Ricoh Caplio RZ1

Kljub temu da je Ricoh bolj znan po pisarniških izdelkih, je že vrsto let navzoč tudi na trgu digitalnih fotoaparatov. Za razliko od nekaterih drugih modelov tega podjetja je Caplio RZ1 oblikovan kot "klasični" predstavnik nižjega cenovnega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Ima trdno kovinsko ohišje, ki niti ni preveliko, moti le, da je prijem ohišja razmeroma slab. Upravni del je na hrbtni strani desno od barvnega zaslona LCD (diagonala 46 mm), zasnovan pa je dokaj pregledno. Moti le to, da je na zadnji strani ohišja le malo prostora za prste. Menuji so pregledno zasnovani, tako da je upravljanje nasploh enostavno. Goriščna razdalja objektiva je enaka od 35 do 105 mm v formatu leica, optična povečava je torej trikratna, svetlobna jakost pa je dobra le pri širokem kotu (2,8), slabša pa v tele položaju (5). Zato aparatu hitro poide sapa v slabših svetlobnih razmerah, če uporabljamo povečavo, vendar pa si je mogoče precej dobro pomagati s povečevanjem občutljivosti delovanja tipala, seveda na račun šuma. Na voljo je tudi vgrajena bliskavica, ki seže do največ 2,7 m, zunanje bliskavice niso podprte. Ostrenje (izvedeno je hibridno - s kombinacijo tipala in ocenjevanja kontrasta skozi objektiv) pri slabši svetlobi deluje manj natančno in tudi počasneje (medtem ko pri normalni svetlobi deluje zelo hitro).

Tipalo je razreda 4 MP, največja ločljivost zajemanja pa je 2304 × 1728. Med nižjimi možnimi ločljivostmi pogrešamo tisto, ki bi bila v razredu 3 MP, medtem ko je na voljo tudi ločljivost 1600 × 1200 pik (torej razreda 2 MP), ki je še vedno dovolj visoka tudi za razvijanje fotografij 10 × 15 cm brez izgube kakovosti. RZ1 je za delo pripravljen v manj kot sekundi. Napajata ga dve bateriji AA, poraba pa je dokaj ugodna, saj en set zadostuje za od sto do dvesto slik pri normalni rabi (kot možnost je mogoče sicer dokupiti tudi litijev akumulator z deklarirano zmogljivostjo 500 slik).

Slike, ki jih zajamemo z Ricohom, so solidne kakovosti, a ne brez težav. Barvne podrobnosti so sicer dobro zajete, je pa samodejno ocenjevanje temperature bele barve precej netočno. Bolje je uporabiti katero izmed štirih prednastavitev ali ročno nastaviti temperaturo bele barve, tako da fotoaparatu "pokažemo" belo površino (sicer so tudi v teh primerih slike rahlo preveč zelene). Podrobnosti so dobro vidne, je pa nekaj barvnih senc na robovih kontrastnih prehodov. Moti tudi, da avtomatika sliko večkrat zajame nekoliko pretemno (a je to mogoče popraviti s kompenzacijo svetlobe). Ročnega nastavljanja zaslonke in časa sicer ne pozna. Vsekakor dokaj soliden aparat v tem razredu digitalne fotografije, še posebej ob ceni manj kot 50 tisočakov.