Se računalniki z leti res upočasnijo?
Že nekaj let velja, da je danes že prav vsak računalnik dovolj hiter za prav vse. Če le ne igramo najnovejših iger in se ne gremo video montaže, še posebej HD. Zakaj potem še vedno kupujemo nove računalnike?
Podjetja, v katerih je danes pravzaprav že skoraj vsako delovno mesto (razen proizvodnje) opremljeno z računalnikom, še vedno redno, vsakih nekaj let, kupujejo nove računalnike, oz. stare zamenjujejo z novimi. In to kljub temu da uporabniki z njimi še vedno počnejo popolnoma isto, kot so počeli pred nekaj leti - tipkajo besedilne dokumente, brskajo po preglednicah, morda poganjajo program, ki temelji na zbirki podatkov (in se v resnici večinoma izvaja na strežniku). Prav, v zadnjem času tudi vedno več deskajo in si ogledujejo filmčke Youtube. Še več, večina podjetij še vedno ostaja pri starejših pisarniških paketih (Office 2003), oz. celo prehajajo na brezplačne različice (OpenOffice), ki so, kar zadeva strojno opremo, še manj zahtevni.
Zakaj potem pravzaprav sploh kupujemo nove računalnike? Prvi razlog je avtomatizem; ko računalnikom računovodsko poteče življenjska doba, jih enostavno zamenjamo. Drugi razlog je veliko bolj človeški - zato, ker uporabniki v podjetju začnejo stokati in opozarjati, kako počasen je postal naenkrat njihov računalnik. Pri odgovor (nas) sistemcev je, seveda, "aha, spet si na računalnik nalagal množico programčkov, ni čudno, da se ti je upočasnil". Izgovor deluje, če le računalniške infrastrukture nismo tako zelo zacementirali, da je tako nameščanje uporabnikom prepovedano. Pa vendar, podroben pogled ponavadi dejansko pokaže, da z računalnikom ni prav nič narobe. Nasprotno, prav enako je hiter, kot je bil še pred mesecem, letom, dvema letoma. Tako strojno kot programsko. Word se še vedno odpira tisto sekundo ali dve, enako Excel, za brskanje sicer imamo Firefox in ne več Internet Explorerja, vendar je to hitrostno kvečjemu prednost in ne slabost. V čem je torej težava?
Izkaže se, da je težava v psihologiji. Naj pojasnim. Pogovor z uporabnikom ponavadi razkrije, da ga je sin/hčerka pravkar prepričal v nakup novega računalnika, s katerim bo lahko učinkoviteje pobijal 3D pošasti in za katerega bo občasno prisedel tudi sam. In ta računalnik je nedvomno hitrejši od tega, ki ga je navajen v službi. In psihologija je tista, ki mu zaradi tega službeni računalnik kar naenkrat prikaže kot grooozno počasen. Pravzaprav enako velja tudi takrat, ko je razlika v hitrosti v praksi le minimalna. Ko, denimo, iz službenega računalnika "s skoraj najnovejšim" procesorjem Core 2 Duo preskočimo na novi domači Core 2 Quad. Vsakemu "resnemu" računalnikarju je verjetno jasno, da skorajda ni razlike v hitrosti pisarniških programov, ki jih izvajamo na teh dveh procesorjih. Pa vendar, podzavest teh nekaj dodatnih milisekund, ki jih potrebuje Word za zagon, neusmiljeno označi kot počasnost.
Domači uporabniki so torej tisti, ki pospešujejo prodajo poslovnih računalnikov. Še več, raziskave kažejo, da so, vsaj v ZDA, domači uporabniki tudi tisti, ki v poslovni svet uvajajo Applove računalnike. Zato, ker so doma navajeni iPodov in ker se ti lepo podajo prav k Applovim namiznikom ali prenosnikom. Narobe svet ...
***
Jesen je tu, poslovni svet se prebuja, tudi oglaševalski. In pod okriljem Slovenske oglaševalske zbornice se začenja novo obdobje meritev obiskanosti slovenskih spletnih strani, projekt MOSS. Saj veste, vsi spletni mediji se hvalijo, da so zelo obiskani, oglaševalcem pa je vendarle treba dostaviti realne, nepotvorjene podatke. Do tu vse lepo in prav. Vendar pa se izkaže, da je projekt MOSS vedno bolj le način, kako nekdo z raziskavo služi (pristopniki k MOSSu morajo to seveda plačati), predvsem pa, kako bolj zviti mediji svoj izmerjeni doseg nerealno povečajo.
Težava je namreč v tem, da mediji, ki so pristopili k raziskavi, natanko vedo, kdaj bo potekalo merjenje, in se za ta čas primerno pripravijo. Pripravijo v smislu, da začasno objavljajo bolj šokantne in gole zgodbe, z veliko pikantnimi fotografijami. Nič novega, vendar to še ni vse! Nekatere spletne dveri so namreč že tako ali tako specializirane za take vsebine in imajo svojo lojalno (mlado) publiko, ki lahko odločilno vpliva na taka merjenja medijev, tudi če ti niso med tistimi, ki jih obiskujejo sicer. Kako? Te dveri svoji publiki proti plačilu (naročniku pač izstavijo račun za tako "storitev") servirajo gradivo (fotografije, filmčke), ti pa jih pripeljejo do merjenih strani in tam jih zazna MOSS. Se samo meni zdi, da to nekako ni prav?
Rešitev - Google Analytics, o katerem pišemo v tokratni številki. "Analitiks" dandanes tako ali tako uporabljamo že vsi, še več, merjenci MOSS se gotovo primerjajo z njim in ugotavljajo, koliko meritvi sovpadata. Prednost - merjenje vse leto, z realnimi podatki, ki jih je veliko teže ponarediti z zgoraj omenjenimi "špicami". Še ena prednost? Z merjenjem, ki bi ga tako ali tako opravljal vsak sam, nihče ne bi služil. Kako to narediti? Zelo dobro je videti www.mop.si, ki počne natanko to. Prostovoljno primerjanje dosegov najrazličnejših spletnih medijev, iz katerih lahko vsak (npr. oglaševalec) "potegne" tiste medije, ki ga zanimajo.
Vsakemu "resnemu" računalnikarju je verjetno jasno, da v hitrosti pisarniških programov, ki jih izvajamo na Core 2 Duo ali Core 2 Quad, skorajda ni razlike. Pa vendar, podzavest teh nekaj dodatnih milisekund, ki jih potrebuje Word za zagon, neusmiljeno označi kot počasnost.