Še zadnje ...

Človek, ki je trdil, da je smrt ljudem skupen cilj, je dospel tja. Steven Paul Jobs se zlahka postavi ob bok velikanom v človeški zgodovini. Bil je naš Picasso, Edison in Ford. Aroganten, samosvoj in genialen. Revolucionar, ki je na novo definiral šest različnih področij. Računalništvo, animirani film, glasba, telefoni, tablice in založništvo ne bodo nikoli več taki kot nekoč. Ob njegovi smrti se bomo ozrli po njegovi zapuščini.

Če preskočimo otroška leta, je Steve Jobs 1. aprila 1976 v družinski delavnici/garaži, kjer ga je krušni oče navdušil za elektroniko, ustanovil Apple. Poleg njega sta bila v podjetju še njegov dolgoletni prijatelj Steve "Woz" Wozniak in Ronald Wayne. Ronald je Apple zapustil po dveh tednih.

Apple

Prvi računalnik obeh Stevov, Apple I, je bil komaj kaj več kot osnovna plošča. Kupec je moral poskrbeti za ohišje ter dokupiti monitor in tipkovnico. Prodajala sta ga okoliškim ljubiteljem z nenavadnim konjičkom. Za Jobsa in Woza je bil Apple I preizkus sposobnosti. Z njim sta si dokazala, da lahko sestavita pravi računalnik, ki bo našel kupce na hitro rastočem trgu. Naprave tistega časa niso znale kaj dosti. Jobs je hotel računalnik, ki bo postal orodje, in vedel je, da si ga želijo tudi ljudje. Leto za prvim Applom je prišel Apple II. Wozova mojstrovina, ki je nastala pod budnim očesom Steva Jobsa. Za tiste čase je bil Apple II videti veličastno. Imel je ohišje in tipkovnico. Iz vsake njegove pore je pronical Jobsov smisel za estetiko. Bojda je celo na vezjih želel imeti bolj ravne linije in so jih inženirji morali popravljati. Apple II je bil uspeh, iz katerega se je podjetje napajalo naslednjih sedem let. Jobs je postal zvezda. V podjetju je bil vedno bolj nepredvidljiv, doma čudaški. Kar nekaj časa je živel v prazni hiši, ker ni našel dovolj dobrega pohištva zase. Medtem ko bi večini najboljše pohištvo v ponudbi zadoščalo, je sam raje živel brez njega, kot pa da bi se zadovoljil s slabšim. Videval se je s slavnimi ženskami, med drugimi z Joan Baez in Diane Keaton. Nekje spotoma se mu je rodila hčerka, ki je sprva ni hotel priznati. Ime ji je bilo Lisa.

Leta 1979 je Steve Jobs obiskal raziskovalni center podjetja Xerox. Ko je videl njihov računalnik Alto z grafičnim uporabniškim vmesnikom in miško, je v desetih minutah spoznal, da bodo tako delovali vsi računalniki prihodnosti. Takoj po predstavitvi je že mozgal, kako bi tehnologijo lahko posnel. Rad je citiral Picassa, da dobri umetniki kopirajo, medtem ko veliki mojstri kradejo. Naslednjih pet let se je ravnal po tem načelu in najprej ustvaril računalnik LISA. To je bila 10.000 dolarjev vredna naprava z grafičnim vmesnikom in miško. Štejemo jo za Applov prvi neuspeh. Čeprav so v Applu trdili, da je bil računalnik LISA, poimenovan s kratico za Local Integrated Software Architecture, je bilo vsem jasno, da je dobil ime po Jobsovi hčerki. Steve se z LISO ni proslavil in je delal leta 1984 popravni izpit z računalnikom Macintosh. Zaradi pomanjkanja pomnilnika (128 KB) in odsotnosti razširitvenih rež je bil Mac pohabljen in strokovna javnost mu ni pripisovala večjih možnosti za uspeh. A Jobs je vedel nekaj, česar drugi niso. Uporabniku ni mar, če ima najmočnejšo napravo na svetu, a je ne zna uporabljati.

V tem obdobju je iz Pepsi Cole zvabil k Applu izkušenega direktorja, Johna Scullyja. Prepričalo ga je znamenito Jobsovo vprašanje: "Želiš prodajati sladkano vodo do konca svojega življenja ali bi raje šel z mano in spremenil svet?" Scully je Apple razdelil na tri dele, prodajo, oddelek za Apple II in Mac ekipo. Na čelu zadnje je bil Jobs. Čeprav je oddelek za Apple II zaslužil večino denarja v podjetju, so bili znotraj Appla pravi junaki le inženirji oddelka za Mace, to pa je povzročalo trenja med skupinami. Ogenj je še dodatno podžgal Steve, ko je javno povedal, da je oddelek za Apple II dolgočasen in prazen. Vedno je govoril, da se stara tehnologija mora umakniti novi. Kljub temu se je med Scullyjem in Jobsom spletla pristna vez. Bila sta kot jin in jang. Scully je na primer želel nov izdelek zaradi raznovrstnosti v ponudbi, Jobs zato, ker je bila to najboljša ideja, kar jih je kdaj videl. Nenavadni odnos je nekaj časa deloval, in ko je leta 1984 Macintosh odlično začel praznično sezono, se je zdelo vse v najlepšem redu. Vendar se je prodaja šibkejšega stroja kmalu upočasnila. PC je bil preprosto močnejši in zanj je bilo napisanih precej več programov. Nadzorni svet je pritiskal na Scullyja, naj prevzame vodstvo podjetja. Scully je okleval, ker ni hotel prizadeti Jobsa, ko pa je izvedel, da ga hoče ta odstraniti iz podjetja, je bil prisiljen reagirati. Maja 1985 je Jobsa razrešil vseh pooblastil.

Izgnanstvo

Sprva zbegani Steve se je kmalu našel in z dekletom odpotoval na daljše popotovanje po Rusiji in Italiji. Tam naj bi razmislil, kaj bo z življenjem. Septembra je predal Applu svojo odpoved. Čeprav je obljubil, da ne bo tekmoval z njimi, je ustanovil svoje računalniško podjetje in začel nekdanjim sodelavcem pred nosom novačiti ljudi. Podjetje NeXT je izdelalo odličen računalnik s (pre)visoko ceno. Jobs je prvič meril na trg, ki ga ni. NeXT je bil namenjen učenjakom, ki bi si lahko privoščili 6500 dolarjev vreden pripomoček. Po slabi prodaji (50.000) se je podjetje usmerilo zgolj v programsko opremo, operacijski sistem NeXTStep.

Vendar NeXT ni bilo edino žezlo v Stevovem ognju. Za deset milijonov dolarjev je kupil animacijski studio Pixar. Oče projekta je bil George Lucas, ki ga je Jobs spoznal še, ko je služboval pri Applu. Soustanovitelja, Ed Catmull in Alvy Ray Smith, nad novim lastnikom nista bila navdušena, ker sta dvomila, da si z njim delita skupni cilj. Animatorja sta želela narediti prvo celovečerno risanko zgolj z uporabo računalniške animacije, Jobsu pa je bolj dišala napredna grafična programska oprema, ki jo je želel ponuditi poslovnemu svetu. Leta so minevala in Pixar je bil videti kot luknja brez dna. Le nekaj tednov pred premiero prvega izdelka je imelo podjetje štiri milijone dolga. Vse je bilo odvisno od animiranega filma z naslovom Toy Story. Hitro se je izkazalo, da se Steve Jobs ne bo vrnil na poslovni zemljevid z računalnikom, temveč bosta za njegovo novo zmagoslavje zaslužna kavboj in robot. Toy Story so navdušeno sprejeli tako gledalci kot kritiki in vrednost Pixarja je šla v višave.

Leta v izgnanstvu je Jobs opisal kot grenko zdravilo, ki ga je bolnik nujno potreboval. V tem času se je zelo spremenil. Še vedno je hotel imeti svoj prav, a tokrat ne za vsako ceno. Pri Pixarju so mu sodelavci celo dopovedali, da je bolje, če ne hodi na sestanke, ki so imeli opraviti z vsebino njihovih izdelkov.

Vrnitev

Medtem je Apple propadal. Scullyja je najprej zamenjal bledi Michael Spindler, ta pa je odstopil svoje mesto Gilu Ameliu. Slednji je Apple hotel prodati IBMu in podjetju Sun Microsystems, a mu dogovor ni uspel. Amelio je najbolj znan po srečni potezi, ko je konec leta 1996 za 430 milijonov dolarjev kupil Jobsovo podjetje NeXT. Apple je namreč potreboval operacijski sistem za naslednjo generacijo Macov. Z nakupom je v paketu z Mac OS X (takrat še imenovanemu NeXTStep) prišel tudi Jobs in na večer sklenjenega posla dejal: "Enajst let me ni bilo. Apple je zdaj drugačno podjetje, jaz pa sem drug človek." Le šest mesecev je potreboval, da je izrinil Amelia in zasedel njegov stolček. Takoj je zamenjal člane uprave, zmanjšal število zaposlenih, minimaliziral stroške, opustil izdelavo številnih izdelkov in sprejel 150 milijonov dolarjev vredno finančno pomoč s strani Microsofta. Odločil se je delati seksi izdelke, začenši z iMacom. S pomočjo čudežnega dečka industrijskega oblikovanja, Johnatana Iveja, je naredil računalnik, ki ga ni bilo treba skrivati pod mizo. Vse je bilo stlačeno v privlačen monitor. IMac je bil drugačen, v petih različnih barvah. Na vrhu je imel ročko, ki ni bila ravno funkcionalna, saj namiznega računalnika ljudje niso pogosto nosili naokoli, a je sporočala ljudem, da se lahko računalnika dotaknejo, da se ga ni treba bati. Ročka je povečala stroške proizvodnje in inženirji so jo hoteli odstraniti, vendar je Jobs vztrajal pri svojem. Prav tako je menil, da se je čas disket iztekel. Imel je prav. Čeprav iMac ni imel mehkega (floppy) diska, je bil leta 1998 najbolj prodajani računalnik v ZDA.

Nova Stevova pomlad ni prinesla le zmag. Applov minimalistični računalnik Power Mac G4 Cube je bil brez tipkovnice, zaslona, miške in brez uspeha. Kljub temu je nakazal Applov občutek za estetiko, enostavnost in iznajdljivost. Vse našteto se je izkristaliziralo v glasbenem predvajalniku iPod. Apple je z njim postal izdelovalec zabavne elektronike. Apple ni izumil MP3 playerja in iPod ni bil najboljši predvajalnik na trgu. Poleg tega so zanj zahtevali bistveno več denarja kot konkurenca za svoje izdelke. Kljub ceni 399 dolarjev so jih prodali milijone. Ipod je bil pogled v prihodnost in vsi so si ga želeli. Steve je z njim našel pot mimo Microsofta. Slednji je premočno vodil na področju računalništva, zato ga je Apple prehiteval z zabavno elektroniko. Microsoft od nekdaj deluje tako, da išče področje za zaslužek, in šele potem razmišlja, kaj na tem področju storiti. V Applu ravnajo drugače. Najprej ustvarijo napravo, potem pa "izumijo" trg zanjo in jo prodajo. Enako se je godilo drugi Stevovi zamisli, ki jo je svetu naznanil leta 2001. Obenem z iPodom je Apple začel odpirati lastne trgovine (Apple Store). Poznavalci trga so zmajevali z glavo, Jobs pa je bil odločen. Sodeloval je pri vsaki najmanjši stvari, popolnoma vpet v njihovo gradnjo. Pravijo, da ni vedel le, iz katerega kamnoloma je kamen, ki so ga uporabili, temveč tudi, kje v kamnolomu so ga dobili. Trgovine, prava paša za oči, so skupaj z uspehom iPoda ustvarile halo učinek. Vedno več ljudi je posegalo po Applovih računalnikih. Jobsova moč prepričevanja se je znova izkazala leta 2003, ko so glasbene založbe podlegle njegovemu šarmu in v spletni trgovini iTunes Music Store začele prodajati posamezne skladbe za manj kot dolar. Korak je Applovo denarnico krepko odebelil, glasbeni mogotci pa se še danes čutijo prevarane. Prodaja fizičnih albumov je začela še bolj upadati in še vedno upada.

Bolezen

Istega leta je na nekem Applovem sestanku Steve Jobs zbral okoli sebe najtesnejše sodelavce in jim razkril, da je hudo bolan. Imel je raka na debelem črevesu in slabo napoved. Bolezen naj bi se širila zelo hitro. Izkazalo se je, da ima Jobs redko obliko raka na trebušni slinavki in že dlje, kot so sprva mislili. Steve se je odločil, da bo raka premagal, na začetku zgolj s posebno prehrano. Začne se osemletni boj z zahrbtno boleznijo, katerega podrobnosti je Steve uspešno skrival vse do konca. Kot pri zasebnem življenju, ni hotel, da bi njegovo zdravstveno stanje vplivalo na odsev Appla v očeh javnosti. Jobs je delal bolj trdo kot kdaj prej. Leta 2005 je v govoru na univerzi v Stanfordu (posnetek na YouTube) dejal, da je smrt največji motivator. Nič čudnega, da so ga največji uspehi šele čakali. "Tu in tam se pojavi izdelek, ki spremeni vse," so bile besede, s katerimi je pospremil predstavitev prvega Applovega telefona. V sodelovanju z ameriškim mobilnim ponudnikom, podjetjem AT&T, je iPhone v trenutku prevzel svet. Ljudje se preprosto niso mogli upreti velikemu zaslonu, ki je izvajal čudežne stvari. Ob novi tehnologiji dotika in revolucionarnem uporabniškem vmesniku so preostali pametni telefoni na trgu delovali kot starine. Ko je računalnik v žepu dobil še povezavo s spletno trgovino App Store, so se pravila na področju mobilne telefonije korenito spremenila. Čeprav inovacije iPhona ni moč zanikati, je za njegov uspeh zaslužna predvsem Jobsova taktika. Zopet se je izkazalo, da Jobs kljub porazom nikoli ne odneha. Z isto taktiko, s katero je pred leti izgubil v boju z Microsoftom, je vstopil na trg mobilne telefonije. Zaprta naprava iPhone je ponujala vse v enem. Kljub slabši strojni opremljenosti (npr. le 2G podatkovna povezava) je popoln ekosistem tokrat prevagal. Uporabnik je na telefonu podjetja Apple gledal filme, poslušal glasbo in uporabljal aplikacije, ki jih je dobil v Applovih spletnih trgovinah. Microsoftov način, da njihovi izdelki lepo sodelujejo z drugimi na trgu, je uspešen, za pravo prevlado nad drugimi pa moraš narediti vse sam. Leta 2010 je Apple, kljub temu da so bili tablični računalniki na voljo že dve desetletji in je skoraj vsako računalniško podjetje spotoma izdalo kakšno tablico brez vsakršnega uspeha, pokazal svetu iPad. Sprva so se očividci potezi škodoželjno muzali, vrste pred Applovimi trgovinami na prvi dan prodaje pa so hitro spremenile njihovo mnenje. Ključ do uspeha je bil v pristopu. Namesto da bi Apple pomanjšal Maca, je raje povečal iPhone. Tablica z operacijskim sistemom iOS, ustvarjenim za dotik, je postala Applov triumf. V prvem letu so je prodali 15 milijonov.

Medtem je bolezen napredovala. Kljub uspešni operaciji tumorja leta 2004 je Jobs znova zbolel in leta 2009 preživel presaditev jeter. Ko si je v začetku leta 2011 znova vzel bolniški dopust, je sprožil nov val govoric in potrdile so se 24. avgusta, ko je nepreklicno prepustil stolček Timu Cooku z besedami: "Rekel sem, da bom povedal, ko ne bom več zmogel opravljati svojih dolžnosti kot izvršni direktor podjetja. Žal je prišel ta dan." Le dan po predstavitvi zadnje naprave, ki v celoti nosi njegovo DNK, telefona iPhone 4S, je umrl.

Jobsov uspeh je prišel proti vsem pravilom. Ni bil izobražen, saj je preživel le semester na fakulteti Reed College in se nekaj časa iskal v Indiji. O računalnikih je bil poučen manj kot ljudje, ki so jih uporabljali, a je imel kljub temu v lasti 317 patentov najrazličnejših tehnoloških inovacij. Učil se je na svojih (številnih) napakah in delal naprej. Nekoč je dejal, da je na stvari, ki jih z Applom niso naredili, še bolj ponosen kot na tiste, ki so jih. Reči ne, je vsaj tako važno, kot reči da. Če ne izbiraš, kaj boš delal, in počneš vse povprek, ti zmanjka časa za važne stvari in tvegaš, da izgubiš osredotočenost. Zaupal je svojemu instinktu in pripeljal Apple do edinstvenega položaja, ko so imeli pod eno streho imeli vse, od programov in digitalnih vsebin do strojne opreme. Trdil je, da nihče na svetu ni zmožen tega, kar počnejo sami. Macbook Air je tako nastal zgolj zaradi sinergije med operacijskim sistemom in strojno opremo.

Svoja zadnja leta je posvetil pripravam podjetja na čas, ko ga ne bo več. Novačenje in izobraževanje poteka na tako imenovani Apple University, kjer kandidate učijo tako ugledni profesorji kot ključne osebe znotraj podjetja. Glavni predmet je Razmišljaj kot Steve Jobs. Kako uspešni bodo prihodnji rodovi, bo pokazala prihodnost. Ali še vedno ne bodo poslušali ljudi in imeli ubijalski šesti čut? Steve Jobs je rekel, da nikoli ne smeš vprašati stranke, kaj hoče, saj bo, ko ji boš želeno naredil, hotela že nekaj drugega. Apple nikoli ni delal raziskav trga. Raje se je ravnal po načelu, ki ga je ubesedil znani hokejist Wayne Gretzky: "Nikoli ne drsaš tja, kjer je pak, temveč tja tja, kjer pak bo!"