Retro
Olympus se že dlje časa spogleduje s fotografsko zgodovino, saj njihovi sicer povsem digitalni aparati na videz prikličejo modele iz zlatih časov analogne dobe. Tokrat so, tako po videzu kot po zmogljivostih, presegli same sebe.
Pri novem aparatu so se več kot očitno zgledovali po lastni seriji aparatov OM, zlasti modelu OM-4. Aparate iz te serije so začeli prodajati že v sedemdesetih letih, različne modele pa vse do leta 2002. Nova serija nosi ime OM-D, tokrat preizkušenem aparatu pa bodo s časom gotovo sledili še drugi.
Videz je torej povsem retro, aparat je poleg v črni na voljo tudi v črno-srebrni kombinaciji. Je nekoliko manjši od starejših (torej analognih) SLRjev, pa tudi manjši od vseh današnjih aparatov DSLR. V osnovi ima le malo izbočeno držalo na desni strani, od dosedanjih Olympusovih modelov serije PEN pa se še najbolj loči po visoki grbi, v katero je vgrajeno elektronsko optično iskalo.
Aparat lahko tudi nekoliko povečamo, saj je zanj na voljo tudi dvodelno baterijsko držalo. Prvi del doda močno odebeljeno držalo na desni strani aparata, s čimer se po obliki in velikosti že približa manjšim modelom DSLR (na vrhu tega držala je tudi dodatni sprožilec z vrtljivim kolescem). Drugi del (ki se privije na prvega) pa je klasično baterijsko držalo, ki olajša držanje aparata v pokončni (t. i. portrait) orientaciji. Skupaj močno spominjata na električne dodatke, ki so v času analognih aparatov samodejno premikali film v aparatu.
Primerjava velikosti. Olympus E-M5 in na desni njegov analogni predhodnik OM-4T
V ohišje sicer ni vgrajena bliskavica, a slednjo dobimo v paketu, namesti se seveda na "hotshoe" priklop. Je razmeroma majhna, a za osnovno rabo dovolj zmogljiva, zahtevnejši pa bodo tako ali tako posegli po katerem izmed resnejših samostojnih modelov. Sama izdelava ohišja je odlična, aparat pa je tudi odporen za vremenske vplive - torej preživi tudi kak dež in podobno. Glede na velikost je nekoliko težak, daje dober občutek trdnosti, v uporabi pa je tudi magnezijeva zlitina.
Ohišje je odlično opremljeno s funkcijskimi kolesci in tipkami, tem lahko določimo kar nekaj različnih nastavitev. Kljub temu smo kako malenkost tudi pogrešali - denimo hitro nastavitev temperature beline. Še vedno pa lahko vse nadzorujemo tudi prek hitrega menuja. Žal zna biti aparat nekoliko neodziven - denimo pri povečevanju posnetih fotografij, ki traja presenetljivo dolgo, tako da smo se vsakič znova spraševali, ali kolesce sploh vrtimo v pravo smer.
Vtis popravi zelo dobro elektronsko iskalo, ki se brez težav primerja s pravimi optičnimi iskali. Ločljivost je namreč dovolj visoka, da brez težav ročno ostrimo. To smo preizkusili tudi pri starejših objektivih (več o tem v okvirčku). Elektronsko iskalo se dobro odreže v temnih razmerah, ko se lahko poveča občutljivost, s tem pa vidimo več, kot bi skozi klasično optično iskalo. Zaslon je dober, lahko ga nagibamo v navpičnici do devetdeset stopinj v vsako smer. To je zelo uporabno, a bi še raje videli, ko bi bil vrtljiv kot pri nekaterih Canonovih modelih.
Vsi, ki se jim zdi aparat sam po sebi premajhen, lahko dokupijo še baterijsko držalo.
Povsem novo je tipalo, ki je tipa CMOS in osvetljeno od zadaj, ima pa 16 milijonov pik. Olympus se že od začetka v digitalni dobi SLRjev drži nekoliko manjših tipal kot večina konkurentov, pri njih je faktor povečave goriščnice 2 (namesto bolj tipičnega 1,5 ali 1,6). Enako je ostalo tudi pri standardu Micro 4/3, doslej pa so bila ta tipala nekoliko slabša od bližnje konkurence - sploh v primerjavi z največjim tekmecem Sonyjem in njihovo serijo NEX. A pri E-M5 so se resnično potrudili, saj je tipalo zelo dobro - ta trenutek je najboljše med brezzrcalnimi aparati, odlično pa je tudi v primerjavi z DSLRji. Premore presenetljivo malo šuma in zelo dober dinamični razpon, sploh pri uporabi RAW podatkov.
Objektiv 45 mm F1,8 se na Olympusovih aparatih obnaša kot 90 mm objektiv v klasičnem formatu, s tem pa dobimo majhen in lahek objektiv z zelo dobrim nadzorom globinske ostrine.
Naslednja odlična lastnost novega aparata je sistem za stabilizacijo slike. V Olympusu obljubljajo, da lahko z njim premagamo do pet zaslonk pri hitrosti, ko bi se sicer že poznalo tresenje roke. To bomo resda težko dosegli, a se sistem kljub vsemu nadvse dobro obnese. Stabilizacija je vgrajena v ohišje (za razliko od Panasonicovih modelov iz serije Micro 4/3, kjer je vgrajen v objektive), to pomeni, da deluje z vsemi objektivi. V praksi smo z objektivom 50 mm (torej 100 mm, če vzamemo v račun še faktor povečave) brez večjih težav fotografirali pri desetinki sekunde.
Sistem za stabilizacijo smo preizkusili tudi z analognimi objektivi, torej takimi, kjer aparat ne prepozna goriščnice objektiva - tam moramo za najboljše rezultate sami vnesti goriščnico. Nekoliko nenavadno pa deluje pri zajemu videa, kjer smo s priloženim objektivom 12-50 mm pri vseh goriščnicah dobili zelo dobre rezultate, pri prej omenjenih analognih objektivih pa bistveno slabše. Omeniti velja tudi šum sistema za stabilizacijo, ki ga slišimo vedno, ko je aparat prižgan - res ni ravno glasen, sploh pri zajemu videa pa se še bistveno stiša, tako da ga v samem videu praktično ne slišimo.
Presenetljivo dober je tudi sistem za samodejno ostrenje. To je bilo kar dolgo šibko področje aparatov brez zrcal, seveda v primerjavi z modeli SLR. Seveda je hitrost ostrenja zelo odvisna tudi od uporabljenega objektiva, a je ostrenje v navezi z novim kit objektivom 12-50 mm resnično hitro. Tudi pri uporabi drugih objektivov (dva fiksna, 12 in 45 mm, ter zum 75-300 mm) je ostrenje zelo hitro, upočasni se le v temnejših razmerah. Tam pride prav vgrajena zelena lučka, ki pa ima seveda omejen doseg. Slabše se obnese le pri sledenju hitro premikajočim se predmetom, kjer se rado dogaja, da predmet hitro pobegne iz žarišča.
Poleg fotoaparata smo dobili na preizkus tudi nekaj novih objektivov, ki se mu odlično podajo. Prvi je novi zum, ta pokriva goriščnice od 12 do 50 mm (oziroma od 24 do 100 mm v klasičnem formatu), tako kot aparat je odporen proti prahu in vremenskim vplivom. Kolo za nadzor goriščnice lahko deluje v treh različnih načinih, prvi je v navezi z motorčkom, kar je priročno predvsem pri zajemu videa, saj je premik nadvse tekoč. Poleg klasičnega, neposrednega nadzora pa imamo še poseben način za makro fotografiranje. Bolj zanimiva pa sta, vsaj za nas, fiksna objektiva 12 mm F2,0 (ki se obnaša kot 24 mm objektiv na filmu) ter portretni 45 F1,8 (ki je po vidnem kotu enak 90 mm objektivom v klasičnem formatu). Oba sta nadvse majhna (lahko bi rekli tudi žepna) in dajeta zelo dobre rezultate.
Micro
Standard Micro 4/3 je zelo prijazen do vseh, ki imamo doma še kako zalogo starejših, analognih objektivov. Zaradi izredno kratke razdalje med tipalom in bajonetom (t. i. "flange distance") lahko izdelovalci razmeroma enostavno naredijo adapterje za starejše, zdaj že neuporabljene standarde. Taki pretvorniki večinoma ne potrebujejo dodatnih leč, gre le za obroče, ki imajo na eni strani bajonet Micro 4/3, na drugi pa priklop za kak starejši standard. Sami smo preizkusili adapter za bajonet AR, ki so ga uporabljali SLRji podjetja Konica.
Na E-M5 smo tako preizkusili kar nekaj objektivov (50 mm F1,4, 28 mm F3,5, 40 mm F1,8, 135 mm F3,2), seveda pa se v praksi pri vseh podvoji goriščnica. Tako lahko za zelo malo denarja dobimo 100 mm objektiv z zaslonko F1,4, kar je v navadni fotografiji DSLR silno drago - okoli 1000 evrov, če ne več. Je res, da so ti objektivi pri odprtih zaslonkah nekoliko mehki, a postanejo z zapiranjem zaslonke presenetljivo ostri. Prijetno smo bili presenečeni nad delovanjem sistema za stabilizacijo slike, kjer le vnesemo dejansko goriščnico objektiva (torej ne prevedene). Presenetljivo dobro se obnese tudi ročno ostrenje - elektronsko kukalo je povsem dovolj kakovostno, da brez težav določimo točko ostrine.
Novi Olympusov aparat je odlična kombinacija retro oblikovanja, uporabnosti in kakovosti, tako fizične kot fotografske. Močno so izboljšali doslej najšibkejši člen aparatov iz skupine Micro 4/3, tipalo, vgradili zaščito proti elementom, odličen sistem ostrenja in zelo dober sistem proti stresenim fotografijam. Šibek člen pa je občasna neodzivnost in omejene možnosti pri videu, kjer pogrešamo predvsem različne možnosti pri številu zajetih slik na sekundo. Video je sicer ločljivosti HD in po kakovosti dober, a smo (vsaj zaenkrat) omejeni na 30 slik na sekundo.
Manjša ovira pa bi znala biti tudi cena aparata. V kompletu z objektivom 12-55 mm je redna cena pri nas kar 1300 evrov (pri naših spletnih trgovcih se ga dobi že za okoli 1100 evrov). Cena samega ohišja je sicer nekaj sto evrov manj, a to še vedno ni malo. Kljub temu je moral pisec teh vrstic biti boje sam s seboj oziroma s svojo denarnico.
Olympus E-M5
Kaj: Digitalni fotoaparat razreda štiri tretjine z izmenljivimi objektivi.
Ločljivost: Do 4608 × 3456.
Tipalo: Efektivno 16,1 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.
Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si.
Cena: 1130 EUR z objektivom 12-50 mm F/3,5-6,3.
Za: Mere, oblika, šum, dinamični razpon, kakovost fotografij, sistem stabilizacije slike, hitrost samodejnega ostrenja.
Proti: Cena, občasna neodzivnost, video le pri 30 slikah na sekundo.