S telefonom na pot
Osebna izkaznica ali potni list na telefonu je všečna ideja, navsezadnje smo na ta način že vajeni uporabljati mobilne vstopnice ali vstopne kartone za letalo. Uporaba osebnih dokumentov pa je vseeno nekoliko zahtevnejši prijem. Evropa je zagnala mega projekt, s katerim naj bi do leta 2026 prestopali meje brez plastičnih dokumentov.
Razjasnimo nekaj osnovnih pojmov. E-denarnica ima lahko več inkarnacij, vendar nanjo najprej pomislimo v povezavi s plačevanjem. Poseben zagon so dobile s pojavom kriptovalut, tudi kot namensko sredstvo v obliki ključka USB (hard wallet). Denarnico (Wallet) poznajo tudi telefoni oziroma mobilni operacijski sistemi (Apple oziroma Google Wallet), in sicer kot plačilno sredstvo namesto fizične kartice. V tem primeru gre za kopijo plačilne kartice v virtualni obliki.
Nič od tega ni e-denarnica, kot si jo je zamislila Evropska komisija. Ta nadomešča pravo denarnico – žep, v katerem imamo shranjene različne (osebne in druge) dokumente, v razširjenem smislu pa lahko tudi še vse kaj drugega.
Evropska denarnica je torej shranjevalnik osebnih (e-)izkaznic, s katerimi se lahko verodostojno predstavimo tako v digitalnem kot tudi fizičnem svetu. Pred časom smo pisali o elektronski osebni izkaznici, ki je povezana z e-identiteto; e-denarnica je evolucijski korak naprej, kjer tudi plastike ne bomo več potrebovali.
Atributi in poverilnice
Začnimo pri pojmu elektronska identiteta. Gre za skupek podatkov, ki so vezani na (pravno ali fizično) osebo, na bolj ali manj verodostojen način. Ti podatki so unikatni, da lahko subjekte znotraj posamezne domene med seboj ločimo, tako kot danes. Tudi če sta dve osebi soimenjaka, ju loči naslov ali pa najmanj emšo. Ravno emšo je tista oznaka, ki v slovenskem prostoru pripada eni sami osebi, pri pravnih osebah pa je to matična številka. Identitet imamo lahko seveda več, vse pa so v določni domeni unikatne. Tudi Furs nas vodi pod svojo identiteto – oznako, ki ji pravimo davčna številka.
S to unikatno oznako povezujemo ime, priimek, spol itn., saj bi bilo precej nerodno, če bi se namesto po imenih med seboj klicali s 13-mestnimi števili. Tak posamezni podatek imenujemo atribut (Attribute), ves paket skupaj pa poverilnica (Credential). Poverilnica ima širok pojmovni spekter in vanjo štejemo vse, torej osebne dokumente, zdravstveno zavarovanje, diplomo … Vsaka oblika poverilnice ima svoj nabor podatkov – atributov.
Elektronska denarnica je torej logična entiteta, kamor shranjujemo atribute in informacijo/-e, ki so na unikaten način povezane z imetnikom. Pomembno je razumeti, da e-denarnica ni nujno shranjevalnik atributov in poverilnic, ampak unikatno (logično) sredstvo, ki povezuje osebo na nedvoumen način z atributi, ki skupaj tvorijo poverilnice. Ti se lahko seveda nahajajo na telefonu, računalniku ali v oblaku.
Da bi lahko dokazali komu pripada denarnica in z njo povezani atributi, moramo vzpostaviti osnovno ogrodje zaupanja. E-denarnica ima zato par skrivnosti (par ključev), od katerih je eden javen, drugi pa zaseben in ga hrani le denarnica imetnika. Ker obe skrivnosti nastopata v paru, z eno podatke zaklenemo, z drugo odklenemo. Zadeva zelo spominja na infrastrukturo javnih ključev. Drži, koncept je enak – z zasebno skrivnostjo se predstavljamo v digitalnem svetu, kar lahko drugi preverijo z nam pripadajočo javno … skrivnostjo.
E-denarnica tako omogoči dostop do naših osebnih podatkov, ko nas, recimo, ustavi policijska patrulja na cesti ali pa takrat, ko se želimo prijaviti v spletno storitev. Po opravljenem koraku preverjanja denarnice (oz. njenega imetnika) sledi preverjanje atributov, recimo vozniškega dovoljenja. Ti morajo biti ravno tako verodostojni oziroma atestirani (Attestation), postopek pa izvaja ustrezna verodostojna oseba ali organ. V primeru vozniškega dovoljenja upravna enota, ki izda dovoljenje, zbirko in statuse dovoljenj pa vodi za promet pristojno ministrstvo, kot to določa zakon o voznikih. Atributi vozniškega dovoljenja so seveda obdelani tako, da lahko vedno preverimo njihovo verodostojnost, so torej digitalno podpisani.
Najpogostejša oblika e-denarnice bo seveda mobilna. Implementacija predvideva namensko aplikacijo, ki bo omogočila prej omenjene skrivnosti, tj. nedvoumno povezovanje z imetnikom. Tisti, ki preverja, se bo v prvem koraku pozanimal, ali gre za verodostojno osebo, in v drugem koraku, ali so prebrani atributi verodostojni. V spletnem načinu tak postopek ni posebej nov, saj ga že poznamo kot varno avtentikacijo (z digitalnim potrdilom) ob uporabi spletnih storitev (e-banka, e-uprava ipd.). Večji izziv je neposredna komunikacija med napravami, kot nastopa ravno v primeru vozniškega dovoljenja in policijskega preverjanja. Tehnična realizacija v skupnem evropskem prostoru še ni dorečena, ponujajo pa se možnosti, kot je odčitavanja kod QR med napravami, bližnja komunikacija (NFC) ali povezovanje prek bluetooth/Wi-Fi.
Za razumevanje atributov potrebujemo vnaprej določeno strukturo in semantiko ter protokole za izmenjavo. Ti so v nastajanju, so pa nekateri že določeni prek tehnoloških priporočil. Očitno je ravno vozniško dovoljenje najbolj zaželeno, zato je organizacija ISO pripravila priporočilo svoje mobilne različice (mobile Driving License – mDL), in sicer protokole za izmenjavo podatkov vozniškega dovoljenja, povezavo dovoljenja z imetnikom in s preverjanjem veljavnosti/avtentičnosti dovoljenja.
Uporabnost in varnost
Da bi e-denarnico spravili v vsak žep, mora ta slediti najboljši uporabniški izkušnji, torej mora biti uporabna brez izdatnega tehničnega znanja in spretnosti. Ne le mobilna aplikacija, ampak vse, kar je nanizano okoli nje. V tem prispevku smo zapisali osnovne tehnične parametre in postopke, kako do atributov in poverilnic na varen način, vendar se sleherniku s tako zapleteno tehnično telovadbo ne bo treba ukvarjati. Inkarnacija denarnice bo v domeni razvijalcev in referenčne arhitekture, ki jo v tem trenutku snuje Evropska komisija oziroma temu namenjena delovna skupina.
Varnost bo seveda na prvem mestu. Razkorak s trenutnimi osebnimi dokumenti je vseeno nekoliko večji, saj so fizični varnostni parametri drugačni, v obliki hologramov in drugih v izkaznico spretno vgrajenih vizualnih elementov. Ponarejanje osebnega dokumenta je bilo od nekdaj izziv, z digitalizacijo pa je vedno težje, saj je tudi ob uporabi fizičnega osebnega dokumenta preverjanje že danes tudi elektronsko (denimo ob prehodu meje). In če njegova digitalizirana stran ne obstaja, je dokument neveljaven.
Nova denarnica je povezana s številnimi dinamičnimi elementi. Atributi so lahko začasni, lahko jih prekličemo ali pa jih ne dovolimo posredovati naprej. Še več. Lastnik atributov mora imeti popoln nadzor nad tem, kaj bo razkril in česa ne. Prejemnik atributov pa mora imeti omejene pravice, kaj sme prebrati in česa ne.
Čeprav gre za nadvse priročno orodje, je torej njegova nespametna uporaba lahko nevarna. V primeru identifikacije pred ponudnikom storitev, ko tehnološka rešitev ni ustrezna, lahko (pre)hitro razkrijemo več, kot bi želeli. Denimo, da ponudnik storitve zahteva naše ime in priimek, protokol izmenjave osebnih podatkov pa mimogrede »potegne« še naš naslov, rojstni datum ali kaj drugega. Nerodno.
Aplikacije, nanizane okoli e-denarnic, bodo morale zato slediti določenim pravilom evropske regulative (uredba o e-identifikaciji – eIDAS), ki vključuje selektivno razkrivanje (selective disclosure). Upravljanje in nadzor nad osebnimi podatki bosta morala biti precej intuitivna, hkrati pa bodo morali ponudniki storitev oziroma tisti, ki bodo pridobivali podatke iz e-denarnic (v referenčni arhitekturi so to t. i. relying party), vključevati protokole, ki ne bodo zajemali več podatkov, kot bo potrebno. Ker morajo biti atributi verodostojni, bodo seveda podpisani.
Za izločanje le določenih podatkov, pri katerih lahko še vedno preverjamo njihovo verodostojnost, so na voljo t. i. večsporočilne podpisne sheme (Multi-messages Signature Schemes), oblike podpisov, kjer lahko preverimo le en set podatkov v denarnici. Varnostni ustroj še ni povsem določen in zagotovo predstavlja enega večjih izzivov, ko se bodo osnovnim dokumentom pridružili drugi atributi, potencialno tudi plačilni instrumenti, zavarovanja, sheme lojalnosti itn.
Pot do novih denarnic
Prvi koraki (oziroma podlaga za pot) k evropskim denarnicam so bili že pred časom narejeni z direktivo, potem z uredbo, zdaj pa gre zares z e-denarnicami, ki bodo imele tri temeljne funkcionalnosti: avtentikacijo, identifikacijo in predal za osebne dokumente. Kot bonus Komisija dodaja še četrto funkcionalnost – sredstvo za e-podpisovanje najvišje stopnje varnosti. No, ja, to je resen izziv, saj so sistemi za e-podpis že dobro uveljavljeni in zdi se, kot da gre za podporo na področjih, kjer e-podpis zaradi številnih pomislekov pravne veljavnosti oziroma zadržkov zaupanja nikakor ne more iz svoje adolescenčne faze.
Da bi zajezila morebitno kakofonijo in naredila red pri digitalnih osebnih dokumentih za vse članice, si je Evropska komisija recept spisala nekako takole: najprej je treba pripraviti ustrezno pravno podlago, sledi tehnična specifikacija, nato pa je treba zbrati nekaj deset milijonov evrov za finančno podporo pilotnih projektov implementacije v vseh državah članicah.
Zadnje je Komisija dejansko materializirala prek mešanih konzorcijev, v katerih nastopajo predstavniki članic v obliki ministrstev ali organov, tehnoloških podjetij in končnih uporabnikov iz finančne in avtomobilske industrije ter druge. Vloge so torej razdeljene med deležnike v obliki izdajateljev in potrjevalcev atributov, ponudnikov e-denarnic ter imetnikov in uporabnikov (relying parties) e-denarnic. Zadnji so banke in zavarovalnice, skratka lastniki procesov, ki so odvisni od identifikacije uporabnika ali kupca.
Vsebino takih preizkusov tvorijo poleg osebnih dokumentov še e-recepti (ki jih pri nas že poznamo), socialna zavarovanja, e-vozniško dovoljenje, odpiranje bančnega računa, članske izkaznice, registracija e-SIM itn. Ena takšnih iniciativ sliši na pomenljivo ime POTENTIAL, projekt, ki ga je komisija pognala spomladi letos (www.digital-identity-wallet.eu). V njem sodeluje vseh 27 članic, povabili pa so še Ukrajino. Slovenija svojo vlogo pelje prek ministrstva za digitalno preobrazbo v sodelovanju s slovenskimi partnerji, odgovornimi za implementacijo in pilotiranje rešitve e-denarnice (za izbrane upravne in finančne pilotne procese).
Izziv ni majhen. Le šest članic od 27 ima zrel sistem e-identifikacije, ki je podlaga za referenčno arhitekturo. Nekatere članice so šle tako daleč, da že preizkušajo lastne sisteme. Arhitektura oziroma njeni deli bodo po zaključku pilotskega preizkušanja na voljo kot prosto dostopne knjižnice.
Na področju same stimulacije uporabe evropske denarnice snuje komisija tudi nekaj zvijač. Uporabo naj bi v nekaterih primerih kar zaukazala. Za vse večje igralce, ki se sukajo na digitalnem parketu oziroma v mobilnem svetu, bo možnost prijave uporabnikov z denarnico obvezna. V javnosti je kot definicija »večjega igralca« krožila številka 40 milijonov uporabnikov, kamor sodijo Facebook, Instagram, X in druga družbena omrežja. Verjetno tudi katera izmed bank ali zavarovalnic. Vsekakor bomo šele videli, kakšna pravila igre bodo na koncu obveljala.
Omeniti velja še vzporedne aktivnosti. Evropska centralna banka pripravlja digitalni evro. Ta bo sčasoma nadomestil gotovino, uporabljali pa ga bomo prek e-denarnic. Ali bo šlo za isto sredstvo, je še prezgodaj komentirati.
Izzivi v ambicioznih načrtih
Načrti so vsekakor ambiciozni. Vsak državljan EU naj bi imel dostop do varne e-identitete že leta 2026, ko bo projekt e-denarnic zaključen. Če smo realni, bolj verjetno dve leti kasneje, zagotovo pa nekje ob koncu desetletja. Zakaj?
Tehnološka priporočila za e-denarnico so v resnici precej nova, nekatera so še v otroški fazi. Največji izziv bo obnašanje v realnem okolju in velikem obsegu. Pri tem bo varnost vsekakor na prvem mestu, tudi med uporabniki. Francoski Thales je poročal, da več kot 60 odstotkov bodočih uporabnikov skrbi vprašanje varnosti denarnice. Temu sledi uporabnost in šele 31 odstotkov anketirancev skrbi zasebnost. Očitno smo deljenja osebnih podatkov že vajeni, denimo z Googlom in Applom.
V resnici je ravno uporabnost tista, ki bo pognala (ali pokopala) e-denarnice, zato so v velike evropske pilotne projekte uvedbe vključeni najpogosteje uporabljeni primeri, kot je izkazovanje vozniškega statusa, odpiranje bančnega računa ali pa prevzem zdravila na recept. V Sloveniji z novo osebno izkaznico to možnost že imamo, kar je super dodana vrednost – ena kartica (zdravstvenega zavarovanja) manj v žepu.
Težava e-denarnice, ki deluje v mobilnem okolju, je v tem, da smo v EU nekdanjo premoč na mobilnem delu računalništva povsem izgubili. Mobilne platforme dominirajo drugje, proizvajalci strojne opreme prihajajo večinoma z vzhoda. Posebej je to težava pri konceptu, kjer je skrivnost (zasebni ključ) denarnice shranjena na telefonu. Varnost morajo torej zagotoviti proizvajalci naprav, če bodo le imeli interes. Proizvajalec čipov Qualcomm je že predstavil svoj pristop, ni pa nujno, da se bodo z njim strinjali proizvajalci telefonov. Alternativa je hramba ključa na kartici, kot je danes e-osebna, ali v oblaku v varnem strojnem okolju. Verjetno se bo v ospredje prerinila kombinacija zadnjega, saj rešuje tudi problem neuporabnikov pametnih naprav.
Kako bo z evalvacijo denarnic, ali te delujejo pravilno ali ne? Na to bo odgovor nekakšna homologacija, kot jo poznamo pri avtomobilih. Na to standardizacijski inštitut ETSI (European Telecommunications Standards Institute), ki sicer stoji za večino priporočil za e-denarnico, in Komisija še nimata odgovora. Dejstvo je, da morajo biti kritični elementi in koraki pri uporabi preverljivi. Torej če proces vključevanja (on-boarding) odpove ali pa ključi niso izdani pod strogimi varnostnimi pogoji, e-denarnica ne deluje. No, vsaj zaupanja vanjo ni več. Gre torej za fragilno nastavitev z visoko stopnjo uporabne vrednosti le takrat, ko popolnoma vsi sestavni deli delujejo harmonično in tesno povezano.
Državna ali zasebna denarnica?
Je prostor tudi za zasebne denarnice? Tako orodje se sicer ponuja tudi za kaj več kot shranjevalnik (osebnih) dokumentov. Verjetno so prvi v vrsti plačilni instrumenti. Veliki igralci to do neke mere že ponujajo (Apple Pay, Google Pay, tudi slovenski Flik), vendar gre le za malce več kot samo plačilni instrument. Tukaj so namreč še obročna plačila (denimo potrošniški krediti, za katera se moramo vedno znova identificirati), medsebojni (peer to peer) prenosi, konverzija med sredstvi in valutami, sheme lojalnosti, članske izkaznice itn. Prostor za ponudnike zasebnih denarnic je zato velik, od države pa bo odvisno, kako bo to področje urejala oziroma koga bo na to igrišče spustila.
Vseprisotna umetna inteligenca
Umetno inteligenco (UI) bi v kontekstu (e-)identitet najprej povezali z možnostjo zlorab. Te se že dogajajo na področju identifikacijskih postopkov, kot je videopogovor, in ob pomoči generativne umetne inteligence, ki lahko v realnem času ustvarja vsebino, tudi video in avdio. Nedavno so v javnost prišli primeri predajanja navodil prek spletnih videoklepetalnic, na drugi strani ni stala prava oseba, ampak preoblečen prevarant, ki se je (vizualno in zvočno) pretvarjal za odgovorno osebo s pooblastili. Neprijetno. Govorimo o ponaredkih (deepfakes), kloniranju zvoka (Voicecloning), sintetičnih medijih (synthetic media) … Izvedbe takih prevar so zelo prepričljive.
Izziv pri identitetah v dobi UI je torej zagotavljanje pristnosti, da gre na drugi strani dejansko za osebo in ne umetno ustvarjene interpretacije prave osebe. V primeru denarnice je najobčutljivejši ravno postopek vključevanja. Pomagajo lahko decentralizirane rešitve s programsko podporo, pametnimi kamerami, ki vsebujejo preverljive identifikacijske oznake ipd. Predlog vsebinskih poverilnic (content credentials) temelji na izdelavi atributov, povezanih z vsebino (contentcredentials.org) – nekako tako, kot bi se podpisali pod slikovni zapis ali video in sledili, kaj se dogaja s slikovno vsebino pri vključevanju (videoidentifikacija). Nekakšen koncept žetonov NFT, kot ga poznamo iz blokovnih verig.
Vedno seveda ostaja vprašanje, kje naj začnemo, kje je tisto sidro zaupanja, kjer se vse začne. Danes sta to v primeru klasičnih osebnih dokumentov javna uprava in centralni register prebivalstva. V digitalnem okolju je že v osnovi vsaka kopija enaka/enakovredna originalu. E-identiteto lahko neskončnokrat kopiramo, osebnega dokumenta pa niti enkrat.
Kakorkoli, kaj bo UI prinesla na področje e-identitet, še ni jasno. Poneverbe bodo zagotovo eden izmed izzivov, na voljo bodo številne možnosti zgodnjega odkrivanja prevar, in to ravno z znanjem in logičnim sklepanjem, ki nam ju ponuja oziroma nam ju bo nudila umetna inteligenca.
Praksa
Nekaj prakse uporabe e-identitet je že na voljo, tudi v EU. Naši severni sosedje uporabljajo e-identitete že od leta 2005 in v povezavi z njimi so do danes našteli že kar štiri milijone različnih spletnih ali mobilnih računov. Gre za različne projekte, tudi take z bančno kartico ipd. Številni so žal zavili v slepo ulico in končali na smetišču (avstrijske) zgodovine. No, prava e-identiteta je dobila podlago šele v letu 2020 in od takrat jo pridno razvijajo. Pohiteli so tudi z vozniškimi dovoljenji in jih do danes elektrificirali kar 370.000.
Drug primer so skandinavske države (Švedska), kjer so banke ravno tako videle prednost v elektronskih sredstvih in okoli bankID zgradile celoten ekosistem. Ta je prerasel bančno okolje in je v uporabi za številne druge (poslovne) namene.
Hrvaška je naredila še drznejši korak naprej. Ob koncu letošnjega poletja ji je uspel veliki met s projektom uvedbe digitalne potovalne poverilnice (Digital Travell Credential – DTC), kot se imenujejo novi elektronski potni listi. Izvršni urednik tehnološke revije Bug se je septembra 2023 odpravil na pot in kot prvi hrvaški državljan uspešno prečkal britansko mejo s – pametnim telefonom. Do digitalne putovnice je mogoče priti z namensko mobilno aplikacijo in s hrvaško e-osebno izkaznico, ki je precej podobna naši in omogoča komunikacijo prek protokola NFC.
Urednik hrvaške tehnološke revije Bug se je septembra 2023 odpravil na pot in kot prvi hrvaški državljan uspešno prečkal britansko mejo s – pametnim telefonom.
O digitalni potnih listih sicer poročajo še druge evropske članice (denimo Finska), pri čemer se moramo zavedati, da gre za izolirane poskuse in ne poenoteno informacijsko rešitev. Projekt POTENTIAL namerava tukaj narediti red in predložiti enoten, z vsem združljiv sistem e-denarnic.
Kako deluje elektronska denarnica
Napovedana e-denarnica deluje v obliki mobilne aplikacije. Ta bo imetniku omogočala upravljanje lastne e-identitete, enostavno izkazovanje identitete oziroma pravic, povezanih z identiteto (dovoljenje za upravljanje vozila, prehod meje ipd.), prijavo na spletne storitve, izkazovanje na kraju samem ter celo za podpisovanje dokumentov. E-identiteta predstavlja niz podatkov, ki so neposredno povezani s posameznikom. Denarnica pri tem združuje atribute v poverilnice, primer je mobilno vozniško dovoljenje. Z e-denarnico lahko imetnik odpre bančni račun v banki ali na daljavo, najeme avto prek spleta ali v poslovalnici, se identificira na letališču ali ob vstopu v lokal dokaže, da je primerne starosti.
Elektronska denarnica je logična enota, ki hrani unikatni identifikator za verodostojno povezavo z imetnikom in atribute, povezane v poverilnice. Vključevanje (on-boarding) bo mogoče tudi prek obstoječih sredstev, kot je e-osebna, ter pri preverjanju e-dokumenta (e-vozniške). Protokol predvideva izmenjavo atributov, preverjanje njihove pristnosti in (dodatno) vpogled v status dokumenta, denimo v evidenco vozniških dovoljenj, ki jo vzdržuje pristojno ministrstvo.
Prvi korak je prenos aplikacije na pametni telefon, sledi registracija pri zaupanja vrednem izdajatelju osebnih podatkov. V procesu registracije se posameznik identificira z močnim sredstvom identifikacije, kar v praksi pomeni, da se mora predstaviti fizično (face to face) ali uporabiti elektronsko osebno izkaznico, s katero potrdi svojo identiteto prek spleta. Aplikacija nato izdela par ključev: zasebnega in javnega. Zasebni ključ varno hrani denarnica (alternativno je lahko shranjen tudi v oblaku ali na drugem mediju, kot je e-osebna), javni ključ pa je v procesu registracije prenešen na zaledni sistem zaupanja vrednega potrjevalca podatkov. Ta izda tudi osnovne podatke o identiteti (imetnikovo ime, priimek, datum rojstva in enolični identifikator) in te posreduje denarnici. Preneseni atributi oziroma poverilnice so izdani na instanco mobilne e-denarnice in niso prenosljivi med denarnicami.
Po uspešno opravljeni registraciji e-identitetne denarnice in ko imetnik k svoji identiteti doda potrjene (atestirane) osebne atribute, lahko mobilno aplikacijo uporablja za zaupanja vredno prijavo v storitve in izkazovanje identitete ob pomoči osebnih atributov. Lahko se identificira še pri ponudnikih drugih poverilnic in tako pridobi dodatne poverilnice v denarnico, kot so elektronski potni list, mobilno vozniško dovoljenje, kartica zavarovanja, kartica zvestobe ipd.
Ob prijavi v storitev ta od posameznika zahteva deljenje različnih podatkov. Če želi kupiti artikle, za katere je treba izkazati polnoletnost (alkohol), lahko blagajna od njega zahteva podatek o starosti, ne more pa pridobiti polnega imena ali naslova. Imetnik lahko zato ob prijavi vedno preveri, komu razkriva podatke, in lahko tudi izbere, katere podatke želi deliti, oziroma lahko tudi zavrne dostop do njih.
Pri e-denarnici nastopa več deležnikov: poleg imetnika e-denarnice še izdajatelji atributov (Attributes), potrjevalci (Attestators) in uporabniki (Relying Party). Imetnik mora imeti popoln nadzor nad tem, katere atribute je pripravljen razkriti in komu, uporabniki pa morajo vpeljati protokole, ki preprečujejo neavtorizirano pridobivanje atributov oziroma pridobivanje več informacij, kot jih potrebujejo za svoj proces (denimo odpiranja bančnega računa).
Obstajata dva načina, kako lahko posameznik svojo identiteto v e-denarnici uporabi za dostop do storitev: oddaljeno ali v bližini. V oddaljenem primeru jo uporabi za prijavo v svoje račune na (velikih) spletnih platformah ali pa za pridobitev posojila v banki. V bližini pa pomeni, da lahko posameznik svojo elektronsko denarnico za identiteto uporabi v osebnih interakcijah, in sicer s skeniranjem kode QR ali z uporabo tehnologije NFC. V bližini jo lahko, denimo, uporabi za prikaz vozniškega dovoljenja, vkrcanje na letalo ali nakup izdelkov z omejitvijo na samodejni blagajni.