Resnični 3D

Svet se pripravlja na morda eno najpomembnejših tehnoloških novosti v zadnjih desetletjih - prihod 3D televizije. Tako vsaj trdijo vsi ponudniki po vrsti, od izdelovalcev opreme do ponudnikov vsebin. Toda kljub številnim navdušujočim možnostim, nova tehnologija prinaša tudi kup pasti. Dobro se jih je zavedati, preden oddrvimo v trgovine in pokupimo vse, kar je treba, da bi tudi doma uživali v treh dimenzijah.

Ko začnemo govoriti o prihajajoči 3D televiziji, se marsikomu najprej postavi vprašanje, od kod za vraga so se vse te novosti vzele in, predvsem, tako hitro. Po eni strani 3D vizualizacija ali stereoskopija ni novost, saj jo poznamo že vrsto let, zato je bilo s strani izdelovalcev priložnosti za prehod na 3D že več kot dovolj. Pa vendar se dogaja šele zdaj. Še v začetku leta 2009 o 3D televiziji ni skoraj nihče govoril kot o prihajajoči revoluciji, leto dni kasneje pa o izdelkih navdušujoče govori domala vsak izdelovalec zabavne elektronike, pa tudi računalniških izdelkov na svetu. Kdor ta hip ne govori o 3D, je "out".

Stereoskopija ima korenine že v časih 19. stoletja.

Skratka, redkokdaj se je v preteklosti zgodilo, da je celotna industrija tako hitro in tako složno sprejela nov standard kakor tokrat. No, skoraj. Za zdaj so vse samo besede, treba bo še počakati, da bi videli, ali bo celotna tehnologija res presegla večno razdvojenost izdelovalcev in kupcem ponudila en sam standard. Spomnimo se samo razhajanj pri video kasetah (VHS : Betamax), pa nato pri optičnih nosilcih (DVD+R/W : DVD-R/W, Blu-ray : HDDVD) in tako naprej. Zgodovina pa se tako pogosto in rada ponavlja.

Edini tehten razlog, zakaj se vse tako hitro dogaja, je najbrž moč iskati v dejstvu, da celotna industrija potrebuje nekaj novega, nekaj, kar bi se zopet prodajalo kot sveže žemljice. Nekaj, kar bi popravilo bilanco zadnjih nekaj sušnih let, kronanih s svetovno gospodarsko krizo. 3D televizija se zdi dovolj atraktivno področje, da se v potrošniško zagnanem in pogojenem svetu ustvari vnovični zagon.

Da ne bo pomote, to ni kritika same tehnologije. 3D televizija resnično pomeni velik korak naprej v načinu predstavitve video posnetkov, pa čeprav bo ta tridimenzionalnost na tej razvojni stopnji zopet slepilo, optična prevara, ki se v naših možganih pričara kot "slika z globino". Kljub temu je sprememba, ki jo lahko primerjamo le s prehodom s črno-bele na barvno tehniko.

Še o 3D

O svetu 3D smo v Monitorju že pisali:

Ena in ena je tri: www.monitor.si/clanek/ena-in-ena-je-tri/

Kompaktne tri razsežnosti: www.monitor.si/clanek/kompaktne-tri-razseznosti/

Tri dimenzije v domači sobi: www.monitor.si/clanek/tri-dimenzije-v-domaci-sobi/

Razhajanja v pričakovanjih

Zanimivo je, da o uspešnosti 3D televizije niso prav vsi povsem prepričani. Na eni strani imamo izdelovalce televizorjev, ki vehementno zatrjujejo, da je to najpomembnejša stvar v zadnjem desetletju. Nekateri gredo celo tako daleč, da napovedujejo, da utegne v razmeroma kratkem času večina produkcije podpirati 3D standarde. Saj veste, dodatna nalepka na prednji strani televizorja je lahko pri prodajo samo prednost, pa čeprav tega kupci nekaj časa sploh ne bodo mogli uporabiti. Izdelovalcem kimajo tudi ponudniki vsebin, ki v novosti vidijo novo tržno nišo, v skrajnem primeru celo priložnost, da kupcem še enkrat prodajo že prodano gradivo, tokrat v 3D tehniki.

Na drugi strani imamo analitske družbe, ki so pri napovedih precej bolj previdne. Zanimivo je, da se njihove napovedi precej razlikujejo, čeprav na splošno 3D televiziji prerokujejo svetlo prihodnost. Številke pravijo nekako tako. Sodeč po DisplaySearchu, bodo letos prodali okoli 1,2 milijona televizorjev s 3D tehniko, to pa bo pomenilo komaj 0,1 % celotne prodaje. Toda naj bi se do leta 2018 prodaja povečala na 64 milijonov kosov (približno 20 % letne prodaje televizorjev). Na splošno je to najbolj konservativna ocena.

In-Stat projicira, da bo prodaja že leta 2014 dosegla nivo 41 milijonov enot, združenje izdelovalcev elektronskih naprav za potrošnike CEA pa napoveduje, da bodo že v letošnjem letu prodali po svetu 4,3 milijona 3D televizorjev. Najbolj optimistična pa je napoved družbe Futuresource Consulting, ki napoveduje, da bo v naslednjih štirih letih s 3D tehnologijo opremljenih več kot polovica vseh ameriških gospodinjstev. Kaj lahko iz vsega tega izluščimo? 3D televizija bo verjetno uspešna, vendar nihče ne ve, kako. Ta hip je preprosto še precej dejavnikov, ki niso določeni, zato je vse skupaj zares - le ugibanje.

Zato pa so bili pobudniki 3D televizije že doslej nadvse uspešni pri promociji novosti. V nedavni raziskavi, opravljeni v ZDA, se je pokazalo, da je kar 60 % vprašanih ozaveščenih o prihodu 3D televizije, to pa je v tako zgodnji fazi nastajanja nove tehnologije precej več, kot so dosegle tehnološke novosti v preteklosti. Raziskava je pokazala tudi to, da bi okoli 40 % vprašanih raje gledalo posnetke v 3D kot v 2D, 50 % pa je pripravljenih za to plačati tudi nekoliko več.

Seveda vse to velja za ameriški trg, kjer je znano, da se sprejem tehnoloških novosti dogaja hitreje kot drugod. Toda po mnenju analitikov kmalu lahko pričakujemo podobne razmere tudi v Evropi. Edina neznanka, ki jo večina vidi, je to, da je v zadnjih nekaj letih kar 62 % vprašanih nadgradilo svoje televizorje na sodobne modele HDTV in je vprašanje, kako hitro so pripravljeni narediti naslednji skok.

3D v živo

Eden bolj zanimivih 3D projektov je bilo predvajanje koncerta skupine Keane, ki ga je bilo moč spremljati v živo, sedaj pa je na voljo na naslovu:

vimeo.com/4376375

Različni tehnični pristopi

Prostorski video posnetki v resnici niso nova tehnologija. Osnove so fotografi postavili že v 18. stoletju, le malo ljudi pa ve, da so prvi film v 3D tehniki posneli že davnega leta 1922. Širši množici so 3D filmi postali znani od petdesetih let prejšnjega stoletja, vendar vselej le v omejenem obsegu, tehnologija pa se doslej ni preselila iz kinodvoran v domače okolje.

Osnova za prikaz slikovnega in video gradiva v treh dimenzijah je tehnika z imenom stereoskopija, pri kateri posnamemo in kasneje predvajamo informacije za vsako oko posebej in s tem ustvarimo vtis globine posnetka. Ljudje imamo oči razmaknjene za približno 6,5 cm, to pa pomeni rahlo drugačen zorni kot za vsako oko posebej. Če posnamemo in kasneje predvajamo posnetke z upoštevanjem teh parametrov, bomo preprosto posnemali naravno dojemanje okolja z očmi. Več o tem si lahko preberete v članku Ena in ena je tri, objavljenem v Monitorju julija 2006 (dosegljiv je seveda tudi prek Monitorjevega spleta).

Potrebujemo torej ločene posnetke za levo in desno oko. Od tod tudi prva razlika glede na klasične video posnetke - 3D posnetki porabijo dvakrat več prostora za hrambo informacij. Poleg tega je treba zagotoviti, da snemanje obeh stereoskopskih posnetkov poteka sinhronizirano, saj bi sicer imeli napake zaradi premikajočih se stvari v kadru. Stvari lahko sicer simuliramo tudi s snemanjem z dvema običajnim kamerama hkrati, vendar je to nepraktično za vse, razen za največje navdušence.

Po tem, ko imamo 3D posnetek narejen, ga seveda želimo predvajati, in to po možnosti na domačem televizorju, računalniku ali projektorju. Ker gre v vseh treh primerih za 2D površino, zgrajeno za prikaz 2D slike in posnetkov, je treba poseči po tehnoloških "zvijačah". Načinov, kako lahko na 2D zaslonu prikažemo 3D posnetek, je več, na splošno pa najdemo štiri - anaglifno metodo, polarizacijsko metodo, metodo izmenjujočih sekvenc kadrov (aktivna očala) in še avtostereoskopsko metodo (stereoskopska metoda brez očal), ki za razliko od prvih treh ne potrebuje dodatnih očal za spremljanje 3D posnetkov.

Najpreprostejša je anaglifna metoda, kjer 3D učinek ustvarimo s prekrivanjem leve in desne slike, kjer so dodatno obarvani predeli tisti, ki prispevajo h "globini" posnetka. Spremljamo jih s preprostimi očali, ki imajo obarvana stekla oziroma folijo z barvami, s katerimi je bil prekriti posnetek izdelan (navadno so modre in rdeče barve). Ta očala so dovolj poceni, da jih, denimo, prilagajo kar revijam, igram in še čemu. Toda taka slika je najslabša od ponujenih 3D tehnik. Pri tej metodi navadno izgubimo nekaj barvnih tonov, pa tudi gledanje je zaradi barvno toniranih očal dokaj moteče in utrudljivo.

Druga možnost je uporaba polarizacijske metode, kjer hkrati predvajamo dve sliki, polarizirani pod različnima kotoma (praviloma 135 in 45 stopinj). Polarizacijo preprosto izvedemo z ustreznimi filtri. Tu uporabimo za ogled polarizacijska očala, ki so še vedno pasivna, a nalogo opravijo bolje kot anaglifna metoda. Tu pretežno ni težav z izgubo barvnega spektra, je pa sistem težavnejši glede kalibracije, zlasti s stališča različnih položajev gledalcev v prostoru.

Zato je nastala še tretja metoda, ki je pravzaprav podlaga za danes prihajajoče 3D televizorje. Gre za metodo izmenjujočih se sekvenc kadrov, pri kateri predvajamo izmenično sliko za levo in nato za desno oko. Zvijača je v tem, da s posebnimi očali, ki imajo vgrajene zaslone LCD, izmenično zatemnjujemo sliko za levo in desno oko in s tem ustvarimo občutek prostorskosti. Seveda morajo biti zatemnitve posameznega očesa na očalih sinhronizirane s prikazom na televizorju, kar se dogaja prek infrardeče ali drugačne brezžične signalizacije.

To pa tudi pomeni, da mora biti televizor sposoben predvajati precej večje število slik na sekundo kakor navaden televizor. Če bi, recimo, želeli spremljati sliko s 24 slikami na sekundo, moramo v taki 3D tehniki predvajati posnetke z 48 slikami na sekundo. V praksi se uveljavlja standard, da imajo televizorji in projektorji s podporo tehniki 3D sposobnost generiranja vsaj 120 slik na sekundo (za realnih 60 sličic v stereoskopiji), še bolje pa 240 slik na sekundo; to bodo znali predvsem boljši modeli (ne pozabimo, več slik na sekundo pomeni bolj zvezne in mehke prehode pri hitrih sekvencah, recimo pri športu).

Ker so očala, potrebna za takšno delovanje, razmeroma kompleksne naprave, jim pravimo tudi aktivna stereoskopska očala. Njihova cena ni ravno nizka, od tod pa tudi poglavitni pomisleki nad uporabo te metode. Končni cilj je namreč avtostereoskopija, kjer bodo posebni zasloni omogočili gledanje 3D vebin brez kakršnihkoli očal. Več o tem v nadaljevanju. Najprej si oglejmo, kaj nas čaka v prvi generaciji izdelkov.

Mnenje strokovnjaka

Menim, da veliko stoji na možnosti ali nezmožnosti izdelovanja 3D posnetkov doma. Če se jih uporabniki ne bodo mogli sami lotiti, bo vse skupaj precej manj razširjeno kot sicer. Samo gledanje 3D vsebin je pogojeno s kakovostjo le-teh. Kdo pa bo želel kupovati drage naprave in natikati očala za slabe ali nezanimive oddaje in filme? Dobro, če bi v tem trenutku vse televizijske hiše oddajale v 3D tehniki, bi gotovo doživeli poplavo "3D Tvjev". Ampak stvari se ne bodo premikale tako hitro.

Največji val navdušenja nad stereoskopijo je bil v 60ih letih s pojavom maloslikovnih fotoaparatov, ki so bili v družinskih okoljih precej priljubljeni. Seveda zato, ker so lahko uporabniki z njimi v resnici nekaj zanimivega počeli. In kljub enostavni rabi in zanimivi 3D izkušnji so se mnogi ognili stereoskopije, preprosto zaradi tega, ker je bila za marsikoga preveč zapletena. Zavedati se je treba, da so v stereoskopiji določena pravila, ki jih moramo upoštevati. Če jih ne, so posnetki čudni, nenavadni in moteči, da ne omenjam posledičnih glavobolov. Danes je na voljo še premalo 3D fotoaparatov in kamer, čeprav počasi vendarle prihajajo. Preizkusili smo že Fujijev model, prihaja še Sony, pa še kaj se bo našlo. Vgrajene bodo imeli dovolj "pametne" tehnologije, da bo izdelava 3D posnetka enostavna, vendar bo ta uspel le ob upoštevanju pravil.

Peter Gedei, član stereoskopskega društva Ljubljana, www.ljudmila.org/jkz/stereo

3D televizorji

Posledica prihoda 3D tehnologije na področje televizije je nedvomno ta, da bo za učinkovito izkoriščanje novih vsebin potrebna nova strojna oprema. Kdor misli, da bo mogoče s pridom izkoristiti pravkar nadgrajeno in kupljeno opremo, začenši s televizorjem, se v večini primerov moti. Danes sicer lahko nekatere obstoječe 3D posnetke spremljamo tudi na navadnih televizorjih, denimo z uporabo anaglifne metode in s pomočjo polarizacijskih očal, toda to je daleč od izkušnje, ki jo lahko pričakujemo od namensko razvitih tehnologij.

Začnimo torej pri televizorjih. Ta hip poteka ostra bitka med izdelovalci, kdo bo prvi na trgu. V začetku leta je bil prvi kandidat japonski Panasonic, ki je s plazemskimi televizorji VT25 tudi dobil prvo nagrado na letošnjem sejmu CES v Las Vegasu. Žirijo je prepričala kakovost, velikost (na voljo so diagonale od 54 do 65 palcev), številne dodatne lastnosti, predvsem pa to, da bodo aktivna očala že všteta v ceno. Sam televizor tudi sicer ni od muh, saj premore tehnologijo Infinite Black Pro za globoko črno barvo (ki je najverjetneje rezultat "kupljenih" inženirjev opuščene Pioneerjeve linije televizorjev Kuro), sistem za kalibracijo barv, certifikacijo zvoka THX in vgrajeno podporo videokonferenčnim klicem Skype.

Samsung je prvi na trgu s 3D televizorji

Toda le nekaj tednov kasneje je, kot kaže, Panasonicu vzel primat korejski Samsung, ki svoje televizorje že prodaja (no, prvi testni primerki bodo pri nas nekje maja). Sprva so s tehnologijo opremljeni najzmogljivejši LED modeli iz družin televizorjev 7000 in 8000, na voljo pa so z diagonalama 46 in 55 palcev. Cene so seveda primerne novosti in tehnologiji, gibljejo pa se pri okoli 3900 evrih za model z diagonalo 55 palcev.

Panasonici naj bi bili na voljo od začetka aprila, Sonyjevi televizorji pa nato okoli junija. Slednji naj bi s 3D tehnologijo opremil vsaj tri nove serije (Bravia XBR-LX900, XBR-HX900 in KDL-HX800) in neuradno pričakuje, da bo to predstavljalo skoraj polovico prodaje vseh novih televizorjev, vsaj v ZDA. Sicer pa si Sony zelo prizadeva, da bi pokril celovito področje 3D tehnologije, od produkcije do prikazovanja. Pri tem niti ne skrivajo preveč, da želijo postati vodilni na novem področju. Vsekakor pa se vsi trudijo, da bi bili deležni čim več nakupov navdušencev pred prihajajočim svetovnim nogometnim prvenstvom. Kljub temu da ga bo v živo v 3D tehniki lahko spremljala le peščica. Analitiki menijo, da se bodo cene počasi zniževale in v le nekaj letih dosegle nivo 1000 dolarjev.

Panasonic je za 3D televizor VT25 dobil nagrado najboljšega izdelka na sejmu CES.

Seveda se na prihod 3D posnetkov pripravljajo praktično vsi izdelovalci, nekateri preprosto z modifikacijo že obstoječih modelov. Philips je tako s 3D podporo opremil znameniti televizor Cinema, ki ima razmerje slike 21 : 9, tako kot v filmskih dvoranah. Zanimivo, da novost ne bo vplivala na ceno.

Zanimivo je tudi to, da se pojavljajo prvi poskusi nekakšnih pretvornikov, ki 2D posnetke v realnem času pretvarjajo v navidezni 3D. Tako tehnologijo je, denimo, na sejmu CeBit predstavil korejski Samsung, a vse kaže, da številni tekmeci ne verjamejo v te poizkuse. Rezultati so menda zgolj povprečni, zato so se marsikje odločili, da teh tehnologij ne bodo razvijali naprej, spet drugi pa vztrajajo.

Ne samo televizorji

Kdor misli, da je prikaz 3D posnetkov omejen zgolj na televizorje oziroma na zaslone LCD ali plazemske, se moti. 3D prihaja tudi na področje televizorjev z osvetlitvijo od zadaj in na projektorje (3D na projektorjih je bil sicer znan še pred televizorji). Seveda z omejitvami. Te naprave imajo drugačen način prikazovanja slike, tako da tu ne moremo pričakovati enostavnega prehoda na tehnologijo brez uporabe očal. Drugače povedano, ker gre za projekcijsko sliko, bo mogoče 3D spremljati le z očali. Vsaj dokler se razvijalci ne spomnijo česa drugačnega.

Lep zgled je Mitsubishijev velikanski, kar 82-palčni televizor z uporabljeno tehnologijo projekcije DLP, ki obljublja spodoben prikaz 3D video posnetkov visoke ločljivosti in seveda iger. Mitsubishi sicer trdi, da prodaja zaslone s podporo 3D tehnologiji že vse od leta 2007, zdaj pa so tehnologijo še izpopolnili. Novinec ima seveda prednost v razmeroma nizki ceni (glede na velikost) - v ZDA je zanj treba odšteti "le" 5000 dolarjev, to je precej manj od velikih, a še vedno precej manjših zaslonov LCD in plazemskih, kjer so cene lahko nekajkrat večje. Prednost je tudi v razmeroma majhni porabi - okoli 200 wattov, precej manj kot pri primerljivih ploskih zaslonih.

V prodajo prihajajo tudi prvi projektorji z novo tehnologijo za prikaz 3D posnetkov. Tudi tu je videti, da izdelovalci sledijo različnim zamislim. Vsem pa je skupno to, da podpirajo nove standarde za prenos slike do projektorja, kar je kritičen dejavnik glede na količino informacij, ki so potrebne za učinek 3D, seveda ob upoštevanju razmeroma velike razdalje, ki je v večini primerov med virom in projektorjem.

Acer, denimo, stavi na združljivost s tehnologijo Nvidia 3D Vision in ustrezno frekvenco osveževanja 120 Hz, kar je dovolj za ugodno spremljanje posnetkov v 3D. Zanimiv bo zlasti projektor H5360, ki sicer ponuja ločljivost samo 720p, vendar zato stane manj kot 700 dolarjev. Kljub temu premore vmesnik HDMI in povezljivost z bodočo opremo za 3D posnetke.

Največjim navdušencem pa je namenjen LG CF3D, ki bo, kot kaže, prvi projektor, ki bo z enim samim objektivom poustvaril prostorsko sliko, in to v polni ločljivosti HD, 1920 x 1080 pik. Tehnični podatki so poslastica za ljubitelje hišnega kina, saj govorijo svetilnosti 2500 lumnov, kontrastnem razmerju 7000 : 1, tehnologiji TruMotion 120 Hz za bolj gladek prikaz hitrih kadrov, samodejnim načinom kalibracije 3D slike. Obenem bo premogel dva vmesnika HDMI in vhod USB. Menda bo naprodaj že maja, le cena bo nekoliko zasoljena - več kot 10.000 dolarjev.

Stereoskopska očala

Kot rečeno, bo prihajajoča generacija televizorjev za spremljanje posnetkov v treh dimenzijah zahtevala uporabo posebnih očal, ki znajo izmenjujoče zakriti oziroma zatemniti posamezno oko, in to od 60 do 120-krat na sekundo (120 Hz in 240 Hz modeli). Taka očala bodo morala biti dovolj velika, da je prostora za ustrezno napajanje z baterijami/akumulatorji, na strani televizorja pa bomo potrebovali tudi ustrezne oddajnike, ki bodo poskrbeli za sinhronizacijo očal s sliko na televizorju.

Hkrati bo mogoče uporabljati več očal na en televizor, to pa utegne biti kar draga stvar. Trenutno kaže, da bo komplet očala-oddajnik stal približno 200 dolarjev. Prva očala, ki jih je prikazal Sony (TDG-BR100 in TDG-BR50), stanejo na Japonskem okoli 133 dolarjev. Če imamo številno družino, ki uživa hkrati gledati filme, zna biti ta naložba vse prej kot zanemarljiva. Gledanje članov družine "na izmene" pa najbrž ne bo prav priljubljena metoda varčevanja sredstev.

LG CF3D je prvi projektor za uživanje v 3D tehniki v domačem kinu.

S časom sicer lahko pričakujemo, da se bodo očala nekoliko pocenila, vendar bodo ostala vselej razmeroma velik strošek, vsaj do prihoda avtostereoskopskih televizorjev. Pri boljših modelih televizorjev lahko pričakujemo, da bodo očala priložena samemu televizorju, videti pa je, da bomo dobili zraven par očal. Bo pa zanimivo spremljati, kaj bodo na ta očala rekli modni oblikovalci. Pričakujemo lahko še pestro raznolikost.

Je pa z očali še nekaj nevšečnosti. Prvo bodo opazili vsi, ki že danes nosijo običajna očala za korekcijo vida. Nositi na nosu dvojna očala, je nekoliko neprijetna izkušnja, pomaga pa seveda, če imamo ob uporabi aktivnih očal kontaktne leče. Za "očalarje" bo stereoskopija postala bolj zanimiva, ko bo mogoče 3D sliko spremljati brez očal.

Druga težave se nakazuje v tem, da očala različnih izdelovalcev med seboj najbrž ne bodo združljiva, vsaj ne na začetku. Pri zamenjavi televizorja bi torej morali menjati tudi očala. To je seveda nesmiselno, in pričakujemo lahko, da se bo prej ali slej zgodila standardizacija tudi na tem področju.

Potrebna bo drugačna zunanja oprema

Toda televizorji za prikaz 3D posnetkov ne bodo dovolj, vsaj ne, dokler ne bomo lahko 3D spremljali kar iz antenskega signala. Potrebovali bomo vsebine, te pa bodo shranjene, kakopak, na optičnih nosilcih. Toda tudi tu se motimo, če mislimo, da bo šlo brez sprememb. Še včeraj kupljeni predvajalniki blu-ray utegnejo biti čez noč zastareli, zaradi (ne)sposobnosti branja zapisov in tudi tipa uporabljenega vmesnika. Pa pojdimo po vrsti.

Vsebine bodo vsaj na začetku na voljo pretežno prek posebej modificiranih nosilcev z oznako blu-ray 3D, ki se od običajnih razlikujejo po načinu kodiranja in tudi količini informacij, ki je shranjena na njih. Če bomo želeli spremljati filme v polni ločljivosti in treh dimenzijah, moramo računati na dvakrat večjo porabo pomnilniškega prostora kot pri navadnih posnetkih 2D. Informacije so dobesedno podvojene za levo in desno oko. Združenje blu-ray je v ta namen tudi spremenilo tip zapisa. Nastal je MVC, kot tridimenzionalna različica dosedanjega zapisa AVC, ki temelji na kodeku H.264. Najbrž ni treba posebej povedati, da morajo biti procesorji teh predvajalnikov tudi ustrezno zmogljivejši, da lahko hkrati procesirajo dvakrat toliko informacij kot doslej. Zato ni še nič rečeno, da bi lahko vse dosedanje blu-ray predvajalnike preprosto nadgradili z novo sistemsko programsko opremo.

Sony ima že pripravljene prve predvajalnike blu-ray 3D.

Standard blu-ray 3D k sreči predvideva, da v trgovini ne bo treba razmišljati, ali kupujemo film za 3D ali 2D predvajalnike, saj bodo nosilci združljivi nazaj. Če sistem ne bo zadostoval 3D standardom, bo pač predvajal filme zgolj v dveh dimenzijah.

Med prvimi predvajalniki, ki prihajajo na trg, je Sonyjev predvajalnik BDP-S470. To je tipičen predstavnik nove generacije predvajalnikov, ki poleg 3D tehnologije podpira še omrežne povezave (v tem primeru kar brezžične) za dostop do internetnih vsebin. Dobra novica je, da bo cena privlačna - le okoli 200 dolarjev. Razveseli pa informacija, da bo Sony za nekatere svoje dosedanje modele predvajalnikov blu-ray poskrbel za programsko nadgradnjo, s katero bodo dobili zmožnost predvajanja 3D vsebin.

Samsungov prvenec na tem področju nosi oznako BD-C6900 in tako kot pri Sonyu poleg podpore 3D vmesnikom HDMI 1.4 združuje predvsem številne internetne funkcije (Internet@TV). Sicer pa lahko pričakujemo 3D podporo pri predvajalnikih domala vseh izdelovalcev, in to obenem s prihodom združljivih televizorjev.

Novi vmesniki

Prihod 3D vsebin bo močno vplival tudi na zmogljivost in prepustnost vmesnikov med napravami. Zdaj je že jasno, da sedanji vmesniki in celo kabli (!) HDMI, združljivi z dosedanjimi standardi HDMI (do 1.3a), ne bodo dovolj. Potrebni bodo izdelki, ki so skladni z različico HDMI 1.4 oziroma kar 1.4a, ki dodaja še nekatere nove zmožnosti. Poleg večje prepustnosti podatkov ta izrecno določa dva tipa prenosa podatkov v primeru 3D posnetkov - tako imenovani način Vrh in dno (Top and Bottom) in Stran ob strani (Side by Side Horizontal), kar je odvisno tudi od uporabljene tehnologije za prikaz posnetkov v 3D.

Onkyo je prvi z ojačevalniki s podporo 3D.

Sprememba potrebne različice vmesnika HDMI seveda pomeni, da se spreminja tudi vse po vrsti v verigi naprav, ki so povezane med virom in televizorjem. To tudi pomeni, da bodo čez noč povsem solidni ojačevalniki postali zastareli, seveda če želimo prek njih izbirati in prenašati vir signalov s tretjo dimenzijo. To bo najbrž za marsikoga prehud udarec, zato verjamemo, da bomo vsaj v bližnji prihodnosti srečali kombinacije, kjer bodo uporabniki skušali obdržati vsaj nekaj od obstoječega, pa čeprav za ceno kakšnega kabla več in kakšne ugodnosti manj.

Med prvimi, ki je že predstavil ojačevalnike, združljive s tehnologijo 3D, je japonski Onkyo. Ojačevalnika TX-SA608 in TX-SA578 imata tako vgrajene vmesnike HDMI 1.4, med drugim pa tudi nekatere novosti, kot je povratni kanal za prenos informacij od televizorja proti ojačevalniku, kjer zagotavljajo združljivost z nekaterimi izdelovalci televizorjev, kot so Sharp, Toshiba in Panasonic. Podobno so svoje ojačevalnike že nadgradili pri Sonyju, kjer ponujajo model STR-DN1010 s štirimi vhodi HDMI 1.4 za ceno le okoli 500 dolarjev.

Video kamere

Če je videti, da se bodo televizorji, ojačevalniki, projektorji in predvajalniki razmeroma enostavno in hkrati zelo hitro prilagodili rabi s 3D tehnologijo, pa je povsem drugačna zgodba na področju video kamer. Prav v temu mnogi vidijo največjo zavoro glede napovedi hitre uspešnosti 3D tehnologije. Primernih kamer za neposredno snemanje v treh dimenzijah je sila malo in so za zdaj bolj ali manj omejene na profesionalni del trga. Sony ima že pripravljeno omejeno število kamer za potrebe snemanje športnih dogodkov, vendar te v resnici še niso redno naprodaj.

Sony je za profesionalno rabo pripravil kamero, ki snema 3D z enim samim objektivom.

Prva video kamera za napol amatersko rabo stane več kot 20.000 dolarjev.

Še najbliže temu, čemur bi se lahko reklo množični izdelek, je Panasonicova video kamera P2 HD, ki ima dvojne objektive, s tem pa za poustvarjanje tretje dimenzije hkrati snema dva zapisa. Zanimiv je tudi način shranjevanja podatkov, saj se vsak od obeh posnetkov snema vzporedno, in to kar na običajne kartice SDHC.

Trdijo, da je kamera namenjena tudi za polprofesionalno rabo, toda težko je verjeti, da bi kupci stali v trgovinah v vrsti, saj bo v prvi polovici leta, ko bo naprodaj, stala kar 21.000 zelencev. To je kakih 10- do 20-krat več, kot so najbrž še pripravljeni odšteti kupci izdelkov za domačo rabo.

Ob tem se zastavlja resno vprašanje, kdaj bomo dočakali pravo 3D kamero velikosti današnjih kamkorderjev. Pa to ni le vprašanje ekonomije velikih številk (proizvodnje), temveč predvsem tehnično vprašanje. Trenutno je videti, da je edini učinkovit sistem za zajem 3D videa v obliki podvojene optike in elektronike, to pa zavzema precej prostora, porabi več energije, pa tudi stroški izdelave so visoki. Zato ni pričakovati, da bodo 3D kamere hitro postale množična uspešnica.

Skok v računalništvo

Prihod 3D tehnologije na področje televizorjev se kaže tudi na prihodu nove generacije izdelkov na področju računalništva, ki bodo bolj kot doslej izrabljali možnosti prostorskega prikaza. Razloge za novo ponudbo gre iskati v dveh smereh - po eni strani vedno več vsebin 3D postavlja pred izdelovalce in uporabnike novo izkušnjo. Po drugi strani pa razvoj 3D tehnike pri zaslonih še zdaleč ni omejen samo na izdelke z velikimi diagonalami.

3D prihaja v računalništvu najprej na prenosnike

Tako lahko odslej pričakujemo vedno več računalniških monitorjev, ki bodo nosili oznako "združljiv s 3D" ali podobno. Poglavitna tehnična izboljšava je frekvence osveževanja 120 Hz, kar je priporočljivo za učinkovito uporabo aktivnih očal. Zgled takega zaslona je nedavno predstavljeni Asusov PG276H z diagonalo 27 palcev, ki je izrecno namenjen uporabnikom iger, pa tudi Samsung in Viewsonic, ki smo ga v kombinaciji z očali preizkusili na naslednjih straneh.

Ker pa najdemo zaslone LCD tudi pri prenosnih računalnikih, se 3D tehnologija seli tudi v to kategorijo izdelkov. Nekateri izdelki, namenjeni igram, kakršna sta Asus G51jx in Acer Aspire 5738D, imajo novo tehnologijo že vgrajeno, še več pa jih je v prihajanju. Nedvomno pa lahko pričakujemo, da bomo prav pri teh izdelkih najprej videli proizvode, ki bodo omogočali prikaz 3D slike tudi brez uporabe očal. Pač zato, ker imajo dovolj razmeroma majhne diagonale, kjer je 3D tehnologijo lažje (in ceneje) aplicirati.

3D brez očal

Ob vsem navdušenju, ki danes velja prihajajočim televizorjem z zmožnostjo prikaza posnetkov v treh dimenzijah ob pomoči posebnih očal, marsikdo pozablja, da je to le vmesna tehnologija na poti k zaslonom, ki omogočajo 3D prikaz povsem brez uporabe očal. Te tehnologije so danes že na voljo, čeprav razvijalci potrebujejo še nekaj časa, da jih dovršijo. Sodeč po poročanju tajvanskega inštituta za tehnološke raziskave (ITRI), izdelovalci s to tehnologijo ne bodo nared pred sredino desetletja. V praksi se srečujemo ne z enim, temveč s številnimi različnimi pristopi, kako to doseči, vsi pa imajo nekaj težav s prikazom izrazitosti barv.

Sunny Ocean Studios obljublja kar 64 različnih zornih kotov.

Eden prvih, ki je prikazal tehnologijo v praksi, je japonski NEC. Narejen imajo 12,1-palčni zaslon z ločljivostjo SVGA (torej precej nizko - 800 x 600 pik), ki omogoča prikaz 3D posnetkov brez rabe očal. Uporabili so tehniko HDDP (horizontal double-density pixel), kjer so barvne celice RGB za posamezno piko porazdeljene po vrsticah, in ne stolpcih kot pri obstoječih zaslonih LCD. Vsaka barvna celica je nato razdeljena na dva dela, za levo in desno oko, in prikazana pod rahlo drugačnim kotom. Rezultat je nadvse realističen učinek 3D slike. Če pa na obe sosednji celici za "piko" pošljemo enako informacijo, dobimo kakovostno 2D sliko enake ločljivosti kot pri 3D. Zanimiva je tudi možnost, da lahko na istem zaslonu hkrati prikažemo kombinacijo področij z 2D in 3D informacijami.

Singapurski Sunny Ocean Studios obljublja skorajšnji prihod 27-palčnega monitorja, ki lahko prikaže sliko v 3D brez očal, pri čemer se lahko pohvalijo tudi s širokim zornim kotom, kar je sicer eden od izzivov 3D tehnologije brez očal. Avtorji trdijo, da omogočajo kar 64 različnih zornih kotov z različnim pogledom (doslej so 3D tehnike omogočale le od 5 do 8 različnih pogledov). To pomeni, da se bomo pri 3D scenah lahko celo premikali in spreminjali zorni kot. V tem primeru so uporabljene drobne leče, postavljene na sloj nad celicami LCD, kjer se svetloba nekoliko ukloni in s tem daje levemu in desnemu očesu različno informacijo.

Predvajalnik z avtosteroskopskim zaslonom ponuja Fuji v svojem 3D paketu

Zanimiv pristop so ubrali v nemškem podjetju SeeFront. Za razliko od konkurenčnih izdelkov je pri prikazanem 3D monitorju za prikaz brez očal zorni kot vselej le eden. Toda vgrajena kamera, ki nenehno spremlja položaj gledalca, zna računalniku posredovati podatke, s katerimi ta sproti prilagaja projekcijo 3D vsebine, tako da je učinek za gledalca vedno optimalen. S tem so se izognili že prej omenjenim slabostim kot posledici spreminjanja položaja spremljanja slike.

Najbolj impresiven sistem pa je na nedavnem sejmu CeBit predstavil nemški inštitut Frauhnhofer, ki je pred zaslon postavil ploščo z ozkimi cilindričnimi lečami, ki skrbijo za razdelitev slike za levo in desno oko. Ko se človek pred zaslonom premika, kamere zaznajo nov položaj in premaknejo ploščo z lečami do tri milimetre. S tem ponudijo vselej optimalen prikaz glede na položaj gledalca. Da bi bila mera polna, so v Fraunhoferju na monitor pritrdili še infrardeče kamere, ki znajo prepoznati gibe, tako da lahko predmete, prikazane v treh dimenzijah, celo "primemo", "premaknemo" ali "zavrtimo". Toda do praktične rabe je še daleč. To najbolj ponazarja količina in povezava opreme, potrebna za dosego cilja (glej sliko).

Med tistimi, ki so v javnosti že pokazali televizor s 3D tehnologijo brez očal, je tudi Intel, ki je na svojem razstavnem prostoru na nedavnih sejmih mimoidočim ponudil možnost primerjave spremljanja 3D video posnetkov na posebej prirejenem televizorju za rabo brez očal, zraven pa na klasičnem televizorju z uporabo očal. Toda vse skupaj je za zdaj le eksperiment, saj so bili posnetki zaradi primerjave posebej prirejeni, in to z razmeroma nizko ločljivostjo, poleg tega je bilo mogoče 3D učinek videti le na točno določenih osmih točkah, drugje pa pravega učinka ni.

Avtostereoskopski zasloni so torej prava prihodnost 3D televizije, vendar jih ne moremo pričakovati prav kmalu. Poleg tega je moč pričakovati, da bodo imeli zaradi kompleksnosti precej večjo ceno kot danes ponujena kombinacija televizorjev in očal. Zato je povsem verjetno, da se bosta obe tehnologiji dopolnjevali in sodili vsaka v svoj cenovni razred.

Očala z dimenzijo

nVidia 3D Vision

Kaj: 3D očala z oddajnikom.

Tehnične zahteve: grafična kartica nVidia, monitor s 120 Hz osveževanjem, Windows Vista/Windows 7.

Cena: V tujini okoli 130 EUR.

Za: Enostavna namestitev, možnost igranja iger v 3D tehniki.

Proti: Siromašna programska oprema za stereoskopijo, mestoma slaba prekrivnost LCD zaslončkov očal.

3D vsebine se čedalje hitreje bližajo tudi med običajne uporabnike in če je verjeti napovedim, bo čez nekaj let ali še prej 3D televizor samoumevna pridobitev v večini domov.

Kot kaže, bodo prvi 3D televizorji opremljeni s tehnologijo preklapljanja leve in desne slike, za kar bo treba uporabljati posebna aktivna očala (shutter glasses). Ta očala imajo vgrajene majhne zaslončke LCD, krmilnik s sprejemnikom in baterijo, kar vse skupaj vpliva na velikost, težo in ceno, ki je v primerjavi s polarizacijskimi očali neprimerno višja. Vendar pa se poglavitna prednost aktivnih očal kaže v uporabi le enega izvora slike, to pa je več kot zadosten argument za uporabo v domači sobi. Pred letom dni smo preizkušali Zallmanov 3D monitor, ki je imel vgrajene vrstične polarizatorje in mu je s tem uspelo prikazati le polovico navpične ločljivosti. Že pred enim letom so bili aktualni tudi novi nVidiini 3D gonilniki, s katerimi smo v 3D načinu lahko igrali nekaj novejših iger. Na žalost pa očal še ni bilo na voljo in, kot smo kasneje ugotovili, tudi ustreznega monitorja ne.

S koleščkom na zadnji strani oddajnika lahko nastavimo divergenco, oz. globino 3D učinka

Tehnologija z aktivnimi očali deluje namreč tako, da se leva in desna slika na zaslonu izmenjujeta z določeno frekvenco 60 Hz (120 Hz pri obeh), ta pa je enaka frekvenci preklapljanja zaslončkov LCD na očalih. Pravzaprav se zaslončka LCD le zatemnjujeta, kar pomeni, da se pri prikazu leve slike na zaslonu zatemni desno stekelce na očalih in nasprotno. Razumljivo je, da mora takšno frekvenco omogočati tudi zaslon, teh pa danes še ni ravno v izobilju. Na nVidiini spletni strani je objavljen seznam ustreznih zaslonov, na našem preizkusu pa smo uporabljali Samsungov 2233RZ.

Sistem poleg monitorja sestavlja še oddajnik, ki ga priklopimo prek vmesnika USB in 3D očala z vgrajenim akumulatorjem. Tega prav tako polnimo prek vhoda USB. Med preizkusom nismo očal niti enkrat napolnili, kar kaže na majhno porabo in s tem dolgo rabo. Na oddajniku je zadaj še kolesce, s katerim lahko nastavljamo stereoskopsko globino oziroma divergenco med obema polslikama, možno pa je to nastavljati tudi prek bližnjic na tipkovnici. Te nastavimo v nastavitvah gonilnikov, kjer ne smemo pozabiti na bližnjico za vklop 3D načina, kar nam seveda pride prav pri igranju iger; za te v nVidii očala sploh najbolj priporočajo. Vendar pa s stereoskopsko globino ne pretiravajte. Morda bo z večjo učinek bolj zanimiv, vendar bo lahko kasneje temu ustrezno tudi glavobol hujši.

Oskubljeni predvajalnik slik nam omogoča le pogled v 3D načinu.

Med nastavitvami gonilnikov nikakor ne pozabite nastaviti bližnjic.

Preizkusili smo igro Wolfenstein in Lego Indiana Jones, za katero na spletni strani nVidie obljubljajo odličen stereoskopski učinek. Pri slednji se je izkazalo, da je res tako, kar nekaj pomanjkljivih stereoskopskih informacij pa smo opazili pri grafično neprimerno bogatejšem Wolfensteinu. Kot kaže, komunikacija med 3D gonilnikom in igro ne teče najbolje, saj smo opazili, da je pri nekaterih objektih senčenje pretirano in nenaravno, poleg tega se pojavlja le na eni polsliki. Na teh delih zaradi slabe interpretacije leve in desne polslike nastaja stereoskopska bleščava, ki je seveda zelo moteča. No, ker nam ta težava ni dala miru, smo se poigrali še z igro Call of Duty 4 in Batman: Arkham Asylum, ki je ena izmed treh iger, za katere pri nVidii zagotavljajo prvovrstno 3D izkušnjo. To se je povsem uresničilo in tudi Call of Duty nas ni pustila ravnodušne. Vendar pa je 3D učinek viden le v prizorih, kjer je veliko predmetov razporejenih na različnih oddaljenostih, saj se izračunava stereoskopska globina le pri "žičnih" modelih, teksture pa seveda ostajajo še naprej dvodimezionalne. Seznam iger, ki slabše ali bolje podpirajo 3D način, je objavljen na njihovi spletni strani.

No, seveda pa očala niso namenjena le igranju, z njimi si lahko ogledujemo tudi druge vsebine. Na žalost smo pri tem omejeni s predvajalniki, ki podpirajo prav ta očala. Sistemu je priložen pregledovalnik 3D fotografij, ki pa je na žalost precej okrnjen, saj omogoča le pregled posnetkov in nobene možnosti popravljanja ali nastavljanja. Tako smo prisiljeni pripraviti posnetek z drugimi programi in se za ogled vračati v nVidiinega, to pa je seveda malce nerodno. Podobno je tudi z video predvajalnikom, ki si ga lahko snamemo z nVidiine spletne strani, kjer je na voljo tudi nekaj filmov. Čeprav ga ponujajo kot lastnega, je to v resnici oskubljeni, a zelo cenjeni Stereoscopic Player avstrijskega podjetja 3Dtv. Brezplačna različica omogoča način 3D gledanja le za nVidiina očala, drugi načini niso mogoči. Predvajalnik sam prepozna 3D film, najsi bo ta pripravljen kot levi in desni film drug ob drugemu ali drug nad drugim.

Večinoma so se očala odrezala zadovoljivo, vendar smo pogostokrat opazili "ghosting" v svetlo-temnih delih, predvsem pri video zapisih, kar je posledica slabega prekrivanja zaslončkov očal. Predvsem pa smo pogrešali več svobode pri vklopu v 3D način, ne le s programi, ki podpirajo očala, temveč tudi z razširitvijo namizja na dva zaslona ali enega raztegnjenega. Kakorkoli, za 3D izkušnjo so ta očala vsekakor zanimiva.

Peter Gedei

3D vsebine

Vsa ta mogočna tehnologija, ki stoji za prihodom 3D televizije, je seveda nesmiselna, če filmska in televizijska produkcija ne bo poskrbela za ustrezne vsebine. Zato je ta hip prioriteta številka ena vseh produkcijskih hiš zagotoviti kritično maso, ki bo prepričala bodoče kupce. Toda to ni vselej tako enostavno, kot se zdi.

Zadeva je nekoliko preprostejša na področju filmov. Javnost je še vedno pod vtisom najbolj dobičkonosnega filma vseh časov, Avatarja, ki bo najbrž tudi v hišnem kinu eden najbolj zaželenih naslovov. Nekakšna prva ikona 3D dobe. Toda Avatar ni edina vsebina, ki je na voljo. Dejstvo je, da so filmi v 3D tehniki na voljo že desetletja (prvi koraki sodijo že v petdeseta leta prejšnjega stoletja), vendar so bili doslej omejeni na razmeroma majhno število specializiranih kinodvoran. Šele v zadnjih nekaj letih se tehnika toliko izboljšala, da je s sposobnostjo prikaza 3D filmov opremljen skoraj vsak kinematograf, zagotovo pa vsaj vsak multikino kompleks.

Posledica tega je, da lahko že v tem trenutku računamo na okoli 450 naslovov (en.wikipedia.org/wiki/List_of_3-D_films), posnetih v različnih obdobjih in z različnimi 3D tehnikami. Toda vsi ne bodo prišli do kupcev v domače okolje. Bodisi zaradi marginalnega pomena (ali kakovosti vsebine) bodisi zato, ker pretvorba v ustrezen 3D digitalni zapis ni vselej preprosta naloga.

Zato je smiselno računati predvsem na novo produkcijo v 3D, medtem ko bodo starejši filmi prihajali na nosilce blu-ray 3D z zamikom, nekaj takega, kot se še danes dogaja z le postopno pretvorbo v HDTV, ki traja že vrsto let, pa še ni končana. Kljub navdušenju nad 3D se moramo zavedati, da bodo 3D filmi še lep čas predstavljali le manjši delež produkcije. Lani je bilo tako v ZDA posnetih v celoti le 17 filmov v 3D tehniki (Avatar, Up, Ice age, Final Destination ...), za letošnje leto je napovedanih okoli 12 naslovov. Med prvimi na nosilcih blu-ray 3D naj bi bil Sony z risanko "Cloudy with a chace of meatballs", sledil pa bo Disney s filmom "A Christmas Carol". Seveda pa dokončni seznami še niso določeni.

Hitro opazimo, da močno vodijo risanke ali filmi, ki so narejeni z računalniško animacijo. Razlog je preprost, računalniško je film precej laže in s tem ceneje upodobiti kot z uporabo specializiranih 3D kamer. Slednjih je za zdaj na svetu še sila malo, še manj pa je usposobljenega kadra, ki bi znal upravljati zapleteno "mašinerijo".

Prvi filmi, ki bodo na voljo na nosilcih blu-ray 3D

Zato je zanimiv podatek, da pri izdelavi 3D filmov marsikje uporabljajo zvijače. Na zgled tega, da gradivo posnamejo s precej več kadri, kot je treba za navaden film, po tem pa opravijo še vedno cenovno bolj sprejemljivo računalniško obdelavo, ki posamezne slike spravi na različne "prostorske globine" in s tem ustvari vtis 3D posnetka. Zvijača je dovolj učinkovita, da jo spregledajo le poznavalci, tako da lahko pričakujemo precej ponovitev.

3D TV programi

Če smo rekli, da je priprava 3D filmskega gradiva preprosta, oziroma poteka že vrsto let, pa je povsem drugače s televizijskimi programi v treh dimenzijah. Če nič drugega, potem tu večinoma ne moremo računati na možnost (dolgotrajne) računalniške postprodukcije. Za oddaje v živo, kot so športni dogodki, je zato treba zbrati na kup veliko opreme, ki pa šele nastaja. Da ne govorimo o vsem drugem, kar potrebujemo, da bi 3D slika prišla do končnega uporabnika na domači televizor.

Zato pozabite na zamisel, da boste 3D program kaj kmalu spremljati prek domače antene. Za začetek so, predvsem zaradi promocije, izdelovalci in ponudniki vsebin staknili glave in napovedali vzročno snemanje pomembnih športnih dogodkov, ki jih bodo nato predvajali kot promocijsko gradivo v trgovinah in na različnih dogodkih, morda jih kasneje dali tudi na kako "demo" blu-ray 3D ploščo. Prva napoved prihaja od Sonyja, ki bo poskrbel za 3D snemanje izbranih tekem na prihajajočem svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki. Posnetke bodo nato najprej v živo predvajali na izbranih trgih po Evropi in drugod po svetu, vse skupaj pa bo dogodek že sam po sebi.

Iz ZDA prihajajo informacije, da bo vodilni športni kanal ESPN junija uvedel prvi pravi 3D televizijski program, ki bo poleg vnaprej posnetih in obdelanih oddaj poskrbel tudi za snemanje in prikaz 85 športnih dogodkov (poletne X-Games, tekme NBA ...), seveda pretežno v ZDA. Sony in Discovery pa bosta nekje leta 2011 odprla svoj 3D TV program, namenjen dokumentarnemu gradivu. Tu so stvari že malo lažje, saj Discovery že zdaj razpolaga s kar lepo zbirko posnetkov Imax, ki so bili že pred leti narejeni v 3D tehniki. Obljubljajo pa tudi izvirne nove oddaje.

Tudi Evropa ne zaostaja, prej nasprotno. Britanski Sky je napovedal, da bo že aprila začel oddajati prvi 3D program, čeprav podrobnosti še niso povsem dorečene. Za pokušino pa so konec januarja uprizorili svetovno premiero, ko so v 3D tehniki v živo predvajali nogometno tekmo angleške Premier League med Arsenalom in Manchester Unitedom. Seveda je tekmo lahko spremljala le izbrana množica navdušencev na devetih točkah v večjih angleških mestih.

V Veliki Britaniji so v prvem prenosu v 3D tehniki uživali nogometni navijači.

Precej je še nejasnega, med drugim, ali bodo nastajajoči 3D programi lahko uporabljali obstoječo omrežno infrastrukturo ali pa bo potrebna strojna ali programska nadgradnja zaradi spremljanja teh posnetkov prek ustaljenih kanalov. Zdi se, da je najbolj verjetno, da se bodo 3D programi v naslednjem desetletju najprej pojavili prek satelitskih oddajnikov, kasneje morda prek kabelskih omrežij, kamor seveda štejemo tudi internet. Prav hitrega prehoda na antensko oddajanje najbrž ni pričakovati, saj bo za kaj takega najbrž potrebna revizija standardov DVB-T.

Igre

Ko govorimo o 3D vsebinah, ne smemo pozabiti, da filmi in tv programi niso edino, kjer bo 3D tehnika prišla do izraza. Prej nasprotno - kratkoročno lahko največji učinek in največ gradiva pričakujemo na področju računalniških iger. Dejstvo je, da je danes že okoli 80 % vseh iger narejenih v 3D tehniki in že vnaprej pripravljenih za prikaz v treh dimenzijah, če imamo za to potrebno opremo. Morda potrebujemo na tem področju še določeno stopnjo standardizacije glede vmesnikov, toda obeti so dobri. Preberite si preizkus nVidiinih aktivnih očal na naslednjih straneh.

Na novo priložnost se je med prvimi odzval tudi Sony, ki je za poletje napovedal novo sistemsko programsko opremo za igralno konzolo PlayStation 3, s katero naj bi omogočili prikaz gradiva (filmskega in iger) v treh dimenzijah. To je obenem eden redkih primerov, ko bo za prehod na 3D zadostovala zgolj sprememba programske opreme. Pa še glede tega nekateri dvomijo, da bo Sony v celoti dosegel obljubljeno - 3D v polni ločljivosti HDTV. Če drži, da bodo za pravi 3D v visoki ločljivosti potrebni novi vmesniki HDMI, potem tu nekaj "ne drži". Nekateri zato menijo, da bo Sony določene stvari zmogel le napol, denimo v ločljivosti 720p, ne pa 1080p.

Priložnost za programsko opremo

Ob trenutni evforiji nad 3D televizijo je priložnost za prehod na 3D vizualizacijo ne samo za filmsko-televizijsko-igričarske vsebine, temveč za celotno področje programske opreme in uporabniških vmesnikov, kot jih poznamo danes. Cenovno dostopnejši monitorji z zmožnostjo prikaza slike v treh dimenzijah utegnejo dati povsem novo razsežnost zdajšnjim 3D programskim paketom (recimo CAD), uporabniškim programom (zamislite si Google Earth v treh dimenzijah ...) in stvarem, ki jih danes sploh še ne poznamo.

Kajti prihod tretje dimenzije utegne spremeniti uporabniške vmesnike, kot jih poznamo danes. Resnici na ljubo so na temu področju razni izdelovalci že vrsto let poizkušali izrabiti tretjo dimenzijo, denimo Microsoft v okoljih Windows Vista in Windows 7 s funkcijo Aero Flip 3D, vendar so bile doslej to le simulacije, ki so bile zanimive, a nikakor povsem uporabne. Zanimivo bo spremljati tudi nekatere manjše projekte, kot je 3D namizje BumpTop (www.bumptop.com), ki je tako rekoč nared za tretjo razsežnost.

BumTop nakazuje, kakšno bi lahko bilo bodoče računalniško namizje v treh dimenzijah.

Zamislite si, da orodja in okna dejansko vidite v treh dimenzijah. Zdi se, da s tem postajajo vmesniki, kakršne smo videli v futurističnih filmih (denimo Minority Report), korak bliže resničnosti. Vsekakor pa bo tretja dimenzija nedvomno spodbudila domišljijo in morda dala uporabnikom tudi nov nivo uporabnosti, zlasti v okoliščinah, ko je treba vizualizirati veliko količino podatkov. 3D televizija torej ne bo prinesla revolucije le v dnevno sobo, temveč tudi na delovno mizo.

Odločilen bo vtis

3D televizija torej prinaša na trg kar nekaj sprememb, pa tudi priložnosti. Večino tega, kar je bilo doslej mogoče videti le na sejmih in prek interneta, bomo zelo kmalu našli tudi v krajevnih trgovinah. Uspešnost tridimenzionalnega prikazovanja posnetkov pa je v marsičem povezana z dvema dejavnikoma - ceno in vtisom oziroma občutkom, ki ga bo vsak posameznik imel pri prvem stiku s 3D tehnologijo zunaj kinodvoran.

Raziskave kažejo, da marsikomu 3D ne prija. Zanje je to prevelika sprememba in prej moteč dejavnik kot pa resnična korist. Za povrh je pomemben še drug podatek - po nekaterih raziskavah od okoli 5 % do 10 % celotne populacije v resnici ne vidi v treh dimenzijah, oziroma ima težave z globinsko zaznavo. Te bo 3D televizija zagotovo pustila hladne.

Drugi dejavnik je cena, ki vsaj na začetku ne bo nizka, zato bodo mnogi preprosto počakali na neki drug val dogodkov. Še posebej, če upoštevamo, da je marsikdo prav nedavno vložil denar v nakup televizorja, recimo v zadnjih treh letih. Percepcija večine ljudi pa je taka, da se televizorje menja na daljše obdobje, še najraje tam na okoli 10 let. Danes morda taka pričakovanja niso realistična (poglejmo le prehod na DVB-T, ki najbrž ne bo zadnji), pa kljub temu pustijo pri ljudeh občutek, da so bili opeharjeni pri zadnjem nakupu.

Izdelovalci in ponudniki vsebin seveda držijo karte v roki, da lahko te pomisleke ublažijo, če že ne povsem odpravijo. Prepričan sem, da nas bodo poizkusili prepričati predvsem z vsebinami - tistim "vau" dejavnikom, ki nas spravi tudi k nekoliko manj racionalnim odločitvam. Če bodo zabrenkali na prave strune, je to zagotovo eden najboljših kandidatov za prodajne presežke, pa tudi zadovoljstvo uporabnikov v prihajajočem obdobju okrevanja globalne ekonomije.

Dogajanje okoli 3D televizije pa ni samo enkraten dogodek, temveč začetek procesa, ki bo temeljito spremenil celotno industrijo zabave. Že zdaj je jasno, da bo imel več faz in razvojnih stopenj, pa tudi izzivov za dosedanje ponudnike, tako opreme, še bolj pa vsebin. Morda bo prej, kot bi pričakovali, postal dejavnik izločevanja tistih, ki se ne bodo znali prilagoditi, čeprav današnja izkušnja s prehodom na HDTV tega ne potrjuje.

Vse skupaj pa je seveda treba najprej videti, preizkusiti, oceniti. Zato v Monitorju že nestrpno pričakujemo prve izdelke in vsebine, ki bodo potrdile ali ovrgle pričakovanja.