljša razmerja, vsaj na papirju, imajo izdelki v vstopnem razredu. Ali kot me je nekoč vprašal naš urednik: »Je tvoje kolo res petkrat boljše od mojega?«