Sanje končno dosanjane
Ljubitelji digitalnih satelitskih sprejemnikov nemškega izdelovalca Dream Multimedia so dolgi dve leti nestrpno čakali na sprejemnik z visoko ločljivostjo. Malo pred koncem leta smo dočakali pravo hišno večpredstavno centralo, model DM 8000 HD PVR DVD. Kot smo se po temeljitem preizkusu lahko prepričali, so bila pričakovanja uporabnikov več kot izpolnjena in njihove sanje končno dosanjane.
Dreambox DM 8000 HD PVR DVD
Kaj: Digitalni sprejemnik.
Tehnične značilnosti: V osnovi 2 x digitalni satelitski sprejemnik DVB-S2, procesor 400 Mhz MIPS (Broadcom), operacijski sistem Linux, 128 MB Flash, 256 MB RAM, ethernet, Wi-fi, vsi mogoči digitalni in analogni avdio/video priključki ...
Kdo: Dream Multimedia, www.dream-multimedia-tv.de.
Kje: Iskra Technics, www. iskratechnics.si.
Cena: 999 EUR. Modul DVB-C in DVB-T 67 EUR, možen še dodaten disk, zapisovalnik DVD, brezžična tipkovnica.
Za: Univerzalni digitalni sprejemnik in večpredstavna centrala, enostavna razširljivost funkcionalnosti s programskimi moduli.
Proti: Poraba energije, velikanska škatla.
Da gre pri sprejemniku DM 8000 za nekaj posebnega, je razvidno že iz embalaže. V običajni škatli je skrita še elegantna črna škatla s srebrnim napisom DREAMBOX, v kateri bi lahko bil zapakiran kakršenkoli luksuzni izdelek. Tudi sam sprejemnik je elegantne črne barve, na njem pa izstopa velik prikazovalnik v novi tehnologiji OLED. V testnem sprejemniku DM 8000 sta bila ob vgrajenih dveh satelitskih sprejemnih modulih vstavljena tudi modul za sprejem digitalne kabelske televizije (DVB-C) in modul za sprejem digitalne prizemeljske televizije (DVB-T). Sprejemnik smo priključili na sistem satelitskih anten, na kabelsko omrežje in na zunanjo anteno na strehi. Na drugi strani smo sprejemnik hkrati priključili na projektor visoke ločljivosti prek digitalnega kabla HDMI, na televizor LCD visoke ločljivosti prek komponentnega kabla YPbPr in na televizor CRT običajne ločljivosti prek kabla Scart (priključek S-Video). Prek optičnega priključka smo priključili ojačevalec in zvočniški sistem za domači kino. Sprejemnik smo povezali tudi v krajevno omrežje prek omrežnega priključka. V oba bralnika naročniških kartic smo vtaknili dve kartici, v dve reži PCMCIA smo vstavili še dva bralnika in vanju še dve naročniški kartici. Kakšno uro je trajalo vse skupaj ...
Dreambox DM 800 HD PVR
Manjši brat, model 800, je precej manjši, poganja ga enak operacijski sistem, le procesor je nekoliko šibkejši (300 MHz namesto 400 MHz). Predvsem pa - medtem ko lahko v DM 8000 vstavimo vse digitalne sprejemne module (DVB-S, DVB-C in DVB-T) hkrati, se moramo pri DM 800 vnaprej odločiti, ali bomo sprejemnik uporabljali za satelitsko, kabelsko ali prizemeljsko televizijo, in naročiti tak model. Sprejemnik ima tudi en sam bralnik naročniških kartic; če se odločimo za enega samega operaterja, bo to zadostovalo.
Pri praktični rabi (preizkušali smo model za digitalni satelitski sprejem visoke ločljivosti) se je DM 800 izkazal enako dobro kakor večji model DM 8000.
In še ključen podatek - vse skupaj je precej ceneje od "pravega" modela 8000 - stane 500 evrov.
Zajem kanalov
Odjemalec Torrent? Vgrajen.
Po vključitvi sprejemnika je trajalo dobri dve minuti, da se je sprejemnik "postavil na noge". To priča, da gre za obsežno programsko opremo. Sprejemnika zato raje ne izključujemo, temveč ga spravimo v "stanje pripravljenosti". Po konfiguraciji oddajnih parametrov je trajalo še dodatno uro, da je sprejemnik pregledal vse možne frekvence in shranil približno pet tisoč satelitskih programov (iz ducata različnih satelitov), sto šestdeset kabelskih programov (ponudnik UPC) in skromnega pol ducata prizemeljskih televizijskih programov (prvi digitalni multipleks na Krimu in oba testna oddajnika v visoki ločljivosti na Ljubljanskem gradu). Na srečo moramo to opraviti samo enkrat, saj se ažuriranje seznama kanalov z morebitnimi novimi kanali izvaja samodejno. Sprejemnik je vso to množico programov razporedil v različne pakete ("bouqets"), ki smo jih lahko pregledovali po satelitih, po abecedi, po ponudnikih, po želji pa smo lahko ustvarili še lastne pakete s seznami priljubljenih programov različnih žanrov.
Sprejemnik
Prikaz elektronskega vodiča in seznam programov HD.
Osnovno funkcijo, predvajanje televizijskih in radijskih programov, je sprejemnik brezhibno opravljal. Preklop med programi je hiter; med programi običajne ločljivosti (MPEG-2) v manj kot sekundi in med programi visoke ločljivosti (MPEG-4) v sekundi in pol. Vse naročniške kartice je sprejemnik takoj prepoznal, tako tiste v lastnem čitalniku kartic kot tudi tiste v modulih PCMCIA. Najbolj so nas zanimali programi v visoki ločljivosti; brez težav smo lahko gledali tako oba testna programa z oddajnika na Ljubljanskem gradu (RTVSLO in POPTV), program HD Discovery na kabelskem omrežju in nekaj ducatov kanalov na satelitih. Zanimive so bile primerjave nekaterih programov, ki se na satelitih hkrati oddajajo v običajni in visoki ločljivosti. Večina kanalov v visoki ločljivosti je imela odlično sliko. Edina težava je bila pri preklapljanju zaščitenih programov, ko je bila takoj po preklopu slika za trenutek "kockasta".
Omeniti moramo še vgrajeni teletekst TuxText (www.tuxtxt.net), saj prekaša večino teletekstnih dekoderjev v televizorjih ali digitalnih sprejemnikih. Če bi teletekst v vseh napravah tako dobro deloval kot v Dreamboxu, bi ga ljudje veliko raje uporabljali.
Snemalnik
Snemalnik deluje odlično. Procesor je dovolj zmogljiv in današnji diski so dovolj hitri, da lahko snemamo več kanalov hkrati. Ker lahko ujamemo vse kanale v okviru enega transponderja in ker imamo štiri sprejemne module, lahko snemamo tudi ducat programov hkrati (če le ne izgubimo pregleda nad njimi). Najbolj praktično je snemanje po elektronskem programskem vodiču, ko iz vodiča samo izberemo želeno oddajo, ki se bo v celoti posnela od začetka do konca (podobno, kot smo nekoč programirali videorekorderje s kodo VPS v teletekstu). Snemalnik razen samega videa na disk posname tudi vse dodatne kanale, torej različne zvočne zapise (npr. različni jeziki), morebitne podnapise (v različnih jezikih) in teletekst. Za spremljanje programov v živo pa je priročna funkcija "pause", ki zaustavi prikazovanje filma (če moramo za trenutek "nekam" skočiti) in potem nadaljuje prikazovanje filma z diska, tako da ničesar ne zamudimo. Seveda lahko ob snemanju enega ali več programov na disk še en program spremljamo v živo na zaslonu televizorja, drugega pa, recimo, posredujemo po krajevnem omrežju na zaslon osebnega računalnika. Posnete filme lahko kasneje z vgrajenim snemalnikom DVD trajno arhiviramo na plošče DVD.
Razširitveni moduli
Že v začetku je na voljo kar nekaj dodatkov oz. pluginov.
Bistvo Dreamboxa (in podobnih sprejemnikov) je njegova odprtokodna zasnova. To pomeni, da lahko njegovo funkcionalnost poljubno razširjamo z dodatnimi programskimi moduli (plugini), ki jih Dreambox enostavno pobira iz interneta. Na začetku je teh modulov še razmeroma malo, pričakujemo pa lahko, da se bodo številni uporabniki lotili razvoja najrazličnejših dodatkov (tako kot že za prejšnje modele). Iz hiše Dream Multimedia prihajajo tako imenovani "uradni" dodatki, med njimi bosta verjetno najbolj uporabljana VLCplayer in MediaCenter, ki sprejemnik nadgradita v centralno enoto medijskega doma (multimedia home platform - MPH).
Programski razširitveni moduli (plugini)
dvdplayer program za predvajanje plošč DVD
libdvd program za razbitje zaščite plošč DVD
dvdburn program za zapisovanje posnetkov na plošče DVD
1080p program za izhodni signal 1080p (samo na DVI)
VLCplayer predvajanje avdio in video vsebin
youtube predvajanje video vsebin iz strežnika youtube
mediacenter predvajanje zvočnih, slikovnih in video posnetkov z diska
wetterinfo vremenski podatki z vsega sveta
Priključki
Na zadnji strani Dreamboxa so številni priključki, v digitalni dobi televizije visoke ločljivosti je kakšen zagotovo tudi odveč (npr. večina priključkov za analogni video). Če ima sprejemnik vse možne tunerje (2 x DVB-S2, DVB-C in DVB-T), potem nanj priključimo štiri antenske kable. V štiri reže PCMCIA (dve sta na sprednji strani pod poklopcem) lahko vstavimo štiri različne bralnike naročniških kartic ali druge naprave. Tri vtičnice USB (ena na prednji strani) uporabimo za prenos podatkov ali priključitev zunanjega diska. Na sprednji strani sta še dva čitalnika pomnilniških kartic (CF in SD). "Manjka" edino novejši digitalni priključek HDMI, namesto tega ima Dreambox klasični priključek DVI-D, sprejemniku pa je priložen prilagojevalni kabel za HDMI, vendar se po njem ne prenaša (nepotrebna?) zaščita HDCP.
LINUX
Operacijski sistem na vseh sprejemnikih Dreambox je zasnovan na Linuxu in na voljo v dveh različicah; Enigma 1 je starejša verzija, ki podpira samo televizijo standardne ločljivosti in en sam sprejemni modul (tuner), Enigma 2 pa je novejša verzija, ki podpira tudi televizijo visoke ločljivosti in več sprejemnih modulov. Poglavitna razlika med obema različicama Linuxa je v tem, da je Enigma 1 napisana v strojnem jeziku in je zato precej bolj učinkovita in ne zahteva močnega procesorja, saj se neposredno izvaja v procesorju sprejemnika. V nasprotju s tem je Enigma 2 večinoma napisana v programskem jeziku python in se zato izvaja ob pomoči interpreterja. Tako izvajanje sicer zahteva precej močnejši procesor, je pa zato veliko laže nadgrajevati ves sistem z dodatnimi funkcionalnostmi.
Povezava v svet
Dreambox povežemo v krajevno omrežje in naprej v internet na dva načina; prek omrežnega priljučka ethernet 10/100 Mpbs ali prek brezžičnega priključka Wi-fi 54 Mb/s (obeh hkrati ne moremo uporabljati). Nastavitve so enostavne, sploh če imamo v omrežju strežnik DHCP za dodeljevanje naslovov.
Dreambox z računalnikom povežemo na več načinov. Ker gre za sistem Linux, lahko enostavno priključimo ("mount") zunanje diske, tako na računalnikih z operacijskim sistemom Windows (datotečni sistem CIFS) kot tudi na računalnikih z operacijskim sistemom Linux (datotečni sistem SMBFS) oziroma na poljubnih računalnikih, ki podpirajo datotečni sistem NFS. Disk računalnika lahko neposredno uporabljamo za snemanje ali predvajanje posnetkov ali za prenos podatkov med računalnikom in Dreamboxom. Povezava je možna tudi v drugi smeri, Dreamboxov disk (in seveda vse druge naprave v datotečnem sistemu Dreamboxa - npr. predvajalnik DVD, pomnilniške kartice, ključke USB) lahko z datotečnim strežnikom Samba pregledujemo na osebnem računalniku (pri tem moramo paziti, da po nerodnosti ne šarimo po sistemskih datotekah!).
Souporaba kartic
Večina satelitskih (pa tudi kabelskih) ponudnikov televizijskih programov svoje vsebine prodaja samo naročnikom, ki se lahko identificirajo z veljavno naročniško kartico. Pri skoraj 200 programih v visoki ločljivosti na evropskih satelitih jih je le dobrih ducat brezplačnih ("free-to-air"), pri tem pa gre večinoma za promocijske ali reklamne kanale (ali pa kanale v nerazumljivih jezikih). Na drugi strani imamo številne gledalce, ki naročnine ne bi plačevali, saj menijo, da bi moral biti "eter" zastonj, mnogi pa "zbirajo" televizijske kanale kot "znamke", oziroma razbijajo zaščite samo za "izobraževalne namene", saj programov potem največkrat niti ne gledajo.
Satelitski ponudniki so zato v preteklosti razvili več različnih zaščitnih kodirnih sistemov, ki so jih pirati prej ali slej razbili, ponudnikom pa so se zaradi piratov manjšali prihodki. Danes so kodirni sistemi že tako varni, da gledalcu preostane samo nakup originalne naročniške kartice, ki bo delovala samo tako dolgo, dokler bo plačeval naročnino. Naročnina v tujini je v primerjavi s televizijsko naročnino odjemalcev električne energije v Sloveniji lahko tudi desetkrat višja - res pa je, da gledalci za ta denar dobijo dobre vsebine (filmi, šport, erotika) in manj ali nič reklam.
V dobi interneta pa se je pokazala možnost za ogled zaščitenih programov tudi brez originalne naročniške kartice. Nekaj prijateljev, ki bi radi gledali programe določenega ponudnika, skupaj kupi eno samo naročniško kartico (in zanjo plačujejo naročnino) in si jo potem delijo ("card sharing") prek hitrih internetnih povezav. Seveda morajo imeti vsi primeren satelitskih sprejemnik, ki ga je mogoče povezati v internet in prepričati, naj zaščitnih kod ne pobira s kartice, ki je v sprejemniku, temveč naj jih dobi prek interneta na točno določenem naslovu, kjer je priključen sprejemnik, v katerega je vstavljena ustrezna kartica.
en.wikipedia.org/wiki/Card_sharing
Za koga?
Vgrajen je celo bralnik RSS.
Sprejemniki Dreambox so namenjeni "sanjačem" in tehničnim zanesenjakom, ki se spoznajo na računalništvo in video tehniko in prisegajo na kakovosten video v visoki ločljivosti. Kdor želi kot "couch-potato" predvsem gledati programe v visoki ločljivosti, si bo raje nabavil enostavnejši in bistveno cenejši sprejemnik ali sprejemnik, ki mu bo ga v paketu ponudil njegov ponudnik televizijskih programov.
Dreambox DM 8000 sploh ni poceni, k osnovni ceni 999 evrov moramo prišteti še stroške za DVB-C oziroma DVB-T sprejemni modul (če ju bomo potrebovali), potem za disk spodobne velikosti (vsaj 500 GB, če ne 1 TB, če bomo snemali tudi televizijo visoke ločljivosti), zapisovalnik DVD (ali nekoč kasneje celo zapisovalnik blu-ray) in brezžično tipkovnico - vse skupaj lahko hitro nanese 1500 evrov in več.
Tistim, ki vedo kaj kupujejo (ne nazadnje so na ta sprejemnik čakali dve leti!), pa bo Dreambox "v eni škatli" omogočil dostop do celotnega digitalnega medijskega prostora prek satelitskega, kabelskega oziroma prizemeljskega sprejema (prej ali slej lahko pričakujemo tudi ustrezno razširitev za sprejem internetne televizije). Funkcionalnost UPnP oziroma DLNA k vsemu temu dodaja še dostop do večpredstavnih vsebin tako v internetu kot tudi v večpredstavnih hišnih napravah (kamerah, telefonih, igralnih konzolah ipd.). Skupnost zagnanih Dreamboxovih programerjev pa nas bo zagotovo vedno znova presenečala z inovativnimi načini rabe.
Zahvaljujemo se podjetju Lestra iz Trzina (Center Projekcije), ki nam je posodilo Infocusov DLP projektor ločljivosti 1920 x 1080 pik in podjetju Duna Špenko iz Vodic, ki nam je posodilo različne bralnike kartic (Conax, Viaccess, Irdeto) in ustrezne naročniške kartice.