S prsti po zraku

Ste navdušeni nad igrami brez dotikanja, ki jih ob pomoči krmilnika Kinect lahko igramo na Microsoftovih konzolah Xbox? Potem boste (morda) navdušeni tudi nad krmilnikom Leap Motion, ki ga priklopimo kar na osebni računalnik in je produkt financiranja s spletne strani Kickstarter.

Toda Kinect (in manj dovršeni Nintendo Wii) opazujeta telo, Leap Motion pa je usmerjen v bistveno manjši del telesa. Naprava namreč prek treh senzorjev zaznava gibanje prstov na dlani. To počne ob pomoči treh infrardečih svetlobnih diod in tipal, ki zaznavajo vzorce razprševanja te svetlobe. Pravzaprav je sama zasnova naprave razmeroma preprosta in bi jo bilo mogoče brez večjih težav vgrajevati tudi v različne naprave, kot so prenosniki, tablice ali telefoni.

Preprosta zasnova pa zahteva kar spodoben računalnik, saj Leap Motion deluje spodobno le na procesorjih vsaj i3. To pomeni, da ni primeren za starejše generacije procesorjev in računalnikov. Na teh sicer deluje, a je odzivnost dokaj slaba in s tem tudi natančnost, vodenje pa postane še težje, kot je že sicer. Pravzaprav sploh ni prijazen za uporabnike, ki razpuščeno uporabljajo večopravilnost. Na testni delovni postaji HP s procesorjem i5 in 4GB pomnilnika, ki sicer ni ravno »zadnji krik mode«, je namreč že demonstracijski program Orientation praktično zablokiral sistem za več minut, ker je bilo odprtih še kar nekaj aplikacij. Programska oprema Leap Motiona je namreč precej agresivna pri prevzemanju virov, poleg tega je večina aplikacij še dokaj »hroščata«.

Poanta dobrega krmilnika je v tem, da ga uporabnik čim manj opazi in čim bolj intuitivno rabi. No, v primeru Leap Motiona velik del te »neobremenjenosti« odpade, saj se za pravilno rabo naprave zahteva veliko discipline in pozornosti. Pa tudi napora.

Navodila v spletu opisujejo celo pravilne in nepravilne položaje telesa in nekako spominjajo na varnostna navodila na letalih. Razkrijejo pa, da ne smemo preveč pokrčiti komolca, ker so potem dlani preblizu ramenom, da komolec ne sme počivati na mizi v razkrečenem položaju in da rok ne smemo držati stegnjenih naravnost predse. Po vseh prepovedih sledijo pravilni položaji, ki naj bi bili udobni in pravilni. Če uporabnik sedi visoko, je treba držati komolce blizu telesa, tako da sta prednja dela rok vzporedna tlom in pravokotna na telo. Če sedimo za navadno pisarniško mizo, pa lahko komolce sicer naslonimo na mizo, a ne na oster rob, roki in dlani pa naj bi bili stegnjeni v nekakšno črto.

Navodila za držo spominjajo na varnostna navodila na letalih.

A četudi se navodil držimo dobesedno, se v praksi izkaže, da ni idealne drže, ki bi ob dolgotrajnejši rabi krmilnika ne utrujala in postala neprijetna. Človek pač nekako ni ustvarjen za to, da roke zgolj drži v zraku, saj potem prej ali slej postanejo breme. S tem tudi zbledi zamisel o »naravnosti« načina upravljanja, ki ga zagovarjajo snovalci Leap Motiona. K temu je treba prišteti še to, da je natančnost vodenja vse prej kot optimalna in da prsti ne nazadnje radi kdaj tudi poskočijo, roka se nehote premakne in podobno. Poleg tega je treba biti ves čas pozoren tudi na to, kje so prsti in roke, saj je vidni kot sicer precej majhne naprave omejen na 150 stopinj, roke pa morajo biti na pravi višini, a spet ne previsoko, saj se potem zaznava spet izgubi. Tako je uporabnik nekako prisiljen v to, da ves čas pogleduje z zaslona proti napravi. To je moteče, saj je poanta dobrega krmilnika vendarle tudi v tem, da se ne ukvarjamo preveč z njim samim. Poleg tega je »prostor« Leap Motiona še dodatno razdeljen na prednji in zadnji del. Nevidni »zid« med tema dvema deloma pa pomeni nekaj takšnega kot tipka miške – pred njim je tipka spuščena, za njim je pritisnjena.

In prav povedano v praksi povzroči, da se je težko držati navodil o pravilni drži, saj se je uporabnik prisiljen neprenehoma prilagajati, ker se ne nazadnje premika tudi samo telo in se hitro izgubi nadzor nad tem, ali smo »zadaj« ali »spredaj«. To močno oteži nadzor. Če skušamo, denimo, risati z aplikacijo Corel Painter Freestyle, ki mimogrede deluje zgolj na 64-bitnem Windows, je to bolj ljubiteljska demonstracija nove tehnologije kot pa resno ustvarjanje, saj je natančno usmerjanje pisal, čopičev ipd. skoraj nemogoče, predvsem pa je obupno težko nadzorovati, kdaj rišemo in kdaj le premikamo položaj. Intuitivnega je tu zelo malo. Bolj obetavna je zadeva pri nadzoru 3D modelov. V brezplačni aplikaciji Cyber Science Motion se lahko, denimo, poigramo s človeško lobanjo, jo razstavljamo, sestavljamo, obračamo in podobno. A tudi tu se v praksi izkaže, da je upravljanje obupno težavno. Gestikulacije Leap Motiona namreč niso poenotene, niti predpisane, pač pa jih vsak razvijalec ustvarja po svoje. Posledično se je treba vedno znova učiti prebliskov programerjev, a tudi ti na koncu delujejo večinoma manj natančno, kot bi želeli. Pri omenjeni aplikaciji je treba, denimo, iztegniti kazalec, pokazati na kost, iztegniti palec, ga nekaj časa držati in tako »primemo« kost. Vendar pa se zgodi, da pri premikanju nehote pokrčimo kazalec ali palec in program to pogosto interpretira kot zaprtje enega od prstov in kost »izpusti«. Če potem v zmedi premaknemo roko, pa se hitro zavrti celotna lobanja. Rezultat je, verjemite, konfuzen. Še največ užitka tako vsaj v tem trenutku dajejo igre, kakršna je, denimo, Dropchord, kjer s prsti vlečeš črto, ki zbija nekakšne naboje. Ob pomoči Leap Motiona je namreč bistveno bolj zabavna kot, denimo, na iPadu. Za kaj resnejšega od igranja iger ali pa, recimo, harfe v zraku pa je krmilnik v tem trenutku še premalo dodelan, a lahko verjamemo oziroma vsaj upamo, da se bo to s časom izboljšalo.

Video

Kratek video prispevek o Leap Motionu si lahko ogledate na naslednjem naslovu: www.monitor.si/leap_motion

Naprave tudi ne smemo izpostavljati neposrednim izvorom svetlobe, izogibati se je treba nakitu, rokavicam in podobnim motečim elementom, ki vključujejo samo telo uporabnika. Ob tem velja pripomniti, da je zelo občutljiv, saj ga moti, denimo, ura na roki, senzorji IR alarmnih naprav, pa tudi osvetljenost pisarne, ki ima velika okna, pa čeprav ni dodatne svetlobe v prostoru, niti prostora ne osvetljuje sonce. Zdi se, kot da ima še najraje temačne prostore brez prevelikih vplivov dnevne ali umetne svetlobe.

Vsaj pri 3D predmetih krmilnik obeta, a v praksi razočara.

Igranje nekonvencionalnih iger je še najbolj zabavno.

Ko je to v zadnjem času vsesplošno priljubljeno, tudi Leap Motion aplikacije trži prek svoje lastne spletne trgovine, ki se v tem primeru imenuje Airtime. Trenutno sicer še ni primerljiva z razkošnostjo kakšnih androidnih ali jabolčnih prodajaln, saj jih je v tem trenutku manj kot sto, a se naslovi za Windows in Mac OS. Ne nazadnje je podjetje že konec lanskega leta razvijalcem aplikaciji razdelilo več kot 12.000 naprav, da bi čim bolj spodbudili razvoj programja za krmilnik. Je pa po podatkih, ki jih navaja samo podjetje, v prvih treh tednih prenesenih že kar milijon aplikacij. To priča predvsem tudi o tem, da jim je veliko krmilnikov uspelo prodati že v času zbiranja sredstev. Priznati pa je treba, da je kup trenutnih aplikacij še precej razvojnih (beta), česar sami razvijalci niti ne skrivajo. Poleg tega je med različnimi aplikacijami težko najti kaj zares uporabnega. Resda je nekaj programov, ki, denimo,  omogočajo upravljanje modelov v programu Maya, pa gonilnik, ki omogoča upravljanje samega operacijskega sistema (Touchless), pa gonilnik, ki ukaze prevaja v MIDI, tu pa se seznam uporabnosti že skoraj konča. Težko si namreč predstavljam, da bo kdo želel brati New York Times ob pomoči vmesnika, kakršen je Leap Motion, saj je celo tipkovnica elegantnejša rešitev za to opravilo.

Tako lahko ugotovimo, da je Leap Motion sicer zanimiv izdelek, ki odpira še eno novo možnost upravljanja naprav, a je v tem trenutku vendarle še močno nedodelan in v bistvu bolj deluje kot nekakšen prototip kakor pa kot zares dovršen izdelek. Videti je skorajda, kot da so bili razvijalci prisiljeni dati napravo v obtok ustrezno časovnemu načrtu, ki so si ga zadali ob zbiranju sredstev prek Kickstarterja. Takih nedodelanih naprav namreč ne bi kar tako pripisali tudi bolj pregovorno hitropoteznim podjetjem. Zato se postavi vprašanje, ali ima sploh smisel nabaviti tak krmilnik, pa čeprav niti ni tako drag. Dokler namreč ne bodo dodelali softvera in povečali natančnosti in enostavnosti upravljanja, je to vprašljivo. Razen če ste igralec nenavadnih iger, umetnik, ki rabi odštekan krmilnik, ali zasvojenec s tehnologijo, ki mora pokazati nekaj novega prijateljem.

Leap Motion

Krmilnik gibanja.

Cena: 75 EUR (+17 EUR za poštnino).

Splet in prodaja: www.leapmotion.com

✓    Svojevrstna rešitev za upravljanje računalnika, dokaj ugodna cena.

✗    Nenatančen, nedodelan, nenaravna drža, nedodelana programska oprema.