Resna oprema za resni denar

Pred davnimi leti so prvi računalniki, do katerih se je dokopala jugoslovanska mladina, imeli gumijaste tipke in igralne palice, ki se jim je reklo joystick. Ta na videz hecni pripomoček se je s priseski prilepil na mizo in z nekaj sreče, med vsemi silnimi premiki, ko je bilo treba »krmiliti« igralca ali plovilo, tam tudi ostal. S tipkami ali z igralno palico so se igrale igre vseh zvrsti, in čeprav je imelo to bolj malo podobnosti z realnostjo, je tovrstno treniranje utegnilo imeti vpliv na motorični razvoj.

Z leti se je strojna oprema hitro izboljševala in postajala dostopnejša. Kar je morda nekoč obstajalo le v letalskih in vesoljskih centrih, danes krasi domove tistih, za katere je to hobi ali pa celo trening. Najpogostejši so avtomobilski simulatorji in to je docela spodbudno. Pa še potolažimo se lahko – to niso igre! Vozniška kultura pri nas ni ravno vrhunska, kljub vedno večjemu cestnemu omrežju je gneče vedno več, državna politika pa izgradnji namenske infrastrukture ni naklonjena. Simulator je tako morda edina možnost, da preverimo reflekse in reakcije v manj predvidljivih razmerah. Pri vozniških sposobnostih igrata pomembno vlogo predvidevanje in mišični spomin, s katerima nadziramo motorični refleks in na podlagi tega ustrezno ukrepamo. Oboje je povezano s prakso in oboje lahko krepimo ravno na simulatorju. Pravi avtomobili namreč nimajo možnosti »ponovnega zagona« in domača elektrika je še vedno veliko cenejša kot gorivo.

Osnove

Osnova vsakega simulatorja je seveda (osebni) računalnik ali igralna konzola. O tem ne bomo izgubljali preveč besed, omeniti velja morda le to, da zmogljivejša grafična kartica nudi boljše izhodišče.

Vstop v avtomobilski simulator je pogosto Logitechov komplet G29, kjer z malo sreče za dobrih 200 evrov dobimo ličen usnjen volan z obvolanskima ročicama, s kupom funkcijskih tipk in tri pedale na plastičnem podstavku. Malenkost dražji in prav tako dobro uveljavljeni Thrustmaster (T248/T300) je podobnih dimenzij, a s približno dvakrat višjo ceno. Za nekaj deset evrov je mogoče dokupiti tudi (Logitechov) šeststopenjski menjalnik, ki bo pri pretikanju pomagal uskladiti gibe rok in nog. Namestitev in kalibracija programske opreme sta enostavni in za vstopni model dokaj temeljiti, saj lahko nastavimo kot zasuka volana, trdoto zavijanja in jakost »puljenja« iz rok (force feedback). Ko volan pričvrstimo na mizo, pedale pa fiksiramo na tla, lahko začnemo virtualno vožnjo.

Nabor iger je širok, za začetek lahko izberemo malo bolj arkadno Forza Horizon, ki je nekoliko bolj popustljiva do napak in ponuja arkadni ter simulacijski način vožnje. Več truda je trebs vložiti pri igri Assetto Corsa, saj gre za pravo simulacijo, ki poleg izbire dejanskih dirkališč, kjer so preslikali celo luknje v asfaltu, ponuja tudi izdatne nastavitve avtomobila: pritisk in temperaturo v pnevmatikah, specifične nastavitve posameznih sklopov podvozja, obrabo pnevmatik, porabo goriva ipd. Omogoča tudi različne nastavitve parametrov strojne opreme (predvsem volana), kar simulacijo še bolj približa realnemu stanju. Pri tej igri lahko razmeroma hitro ugotovimo, da morda nismo tako dobri vozniki, kot se kdaj radi pohvalimo pred prijatelji. Hitrosti so večje, kot smo jih vajeni na poti do službe, občutek je zaradi manj realne percepcije drugačen, ampak fizikalna dejstva so enaka. Toda brez skrbi, nihče se ni rodil izkušen in v nekaj deset urah so lahko naše veščine že nekaj ravni više.

Korak više

Prva nadgradnja bo najbrž podstavek za blokiranje koles pisarniškega stola, saj bomo prej ali slej ugotovili, da je zaviranje s sedežem, ki ni fiksen, daleč od realnosti. Kasneje nas utegne motiti tudi položaj, ki je za mizo vendarle drugačen kot v avtomobilu. Podjetje Playseat za 250 evrov nudi zložljiv stol, kamor lahko namestimo volan in pedale, s čimer se izboljša tudi sedalni položaj. Ta stol se z volanom in s pedali vred prikladno loži ter postavi v omaro, pri tem pa ne zasede dosti več prostora kot likalna deska.

Če nas je igranje začelo zasvajati in si na medmrežju že ogledujemo video vsebine Schumacherja, Senne ali Colina McRaea, bomo najbrž razmišljali o večjem volanu. Omenjeni Logitechov model ima premer le 26 cm, kar je občutno manj, kot so veliki dejanski volanski obroči (večina jih meri med 38 in 42 cm), in to utegne izkušnjo poslabšati Za prvo nadgradnjo lahko izberemo kaj iz programa Thrustmaster, kjer bomo za slabih 700 evrov vihteli v alkantaro oblečen 32-centimetrski volan Ferrarija 488 Challenge.

Ko pisalna miza ni več dovolj

Če bi želeli položaj sedenja in okolice še bolj približati realnemu stanju, je treba simulacijsko okolje ločiti od pisalne mize in si omisliti fiksno konstrukcijo (imenovano tudi kokpit). Teh je na voljo kar nekaj. V osnovi se delijo na take, pri katerih sedalni položaj simulira avtomobilsko okolje, in druge, ki posnemajo okolje formule 1. Vstopni kokpit bi lahko bil model Evolution proizvajalca Playseat ali ART (proizvajalec GT omega), ki se vrtita v cenovnem razponu okoli 300 evrov. Oba, četudi z manj rigidno čvrstostjo, dovolj dobro zadovoljita vsakogar, ki bo vstopil v svet simulatorjev. Solidnejši in masivnejši denarnico olajšajo za 1500–2000 evrov (RSeat, Prosimu). Višja cena je med drugim posledica veliko masivnejše konstrukcije, kar pomeni, da med lovljenjem sekund in divjim vrtenjem volana ne bo zvijanja, škrtanja ali ječanja.

Dražje konstrukcije imajo v paketu (ponekod po izbiri) ustreznejše sedeže in seveda ogromno dodatne opreme: stojala za monitorje, menjalnike, ročne zavore, tipkovnice, zvočnike ... in na koncu tudi aktuatorje, s čimer se simulacija še bolj približa dejanski izkušnji. Električni ali pnevmatski aktuatorji namreč poskrbijo za premikanje konstrukcije pri lateralnih silah, ki nastanejo pri zaviranju, pospeševanju in zavijanju.

Monitor – eden, dva ali trije

Ker smo zapustili območje pisalne mize, je seveda smotrno razmisliti o posebnem monitorju, ki naj bo širši od pisarniškega, priporočljiv je vsaj 34-palčni z osveževalno frekvenco 144 Hz. Odlična izbira je tudi večji, 49-palčni, ki bo izkušnjo, z vidnim poljem vred, še izboljšal. Cene se vrtijo od 300 evrov (za 34 palcev) pa do 1500 evrov za 49 palcev. Še dražja in za odtenek pristnejša izbira so trije monitorji (na primer 3 × 27, 3 × 32 ali celo 3 × 40 palcev), ki jih postavimo v loku. Za katerokoli izbiro monitorjev bo treba kupiti (ali izdelati) ločeno stojalo, ki se v idealnih razmerah ne bo dotikalo konstrukcije.

Za tri monitorje bo treba izbrati tudi zmogljivejšo grafično kartico. Za en monitor zadoščajo tudi cenovno prijaznejše kartice. Na primer starejša Nvidia GTX 1060 zmore v ločljivosti 2.560 × 1.080 pik tekoče poganjati (ne preveč zahtevno) igro z več kot 100 sličicami na sekundo.

Očala!

Navidezna resničnost, očala VR, so res zanimiva nadgradnja. Popularna so HP Reverb G2 s ceno cca 700 evrov. Uporaba očal nudi povsem drugačno, veliko bolj realno doživetje, ki marsikomu na začetku ne ustreza. Potrebnega namreč kar nekaj časa, da se virtualnega okolja navadimo, saj možgani dobivajo informacije o premikanju, medtem ko telo miruje, zato je morda priporočljivo, da se privajamo postopoma in počasi, s čimer se zmanjša možnost morebitnega slabega počutja.

Meja v resnici ni

Nadaljnje opremljanje simulatorja, tako kot večina stvari v potrošniško-kapitalistični družbi, praktično nima meja. Izbire je ogromno in prej ali slej bomo zagotovo naleteli na popularno nemško znamko Fanatec. Ta ima na voljo širok nabor strojne opreme srednjega do višjega cenovnega razreda, ki ponuja dovolj pristno izkušnjo, da o nadgradnji nekaj časa najbrž ne bomo razmišljali.

Če smo prej uporabljali volan in pedale v dveh komponentah, je tukaj veliko večja izbira posameznih komponent. Izbiramo lahko med številnimi volanskimi bazami. To je motor (direkten ali z jermenskim pogonom), ki simulira dejansko obnašanje volana v smislu trdote obračanja. Na bazno enoto lahko (kot možnost) namestimo vmesno enoto (universal hub), na kateri so nameščene funkcijske in menjalniške tipke (pogovorno imenovana tudi »ušesa« za prestavljanje). Na koncu izberemo še volan, kjer je izbira prav tako velika. Obstajajo različne dimenzije, oblike in celo znamke: od osebnih avtomobilov, formule 1 do namenskih pokalnih dirkalnikov. Za entuziaste je dobrodošla informacija, da ima univerzalna enota šest lukenj, prek katerih lahko nanjo pričvrstimo prave avtomobilske volanske obroče (proizvajalci OMP, Momo, Sparco ipd). Te najdemo v namenskih dirkalnih avtomobilih, kjer so varnostni standardi drugačni in ni potrebne po nujnih ter zakonsko obveznih varnostnih elementih. Prednost tovrstnega koncepta je tudi morebitna menjava volanov, kar sicer lahko vzame nekaj več časa, ampak so proizvajalci bržkone ponudili rešitev v obliki (quick release) adapterja.

Izbira pedalov je logično manjša, razlikujejo se po kakovosti izdelave, materialih in dodatkih. Popularni Fanatecovi pedali z vrha ponudbe za 400 evrov bodo gotovo zadovoljili večino. Nekoliko zahtevnejši pa bodo za 600 evrov izbrali »obrnjeno« različico, kjer je sistem namestitve enak kot pri zmogljivejših cestnih avtomobilih (pedal plina ima vpetje spodaj, zavora in sklopka pa sta vpeti v zgoraj nameščeno ogrodje). Še bolj zahtevni bodo posegli po še kakšni dražji različici, kjer bo cena presegala poldrugi tisočak, videz in funkcije pa bodo podobni dirkalnim/pokalnim vozilom. V paketih so navadno tudi različne oblike pedalov, ki jih je mogoče nastavljati po višini. Nastavljati je moč tudi trdoto sklopke in silo zavornega pritiska zavore. V pedal zavore je vgrajen motor, ki z vibracijami posnema delovanje zavornega sistema ABS. Kot opcijska nadgradnja je na voljo tudi nastavljiv simulator hidravličnega cilindra, ki bo zavorni sistem še bolj približal tistemu, ki je vgrajen v sodobna vozila.

Pravi puristi bodo seveda izbrali ročni menjalnik in se odrekli nadaljnjim 260 evrom, pri čemer jih bodo v paketu razveselili različni prestavni bunki, stikalo za preklop menjalnika v sekvečnega in z vijakom nastavljiva trdota pretikanja. Nekatere konstrukcije za namestitev menjalnika zahtevajo nakup ločenega nosilca, ki ga lahko nastavimo na ustrezno razdaljo.

Popolna izkušnja za željne drsenja (drift) ni pristna brez ročne zavore, ki jo v nekaterih primerih lahko namestimo kar na enoto menjalnika ali pa zanjo kupimo ustrezen nosilec.

Ostali dodatki so manj nujni z vidika simulacijske izkušnje, so pa dobrodošli iz praktičnih razlogov. Stojala za tipkovnico, miško, dodatne funkcijske komandne plošče, zvočniki ... Tukaj se lahko (in lažje) znajdemo po svoje in morda uporabimo domače kose pohištva, saj za različna stojala lahko zapravimo naslednji tisočak.

Imamo vse?

Takšen simulator, ki smo ga opremili s preverjeno in z dovolj solidno opremo, nudi že zelo dober približek realnemu stanju in za približno 3.500 evrov, kolikor je treba odšteti za vse komponente s konstrukcijo vred, lahko temeljito izboljša naše reakcijske in motorične sposobnosti, pri čemer bodo občutki zelo podobni realni situaciji v avtomobilu – če seveda odštejemo nihanje karoserije.

Nihanje simulatorja zahteva kompleksnejšo tehnologijo in konstrukcije s tovrstnimi sistemi se hitro približajo denarnici manj prijaznim 10.000 evrom, celotna investicija z višjecenovnimi komponentami, s tremi monitorji in z ustrezno zmogljivim računalnikom pa bo vaš proračun izpraznila za vsaj še en- ali dvakrat toliko, pa situacija še vedno ne bo popolnoma identična dejanski uporabi v prvem avtomobilu.

Kakopak je zato jasno, da je upravljanje pravega stroja vendarle drugačno (in bolj nevarno), a si kljub temu ne smemo privoščiti očitka o lizanju sladoleda skozi šipo – ne bi bilo namreč prvič, da bi dobro natrenirani mladenič, ki je veliko ur prebil za računalniškim zaslonom, dobil službo kot testni voznik pravih avtomobilov ali pa celo zmagal na dirki. Po poročanju portala simraceracademy.com je Steven Thomas tri leta in pol treniral istočasno na simulatorju in v avtomobilu, potem pa zmagal na 24-urni dirki Le Mans. To lahko štejemo kot docela impresiven dosežek, upoštevajoč dejstvi, da prej ni imel nikakršnih dirkaških izkušenj in da ima večina dirkačev pri 30 letih za sabo že 25 let dirkanja. In ne tri.

Za resnega šoferja

Konstrukcija

• Rseat B1: 600 EUR

• sedež Sparco Grid: 439 EUR

• Rseat stojalo menjalnika in ročne zavore: 200 EUR

• Rseat stojalo za monitor: 200 EUR

Oprema:

• baza/motor Fanatec CSL DD Pro 8Nm: 500 EUR

• vmesna enota Fanatec Universal Hub: 350 EUR

• volan Sparco R375 260 EUR

• pedali Fanatec Clubsport Pedals V3 inverted : 600 EUR

• menjalnik Fanatec Clubsport Shifter SQ: 260 EUR

• ročna zavora: Fanatec Clubsport Handbrake V1.5: 130 EUR

Monitor:

• Samsung Odyssey G9: 1.300 EUR

SKUPAJ: 4.840 EUR

Za bolj varčne

Konstrukcija:

• GT Omega Titan (sedež + stojalo za menjalnik vključeno): 380 EUR

• stojalo monitorja: 170 EUR

Oprema:

• baza/motor Fanatec CSL DD Pro 5Nm: 350 EUR

• volan Fanatec CSL Elite WRC: 200 EUR

• pedali Fanatec Clubsport Pedals V3: 400 EUR

• menjalnik Fanatec Clubsport Shifter SQ: 260 EUR

Monitor:

• LG 34GL750-B: 350 EUR

SKUPAJ: 2.110 EUR