Retrospektiva prvih let spleta 2.0

Konec lanskega leta se je iztekla znana petletna stava, v kateri sta direktor digitalnih izdaj založniškega velikana New York Times ter eden pionirjev "spleta 2.0", Dave Winer, soočila svoja pogleda na prihodnji razvoj spleta. Winer je trdil, da bodo med zadetki Googla za pet najbolj vročih novic leta spletni dnevniki uvrščeni bolje od člankov digitalnega New York Timesa.

Stavo je dobil Winer, vendar ne tako očitno, kot si je verjetno mislil. Resda so bili "amaterski" spletni dnevniki med zadetki Googla precej bolje uvrščeni od "profesionalnih" novinarskih poročil, vendar so vsi skupaj zbledeli v primerjavi s članki Wikipedie, ki so prepričljivo zmagali. Še boljši pokazatelj stanja v spletu danes pa je to, da je tako kot pred petimi leti tudi danes Googlov iskalnik povsem naravna izbira za presojo zmagovalca take stave.

Googlu je s svojim iskalnikom uspelo ohraniti primat najbolj uporabljane spletne storitve, skoraj vse drugo v spletu pa se je v minulih letih znatno spremenilo. Z globalnim omrežjem elektronskih naprav je po zlomu s preloma tisočletja spet vse v najlepšem redu in vlagatelji znova prehitevajo drug drugega s podporo najrazličnejšim podjetniškim zamislim, katerih stična točka je izkoriščanje potenciala omrežno povezanega sveta.

Splet 2.0 ali kaj je v številki

Novo najdeno navdušenje nad potencialom omrežja je marsikateremu podjetniku znova na hitro napolnilo žepe, vendar vsi ne delijo mnenja, da gre za nekaj bistveno novega. Izumitelj svetovnega spleta, Tim Berners-Lee, pravzaprav ne vidi razlike med dvema "rodovoma" spleta. Kot je omenil v spletnem intervjuju za IBM, se mu "web 2.0" ne zdi nič kaj bistveno drugačen od njegove izvirne stvaritve. Splet 1.0 naj bi temeljil na povezovanju računalnikov, medtem ko je pri spletu 2.0 vse o povezovanju ljudi. Berners-Lee se s tem sploh ne strinja in trdi, da je bila zamisel spleta vedno povezovanje ljudi. Splet 2.0 je le žargonski izraz, za katerega nihče pravzaprav ne ve točno, kaj pomeni. Še več, splet 2.0 le izkorišča standarde in tehnologije, ki so bili razviti že za splet 1.0.

V teh mnenjih je veliko resnice. Nedvomno je splet, ko se je pojavil v 90. letih, ogrozil temelje nekaterih najbolj uspešnih računalniških podjetij. Njihova moč je še danes velikanska in prav nič nas ne sme čuditi, da so si na vso moč prizadevala, da se popolna preobrazba industrije ne bi zgodila čez noč. Na njihovo srečo so bila neposredno vpletena v dogajanje in so lahko vsaj delno krojila prihodnost. Na drugi strani, denimo, zabavna industrija ni imela te sreče in so ji računalnikarji, predvsem Applov šef Steve Jobs, praktično prevzeli škarje in platno.

Duh je zdaj dokončno ušel iz steklenice. Kritična masa uporabnikov ter zmogljivih, širokopasovnih povezav je presežena. Še več, tudi zaradi omrežnega učinka so inovativni projekti, kot je poceni prenosnik za manj razvite države, ki so še vedno velikanski neizkoriščen potencial, dosegli pravo prepoznavnost in že znatno vplivajo na prihodnost strojnih naprav, naših vstopnic v digitalno povezani svet. Brezžična povezljivost in visoka mobilnost zagotavljata, da bo svetovni splet še naprej najbolj vroče področje razvoja inovativnih storitev.

Računalništvo v oblaku

Ali je IBMov predsednik Thomas Watson leta 1943 v resnici izjavil, da "v svetu vidi trg za morda pet računalnikov", se še danes ne ve povsem točno. Vendar je taka izjava, čeprav se je ob PCju na vsakem namizju zdela smešna, danes vse bliže resnici. Seveda, če jo malo prilagodimo aktualnemu stanju. Računalništvo se čedalje hitreje seli v "oblak" in številne naprave, ki so nam še pred nekaj leti pomenile edini stik z digitalno obdelavo podatkov, postajajo zgolj vstopne točke. Poleg osebnih računalnikov so danes povsem spodobni odjemalci za sodobne spletne storitve tudi pametni telefoni in številne druge majhne, mobilne naprave. Še več, spletne dveri se odpirajo tudi na zabavni elektroniki, beli tehniki, avtomobilih, letalskih sedežih ... Jasno je, da taka preobrazba odjemalcev terja povsem drugačne aplikacije. Te se na neki način selijo nazaj k svojemu izviru, v mogočna središča podatkov.

Vprašanje je seveda, kje je meja pri tej preobrazbi. Je mogoče prav vse, kar danes počnemo z računalniki, prenesti "v oblak" in izkoriščati prek najrazličnejših odjemalcev? Gotovo bodo vedno izjeme, ki bodo terjale posebne uporabniške vmesnike, takojšnjo odzivnost in tudi popolno avtonomnost ali zasebnost, vendar je prihodnost za večino računalniških storitev prav gotovo v spletu. Vsakdo lahko sam presodi, koliko časa še prebije za računalnikom nepovezan. In kako enostavno ali težko mu je opravljati vsakdanje delo, če pade povezava v svet. Metcalfov zakon je povsem jasen: uporabnost računalnika drastično raste s številom medsebojno povezanih naprav. Ko je (bo) enkrat povezan ves svet, je povsem jasno, da ni vrnitve. V času, ko "klasični" računalniški programi dobivajo vse hujšo konkurenco v spletu, si verjetno niti ne predstavljamo, kakšne inovacije pri rabi omreženih sistemov nas še čakajo. Še posebej, ko se v globalni oblak vključi tudi manj razviti svet. Kakšna neverjetna zmes izzivov, idej, priložnosti in znanja, katere prihodnost si pravzaprav le stežka predstavljamo, tako kakor sta tudi moža iz stave, opisane v uvodu, pred dobrimi petimi leti povsem prezrla spletno enciklopedijo.

Krasni spletni svet

Ključna prednost aktualnih spletnih aplikacij je dobro vodena osrednja zbirka podatkov, ki omogoča najrazličnejše inovativne storitve. Očiten zgled je seveda Google, ki mu je uspelo izgraditi izjemno kazalo javno dostopnih informacij v spletu. To je bil kajpak šele začetek. Svoj izjemen uspeh dolgujejo predvsem še vedno najboljšemu urejanju zadetkov, ki jih naše vsakdanje poizvedbe potegnejo iz teh kazal. Googlu kljub skokoviti rasti obiska še vedno zelo dobro uspeva v drobcu sekunde na podlagi peščice posredovanih besed najti točno tisto, kar iščemo. Ta skoraj neverjetna kakovost storitve pa mu je odprla pot do velikanskih zaslužkov, saj lahko informacije, ki jih o naših navadah dobi prek rabe iskalnika, zelo učinkovito izkoristi za strežbo oglasov. Ti imajo zaradi tega veliko večjo verjetnost pozitivnega odziva, to pa prinaša denar tako Googlu kot oglaševalcem. Iz praktično propadlega spletnega eksperimenta, v kar se je spletno oglaševanje že izrodilo, je Google naredil večmilijardno industrijo, ki se ji obeta strma rast. Še več, inovativne prijeme iz spleta se vse več ponudnikov trudi razširiti tudi v druge, bolj tradicionalne medije. Oglaševalci namreč zahtevajo boljšo storitev in če je ne bodo dobili, se bodo pač še bolj preselili v splet. Nikjer ni splet 2.0 bolj očiten kot ravno pri oglaševanju.

Povsem na drugi strani spektra spletnih storitev so poslovni programi. "Tradicionalisti" še vedno stavijo na argument zasebnosti podatkov in trdijo, da bodo podjetja, ki bodo zaupne podatke o svojem poslovanju prenesla v obdelavo na zahtevo pri spletnem ponudniku, preveč tvegala. Pri tem pa seveda pozabljajo, da podjetja že stoletje in več zaupajo vse svoje skrivnosti bankam in zavarovalnicam, ki pač le tako lahko ponudijo ključne poslovne storitve. Smo v prehodnem obdobju, ko si bodo morali tako novi kakor stari igralci med ponudniki poslovnih storitev še izgraditi zadostno mero zaupanja, vendar so prednosti obdelave na zahtevo tu tako očitne, da dvomov o izumiranju računskih centrov v posameznih podjetjih pravzaprav ni več. Vprašanje je le čas prehoda, ki pa se zna zavleči zaradi bolezni celotne industrije programske opreme, ki je tudi prehod v splet (še) ni čisto pozdravil.

Ajax ne počisti vsega

Ne glede na to, ali se o tem, da je splet 2.0 nekaj povsem drugega od izvornega, Berners-Leejevega spleta, strinjamo ali ne, imajo nove spletne storitve le nekaj skupnih značilnosti. Najbolj razvpita je seveda Ajax, ki spletnim storitvam omogoča bolj odzivno delovanje in izgradnjo uporabniških vmesnikov, ki vse bolj spominjajo na tipične namizne programe. Na strani odjemalca je programski jezik javascript zaradi široke podpore pri ponudnikih brskalnikov postal dejanski standard, oplemeniten z zmogljivimi knjižnicami pa je omogočil poplavo novih storitev, kot so interaktivni zemljevidi, shramba in obdelava slik, izjemna orodja za skupinsko delo, celotne spletne pisarne in podobno.

Splet 2.0 se od spleta 1.0 pri temeljnih standardih prav nič ne razlikuje, res pa so se vmes znatno razširile zmogljivosti podatkovnih povezav, spletni brskalniki pa so prinesli drobne, a pomembne izboljšave, ki drastično poenostavljajo možnost objavljanja v spletu. Posebni programi za urejanje spletišč so bili njega dni posebna, izjemno živahna kategorija programske opreme za računalniška namizja, danes pa so tik pred izumrtjem zaradi spletne konkurence, ki se skriva za kratico CMS, sistem za uporabljanje vsebin. Nekaj (odprte) kode v strežniku in zmogljiv spletni brskalnik je pravzaprav vse, kar potrebujemo, da v spletu objavimo praktično vse, od oblikovanega besedila, prepredenega s povezavami na informativne vire z vsega sveta, do slik, zvoka in video posnetkov. S tem je padla ključna pregrada, ki je ovirala poplavo uporabniško ustvarjenih vsebin, ki je sledila in med drugim omogočila neverjetne tržne vrednosti spletnih dveri, kot je YouTube.

Vendar ima svet spletnih storitev dva zelo različna obraza. Bleščečemu pročelju, ki ga uporabniki spoznajo skozi svoje brskalnike, pripada bistveno drugačno zaledje, ki ga programerji in sistemski vzdrževalci nenehno dopolnjujejo ter vzdržujejo v dobri kondiciji. Uporabniki tako lahko uživajo v enostavni rabi, ki ne zahteva namestitev in nadgradenj in je na voljo praktično povsod, kjer je povezava v internet, v ozadju pa je za nemoteno delovanje treba preliti veliko znoja. Spletne storitve so pred razvijalce postavile povsem nove zahteve. Res je, da že sama podlaga omogoča elegantno reševanje nekaterih navse kompleksnih podrobnosti "tradicionalnega" programja, kot je npr. usklajevanje različnih virov podatkov. Po drugi strani pa se v spletu pričakuje nadvse hitra izgradnja delujočih rešitev in kar največja zanesljivost delovanja ob katerikoli uri dneva. Vse to le stopnjuje pritisk na Ahilovo peto programske opreme - preverjeno zanesljivost. Na srečo je priljubljenost spletnih storitev prinesla nekatere pomembne premike tudi na tem področju. Programiranje končno postaja sestavljanje vse bolj zanesljivih gradnikov, za povezovanje pa se uporabljajo trdoživi, dinamični jeziki z novimi ogrodji, kot je Ruby on Rails, ki omogočajo hitro izgradnjo zanesljivih storitev.

Kaj lahko dobimo danes

Večkrat smo že omenili najbolj priljubljeno spletno storitev, Googlov iskalnik, ki pa bi mu le stežka rekli tipična aplikacija spleta 2.0. Navsezadnje je bolj ali manj nespremenjen z nami že skoraj deset let. Kaj torej danes še ponudi krasni novi splet? Za največje množice uporabnikov so to predvsem družabna omrežja, ki so področje programske opreme, ki jo je v resnici omogočil šele splet. Izmenjavo mnenj, ki so jo omogočali spletni forumi in klepetalnice, so skoraj v celoti izpodrinila omrežja, kot je Facebook, MySpace ali Orkut. Ponudbo vse bolj izpopolnjujejo bolj profilirana omrežja, npr. karierno usmerjeni LinkedIn ali rodoslovni Geni, ki si je za cilj zadal nič manj kakor v družinsko deblo popisati ves svet. Splošna socialna omrežja so sicer še vedno nadvse priljubljena, vendar je njihov čas rasti verjetno že mimo. Uporabniki so po začetnem navdušenju začeli spoznavati, da je vse skupaj predvsem izguba časa, a to ne pomeni, da se upad priljubljenosti obeta tudi njihovim bolj specializiranim različicam.

Ob omembi spleta 2.0 seveda ne moremo mimo spletnih dnevnikov (blogov), ki so skoraj (glej stavo iz uvoda) najlepši pokazatelj moči posameznikov, ki jim je omogočeno preprosto objavljanje v spletu. Kot pri družabnih omrežjih so se tudi blogi nadvse napihnili, vendar je njihova množičnost porodila tudi precej kakovosti. Čeprav je za posameznika blog zanimiv predvsem zaradi preprostega objavljanja, je za spletno skupnost veliko zanimivejša njihova medsebojna izmenjava, ki jo omogočajo odprti standardi, kot je, denimo, RSS. Storitve, kot so Technorati ali Feedburner, znatno dvigajo uporabnost dnevnikov, nekateri najbolj izpostavljeni blogerji pa so lahko ob pomoči spletnega oglaševanja svoj konjiček spremenili v donosen posel, pač v skladu s kakovostjo, ki jim jo skozi obisk priznavajo spletni deskarji. Vse več je tudi razširjenih blogov, ki postajajo resna konkurenca uveljavljenim medijskih hišam. Takšne primere imamo tudi pri nas.

A blogi kljub vsemu po relevantnosti še niso premagali spletne enciklopedije. Res je, da Wikipedia ni vedno najbolj zanesljiv vir, vendar je pogosto dovolj dobra, neredko izjemna, predvsem pa je vedno brezplačno na voljo in odprta za prispevke kogarkoli. Kakovost in priljubljenost Wikipedie je pravzaprav tako velika, da se je nanjo moral odzvati sam Google, ki je napovedal svoj projekt Knol. Ta naj bi ponudil še več kakovostnega znanja v spletu, a verjetno opremljenega s kontekstno povezanimi oglasi. Wikipedia do zdaj namreč na Googlovo snubljenje ni pristala in želi ohraniti popolno neodvisnost.

Ko je za učinkovito delovanje v ozadju potrebna velikanska zbirka podatkov in nadvse zmogljiva procesna moč, potem pač ne gre brez strežnika. Najrazličnejši imeniki, zemljevidi in načrtovalci poti so v spletnih storitvah našli idealno okolje. Njihovo dokončno prevlado pravzaprav omejuje le še nerazumljiva cenovna politika operaterjev brezžičnih povezav. A kmalu bo splet na voljo praktično kjerkoli, na najrazličnejših prenosnih napravah, in to po zelo nizki ceni. Katalizator spremembe je zelo verjetno znova Apple, ki je moral z iPhonom pokazati celotni prepohlepni mobilni industriji, kaj uporabniki pravzaprav pričakujejo od mobilne naprave.

Spletne storitve so kakor nalašč za najrazličnejše aplikacije za skupinsko delo. Namizna programska oprema tu preprosto ne more konkurirati in lahko vztraja le do učinkovite rešitve za odklopljeno delo, ki pa se nam obeta že z novim rodom spletnih brskalnikov. Spletna e-pošta je marsikomu že povsem nadomestila namenski program. V spletu imamo tudi kopico izvrstnih koledarjev, opomnikov in seznamov opravil. Nekakšen "groupware" pa s prehodom v splet postaja tudi pisarniško programje, h kateremu prištevamo urejevalnik besedil, preglednico, izdelavo predstavitev in navadno še osebno zbirko podatkov.

Programski velikani, kot je Microsoft Office, že vrsto let ponujajo veliko več, kot večina uporabnikov v resnici potrebuje, po drugi strani pa so še vedno nadvse okorni pri večuporabniškem delu in izmenjavi podatkov. Spletne pisarne jih tu posekajo na vsej črti in s tem več kot odtehtajo določene pomanjkljivosti pri možnostih oblikovanja in izpisa. Če se malo pošalimo: v povsem povezanem svetu je izpis na papir pravzaprav čisto odvečna in okolju nič kaj prijazna funkcija. Pa tudi bolj resno: v podjetjih in organizacijah vse bolj dozoreva spoznanje, da je končni izdelek namiznega programa pravzaprav neverjetno breme. Tak dokument je treba varno hraniti, z novo različico programa morda ne bo združljiv, za vsako nadaljnjo obdelavo pa ga je pogosto treba še predelati. Pri spletnih pisarnah vsa ta skrb odpade.

Na tem področju zato lahko pričakujemo še buren razvoj, predvsem bo zanimivo, kdo od velikanov bo kupil tehnološko nadvse napreden Zoho in s tem pognal tudi razvoj preostale konkurence, ki jo predstavljajo Google Apps, ThinkFree, Ajax13 in podobni. Spletna pisarna pa dobiva tudi pročelje "bogatega" vmesnika, ki ga nakazuje Buzzword, nedavni nakup še enega tradicionalnega velikana namiznega programja, podjetja Adobe, ki je presenetilo z napovedjo, da bo tudi svoje kronske dragulje zelo kmalu preselilo v splet.

S svojim preprostim vmesnikom nam Googlov iskalnik vsak dan dopoveduje, da je ključ še vedno v vsebini, a ko je ta vsebina večpredstavna, je navadno pospremljena z zapletenim uporabniškim vmesnikom, ki bi si ga v spletu le s težavo predstavljali. In vendar je tudi tu ponudba vsak dan večja. "Starostam", kot je Flickr, ki je pridobil tudi možnost naprednejšega urejanja s povezavo na storitev Picnik, se vsak dan pridružujejo nove storitve. Zelo zanimiv primer je izjemen pretvornik bitnih slik v vektorske, ki ga ponuja VectorMagic, pripravili pa so ga nikjer drugje kot na Stanfordski univerzi. V spletu lahko urejamo tudi video, primer takega spletišča je JumpCut.

Za konec tega hitrega pregleda omenimo tudi poslovno programsko opremo. Uspeh, ki ga s svojimi storitvami dosega podjetje Salesforce.com, še zdaleč ni šel mimo neopažen in ni več skrivnost, da se ves sodoben razvoj poslovnih programov opira samo še na razslojeno, internetno arhitekturo. Prevlaujeta predvsem programski podlagi java in .net, a na koncu koncev gre z obema še za eno, morda celo najmogočnejšo selitev programja v svet spletnih storitev.

Česa v spletu še ni

Spletne storitve so dejstvo sodobnega računalništva. Tudi če določen program še ni v celoti prenesen nekam v oblak, tako ali drugače izkorišča splet za svoje učinkovito delovanje, bodisi za nadgradnje bodisi za povezavo z drugimi uporabniki. Res je, da na številnih področjih spletne storitve še ne dosegajo prijaznost in zmogljivosti namiznih alternativ, vendar se moramo vprašati, ali te silne zmogljivosti zares potrebujemo.

Vsekakor je med spletnimi uporabniki zelo velika želja po zajetni shrambi, ki bi bila varno spravljena v oddaljenem centru podatkov, na voljo kjerkoli in nevidno vgrajena v čim več namenskih programov. Spletne pisarne in e-poštni servisi, odlagališča fotografij in celo družabna omrežja sicer že ponujajo razmeroma velike shrambe, vendar so te bodisi preveč omejene po vsebini, ki jo podpirajo, bodisi težko dostopne. Resnici na ljubo imamo na voljo zelo ugodno komercialno ponudbo, kot je Amazonov S3, ki ponudi zakup poljubne količine prostora po zelo nizki ceni, vendar je ta storitev na voljo predvsem razvijalcem in je za povprečnega uporabnika še prezapletena. Padanje cen diskov, vse večji zaslužek s spletnimi oglasi in prebujeni velikani tradicionalnega programja, ki napovedujejo svoj odločen pohod v splet, pa verjetno zelo bližajo dan, ko bomo brez posebnih težav in stroškov v oblaku lahko dobili svojih 100 GB ali celo več.

V spletu bomo zaman iskali tudi zmogljiva orodja za delo z večpredstavno vsebino. Nekateri zanimivi primerki so sicer na voljo, a nikar ne pričakujmo, da bomo kmalu dobili zmogljivo orodje za video montažo, delo v 3D grafiki ali najsodobnejše igre. To pa seveda ne pomeni, da namenski, namizni programi ne bodo izkoriščali zanimivejših prednosti spleta, kot je npr. skupinsko delo. Za sodobne igre z dih jemajočo grafiko in zvokom pa je igranje v velikih skupinah prek omrežja uspešnica že danes. A tudi za igre, ki ne stavijo čisto vse na grafiko, je v spletu veliko priložnosti, kot je dokazal Tower Defense.

Obeti

Morda se komu zgoraj opisani pogled zdi preveč pristranski in odpuščajoč do spletnih storitev, vendar se moramo zavedati, da gre za pravo pravcato revolucijo v rabi računalnikov. Pri spletnih storitvah navsezadnje ne gre za obliko, temveč za vsebino, ki naj bo varno shranjena, a kljub temu preprosto na razpolago s katerekoli naprave ob kateremkoli času in predvsem odprta za nadaljnjo obdelavo. Odprava spon z lastniškimi formati in zaprtimi standardi je največja prednost, ki jo prinaša obdelava podatkov v spletu. Kajti vsaka, še tako zmogljiva storitev je le droben košček v mozaiku danes še nepredstavljivega spleta znanja, ki bo mnogo več kot vsota posameznih delov.

Zato torej pogumno v splet. Vsak dan je boljši.

Tudi to je spletna storitev. Dolgoročne stave.

Po dolgih letih se je tudi Google odločil osvežiti pregled zadetkov iskalnika. Zaenkrat so novosti na voljo kot eksperimenti, ki jih lahko vključimo na angleški različici vmesnika.

Marsikdo se je zmrdoval nad "kultom amaterja", kljub temu pa je Wikipedia triumf množičnega sodelovanja v spletu 2.0.

Kaj novega bo spletni skupnosti prinesel Googlov odgovor Wikipedii - Knol?

Družabna omrežja so lahko tudi več kot izguba časa - karieri namenjeni LinkedIn.

Družinsko drevo? Morda izgubljeno sorodstvo? Tu je Geni.

Buzzword pokaže, da je spletna pisarna lahko tudi vizualno boljša od namiznih sodobnikov.

Tudi večpredstavno vsebino je že moč urejati v spletu. Picnik je povezan tudi s priljubljenim spletiščem Flickr.

Uspešna igra ne zahteva nujno najsodobnejše grafične kartice. Tower Defense avtorju samo z oglasi prinese kar precej denarja.

Splet 2.0 je le žargonski izraz, za katerega nihče pravzaprav ne ve točno, kaj pomeni. Še več, splet 2.0 le izkorišča standarde in tehnologije, ki so bili razviti že za splet 1.0. V teh mnenjih je veliko resnice.

Je mogoče prav vse, kar danes počnemo z računalniki, prenesti "v oblak" in izkoriščati prek najrazličnejših odjemalcev?

Tradicionalisti v svojem strahu pred zlorabo podatkov pozabljajo, da podjetja že stoletje in več zaupajo vse svoje skrivnosti bankam in zavarovalnicam, ki pač le tako lahko ponudijo ključne poslovne storitve.

Priljubljeni spletni storitvi, Googlovemu iskalniku, bi le stežka rekli tipična aplikacija spleta 2.0. Navsezadnje je bolj ali manj nespremenjen z nami že skoraj deset let.

Programski velikani, kot je Microsoft Office, že vrsto let ponujajo veliko več, kot večina uporabnikov v resnici potrebuje, po drugi strani pa so še vedno nadvse okorni pri večuporabniškem delu in izmenjavi podatkov. Spletne pisarne jih tu posekajo na vsej črti.

V spletu bomo zaman iskali tudi zmogljiva orodja za delo z večpredstavno vsebino. Nekateri zanimivi primerki so sicer na voljo, a nikar ne pričakujmo, da bomo kmalu dobili zmogljivo orodje za video montažo, delo v 3D grafiki ali najsodobnejše igre.