Samogradni mikroračunalniki

Koncept samogradnje je v mikroračunalništvu prisoten od samega začetka. S težnjo k ceneni izdelavi in zasebni uporabi je močno vplival na nastanek klasičnih hišnih računalnikov in oblikovanje značilne mikroračunalniške subkulture. S samogradnjo in z ljubiteljskim mikroračunalništvom so se pri nas resno začeli ukvarjati na začetku 80. let.

Z dvigom življenjskega standarda v razvitih državah se je tudi ljubiteljska elektronika precej razmahnila. Poleg dejavnosti, kot sta radioamaterstvo in modelarstvo, se je sredi 70. uveljavilo tudi mikroračunalništvo. Ljubitelji elektronike so se mikroračunalništva lotili z značilnim navdušenjem in s ponosom, ki sta hitro postala nalezljiva in sta se še posebej razširila med mladimi. Naprave so najpogosteje sestavljali iz samogradnih kompletov, nekateri pa so se samogradnje lotili tudi samostojno. Mikroračunalniki so bili do začetka 80. zelo pogosto na voljo v obeh oblikah, kot sestavljene naprave in samogradni kompleti, ki so običajno vsebovali prazno tiskano vezje, mikrovezja in nekaj drugih sestavnih delov. Profesionalni in ljubiteljski uporabniki z osnovnimi veščinami za izdelavo elektronskih naprav so sami ročno namestili in povezali vse elektronske elemente. Naprave pa so nato pogosto namestili kar v ohišja domače izdelave.