Razporedimo si varnost

V računalništvu ima vsako leto uspešnice poletja in modne izraze. Lani je bil tak izraz nedvomno oblak, saj so velika in mala podjetja kar tekmovala, katero bo prodalo več oblačnih storitev. Shranjevanje podatkov v oblaku, računanje v oblaku, igranje iger v oblaku so le nekatere izmed storitev, ki so po skromnih začetkih postale velike komercialne molzne krave. Ogledali smo si najboljše načine shranjevanja podatkov v oblaku.

Pozornejši bralci se boste spomnili, da smo o diskih v oblaku nazadnje pisali pred poldrugim letom, v Monitorju 06/12. V vmesnem času smo še tu in tam opisali kakšno novost, zato se zdi, da se kaj veliko novega odtlej ni moglo zgoditi. Motili bi se. Od sramežljivih začetkov oblačnega shranjevanja podatkov pred leti so storitve do danes napredovale v dovršene končne rešitve, dodatno pa jih je lani razburkal Edward Snowden z razkritjem, da NSA vohuni za vsem, kar po omrežjih leze in gre. In tako so morali ponudniki oblakov prepričljivo zatrditi, da imajo tehnologijo, ki to preprečuje. Obstoječi igralci so uvedli nekaj novosti ali pa zgolj razširili prostor in pohitrili dostop, nekaj pa jih je nehalo delovati ali pa so storitev začeli zaračunavati.

Pregled storitev za shranjevanje podatkov v oblaku ni lahko delo. Ko se po urednikovem naročilu, da ga je treba pripraviti, odpravim na Google, se odprejo tabele, ki so večje od ločljivosti zaslona. Iz tega šavja je bilo treba razbrati, katere storitve ima sploh smisel preizkusiti. Biti morajo dovolj podprte, da so uporabne na več platformah, dovolj velike, da jim zaupamo, da ne bodo nenadoma izginile skupaj s podatki, in dovolj uporabne, da ponudijo želeno brez nepotrebnega zapletanja, a še vedno z dovolj možnostmi nastavitev. Ker pa danes hočemo vse takoj in zdaj, je pomembna tudi hitrost.

Na koncu jih je v ožjem izboru pristalo osem. Trije velikani so Dropbox, Microsoftov SkyDrive in Googlov Drive, nekje vmes je Amazonov Cloud Drive, družbo pa jim delajo nišni izdelki Shared, Adrive, JustCloud in Box.net. Kar takoj povejmo, da je umanjkal Applov iCloud, ker za vzpostavitev računa potrebujemo Applovo napravo, četudi je potem dostop tudi iz sveta PCjev.

Oblak je računalnik nekoga drugega

Pri varnosti podatkov, ki jih hranimo v oblaku, je ključno vprašanje, koliko ponudniku storitve zaupamo. Lanski škandal, ki ga je z razkritji prisluškovanja NSA zakuhal Edward Snowden, kaže, da pravzaprav ne moremo nikomur. Nekateri podatke izročajo prostovoljno, drugi jih morajo zaradi sodnih odredb, tretjim NSA prisluškuje pri komunikaciji med posameznimi podatkovnimi centri (recimo Googlu), četrte, ki uporabljajo učinkovito šifriranje, pa prisili k prenehanju delovanja (elektronska pošta Lavabit).

Podatke lahko šifrirate krajevno in jih šele potem sinhronizirate, a je to težko izvesti učinkovito, hitro in preprosto. Če, recimo, v datoteki napravite šifriran TrueCryptov razdelek in ga preselite v mapo za sinhronizacijo, bo sprememba katerekoli datoteke povzročila vnovično sinhronizacijo celotnega razdelka, to pa traja. Nekaj rešitev je, a niso elegantne. Pa še vedno morate zaupati izdelovalcu programa za šifriranje.

Nasploh se oblak sliši ravno dovolj ezoterično, da ne pomislimo, kje so naši podatki. Varnostni strokovnjak Graham Cluley je decembra lepo dejal: nadomestimo izraz oblak z besedno zvezo računalnik nekoga drugega. In če razmišljamo tako, hitro uvidimo, da nekaterih stvari enostavno ni pametno pošiljati v oblak, kljub šifriranju in drugim zaščitam.

■ Dropbox

Dropbox loči med deljenjem datotek z vsemi prek javne povezave URL (Share link) in povabilom prijateljev v mapo (Invite to folder ...), ki jim je dovoljeno tudi spreminjanje mape.

Malone sinonim za oblačno shranjevanje podatkov je Dropbox, ki je z nami že sedmo leto. Izjemen uspeh je storitev požela zlasti zato, ker je enostavna in deluje. Na njihovi spletni strani si ustvarimo račun (vpisati moramo elektronski naslov, ki se ne preverja), prenesemo odjemalca in ga namestimo. To je to. Programu povemo, kje na disku naj ustvari mapo z imenom Dropbox, in vse, kar je v njej, se avtomatično sinhronizira s spletno kopijo podatkov. Če program namestimo še na kakšnem drugem računalniku, se spet prijavimo v račun in datoteke se prikažejo tudi tam v mapi Dropbox.

Brezplačno nam ponujajo 2 GB prostora, ki pa ga lahko razširimo z novačenjem prijateljev, ki vsak prinese 500 MB do zgornje meje 16 GB, in nekaterimi drugimi akcijami. Predlani je bila akcija SpaceRace, na kateri so sodelovale univerze in je vpis fakultetnega elektronskega naslova začasno (za dve leti) povečal zmogljivost predala vse do 20 GB. Pa še ena zanimiva metoda je na voljo. Če v računalnik vstavite izmenljivi pogon (ključ USB, zunanji disk), se bo Dropbox ponudil, da ga prebrska in večpredstavne datoteke shrani v oblak. To bo avtomatično povečalo njegovo zmogljivost. Podobnih akcij so bili v preteklosti deležni tudi kupci nekaterih pametnih telefonov, zato velja biti redno na preži za ugodnimi ponudbami.

Spletni vmesnik je pregleden in široko podprt, njegova sijajna možnost pa je pregled različic. Tako lahko datoteko, ki smo jo prepisali z novejšo različico, obnovimo v eno izmed predhodnih različic, odvisno od zasedenosti predala. To je uporabno, ko pacamo po kakšnem dokumentu in po nesreči kliknemo Shrani, ali pa ko isti Dropbox uporablja več ljudi za urejanje datotek, pa potem slučajno hkrati šarijo po isti datoteki.

Za deljenje datotek naokoli pa ima podmapo Public. Vsaka datoteka v njej dobi javni naslov URL, ki ga lahko posredujemo, če želimo dati bralni dostop do datoteke komu drugemu. Sicer pa podpira tudi možnost deljenja posameznih podmap z drugimi uporabniki Dropboxa, le elektronski naslov uporabnika moramo poznati, da mu pošljemo vabilo, in že se mapa znajde tudi v njegovih računalnikih. Zelo priročno za deljenje fotografij po izletih.

Dropboxu najbolj zamerimo to, da lahko sinhronizira le eno mapo, ki se mora imenovati Dropbox. To je težava, če imate na primer podatke na dveh diskih.

Dropbox

www.dropbox.com

Brezplačni račun: 2 GB.

Cena: 100 GB–10 dolarjev/mesec, 200 GB in 500 GB dvakrat in petkrat dražje.

Podpira: Windows, Mac OS X, Linux, iOS, Android, BlacKBerry.

✓    Enostavnost rabe, možnost pridobitve dodatnega prostora, sledenje spremembam, hitrost.

✗    Samo ena mapa, samo en uporabnik, ne omogoča urejanja vsebine, ni slovenščine.

■ Microsoft SkyDrive

Microsoftov Skydrive edini omogoča brskanje po celotnem računalniku, če to dovolimo.

Microsoftov izdelek je v zadnjih dveh letih lepo dozorel in pridobil manjkajoče funkcije. Za uporabo si moramo ustvariti račun Live, ki rabi kot enotna identifikacija v vseh Microsoftovih storitvah (recimo Bing in Outlook.com). Večnega nergača nekoliko vznejevoljita Microsoftova skrb za uporabnika, ko mu ne dovoli izbrati gesla brez velikih in malih črk ali številk, ter obvezno preverjanje istovetnosti vnesenega e-naslova, a to so malenkosti. Po registraciji in prenosu krajevnega odjemalca vse deluje kot namazano.

Izberemo lokacijo mape Skydrive, ki se sinhronizira z oblakom. V njej se izdelajo podmape Dokumenti, Slike in Javno. To, kar je v zadnji mapi, je dostopno vsem, saj dobi vsaka datoteka javni URL. Delite lahko tudi druge datoteke, le da je v tem primeru treba navesti e-naslove prejemnikov.

Krajevni odjemalec je nadvse špartanski, saj ne ponuja nič drugega kakor možnost avtomatičnega zagona ob vpisu v Windows in izbiro podmap, ki se sinhronizirajo, ter še nekaj malenkosti. A vse to nadoknadi spletni vmesnik z zvrhanim košem funkcij. SkyDrive je dobil funkcijo spremljanja inačic za obnovitev starejših inačic, ki je na našem zadnjem pregledu še ni imel. Tudi vse zbrisane datoteke se selijo v koš in tam bivajo mesec dni, če seveda koš ne preraste deset odstotkov velikosti predala. Datoteke iz Officea lahko urejamo kar v brskalniku, prav tako lahko novo datoteko naložimo preprosto tako, da jo z miško potegnemo v okno brskalnika. Avtorja najbolj osuplja to, da vse te napredne funkcije delujejo tudi v Operi 12 (s starim pogonom Presto), samoumevno pa tudi v Firefoxu, Chromu in IEju.

SkyDrive ima funkcijo, ki je nima nihče drug. Če pri namestitvi odjemalca izberemo možnost vklopa Fetch Files (v slovenščini se to bere »Pridobivanje datotek, shranjenih v računalniku«, tako da sprva človeku niti ni jasno, kaj bi to bilo), lahko vse datoteke v računalniku gledamo in urejamo od koderkoli v spletu, če se prijavimo v Skydrive. Pogoj je, da je računalnik seveda vključen, za večjo varnost pa Skydrive najprej na e-naslov pošlje varnostno kodo, preden nam odpre celoten računalnik.

Prva kritika Skydriveu je obupna počasnost pri nalaganju (upload) datotek, kjer je bil drugi najpočasnejši (glej graf). Poleg Dropboxove hibe, da lahko sinhronizira le eno mapo, je spreminjanje lokacije te mape na disku precej zapleteno početje, saj nima enostavne funkcije, temveč se je treba izpisati iz storitve, zbrisati povezavo z računom, znova vpisati in določiti novo lokacijo. Okorno.

Zaradi dobre integracije v Windows (čeprav je edini izmed preizkušenih, ki ne deluje več na Windows XP), možnosti brskanja po celotnem računalniku, 7 GB brezplačnega prostora (razne akcije ga prinesejo več, recimo eno leto 20 GB za kupce Winows Phone), nižjih cen in slovenskega vmesnika je kljub temu ob boku Dropboxu. Če seveda nimate Linuxa, ki ga ne mara, in če niste navezani na ime, ki se bo zaradi tožbe britanske televizije Sky v doglednem času spremenilo.

Microsoft Skydrive

www.skydrive.com

Brezplačni račun: 7 GB.

Cena: 50 GB–19 evrov na leto, 100 GB–37 evrov na leto, 200 GB–74 evrov na leto.

Podpira: Windows, Mac OS X, iOS, Android, Windows Phone, Xbox 360.

✓    Integracija v Windows, brskanje po računalniku na daljavo, slovenščina, urejanje datotek, velikost.

✗    Samo ena mapa, počasnost, ne podpira Linuxa.

■ Google Drive

Google Drive ima znan videz iz drugih Googlovih storitev in podporo slovenščini, a je njegov lokalni odjemalec sila reven, ker se vse dogaja v brskalniku.

Zadnji izmed velikih je Google Drive, o katerem se je špekuliralo že davnega leta 2006. Vse odtlej so ljudje iskali omembe Gdriva v kodi Googlovih izdelkov, tako da je bil potem njegov izid leta 2012 skorajda razočaranje. A Google je svojo nalogo opravil in čeprav se je zabavi pridružil pozno, Google Drive ne zaostaja za konkurenco.

Google Drive je integriran v Googlov ekosistem, tako da ima spletni vmesnik isti videz kakor Gmail in druge storitve. Prinaša 15 GB prostora, ki se razdeli med Gdrive, Gmail in Google+ Photos, pri čemer slike, manjše od 2048 x 2048 pik, in Googlovi nativni formati pisarniških dokumentov ne štejejo v kvoto.

Googlov glavni adut je povezanost z drugimi storitvami, tako da je datoteke iz Google Driva enostavno mogoče uvažati v elektronsko pošto in jih deliti z drugimi uporabniki. Podpora Googlovim orodjem pa pomeni, da lahko veliko večino formatov, z vsemi najpogostejšimi vred, urejamo kar v spletnem vmesniku, saj se odpirajo kar v namenskih aplikacijah. Google obvlada celo sprotni OCR nebesedilnih datotek. Kovačeva kobila ni vedno bosa, tako da iskanje po Google Drivu deluje odlično, prav tako tudi sourejanje datotek. Datoteke so razdeljene v lastne in deljene, pri čemer se med urejanjem slednjih pokaže prikazna slika človeka, ki jo pravkar spreminja.

Minusov skorajda nima, omenimo le omejenost lokalne kopije sinhroniziranih datotek v eno mapo, tako kot pri vseh drugih storitvah, in podobno zapleten premik te mape kakor pri Skydrivu. Tisti, ki ste glede zasebnosti bolj ozaveščeni, se boste pritožili zoper deljenje datotek z Googlom, a to ni nič drugače kakor pri Dropboxu in Skydrivu, le da imate pri Googlu vse zbrano na enem mestu, s pošto in iskalnimi preferencami vred.

Google Drive

drive.google.com

Brezplačni račun: 15 GB.

Cena: Od 100 GB–5 evrov na mesec do 16 TB–800 evrov na mesec.

Podpira: Windows, Mac OS X, iOS, Android.

✓    Veliko prostora, slovenščina, urejanje datotek, povezava z Google Docs in drugimi storitvami, izvrstno iskanje.

✗    Samo ena mapa, ne podpira Linuxa.

Hitrost

Zelo pomemben dejavnik pri izboru oblačne storitve na izenačenem terenu je hitrost. Preverjati je ni enostavno, saj se moramo najprej vprašati, kaj bi sploh radi merili. Hitrost prenosa datotek v računalnik, hitrost pošiljanja v oblak, hitrost indeksiranja sprememb ali kaj tretjega?

Da lokalna linija ne bi predstavljala ozkega grla, smo meritve opravili na računalniku, ki je bil povezan v univerzitetno omrežje, kjer je Speedtest nameril hitrost 88/58 megabitov na sekundo.

Kot reprezentativen smo vzeli paket tekstovnih in binarnih datotek, ki je meril 400 MB. V njem je bilo 1393 datotek in 16 map. Šlo je za precej dolgočasne tekstovne datoteke s koordinatami, izvirno kodo več Cjevskih programov, prevedene različice kode, nekaj slik in podobno. Datoteke so merile od 4 KB do 2 MB.

Najprej smo datoteke prekopirali v mapo za sinhronizacijo in preverili, koliko časa je trajala. Potem smo na drugem računalniku vzpostavili sinhronizacijo s tem računom in merili čas za prenos datotek nazaj v računalnik. Na koncu smo preverili še, koliko časa porabi odjemalec, da sinhronizira brisanje mape (v praksi se v oblaku v tem primeru vse datoteke prestavijo v koš). In vse skupaj ponovili za vsako storitev posebej.

Za Shared in Adrive, ki nimata krajevnega odjemalca, smo uporabili 400 MB datoteko ZIP in preverili hitrost prenosa v obe smeri prek spletnega vmesnika.

Dropbox je med krajevnimi odjemalci daleč najhitrejši, spodobno hiter je še Google Drive. Skydrive je bistveno počasnejši, najslabše pa sta se odrezala Amazon Cloud Drive (zelo dolg čas sinhronizacije sprememb) in Box.net (počasen prenos v obe smeri).

■ Amazon Cloud Drive

Amazonov Cloud Drive s prepoznavnim dizajnom omogoča deljenje posameznih datotek, ne pa celih map. Lokalni odjemalec ne omogoča nobenih nastavitev.

Amazon sicer sodi med velike, a njegov Cloud Drive sodi med majhne. Ne po velikosti, saj je z začetnimi 5 GB povsem primerljiv z drugimi, temveč z drugimi možnostmi. Ponuja hranjenje poljubnih datotek in po novem tudi deljenje datotek z drugimi prek javne povezave URL. Krajevni odjemalec ponuja najmanj možnosti med preizkušenimi, kjer je edina nastavitev zagon ob prijavi v računalnik ali ne. Spreminjati ne moremo niti lokacije sinhronizacijske mape, ki je tako ali tako le ena, marveč je treba za ta poseg odpreti in popraviti register. Zamudno in neprijazno.

Omogoča pa sinhronizacijo med največ osmimi napravami. Glavna odlika je seveda povezava z Amazonovo trgovino, saj se kupljeni videi in glasba samodejno shranjujejo v Cloud Drive, tako da so dostopni z vseh naprav, obenem pa kupljeno ne šteje v kvoto 5 GB. Pohvalno. Amazon ponuja še Cloud Player, ki omogoča krajevno predvajanje do 250 večpredstavnih datotek neposredno iz oblaka. In še najboljše: kdor ima račun pri Amazonu, ima tudi Cloud Drive, saj je identiteta le ena. Vprašanje je le, ali mu boste zaupali podatke, saj v pogojih rabe izrecno piše, da Amazon lahko dostopi do njih.

Vse skupaj kaže, da je bil Amazon v izdajo svoje oblačne shrambe prisiljen, saj so trg po eni strani zavzeli konkurenti, po drugi strani pa je potreboval komplement k drugim oblačnim storitvam (recimo Amazon Cloud Computing) in dopolnilo h Cloud Playerju, da ne bo več omejen le na večpredstavnost. Odkar je pridobil sinhronizacijo in deljenje, je postal prav spodobna osnovna storitev, le počasnost sinhronizacije načenja potrpljenje.

Amazon Cloud Drive

www.amazon.com/clouddrive

Brezplačni račun: 5 GB.

Cena: Od 20 GB–10 dolarjev na leto do 1000 GB–1000 dolarjev na leto.

Podpira: Windows, Mac OS X.

✓    Povezava z Amazonovo trgovino za hranjenje kupljenega, pregleden in preprost vmesnik, predvajanje glasbe in videov.

✗    Sinhronizacijsko mapo lahko prestavimo le v registru, omejena podpora platform, ni možnosti urejanja datotek v spletnem vmesniku.

■ Shared.com

Shared je namenjen deljenju datotek z javnostjo, zato sam generira naslov URL, kodo HTML do datoteke in celo predogledno sličico. Čeprav lahko oblikujemo drevesno strukture, lahko nalagamo le eno datoteko hkrati.

S pregledom treh velikih in Amazona bi prav lahko sklenili tale članek, saj za običajnega uporabnika vsebujejo vse, kar bo potreboval, in še nekaj funkcij, ki jih verjetno ne bo. A med nišnimi izdelki najdemo kopico takih, ki niso vsestransko uporabni, tu in tam pa bodo kakor nalašč. En tak zgled je Shared.com na istoimenski domeni, ki ob registraciji (e-naslova ne preverja!) ponuja 100 GB prostora brezplačno, zaradi česar ga sploh omenjamo. Velikost posamezne datoteke je resda omejena na 2 GB, tako da filmov ravno ne bomo nalagali vanj, drugih omejitev pa nima. Podpira le spletni vmesnik, tako da ni namenjen ravno avtomatični sinhronizaciji krajevnih datotek med računalniki in oblakom, temveč bolj hranjenju teh datotek. Pri Shared.com dobi minimalizem nove razsežnosti. Spletni vmesnik je do obisti poenostavljen, a še vedno funkcionalen. Podpira ustvarjanje map in nalaganje map in datotek ter deljenje z drugimi, drugega pa ne. Vse skupaj niti ni mišljeno kot nadomestek naprednejših oblačnih pogonov, temveč enostavna in velika shramba za odlaganje datotek. In za ta namen je kakor nalašč.

Shared

www.shared.com

Brezplačni račun: 100 GB.

Cena: 1 TB–10 dolarjev na mesec, neomejeno–25 dolarjev na mesec.

Podpira: (Samo spletni vmesnik.)

✓    Veliko prostora, deljenje datotek.

✗    Počasen, omejitev velikosti datotek na 5 GB ali 10 GB tudi pri plačljivih inačicah.

■ Adrive

Adrive prikazuje statistiko, kolikokrat so bile deljene datoteke prenesene. Hkrati ponuja osnoven urejevalnik datotek, ki sicer ni tako zmogljiv kot Googlov ali Microsoftov in se mu že malce bolj zapletene Excelove datoteke zataknejo, a osnovno nalogo zna opraviti.

Adrive sodi v podobno kategorijo kakor Shared.com, le da ponuja 50 GB brezplačnega prostora. Stran je od daleč videti, kakor da smo zajadrali med reklamne strani ponudnikov spletnega gostovanja. Ko se nam končno uspe registrirati, saj mora imeti geslo tu male črke in velike črke in številke, nas pričaka precej načičkana spletna stran, ki nas na vsakem vogalu opominja, da bi mogoče naročili plačljivo različico. Ta podpira odjemalce za (S)FTP, Rsync in druge, brezplačna inačica pa je omejena na spletni vmesnik.

Kljub temu ima Adrive nekaj svetlih točk. Med njimi je gotovo spletni urejevalnik dokumentov Zoho, ki se sicer ne more meriti z Googlovimi in Microsoftovimi rešitvami, a osnovno delo opravi zadovoljivo, čeprav so ga kakšni bolj zapleteni Excelovi grafi med preizkusom zmedli. Ima tudi možnost javnega deljenja datotek (prek naslova URL) in uporabno možnost prenosa vseh datotek v enem paketu ZIP, obenem pa si zapisuje statistiko prenosov vseh datotek.

Če potrebujete križanca med veliko količino zastonjskega prostora in preprostimi funkcijami urejanja in deljenja celovitejših paktov, je Adrive pravo dopolnilo za vas, kot prvi in edini oblačni pomnilnik pa ga ne moremo priporočiti.

Adrive

www.adrive.com

Brezplačni račun: 50 GB.

Cena: Od 100 GB–2,5 dolarja na mesec do 10 TB–250 dolarjev na mesec.

Podpira: (Samo spletni vmesnik.)

✓    Veliko prostora, urejevalnik datotek, deljenje datotek, prenos paketov ZIP.

✗    Počasen, tu in tam hroščat spletni vmesnik, nastlan z reklamami.

Vdori

Medtem ko redno beremo o vdorih v podjetja, med katerimi so zlikovci pokradli bančne podatke strank, in v zadnjih časih o vdorih z namenom kraje kriptovalut, o vdorih v oblačne hrambe ne zasledimo ničesar. Razlogov je več. Prvi je praktičen: Google, Microsoft, Apple, Dropbox in drugi velikani so bolje zaščiteni od običajnih podjetij, tako s stališča šifriranja kakor samega dostopa do sistemov. Drugi je pragmatičen: bančne podatke in kriptovalute lahko nepridipravi bistveno hitreje monetizirajo, zaslužiti z ukradenimi podatki iz shramb pa je teže.

Edini večji javno razkrit incident je iz leta 2011, ko so bili junija za nekaj ur dostopni vsi podatki v Dropboxu, saj je za prijavo zadostoval pravilen elektronski naslov in poljubno geslo. Napako so hitro odpravili, luknjo zakrpali, epiloga pa ni bilo. Leto pozneje so jim sicer ušli še elektronski naslovi.

Bistveno bolj nevarni kot vdori na daleč so vdori od blizu. Največjo nevarnost predstavljajo odtujena uporabniška imena in gesla, zato bodite previdni, da vam jih zlikovci ne izmaknejo iz računalnika ali vas pretentajo z ribarskimi stranmi. Da bi se temu izognili, so vse storitve (Google, Skydrive, Dropbox) že začele uvajati dvostopenjsko preverjanje pristnosti (npr. geslo in sporočilo sms), če to želimo. Priporočljivo jih je vključiti. In čeprav ponekod ponujajo možnost vpisa z obstoječo identiteto za kakšno družabno omrežje, je bolje ustvariti novo, da se v primeru kakšnega vdora ali spodrsljaja posledice omejijo.

■ JustCloud

JustCloud. Na kratko: reklame, reklame, reklame in omejena zmogljivost. Ni vredno.

Pri vsakem takem preizkusu se najde program, za katerega ti je takoj žal, da si ga namestil. V tem primeru je to JustCloud, ki v brezplačni različici računalnik spremeni v reklamni pano in ob vsakem zagonu ter redno med delom utruja z reklamami za plačljivo različico. Nikakor mu ni mogoče dopovedati, da je ob vseh brezplačnih možnostih to povsem nerealno pričakovati. Brezplačna inačica pa je obupno omejena, saj lahko shrani le 15 MB podatkov.

Zakaj torej sploh omenjamo JustCloud? Ker ima lastnost, ki je drugi nimajo. Podpira tako sinhronizacijo map med računalniki kakor izdelavo varnostnih kopij, kar sta dve ločeni opravili. V plačljivi inačici, kjer dobimo neko spodobno količino spletne zmogljivosti, je to zanimivo. Sinhronizacija nam resda lahko rabi kot varnostna kopija, a jo ogrožajo virusi (zlasti izsiljevalski, ki zašifrirajo datoteke) in druge neprevidnosti, kot je brisanje, ki se takoj sinhronizirajo še v oblak. Do neke mere to rešuje dostop do starih različic datotek, a ni vsemogočen in ga omejuje skupni razpoložljivi prostor. JustCloud to ločuje, obenem pa za nizko ceno omogoča neomejeno količino prostora za varnostne kopije.

JustCloud

www.justcloud.com

Brezplačni račun: 15 MB.

Cena: 250 GB–8 dolarjev na mesec, neomejeno–10 dolarjev na mesec.

Podpira: Windows, Mac OS X, Linux, iOS, Android, BlacKBerry, Windows Phone, Kindle Fire

✓    Možnost poceni nakupa neomejenega prostora, ločena back-up in sinhronizacija, deljenje datotek.

✗    Reklame v brezplačni različici, le 15 MB prostora v brezplačni različici, neintuitiven odjemalec.

■ Box

Boxu se pozna, da je namenjen za profesionalno in poslovno rabo.

Box je namenjen poslovnim uporabnikom, a to ne predstavlja nobene ovire, da ga ne bi mogli uporabljati tudi v neposlovne namene. Da meri na poslovneže, se pokaže predvsem v zelo skromnem krajevnem odjemalcu, profesionalnem oblikovanju spletnega vmesnika in poudarku na sodelovanju. Brezplačnega prostora dobimo 5 GB, dokupimo pa ga lahko več.

Krajevnemu odjemalcu zamerimo, da trmasto vztraja pri svoji lokaciji mape za sinhronizacijo, ki je ni mogoče prestaviti. Prav tako je zelo grob, saj je edini zahteval vnovični zagon sistema in dodano izjemo v vgrajeni požarni zid (na Windows 7). Dejansko pa ne ponuja nobene možnosti, razen vklopa in izklopa sinhronizacije. Po eni strani razumljivo, saj se poslovneži ne želijo ukvarjati z milijonom nastavitev, temveč z delom.

Uporabnejši je spletni vmesnik. Ne toliko zaradi klasičnih možnosti prenašanja in nalaganja datotek ter njihovega deljenja z javnostjo prek povezav URL, temveč sodelovalnih možnosti. Shranjuje si različice datotek in ob vsaki prikazuje zaporedno številko, kolikokrat je bila spremenjena, a moramo za dostop do preteklih različic naročiti plačljiv paket. Pobrisane datoteke lahko rešimo iz koša tudi v zastonjski inačici. Za poslovni svet pomembna možnost je sodelovanje z drugimi uporabniki, saj lahko posamezne datoteke ali mape damo v skupno rabo s posameznim uporabnikom. Spletni vmesnik ima ločeno podstran za seznam vseh sodelujočih (ljudje, s katerimi delimo podatke) in podstran za pošiljanje in prejemanje sporočil z njimi. Glavni adut pa je plejada aplikacij, ki jih lahko namestimo za lažje delo – od urejevalnikov datotek do odjemalca FTP. Zamerimo mu le, da tudi tako preprosta stvar, kot je urejanje besedilne datoteke, terja lokalno namestitev posebne aplikacije za kasnejše spletno urejanje datoteke. Na poslovnih računalnikih dostikrat nimamo upraviteljskih pravic. Kakorkoli, ko omenjeno aplikacijo namestimo, se kar iz brskalnika zažene krajevno privzeta samostojna aplikacija (recimo Word za dokumente .doc), kjer dokument uredimo in avtomatično shranimo nazaj v oblak.

Box je v brezplačni inačici torej nekje med Google Drivom in Dropboxom z možnostjo sinhronizacije ter osnovnim sodelovanjem in spletnim urejanjem datotek. Medtem imajo poslovne različice bistveno več nastavitev, kot so različne pravice za dostop, poročanje in iskanje po besedi.

Box

www.box.com

Brezplačni račun: 10 GB.

Cena: Od 100 GB–4 evre na mesec na uporabnika do neomejeno–30 evrov na mesec na uporabnika.

Podpira: Windows, Mac OS X, iOS, Android, Windows Phone, BlackBerry.

✓    Sodelovanje, pošiljanje sporočil, pregleden vmesnik.

✗    Dostop do starejših različic datotek le v plačljivi inačici, oskubljen krajevni odjemalec, sinhronizira samo eno fiksno prednastavljeno mapo.

To pa še ni vse

Najprej pojasnimo dve sumljivi izpustitvi. Applov iCloud je izpadel iz preprostega razloga, ker je namenjen le uporabi lastnikov Applovih naprav. Resda ga lahko namestimo tudi na Windows, a le, če smo račun poprej ustvarili na napravi z Mac OS X ali iOS. Podpore Androidu, Linuxu ali celo čemu bolj eksotičnemu pa ni pričakovati.

Žalosti to, da je izpadel tudi SugarSync, ki ima precej privlačnih lastnosti, recimo sinhronizacijo poljubnih imenikov, nadvse dobro vpetost v operacijski sistem in možnost pridobivanja dodatnega prostora z novačenjem prijateljev brez omejitve navzgor. Tudi lépo mora umreti, je rekel Schiller, in tako je SugarSync prejšnji mesec naznanil, da bo od 8. februarja letos le še plačljiva storitev. Razlog za spremembo je trdnejši poslovni model, je pojasnil njegov direktor in dodal, da večina današnjih brezplačnih oblačnih shramb tako ali tako nima trdnih finančnih temeljev. To morda drži za majhne ponudnike, véliki trije pa imajo več kot dovolj denarja in uporabnikov. »Če za izdelek ne plačujemo, smo izdelek mi«, gre dobra stara modrost, in brezplačne megabajte nedvomno odplačujemo z razkrivanjem  zasebnosti in gledanjem oglasov. Po drugi strani pa to pomeni, da bodo brezplačna skladišča podatkov z nami še precej časa, tako kot letos Gmail praznuje deseto obletnico. Če pa kateri ugasne, imamo podatke k sreči še vedno shranjene lokalno.

Tu je še Bitcasa, o kateri smo podrobno pisali v Monitorju 09/13, ki na disku ustvari navidezen pogon »neskončne« velikost (8 eksabajtov), kamor shranjujemo podatke, ki se šifrirajo lokalno, potem pa prenesejo v oblak. Sprva je to stalo osem dolarjev na mesec, kar je bilo prelepo, da bi bilo res, zato je Bitcasa novembra cene pošteno dvignila. Zdaj hramba neomejene količine podatkov v oblaku stane 1000 dolarjev na leto (prej 100 dolarjev), za prejšnjo ceno pa dobimo le 1 TB. Svetla stran je dvig brezplačne kvote z 10 na 20 GB.

Omeniti moramo še Symform, ki je trenutno edini, ki ponuja distribuirano hranjenje datotek. To pomeni, da te niso v nekem osrednjem strežniku, temveč se razdelijo po diskih vseh sodelujočih. Tako morate na svojem disku Symformu nameniti del prostora drugim. Čim več ga daste, tem več ga dobite. Storitev je še nekoliko hroščata, saj vanj nikakor ni uspelo naložiti celotnega 400 MB paketa testnih datotek.

Za bolj paranoične je Wuala, ki ima strežnike v Evropi in podpira krajevno šifriranje. Izdelovalec poudarja, da do podatkov ne more nihče, niti on sam, ker se šifrirajo, preden zapustijo računalnik. To med drugim pomeni, da dostopa do podatkov prek spletne strani ni, temveč je treba v vsakem primeru namestiti krajevnega odjemalca. Ta ustvari navidezni disk, prek katerega pridete do vseh podatkov v oblaku. Obenem pa lahko nastavimo sinhronizacijo poljubno veliko map, dobrodošel dodatek pa je tudi možnost periodične izdelave varnostne kopije. Kot smo se že naučili, bolje sicer iz teorije kakor iz izkušenj, sinhronizacija in varnostne kopije še zdaleč niso isto. Če dodamo še možnost 5 GB brezplačne kvote, deljenja datotek in dostop do deset zadnjih različic vsake datoteke, dobimo zelo zanimiv program. Za slabo mu štejemo le to, da se je med preizkušanjem nekajkrat zrušil ali pa postregel s sporočilom, da kopiranje na navidezni disk ni mogoče.

Zanesljivost

Zanesljivost označujeta dve različni količini – izguba in dostopnost podatkov. O izgubi podatkov oblačnih storitev ni podatkov, ker so storitve na trgu premalo časa, da bi se pripetila resna podatkovna katastrofa. Če sklepamo po elektronski pošti, ki je z nami že več kot desetletje, ponudniki dobro skrbijo za redundanco in ni strahu.

Pri dostopnosti pa je stanje drugačno. Poslovne rešitve se želijo približati famoznim petim deveticam (99,999 % predstavlja pet minut nedosegljivosti na leto), za domačo rabo pa bodo že štiri (slaba ura) ali celo tri (osem ur). Vsi ponudniki pa so toliko zviti, da nikjer ne oglašujejo odstotka dostopnosti.

Sklep

Zdi se, da je stanje podobna stanju na trgu mobilnih operaterjev. Tam zavoljo cenejšega telefoniranja pristopimo k tistemu, pri katerem je največ naših prijateljev, tu pa zavoljo lažjega deljenja podatkov spet uporabimo tistega z največjim članstvom. Po splošni funkcionalnosti so véliki trije – in priznajmo si, izbira je razen v eksotičnih primerih omejena nanje – enaki. Tisti, ki mu največ pomeni prostor, naj se odloči za Google, ki ga ponuja 15 GB, pa še spodobno hiter je. Za tistega, ki si želi tesno integracijo v Windows in brskanje po računalniku na daljavo, pa bo pravšnji Skydrive. Kdor pa je bodisi navajen na Dropbox, ki je z nami najdlje, bodisi ne želi mešanja uporabniških identitet prek vseh mogočih storitev (Live v Microsoftovem ekosistemu in Googlova mineštra YouTuba, iskanja, slik in še česa), bo zadovoljen tudi z njim. Če le ne bo preveč pogrešal urejanja datotek v spletnem vmesniku in inteligentnega sourejanja, temveč mu gre le za preprosto sinhronizacijo med računalniki. V njegov prid govorita tudi izjemna odzivnost in hitrost sinhronizacije. Tak je tudi končni vrstni red. Drugi so tu za posebne namene, recimo pošiljanje 50 GB datotek prijatelju (Shared) ali poslovno okolje (Box) ali kaj tretjega (Amazon Cloud Drive za strastne kupce glasbe prek Amazona), čeprav slednjima zamerimo počasnost.