Risank in iger

Nomadske navade se v 21. stoletju vračajo tudi med vse več Slovencev. Še posebej ob praznikih, koncu tedna in drugih dela prostih dnevnih se radi odpravimo na različne izlete. Za premagovanje razdalj navadno skrbi kar jekleni konjiček, v katerem se poleg obilice potrebne in nepotrebne krame pelje še vsa družina. Marsikateri starši se dobesedno psihično pripravijo na daljšo pot z otroki in mladostniki, ki jim ti premiki niso vedno všeč. Preverili smo, kako lahko z različnimi pripomočki poskrbimo, da bo zadovoljna in umirjena mladež postala del prometne varnosti pri prevozu družinskih članov.

Otroci morajo v vozilu sedeti na zadnjih sedežih oziroma celo v zanje prirejenih sedežih, nameščenih na zadnji klopi. Če je z njimi le eden od staršev, ki upravlja vozilo, se zna kaj hitro primeriti, da mu mali nadobudnež s svojimi vragolijami krade pozornost in tako ne pripomore k varnosti v cestnem prometu. Otroci so namreč najbolj veseli, če se lahko v avtomobilu igrajo ali vsaj zabavajo, saj tako lažje prestanejo daljša potovanja. Seveda velja v primeru daljših voženj otrok z avtomobilom narediti tudi več daljših postankov med potovanjem.

Sama vožnja, še posebej po avtocesti, otrok namreč ne zabava pretirano, ker je pogosto monotona in brez možnosti iskanja zanimivih motivov v neposredni okolici. K sreči živimo v časih digitalne zabave in imamo na voljo vrsto pripomočkov, s katerimi lahko otrokom in mladostnikom olajšamo daljša (pa tudi krajša) potovanja. Prav zato smo se v Monitorju odločili preveriti, kateri digitalni in predvsem večpredstavni pripomočki so najprimernejši za zabavo mladeži v vozilu. Izdelke smo razvrstili v različne skupine glede na namembnost in velikost zaslona ter funkcionalnost. Večina je namenjena predvsem predvajanju avdio in video vsebin, boljši med njimi pa najmlajšim ponujajo tudi igranje igric.

Prenosni glasbeni predvajalniki

Prednosti: Cena, enostavna raba, avtonomija delovanja.

Slabosti: Omejena uporabnost.

Najosnovnejši pripomoček za zabavo otrok se zdi predvajanje glasbe, saj prenekatera družina na potovanju po radijskem sprejemniku in predvajalniku ploščkov v vozilu posluša različne otroške skladbe, pravljice in druge avdio vsebine. To zna biti v primeru daljših voženj utrujajoče za voznika, zato se nekateri starši odločajo za nakup prenosnega glasbenega predvajalnika, ki ga bo uporabljal otrok, še pogosteje pa mladostnik. Slednje je bržkone najpogostejša uporaba prenosnih glasbenih predvajalnikov v vozilu, saj se s približevanjem puberteti navadno začne glasbeni okus mladostnikov korenito spreminjati in ima le malo skupnih točk z glasbenim okusom staršev in mlajših bratov ali sester. Mladostnik, opremljen z glasbo po lastnem okusu in slušalkami v ušesih ali na njih, bistveno manj moti okolico.

Uporaba prenosnih glasbenih predvajalnikov je, denimo, primerna pri nekoliko starejših otrocih, neprimerna pa pri najmlajših, ki bi tako predvajalnik kot tudi slušalke kaj hitro zanesli v usta.

V prid prenosnim glasbenim predvajalnikom govori tudi enostavna raba, saj jih je navadno silno preprosto uporabljati, tako otrokom kot tudi njihovim staršem. Opremljeni so pač le z osnovnimi gumbi za krmiljenje med nanje shranjenimi glasbenimi posnetki in gumboma za upravljanje glasnosti. Tudi prenos vsebin (glasbe) nanje je zelo preprost, saj zahteva le priklop na računalnik (pogosto prek vmesnika USB) in prenos glasbenih datotek. Večini modelov, dostopnih tudi na slovenskem trgu, je priložena programska oprema, ki prenašanje in sortiranje glasbe še dodatno olajša, nekateri med njimi pa ponujajo tudi možnost "digitalizacije" glasbenih ploščkov.

Velika prednost glasbenih predvajalnikov pred drugimi pripomočki za digitalno zabavo je vsekakor avtonomija delovanja na baterije, saj navadno lahko "godejo" tudi po ves dan ali dva. Dodaten plus prenosnih glasbenih predvajalnikov je njihova ugodna cena, saj bomo v razponu med 20 in 50 evri dobili na stotine različnih modelov (skupaj s slušalkami), ki se med seboj prvenstveno razlikujejo zgolj po obliki, količini pomnilnika in barvi. Svoje primarno poslanstvo, predvajanje digitalne glasbe, pa načeloma vsi opravljajo več kot zadovoljivo.

Prenosni video predvajalniki

Prednosti: Prenosljivost, večji zasloni, ogled video vsebin.

Slabosti: (Naj)cenejši modeli so funkcionalno omejeni, razmeroma slaba avtonomija delovanja na baterijo/e.

Med prenosne video predvajalnike lahko uvrstimo celo vrsto naprav, od najmanjših in najlažjih mini prenosnih predvajalnikov, ki jih izdelovalci pogosto označujejo z oznako "MP4 player", do pravcatih namenskih prenosnih video predvajalnikov, ki znajo vrteti ploščke DVD ali celo blu-ray. Temu primeren je tudi cenovni razpon te kategorije, ki lahko sega od 50 do nekaj sto evrov. Večina staršev se bo bržkone odločila za cenovni kompromis in verjetno tako storila kar prav. Dejstvo je namreč, da pri majhnih otrocih kakovost predvajanja slike (beri: ločljivost zaslona) in zvoka nista v ospredju, še vedno pa velja, da lažje spremljajo vsebine na večjih zaslonih.

Razni zgoraj omenjeni mini prenosni video predvajalniki, pri katerih meri diagonala zaslona vsega nekaj centimetrov, denimo od 4 do 7 cm, so namreč za namene predvajanja video vsebin v vozilu le pogojno primerni. Zakaj? Ker manjši zaslon še zdaleč ne ponuja udobja velikega in zato zahteva tako od otroka kot odraslega več zbranosti za ogled vsebine, vse to pa je v okolju gibajočega se vozila lahko hiter recept za slabost najmlajših potnikov. Bistveno bolj se ti predvajalniki obnesejo na področju predvajanja glasbe, saj so praktično nadgradnja prenosnih glasbenih predvajalnikov (pač imajo vgrajen večji zaslon in zato nekoliko razširjeno funkcionalnost). Tako kot glasbene predvajalnike jih odlikuje večurna ali celo večdnevna avtonomija delovanja na baterijo/e.

Naslednja kategorija prenosnih video predvajalnikov so t. i. DVD/DivX predvajalniki, ki znajo brati vsebine s ploščkov DVD. Tlačenke so v gospodinjstvih še vedno zelo priljubljen medij za video vsebine, predvsem risanke in filme, saj so trgovski centri in druge trgovine polne tovrstne ponudbe za najmlajše. Prav tako je, denimo, zelo praktično, če si lahko otrok v vozilu ogleda isto risano serijo, ki jo tako vestno spremlja na domačem tv zaslonu.

Med prenosnimi video predvajalniki, ki vrtijo ploščke, je moč najti več deset različnih modelov. Ti se med seboj razlikujejo tako po velikosti diagonale zaslona (navadno med 18 in 28 cm) kot po funkcijah oziroma sposobnosti predvajanja vsebin. Tisti cenejši znajo vrteti ploščke DVD in morebiti še vsebine v zapisu DivX, dražji pa znajo prebaviti tudi katerega izmed novejših (zahtevnejših) video zapisov (MP4, X264 ...) in medijev (blu-ray). Vsem je skupno dokaj enostavno upravljanje prek gumbov na predvajalniku, nekaterim modelom je priložen tudi daljinski upravljalnik, ki pa ga navadno velja zaupati le večjim otrokom. Vrtenje ploščka tudi pomeni, da bo predvajalnik bistveno prej upehal baterijo, zato velja iskati predvajalnike, ki znajo predvajati tudi vsebine prek ključkov USB, saj bomo tako ubili dve muhi na en mah. Bistveno bomo poenostavili prenos vsebin z računalnika na predvajalnik ter podaljšali avtonomijo delovanja. Ko smo že pri avtonomiji - skorajda vsi predvajalniki, ki vrtijo ploščke, zmorejo dve uri predvajanja, boljši tudi štiri ali celo šest. Veliko je odvisno predvsem od velikosti in vrste zaslona (osvetlitev!) ter zmogljivosti baterije.

Prenosni večpredstavni predvajalniki so lahko pravi multimedijski centri.

Dodatne funkcije, kot je, denimo, sposobnost predvajanja podnapisov, pri najmlajših sicer ne pridejo v poštev, so pa zelo dobrodošle pri šoloobveznih otrocih, ki si vse bolj želijo spremljati filmske vsebine različnih žanrov in jezikov. V posamezne modele predvajalnikov je vgrajena tudi reža za pomnilniške kartice SD(HC), kar pomeni, da si lahko z njihovo pomočjo hitro ogledamo fotografije, ki smo jih posneli z digitalnim fotoaparatom. Z mislijo na najmlajše uporabnike nekateri izdelovalci svoje predvajalnike opremljajo tudi s preprostimi igricami - te so bodisi že nameščene na predvajalniku ali pa jih starši/otrok poženejo s priloženega ploščka in upravljajo prek gumbov na predvajalniku.

Med najzanimivejšimi funkcijami sodobnih prenosnih video predvajalnikov je vsekakor vgrajena možnost spremljanja prizemnega oddajanja tv signalov (DVB-T), ki jo bomo našli v bolje opremljenih (in dražjih) modelih. Seveda bo med vožnjo, če ne bo res počasna, tv programe skorajda nemogoče spremljati, bo pa zato lahko vsa družina na dopustu spremljala svojo priljubljeno tv oddajo ali dve. Dobrodošel dodatek na teh predvajalnikih je tudi avdio in video izhod, saj lahko pomembno razširi uporabnost predvajalnika, če zna ta poslati sliko na kak večji zaslon, potem ko smo vozilo pustili na parkirišču in odšli v zavetje počitniške sobe ali stanovanja. Precej redka, a za koga morebiti zanimiva možnost med prenosnimi predvajalniki je tudi vrtljiv zaslon, vendar velja imeti v mislih, da ima tak luksuz tudi funkcionalnosti primerno višjo ceno.

Večina prenosnih predvajalnikov je opremljena s torbo za prenašanje, v katero brez težav pospravimo vse dodatke (daljinec, napajalnik, kable), pri tistih izdelovalcih, ki so imeli v mislih uporabo v avtomobilu, pa bomo še dodatno razvajani z rešitvijo v obliki namestitve predvajalnika za prednji sedež v vozilu. Tako predvajalnik preprosto obesimo za vzglavnik sedeža. Pri manjših modelih, predvsem tistih z 18 cm zasloni, je pogosto videna tudi enostavna rešitev v obliki (pol)gumijastega traku, ki predvajalnik drži na vzglavniku prednjega sedeža.

Nekateri izdelovalci ponujajo tudi predvajalnike, ki so opremljeni z dvema zaslonoma, ki ju je moč namestiti ločeno - enega na voznikov, drugega na sovoznikov sedež (ali pa ga lahko otrok celo drži v rokah). Praktično vsi predvajalniki, za katere je izdelovalec predvidel uporabo v vozilu, so že opremljeni z avtomobilskim adapterjem, ki jim omogoča napajanje prek vtičnice vžigalnika.

Takole je videti prenosni večpredstavni komplet z dvema zaslonoma.

Kaj pa zamenjava avtoradia?

Včasih smo lahko zvočne sposobnosti avtomobilskega radijskega predvajalnika preprosto spremenili, tako da smo ga pač zamenjali. V sodobnih avtomobilih pa je to vse prej kot lahko storiti, saj se vse več avtomobilskih izdelovalcev odloča za tesno integracijo radijskega sprejemnika in predvajalnika ploščkov z zaslonom navigacije, potovalnega računalnika itd. Vse to menjavo avtoradia bistveno oteži, če ne kar onemogoči. Zato se velja pri nakupu novega avtomobila pozanimati, ali je na voljo tudi rešitev, ki omogoča predvajanje video vsebin. Navadno so te rešitve na voljo za doplačilo, če pa so izvedene prek zaslona navigacijske naprave, pogosto velja, da se predvajanje videa samodejno izklopi pri hitrostih, višjih od 5 km/h. Torej so le pogojno uporabne ali pa za daljše poti povsem neuporabne. Tudi sicer bi tovarniške rešitve težko priporočili kot primerne za otroke, saj pogled na zaslon, ki je navadno na sredini upravljavske konzole, rabi predvsem vozniku in sovozniku, šele nato pridejo na vrsto potniki na zadnjih sedežih. In ker je prav sedež pogosto v napoto, malček pravzaprav ne vidi na osrednji zaslon ...

Tudi zamenjava avtoradia z modelom, ki ima večji zaslon in sposobnost predvajanja video posnetkov, navadno ne pomaga. Razen če ni otroški sedež nameščen na sredini zadnje klopi. A takšna postavitev potem prinaša s seboj druge pomanjkljivosti - recimo precej težje nameščanje otroka v sedež.

Precej primernejše so zato namestitve DVD predvajalnikov pod strop vozila, a veljajo za razmeroma dražje, poleg tega so namenjene bolj odraslim potnikom, saj njihova visoka namestitev ob dolgotrajnem spremljanju zahteva od malčkov večji napor.

Pametni mobilni telefoni

Prednosti: Velika izbira vsebin, predvsem iger.

Slabosti: Cena.

Sodobni mladostniki imajo pogosto boljši model mobilnega telefona od staršev. Roko na srce - so tudi v praksi naprednejši uporabniki, saj uporabljajo več funkcij pametnih telefonov, ne le tistih za komunikacijo, temveč tudi tiste za digitalno zabavo. Na vprašanje, kdaj je primeren čas, da otrok dobi svoj mobilni telefon, si mora odgovoriti vsaka družina sama. Z vidika primernosti za digitalno zabavo v vozilu pa so sodobni pametni mobilniki vsekakor ena boljših rešitev. Njihova prednost je predvsem v tem, da znajo predvajati najrazličnejše vsebine, tako avdio kot video. Te v telefon pretočimo iz računalnika, spleta ali z mobilnih dveri z vsebinami. Pametni mobilni telefoni obenem ponujajo vrsto aplikacij, s katerimi praktično lahko počnemo vse živo (celo spremljamo mobilno tv). Seveda bodo za mladostnike najprimernejše aplikacije predvsem igre, ki jih vsekakor ne manjka, v poplavi različnih naslovov pa bo še največji izziv, katero izbrati. Poleg kopice brezplačnih iger je namreč na voljo še cela vrsta privlačnih, a plačljivih naslovov. Z vidika lastništva, vsebin in iger je tako sodoben mobilnik ena najdražjih naprav, saj modeli, ki so moderni, stanejo več sto evrov, uporaba različnih aplikacij in storitev pa navadno ustvari tudi zajetnejše mesečne račune.

Z vidika zabavnih vsebin je boljša tista naprava, ki ima večji zaslon, zato mladež navadno posega po modelih, ki po diagonali zaslona merijo od 7 do 10 cm. Za dotik občutljivi zasloni otrokom ne predstavljajo nobenih težav, s svojimi prstki še hitreje obvladajo delo z menuji in aplikacijami (igrami).

Mobilni telefoni se zelo razlikujejo po platformi, na kateri so grajeni, saj ta precej omejuje nabor aplikacij in iger (glede avdio in video vsebin navadno ni težav, saj jih lahko prenesemo na katerikoli pametni telefon). Le redka gospodinjstva si danes lahko privoščijo nakup najsodobnejših pametnih mobilnikov, da se bo mladež igrala z njimi, je pa mogoče z nekaj kompromisi najti zanimive modele, ki ponujajo tako velik zaslon, razmeroma odprto platformo z goro vsebin in aplikacij (denimo Android) ter sprejemljivo ceno. Seveda lahko različne vezave pri mobilnih operaterjih nakupno ceno mobilnika še znižajo.

Velik zaslon in majhna baterija (oziroma baterija manjše zmogljivosti) sta recept za razmeroma hitro pešanje avtonomije mobilnika ob zahtevnejši rabi (ogled video posnetkov, igranje iger). Za daljše vožnje je zato vsekakor priporočljiv kos dodatne opreme tudi avtomobilski polnilec za mobilni telefon. Ker prehajajo praktično vsi novi modeli mobilnikov na standardni vmesnik mikro USB, prek katerega se telefon lahko tudi polni, bomo isti polnilec lahko uporabili za polnjenje več sodobnih telefonov, tako da se nam bo ta naložba kaj hitro povrnila.

Ne tič ne miš

Applov najnaprednejši večpredstavni predvajalnik iPod Touch bi le težko stlačili zgolj v eno kategorijo, saj ni ne tič ne miš. Po zasnovi je namreč čistokrven pametni telefon z zaslonom, občutljivim za dotik, saj obvlada aplikacije in igre, ima tudi brezžično povezavo, le da to dejansko ni - manjka mu GSM del. Ker je znatno cenejši od pametnih mobilnikov (stane dobra dva evrska stotaka), ponuja pa vrsto možnosti za zabavo mladostnikov, se je znašel prav visoko na njihovem seznamu želja.

Tablični računalniki

Prednosti: Velikost zaslona, izbira vsebin.

Slabosti: Cena, avtonomija pri nekaterih modelih.

Tablični računalniki so danes po svoji strojni zasnovi zelo podobni pametnim mobilnikom, a s to razliko, da so opremljeni s precej večjimi zasloni (diagonala od 7 do 10 palcev oziroma 18 in 25 cm). Prav večji zaslon uporabniško izkušnjo tudi v primeru otrok še precej izboljša, saj na večjem zaslonu lažje sledijo dogajanju. Navadno imajo tablice več razpoložljivega pomnilnika kot mobilni telefoni, kamor lahko naložimo vsebine, ki jih želimo predvajati najmlajšim. Tudi igre veliko pridobijo pri razkošnejši diagonali zaslona, ki se lahko pohvali še z občutljivostjo za dotik.

Staro in mlado je v zadnjem letu popolnoma obnorela igra Angry Birds, ki je na voljo praktično za vse platforme. Znančev sin prav pozorno spremlja, kdaj bo oče odložil tablični računalnik, in takrat v hipu zavpije: "Oči, ptičke!"

Pri namestitvi tablice na hrbtno stran avtomobilskega sedeža je treba nekaj iznajdljivosti, saj imajo novejši modeli vse tanjše robove zaslona, zato različne zvijače z debelejšo elastiko niso najbolj posrečene. V tem primeru je najbolje poiskati enega izmed etuijev, ki so naprodaj za posamezno tablico, saj večina omogoča tudi t. i. bralno postavitev, v kateri je olajšan ogled vsebine. Sicer pa to pride v poštev le za najmlajše, starejši otroci bodo s pridom tipkali po tablici in jo imeli v naročju.

Tablični računalniki so trenutno prav vroča roba, zato ne preseneča, da so cene precej navite. Vsekakor bi v tem trenutku težko priporočili nakup nekaj sto evrov drage tablice zgolj zato, da bo v vozilu zabavala najmlajše. Je pa moč v spletu in na različnih akcijah trgovskih verig občasno najti cenovno zelo dostopne modele, ki bodo to nalogo izvrstno opravljali.

Slabost nekaterih tablic je tudi njihova avtonomija, ki ob ogledu bogatejših vsebin zaradi velikega zaslona dosega le nekaj ur. Na tem področju so dražji modeli občutno boljši, a je seveda mogoče vse skupaj elegantno rešiti z nakupom polnilca, ki tablici dovaja električno energijo iz priključka za cigaretni vžigalnik.

Prenosni računalniki

Prednosti: Predvajajo lahko praktično vse vsebine.

Slabosti: Cena, avtonomija, pri nekaterih tudi velikost.

Prenosni računalniki so nedvomno sodili med prve pomočnike pri zabavi otrok v avtomobilu, po katerih so posegli sodobni starši. Danes bomo že težje našli gospodinjstvo brez prenosnega računalnika, nekatera jih imajo tudi po več, zato selitev prenosnika v vozilo ni naključje. Drži pa, da je uporaba prenosnega računalnika v primerjavi z drugimi napravami za zabavo precej okorna, saj so predvsem tisti z večjimi zasloni resnično velike in težke naprave, zato jih ne bi imeli dlje časa v naročju niti odrasli, kaj šele otroci. K sreči so izdelovalci v zadnjih letih odkrili pravo nišo mini prenosnikov, t. i. netbookov, ki so opremljeni z zasloni med 23 in 28 cm in so za te naloge bistveno primernejši.

Velika prednost uporabe prenosnega računalnika je njegova širina pri predvajanju vsebin, saj lahko prebavi vse avdio in video zapise, poganja igre itd. Seveda je uporabnost razširjena na vsa druga področja, saj lahko starši prenosnik uporabljajo za službene namene ali brskanje po spletu, ko na dopustu na zabava mladeži. Upravljanje prek tipkovnice ali sledilne ploščice v premikajočem se vozilu resda ni najlažje, a to otrok pri pasivnem spremljanju vsebin ne bo motilo. Staršem bo pri najmlajših kobacačih v nekoliko večji izziv, kako namestiti prenosnik v vozilo, a bo z nekaj večjimi elastikami in iznajdljivostjo tudi ta težava premagana.

Na zadnji klopi avtomobila si lahko z nekaj praktičnimi pripomočki, kot je razširljiva mizica, ustvarimo povsem domače ali pa delovno ozračje.

Pri izbiri prenosnika, ki ga bomo uporabljali v vozilu, velja nekaj pozornosti nameniti tečajem zaslona, saj bodo ti ob pogostem raztezanju do skrajnih meja najbolj na udaru. Prav tako lahko otrok, kljub temu da je udobno nameščen v otroškem sedežu, kdaj brcne v prenosnik, zato velja že v trgovini preveriti, kateri modeli bi po laični oceni lahko prestali malce bolj grobo ravnanje. Laični test trpežnosti prenosnika lahko opravite povsem preprosto, in sicer tako, da ga primete na različnih vogalih in poskušate zviti. Modeli, katerih plastika bo začela hitro škripati ali se celo zvijati, so verjetno manj primerni za to vlogo.

V primerjavi z drugimi napravami si bo večina prenosnih računalnikov prislužila minus tudi v poglavju o avtonomiji delovanja, še posebej, če bodo morali vrteti ploščke z večpredstavnimi vsebinami. V tem primeru lahko navedbe izdelovalca o avtonomiji delovanja brez slabe vesti zmanjšamo za tretjino in dobimo precej bolj realno sliko o času, v katerem lahko prenosnik brez dostopa do električne vtičnice ponudi zabavo najmlajšim.

Električne naprave potrebujejo energijo

Le malokateri avtomobil se lahko pohvali s klasično 220 V vtičnico, saj elektronika v vozilu deluje pri napetosti 12 V. Temu so že prilagojeni vsi namenski video predvajalniki, katerih poslanstvo je zabava najmlajših potnikov. Vsem drugim napravam pa moramo pomagati z ustreznimi vmesniki in vtičniki. K sreči so rešitve, ki električno energijo znotraj vozila črpajo kar iz vtičnice za prižiganje cigaretnega vžigalnika, močno razširjene, zato z iskanjem ustreznih pripomočkov ne bi smeli imeti težav. Najdemo jih namreč v vseh bolje založenih trgovinah z elektromaterialom, pa tudi na elektro oddelkih večjih trgovskih centrov in blagovnic.

Sodobne prenosne naprave, kot so mobilniki, tablice in prenosni večpredstavni predvajalniki, navadno že imajo enega izmed vtičev USB, zato lahko zanje hitro najdemo primeren avtomobilski napajalnik.

Če imamo v vozilu več naprav za zabavo, poleg tega pa še, denimo, navigacijsko napravo, ki tudi zahteva električno energijo, si lahko omislimo razširitev priključka avtomobilskega vžigalnika 2-v-1 ali celo 3-v-1, ki ga poleg bolje založenih trgovin prodajajo predvsem številni kitajski ponudniki (v spletu).

Zaradi vse večje potrebe po električni energiji, ki jo ustvarjajo različni porabniki, prineseni v vozilo, je naložba v različne polnilce in razdelilnike skorajda nujna.

Za prenosne računalnike (in druge naprave, denimo sesalnike) si lahko omislimo tudi vmesnike, ki tok iz vtičnice vžigalnika spremenijo v tok 220 V in so opremljeni s klasično evro vtičnico. Seveda ne bo odveč opozorilo, da je v primeru priklopa večjih porabnikov zelo priporočljivo pustiti vozilo prižgano, drugače se nam lahko zgodi, da se bo izpraznil akumulator, avtomobil pa odpovedal poslušnost.

Prenosne igralne konzole

Prednosti: Kakovostna igralnost, nabor iger.

Slabosti: Manjši zaslon.

Namenske igralne konzole, med katere seveda sodijo prenosne igralne konzole, imajo pred drugimi napravami za zabavo vsaj eno ključno prednost. Izdelane so z mislijo na igralnost, zato pri poganjanju iger navadno omogočijo najboljšo uporabniško izkušnjo, predvsem z vidika upravljanja (postavitev gumbov). Ob igranju iger se lahko otroci zamotijo tudi po več ur, pa čeprav jih igrajo v t. i. puščavniškem načinu (proti konzoli/računalniku) in ne proti vrstnikom ali drugim igralcem z vsega sveta. Izbira iger je ne glede na izdelovalca in model igralne konzole zelo pestra, zato bo vsak otrok našel svojo vrsto zabave.

Kakovostno in divjo igralnost na poti ponujajo predvsem prenosne igralne konzole. Nekatere tudi v tretji dimenziji.

Večina prenosnih igralnih konzol je posvečena predvsem igram, temu je v celoti podrejena tudi zasnova. Poleg osrednjega zaslona (razmeroma majhnih mer) so navadno gumbi za upravljanje, ki se jih otroci hitro navadijo, zato jim tudi igranje iger v premikajočem se vozilu ne predstavlja težav. Nekatere igralne konzole znajo predvajati tudi glasbo in video posnetke, da ne bi z zvoki iz vgrajenega zvočnika motili okolice, pa praktično vse imajo tudi izhod za slušalke.

Boljši modeli ponujajo tudi igranje v dvoje oziroma celo igranje 3D iger, zanje bo treba odšteti okoli dva stotaka. Cenovno ugodnejši modeli, namenjeni predvsem manj zahtevnim malčkom, pa so naprodaj že za nekaj evrskih desetakov. Večina tržno najzanimivejših modelov se cenovno giblje okoli sto evrov in to je povsem sprejemljiva cena za mir v vozilu. Seveda morajo starši k temu prišteti še izdatke za posamezne igre, ki lahko veljajo od 5 do 15 evrov.

Sploh pa ...

Resda smo revija, ki stavi na tehniko, vedno in (skoraj) povsod, pa vendar; morda je najboljša zabava za otroka na poti kljub vsemu kar - pogovor in zabava s starši. Pripovedovanje pravljic, petje pesmic, igranje iger po zgledu "kdo prvi zagleda znak za omejitev hitrosti!" in štetje mimoidočih avtomobilov določenih znamk. Res pa je, da je vsaka taka igra zanimiva le omejen čas. Za razliko od igranja jeznih ptičev ...

Ne pozabite na slušalke

Večina v tem prispevku opisanih naprav temelji na predvajanju avdio in video vsebin, ki so tesno povezane s predvajanjem zvoka. Mešanje različnih zvočnih izvorov v vozilu vsekakor ne vpliva prav dobro na voznika, še posebej, če so ti glasnejše narave. Velikokrat je zato prava rešitev uporaba slušalk, ki so nekaterim napravam že priložene. Odločimo se lahko tudi za nakup namenskih slušalk, denimo takih, ki znajo izničiti zvoke iz okolice (angl. noise cancelling earphones), ali takih, ki po zaslugi velikosti in zasnove do bobniča ne pustijo prav veliko zvokov iz okolice.

Trenutno so pri večini prenosnih glasbenih predvajalnikov in pametnih mobilnih telefonov v modi slušalke, ki jih poslušalec namesti v ušesno votlino. To pripomore k natančnosti reproduciranega zvoka (manjša razdalja do bobniča) in možnosti večje jakosti predvajanja vsebine (zopet zaradi krajše razdalje). Uporaba takih slušalk je pri mlajših otrocih manj priporočljiva, saj jih v svoji radovednosti lahko kaj hitro nesejo v usta ali pa se s kabli slušalk kam zataknejo in si potem zaradi sunka ranijo uho. Pri večjih otrocih pa velja redno preverjati, pri kakšni glasnosti poslušajo glasbo in drugo vsebino, saj dolgotrajnejše glasno poslušanje lahko začasno ali celo trajno poškoduje sluh posameznika. To seveda ne velja le za slušalke v ušesu, temveč vse slušalke, saj so pri otrocih, ki se še razvijajo, okvare sluha toliko bolj neprijetne.

Pri uporabi slušalk strokovnjaki svetujejo še posebno previdnost. Starši naj redno preverjajo glasnost predvajanja.

Danes imamo na voljo tudi veliko izbiro naglavnih slušalk. Za otroke velja izbrati lažje pa tudi manjše modele, saj so pri večurni rabi manj naporni. Pri tem velja malce pozornosti posvetiti tudi debelini pene oziroma prevleke slušalk in pritisku na otrokova ušesa. Recept je zelo enostaven: naj malček sam pove, kateri model se mu zdi najudobnejši. Modeli z žico so cenovno silno dostopni, brezžično razkošje pa se danes pošteno plača. Takšne slušalke so za nameček še težje, saj imajo v sebi sprejemnik in baterijo (ali več njih). Nekatere naprednejše slušalke imajo že vgrajen tudi glasbeni predvajalnik, a so z vidika primernosti za uporabo v vozilu morebiti primerne zgolj za mladostnike.

Slušalke, namenjene odraslim, so manj primerne za otroke. Teža in ergonomija preprosto nista prilagojeni majhnim glavicam.