Resnični 3D
Svet se pripravlja na morda eno najpomembnejših tehnoloških novosti v zadnjih desetletjih - prihod 3D televizije. Tako vsaj trdijo vsi ponudniki po vrsti, od izdelovalcev opreme do ponudnikov vsebin. Toda kljub številnim navdušujočim možnostim, nova tehnologija prinaša tudi kup pasti. Dobro se jih je zavedati, preden oddrvimo v trgovine in pokupimo vse, kar je treba, da bi tudi doma uživali v treh dimenzijah.
Ko začnemo govoriti o prihajajoči 3D televiziji, se marsikomu najprej postavi vprašanje, od kod za vraga so se vse te novosti vzele in, predvsem, tako hitro. Po eni strani 3D vizualizacija ali stereoskopija ni novost, saj jo poznamo že vrsto let, zato je bilo s strani izdelovalcev priložnosti za prehod na 3D že več kot dovolj. Pa vendar se dogaja šele zdaj. Še v začetku leta 2009 o 3D televiziji ni skoraj nihče govoril kot o prihajajoči revoluciji, leto dni kasneje pa o izdelkih navdušujoče govori domala vsak izdelovalec zabavne elektronike, pa tudi računalniških izdelkov na svetu. Kdor ta hip ne govori o 3D, je "out".
Stereoskopija ima korenine že v časih 19. stoletja
Skratka, redkokdaj se je v preteklosti zgodilo, da je celotna industrija tako hitro in tako složno sprejela nov standard kakor tokrat. No, skoraj. Za zdaj so vse samo besede, treba bo še počakati, da bi videli, ali bo celotna tehnologija res presegla večno razdvojenost izdelovalcev in kupcem ponudila en sam standard. Spomnimo se samo razhajanj pri video kasetah (VHS : Betamax), pa nato pri optičnih nosilcih (DVD+R/W : DVD-R/W, Blu-ray : HDDVD) in tako naprej. Zgodovina pa se tako pogosto in rada ponavlja.
Edini tehten razlog, zakaj se vse tako hitro dogaja, je najbrž moč iskati v dejstvu, da celotna industrija potrebuje nekaj novega, nekaj, kar bi se zopet prodajalo kot sveže žemljice. Nekaj, kar bi popravilo bilanco zadnjih nekaj sušnih let, kronanih s svetovno gospodarsko krizo. 3D televizija se zdi dovolj atraktivno področje, da se v potrošniško zagnanem in pogojenem svetu ustvari vnovični zagon.
Da ne bo pomote, to ni kritika same tehnologije. 3D televizija resnično pomeni velik korak naprej v načinu predstavitve video posnetkov, pa čeprav bo ta tridimenzionalnost na tej razvojni stopnji zopet slepilo, optična prevara, ki se v naših možganih pričara kot "slika z globino". Kljub temu je sprememba, ki jo lahko primerjamo le s prehodom s črno-bele na barvno tehniko.
Razhajanja v pričakovanjih
Zanimivo je, da o uspešnosti 3D televizije niso prav vsi povsem prepričani. Na eni strani imamo izdelovalce televizorjev, ki vehementno zatrjujejo, da je to najpomembnejša stvar v zadnjem desetletju. Nekateri gredo celo tako daleč, da napovedujejo, da utegne v razmeroma kratkem času večina produkcije podpirati 3D standarde. Saj veste, dodatna nalepka na prednji strani televizorja je lahko pri prodajo samo prednost, pa čeprav tega kupci nekaj časa sploh ne bodo mogli uporabiti. Izdelovalcem kimajo tudi ponudniki vsebin, ki v novosti vidijo novo tržno nišo, v skrajnem primeru celo priložnost, da kupcem še enkrat prodajo že prodano gradivo, tokrat v 3D tehniki.
Na drugi strani imamo analitske družbe, ki so pri napovedih precej bolj previdne. Zanimivo je, da se njihove napovedi precej razlikujejo, čeprav na splošno 3D televiziji prerokujejo svetlo prihodnost. Številke pravijo nekako tako. Sodeč po DisplaySearchu, bodo letos prodali okoli 1,2 milijona televizorjev s 3D tehniko, to pa bo pomenilo komaj 0,1 % celotne prodaje. Toda naj bi se do leta 2018 prodaja povečala na 64 milijonov kosov (približno 20 % letne prodaje televizorjev). Na splošno je to najbolj konservativna ocena.
In-Stat projicira, da bo prodaja že leta 2014 dosegla nivo 41 milijonov enot, združenje izdelovalcev elektronskih naprav za potrošnike CEA pa napoveduje, da bodo že v letošnjem letu prodali po svetu 4,3 milijona 3D televizorjev. Najbolj optimistična pa je napoved družbe Futuresource Consulting, ki napoveduje, da bo v naslednjih štirih letih s 3D tehnologijo opremljenih več kot polovica vseh ameriških gospodinjstev. Kaj lahko iz vsega tega izluščimo? 3D televizija bo verjetno uspešna, vendar nihče ne ve, kako. Ta hip je preprosto še precej dejavnikov, ki niso določeni, zato je vse skupaj zares - le ugibanje.
Zato pa so bili pobudniki 3D televizije že doslej nadvse uspešni pri promociji novosti. V nedavni raziskavi, opravljeni v ZDA, se je pokazalo, da je kar 60 % vprašanih ozaveščenih o prihodu 3D televizije, to pa je v tako zgodnji fazi nastajanja nove tehnologije precej več, kot so dosegle tehnološke novosti v preteklosti. Raziskava je pokazala tudi to, da bi okoli 40 % vprašanih raje gledalo posnetke v 3D kot v 2D, 50 % pa je pripravljenih za to plačati tudi nekoliko več.
Seveda vse to velja za ameriški trg, kjer je znano, da se sprejem tehnoloških novosti dogaja hitreje kot drugod. Toda po mnenju analitikov kmalu lahko pričakujemo podobne razmere tudi v Evropi. Edina neznanka, ki jo večina vidi, je to, da je v zadnjih nekaj letih kar 62 % vprašanih nadgradilo svoje televizorje na sodobne modele HDTV in je vprašanje, kako hitro so pripravljeni narediti naslednji skok.
Različni tehnični pristopi
Prostorski video posnetki v resnici niso nova tehnologija. Osnove so fotografi postavili že v 18. stoletju, le malo ljudi pa ve, da so prvi film v 3D tehniki posneli že davnega leta 1922. Širši množici so 3D filmi postali znani od petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar vselej le v omejenem obsegu, tehnologija pa se doslej ni preselila iz kinodvoran v domače okolje.
Osnova za prikaz slikovnega in video gradiva v treh dimenzijah je tehnika z imenom stereoskopija, pri kateri posnamemo in kasneje predvajamo informacije za vsako oko posebej in s tem ustvarimo vtis globine posnetka. Ljudje imamo oči razmaknjene za približno 6,5 cm, to pa pomeni rahlo drugačen zorni kot za vsako oko posebej. Če posnamemo in kasneje predvajamo posnetke z upoštevanjem teh parametrov, bomo preprosto posnemali naravno dojemanje okolja z očmi. Več o tem si lahko preberete v članku Ena in ena je tri, objavljenem v Monitorju julija 2006 (dosegljiv je seveda tudi prek Monitorjevega spleta).
Potrebujemo torej ločene posnetke za levo in desno oko. Od tod tudi prva razlika glede na klasične video posnetke - 3D posnetki porabijo dvakrat več prostora za hrambo informacij. Poleg tega je treba zagotoviti, da snemanje obeh stereoskopskih posnetkov poteka sinhronizirano, saj bi sicer imeli napake zaradi premikajočih se stvari v kadru. Stvari lahko sicer simuliramo tudi s snemanjem z dvema običajnim kamerama hkrati, vendar je to nepraktično za vse, razen za največje navdušence.
Po tem, ko imamo 3D posnetek narejen, ga seveda želimo predvajati, in to po možnosti na domačem televizorju, računalniku ali projektorju. Ker gre v vseh treh primerih za 2D površino, zgrajeno za prikaz 2D slike in posnetkov, je treba poseči po tehnoloških "zvijačah". Načinov, kako lahko na 2D zaslonu prikažemo 3D posnetek, je več, na splošno pa najdemo štiri - anaglifno metodo, polarizacijsko metodo, metodo izmenjujočih sekvenc kadrov (aktivna očala) in še avtostereoskopsko metodo (stereoskopska metoda brez očal), ki za razliko od prvih treh ne potrebuje dodatnih očal za spremljanje 3D posnetkov.
Najpreprostejša je anaglifna metoda, kjer 3D učinek ustvarimo s prekrivanjem leve in desne slike, kjer so dodatno obarvani predeli tisti, ki prispevajo h "globini" posnetka. Spremljamo jih s preprostimi očali, ki imajo obarvana stekla oziroma folijo z barvami, s katerimi je bil prekriti posnetek izdelan (navadno so modre in rdeče barve). Ta očala so dovolj poceni, da jih, denimo, prilagajo kar revijam, igram in še čemu. Toda taka slika je najslabša od ponujenih 3D tehnik. Pri tej metodi navadno izgubimo nekaj barvnih tonov, pa tudi gledanje je zaradi barvno toniranih očal dokaj moteče in utrudljivo.
Druga možnost je uporaba polarizacijske metode, kjer hkrati predvajamo dve sliki, polarizirani pod različnima kotoma (praviloma 135 in 45 stopinj). Polarizacijo preprosto izvedemo z ustreznimi filtri. Tu uporabimo za ogled polarizacijska očala, ki so še vedno pasivna, a nalogo opravijo bolje kot anaglifna metoda. Tu pretežno ni težav z izgubo barvnega spektra, je pa sistem težavnejši glede kalibracije, zlasti s stališča različnih položajev gledalcev v prostoru.
Zato je nastala še tretja metoda, ki je pravzaprav podlaga za danes prihajajoče 3D televizorje. Gre za metodo izmenjujočih se sekvenc kadrov, pri kateri predvajamo izmenično sliko za levo in nato za desno oko. Zvijača je v tem, da s posebnimi očali, ki imajo vgrajene zaslone LCD, izmenično zatemnjujemo sliko za levo in desno oko in s tem ustvarimo občutek prostorskosti. Seveda morajo biti zatemnitve posameznega očesa na očalih sinhronizirane s prikazom na televizorju, kar se dogaja prek infrardeče ali drugačne brezžične signalizacije.
To pa tudi pomeni, da mora biti televizor sposoben predvajati precej večje število slik na sekundo kakor navaden televizor. Če bi, recimo, želeli spremljati sliko s 24 slikami na sekundo, moramo v taki 3D tehniki predvajati posnetke z 48 slikami na sekundo. V praksi se uveljavlja standard, da imajo televizorji in projektorji s podporo tehniki 3D sposobnost generiranja vsaj 120 slik na sekundo (za realnih 60 sličic v stereoskopiji), še bolje pa 240 slik na sekundo; to bodo znali predvsem boljši modeli (ne pozabimo, več slik na sekundo pomeni bolj zvezne in mehke prehode pri hitrih sekvencah, recimo pri športu).
Ker so očala, potrebna za takšno delovanje, razmeroma kompleksne naprave, jim pravimo tudi aktivna stereoskopska očala. Njihova cena ni ravno nizka, od tod pa tudi poglavitni pomisleki nad uporabo te metode. Končni cilj je namreč avtostereoskopija, kjer bodo posebni zasloni omogočili gledanje 3D vsebin brez kakršnihkoli očal.
Več o tem berite v aprilski številki Monitorja
