Rusija bi lahko balkanizirala internet – in to morda za vedno

Ruski odklop od spletnih storitev Zahoda je bil nenaden in totalen, tako kot so državo odrezali od globalnih trgovinskih poti v resničnem svetu.

James Ball, MIT Technology Revieww

Facebook so ruske oblasti popolnoma blokirale, Twitter pa skoraj popolnoma. Veliko podjetij se je prostovoljno umaknilo z ruskega trga, vključno z Applom, Microsoftom, s Tiktokom, z Netflixom in drugimi. Rusija je kot digitalna izobčenka vse bolj podobna državam, kot je Iran.

Evropska unija pa si prizadeva blokirati vsa ruska novinarska spletišča. Navodila o zadnjih prepovedih državne televizije RT (nekoč Russia Today) in Sputnik ne predpisujejo le blokade, temveč morajo iskalniki in družbena omrežja skriti ali izbrisati vse objave, v katerih bi kopirali vsebine z omenjenih strani.

A vse to so le storitve, ki uporabljajo internet, ne pa tehnologije ali sporazumi, na podlagi katerih delujejo. Blokada Facebooka v neki državi pravzaprav ni drugačna, kot če bi se Facebook umaknil iz države, šel v stečaj ali se ukinil.

Gre za globlji razkol, ki ga netijo dejanja obeh strani. Rusija je Meto (lastnico Facebooka, Instagrama in Whatsappa) označila za skrajno organizacijo in se umika iz mednarodnih teles, kot je Svet Evrope, hkrati pa je izključena iz Evropske radiodifuzne zveze. Če bi se za takšne poteze odločili še v organih, ki upravljajo internet, bi povzročili pravi potres.

Ob takšnih odločitvah se pojavljajo strahovi pred balkanizacijo interneta, zaradi česar bi dobili manjše ali večje število državnih ali regionalnih mrež, nepovezanih med seboj oziroma bi celo uporabljale nezdružljive tehnologije, namesto da bi se opirali na en sam globalni internet, kot ga poznamo danes.

To bi pomenilo konec interneta kot enotne globalne tehnologije za komuniciranje – in to morda za vedno. Kitajska in Iran še vedno uporabljata enako internetno tehnologijo kot Združene države Amerike in Evropa, čeprav omogočata dostop le do nekaterih storitev. Če bi takšne države vzpostavile svoje nadzorno telo in konkurenčno mrežo, bi to lahko spremenili le z vzajemnim sporazumom vseh največjih držav na svetu. Obdobja povezanega sveta bi bilo konec.

Že doslej je bilo opaziti nekaj korakov v tej smeri. Ukrajinska vlada je, na primer, pozvala družbo Internet Corporation for Assigned Names and Numbers (Icann), ki nadzoruje sistem poimenovanja domen na spletu, naj Rusiji prepreči dostop – s čimer so strani s končnico .ru tako rekoč izginile z interneta.

Družba Icann, ki so jo ustanovili kot odsek ameriškega ministrstva za trgovino, danes pa deluje kot nevladna organizacija, je nemudoma zavrnila ta predlog

»Internet je decentraliziran sistem in nihče ga ne more nadzorovati ali zapreti,« je v odgovoru na predlog napisal direktor Gorän Marby. »Icann je pravzaprav nastal ravno zato, da zagotovi delovanje interneta, ne z namenom, da bi svojo usklajevalno vlogo izrabil za omejevanje njegovega delovanja.«

Marbyjeva zadržanost je upravičena. Icann nima zakonskih ali statusnih pristojnosti za sistem imen za domene, njegove odločitve vsi operaterji spoštujejo prostovoljno. Sprejemanje odločitev je zato okorno in počasno (vedno je nujno soglasje), vendar deluje in internet ohranja celovit.

Druga upravna telesa interneta delujejo podobno. Gre za neodvisne mednarodne urade, ki delujejo na podlagi strinjanja, ne vsiljevanja. Skoraj vsi se strinjajo, da je to čuden in šepav način vodenja ključne globalne infrastrukture, vendar hkrati ni mogoče doseči sporazuma o boljši možnosti.

Nov način upravljanja interneta bi lahko uvedli le, če bi se s tem strinjale vse države na svetu, kar pa se zgodi tako redko, da v 21. stoletju o tem sploh ni mogoče govoriti. Hkrati pa to pomeni, da internet ostaja celota tako rekoč le zaradi medsebojnega prostovoljnega sporazuma.

Kakšen bi bil balkaniziran internet videti v praksi in koliko možnosti je, da pride do tega?

Dejanska razdelitev interneta – ne zgolj različne platforme v različnih državah, vendar na podlagi skupne osnovne zgradbe – bi lahko potekala na dva načina, predvideva Milton Mueller s fakultete za javno politiko na tehnološkem inštitutu v Georgii.

»Obsežna, stroga razdelitev interneta bi pomenila tehnično nezdružljiv protokol, ki bi ga uporabljala kritična masa svetovnega prebivalstva,« je začel pojasnjevati.

Pri takšni razdelitvi ne bi trpeli katastrofalnih posledic. »Tehnologi bi verjetno hitro našli način, kako povezati protokola,« je prepričan Mueller.

Pri drugi obliki balkanizacije bi še vedno uporabljali tehnično združljive protokole, vendar bi storitve upravljali dve pristojni upravi. Pri tej različici skoraj ne bi bilo več poti nazaj.

Če bi Rusija, Kitajska ali nekaj drugih držav oblikovalo tekmece telesom, ki upravljajo naslove IP in DNS, nato pa poskrbelo za njihovo uveljavitev, bi celo še težje dosegli združljivost kot pri konkurenčnih tehnoloških protokolih. Pojavili bi se interesi, povezani s pričakovanji do te ali one strani, in politika vnovičnega povezovanja skoraj ne bi imela možnosti za uspeh.

Tako bi težava vnovičnega povezovanja razdeljenih mrež v en, globalni internet postala politične, ne tehnične narave – in pogosto je najtežje razrešiti ravno politična vprašanja.

Še nekaj drugih mogočih korakov je nevarno podobnih balkanizaciji interneta in bi lahko močno okrnili globalni pretok informacij ali onemogočili pravilno delovanje interneta v odpadniški državi.

Zaradi narave interneta, da ustvarja monopole, se nekatere storitve zdijo infrastrukturne, čeprav v resnici niso. Amazon Web Service, na primer, poganja tako velik del zadnjega, za uporabnika nevidnega dela spletišča, da bi prepoved teh storitev na nekem območju povzročila hude zaplete. Podobno bi onemogočen dostop do gostiteljskega servisa za repozitorije z gradivi Github vsaj začasno ohromil veliko storitev.

Rusija poskuša omiliti to tveganje na uradnih in javnih straneh. Od njih zahteva, naj svoje podatke prenesejo iz javnih oblakov v zasebne z domeno .ru in omejijo uporabo tujih ponudnikov storitev. Nekaj časa so med uvodno paniko nekateri to tolmačili kot navodilo vsem ruskim spletiščem in objavili so nekaj člankov, v katerih so strašili, da se Rusija pripravlja na popoln rez interneta, čeprav dokazov za to ni bilo.

Tudi druge države in skupine so poskušale zarezati v globalnost interneta, in to ne le avtokracije. Evropska unija poskuša doseči, da bi vse podatke o njenih državljanih obdelovali znotraj njenih meja, vendar se tej omejitvi besno upirajo ameriški tehnološki velikani.

Iran pa je vzpostavil državne povezave med ključnimi spletnimi institucijami, kar mu omogoča, da skrbi za nekakšen izključno iranski delujoči internet, če bi se moral omejiti od globalne mreže ali če bi ga sovražnik izrinil iz nje.

Najbolj zapleten odnos do interneta ima najbrž Kitajska. Medtem ko tehnološka podjetja, ustanovljena na Kitajskem, pogosto uspešno delujejo na Zahodu – dober primer je Tiktok –, skoraj vse spletne storitve, ki jih uporabljajo ljudje znotraj kitajskih meja, ponujajo kitajska podjetja. Država je tudi uvedla obsežno in redno spletno cenzuro, ki jo pogosto imenujejo Veliki požarni kitajski zid.

Charlie Smith (to je vzdevek, ker dela na Kitajskem in je kritičen do tamkajšnje cenzurne politike) iz GreatFira, ki spremlja cenzuro na kitajskem internetu, pravi, da se je odnos te države do globalnega interneta spreminjal.

»Na začetku je bila blokada storitev izključno posledica cenzure oziroma potrebe po tem, da skrijejo podatke o Ši Džinpingu ali prikrijejo veliko katastrofo, za katero bi lahko krivdo pripisali neposredno vladi,« je pojasnil. »Ko pa so blokirali tuje strani, so kitajski podjetniki ugotovili, da so se na trgu odprle luknje, ki bi jih lahko zapolnili. V resnici so storili še več. Niso le zakrpali lukenj, temveč so pomagali odpirati kitajska internetna podjetja, ki so vredna enako kot njihova zahodna konkurenca, čeprav ta kitajska imena zunaj svoje domovine niso dobro znana.«

Zaradi dolgoletnega ločevanja institucij bi se Kitajska znašla, tudi če bi jo odrezali od interneta, je prepričan Smith, vendar to niti ni v njenem interesu.

»Mislim, da bi se Kitajska lahko odklopila od globalnega interneta, in verjetno bi se, če bi se razplamtela huda notranja kriza … a prepričan sem, da se bo država tudi v prihodnje opirala na globalni internet. Kitajska diaspora je povsod po svetu in nihče si ne želi, da bi se prekinile povezave z domom. Posli bodo tudi v prihodnje odvisni od prodaje v tujini.«

Kitajska namesto tega zaseda pomembne položaje v različnih upravnih telesih interneta, kot se za državo z več kot milijardo internetnih uporabnikov tudi spodobi, in za zdaj poskuša počasi spreminjati merila, pravila in protokole, da bi bili bolj po njeni meri.

Balkanizacija interneta je še vedno mogoča – razlog pa bi bil politika, ne toliko tehnologija. Za zdaj se zdi, da bi vsi radi vztrajali in krhki status quo nagnili v svojo korist, navsezadnje tudi zato, ker interneta morda ne bi bilo več mogoče popraviti, če bi dopustili, da razpade.

Copyright Technology Review, distribucija Tribune Content Agency.