Zgodovina računalništva - Šestdeseta leta v Jugoslaviji

Računalništvo je v drugi polovici petdesetih v Evropi, še posebej pa v Sloveniji, močno zaostajalo. Medtem ko so se pri nas do leta 1966 skoraj izključno uporabljali računski stroji, v veliki večini znamke IBM, so jih drugje, predvsem pa v Združenih državah, elektronski računalniki prve generacije nadomeščali že v petdesetih letih. Kmalu za njimi so se konec petdesetih uveljavili že tranzistorski računalniki druge generacije.

Slovenija je elektronske računalnike prve generacije preskočila. Edina izjema v nekdanji skupni državi Jugoslaviji je bil v tem obdobju računalnik IBM 705 nameščen junija 1960 v Zveznem zavodu za statistiko. Prvi pravi elektronski računalnik v Sloveniji je bil tranzistorski Zuse Z-23, ki so ga novembra 1962 namestili v Računskem centru Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko (IMFM). Do leta 1967 je bilo pri nas v uporabi le pet pravih elektronskih računalnikov.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Prevladovali so klasični računski stroji, ki jih je do leta 1957 imelo le pet industrijskih podjetij v Jugoslaviji. To so bili Iskra Kranj, TAM Maribor, Litostroj Ljubljana in Železarna Jesenice v Sloveniji ter Fabrika Kablova Svetozarevo v Srbiji. Do leta 1960 je v celotni Jugoslaviji računske stroje uvedlo šele 14 podjetij in ustanov, sredi leta 1961 pa je bilo vseh takih naprav 25.

Do leta 1967 je število vseh uporabnikov moderne računske tehnike v Jugoslaviji naraslo že na približno 100, vendar so bili razen redkih izjem v uporabi še vedno le računski stroji klasičnega tipa. V Združenih državah je bilo po drugi strani že v sredini petdesetih okrog 100 pravih elektronskih računalnikov in na tisoče računskih strojev.

Z računalništvom se je pri nas ukvarjalo le nekaj ljudi na oddelku za šibki tok Fakultete za elektrotehniko in nekaj ljudi na oddelku za elektrotehniko Nuklearnega inštituta Jožef Stefan (NIJS). Tu so leta 1958 zgradili svoj elektronski analogni računalnik imenovan M-1. Za njegov razvoj je bil odgovoren prof. dr. France Bremšak, ki je v petdesetih vodil raziskovalno dejavnost oddelka.

Časi analognih računalnikov (1958)

Danes so bolj ali manj vsi računalniki digitalni, nekoč pa je razvoj potekal tudi v analogni smeri. Analogni računalnik je tip računalnika, ki računa z analognimi oziroma zveznimi podatki. Matematične operacije izvaja s fizikalnimi količinami, kot so električna napetost, upornost in podobno. Te količine se v tovrstnem sistemu določijo ob pomoči preciznih potenciometrov, ki predstavljajo ustrezne vhodne podatke reševanega problema. Analogna strojna oprema tistega časa pa ni bila dovolj prilagodljiva in povsem natančna, vse probleme je bilo veliko lažje in bolje rešiti na kasnejših digitalnih računalnikih.

Analogni računalniki so bili sestavljeni iz vezij, zgrajenih z operacijskimi ojačevalniki, s kondenzatorskimi uporniki in z generatorji s fiksno funkcijo. Ta so omogočala izvajanje osnovnih aritmetičnih operacij, kot so seštevanje, množenje in deljenje, pa tudi inverzijo, eksponentizacijo in logaritmizacijo. Običajno so bili analogni računalniki specializirani za reševanje posebnih problemov, na primer diferencialnih enačb.

Tudi uporaba elektronskega analognega računalnika NIJS M-1 je bila večinoma omejena na linearne diferencialne enačbe; lahko je reševal enačbe s konstantnimi in spremenljivimi koeficienti. M-1 je bil sestavljen iz 44 elektronskih operacijskih ojačevalnikov, od katerih je bilo 28 integratorjev in 16 seštevalnikov oziroma inverterjev, pa še iz 32 potenciometrov za nastavljanje koeficientov in začetnih pogojev.

Akademsko znanje

Prva publikacija, ki je v Slovenijo prinesla nekaj več informacij in znanja o računalnikih, je bila knjiga Franceta Križaniča Elektronski aritmetični računalniki, objavljena v zbirki Sigma pri IMFM leta 1960.

Računalnik je bil namenjen predvsem Matematičnemu centru Socialistične republike Slovenije (SRS), ki je v tem času prevzemal reševanje matematičnega dela konkretnih tehničnih problemov za zunanje naročnike iz industrije in ustanov, zlasti s področja projektiranja v elektrotehniki, strojništvu, letalstvu, gradbeništvu, nuklearni tehniki in kemiji. Rezultate je zapisoval v obliki krivulj na širokem traku.

Razen za posebne namene so digitalni računalniki povsem nadomestili analogne, izraz »elektronski računalnik« pa je postal sinonim za »digitalni elektronski računalnik.«

Danes je M-1 v celoti razstavljen v avli Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani.

Prvi digitalni računalnik (1960)

Prvi elektronski digitalni računalnik v Jugoslaviji je bil IBM 705 Data Processing System, ki so ga junija 1960 namestili v Beogradu. V tem času je bil po zmogljivosti šesti računalnik v Evropi, med glavnimi pobudniki nakupa pa je bil direktor Zavoda za statistiko v Sloveniji Dolfe Vogelnik.

Računalnika IBM 705 v Zveznem zavodu za statistiko so se po letu 1960 redno posluževale tudi slovenske ustanove. Na njem sta podatke obdelovala tako Zavod za statistiko in evidenco ter ljubljanska podružnica Narodne banke kot tudi Nuklearni inštitut Jožef Stefan in Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko ter nekateri drugi. Prva pomembna naloga po namestitvi tega računalnika je bilo urejanje podatkov popisa kmetijstva, kmalu pa je sledila še večja obdelava – podatki popisa prebivalstva leta 1961.

Računalnik IBM 705 je bil ogromen. Sestavljen je bil iz 1.700 vakuumskih elektronk in je tehtal kar 16 ton. Za zahteven transport so se mesece pogajali z različnimi letalskimi družbami, 20 enot računalnika je bilo razporejenih po celotnem prostoru računskega centra, v sredini pa je bil nadzorni pult. Temperaturo in vlažnost v prostoru so stalno nadzirale klimatske naprave, saj je računalnik optimalno deloval le pri okrog 20 stopinjah in vlagi med 40 in 60 odstotki, v prostoru pa je morala biti zagotovljena tudi minimalna količina prašnih delcev.

Analogni računalnik NIJS M-1, razstavljen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani

Za delo, na primer množenje ali deljenje, ki ga je računalnik IBM 705 lahko opravil v eni minuti, bi uradnik na ročni način z običajnim kalkulatorjem pri sedemurnem delovniku potreboval sedem mesecev! Ocenjevali so, da naj bi obdelava podatkov novega popisa prebivalstva leta 1961 ob pomoči novega računalnika namesto pet ali šest let trajala le od sedem do 12 mesecev. Obdelava podatkov popisa iz leta 1953, ki so jo izvajali s klasičnimi računskimi stroji, se je namreč zaključevala šele v letu 1960.

Za shranjevanje podatkov so gore papirja tudi prvič zamenjali veliko bolj praktični magnetni trakovi.

Prvi digitalni računalnik jugoslovanske izdelave (1960)

1960 je bila zaključena pet let trajajoča izdelava prototipa računalnika CER-10, ki ga je razvijala 70-članska ekipa strokovnjakov z Inštituta IBK Vinča na beograjski univerzi. Do leta 1962 so v Inštitutu Mihajlo Pupin v Beogradu računalnik še razširili in izdelali posebno statistično enoto. Najprej so ga uporabljali v Zveznem sekretariatu za notranje zadeve, nato pa je bil računalnik od leta 1963 do 1967 nameščen v jugoslovanski tiskovni agenciji Tanjug.

Pred tem so v Evropi lastne digitalne elektronske računalnike izdelali le v petih državah.

Računalnik CER-10 v beograjskem Tanjugu (vir: Wikipedija).

Centralna procesna enota CER-10 je bila izdelana iz kombinacije 1.750 Philipsovih elektronk, 1.500 tranzistorjev in 14.000 germanijevih polprevodniških diod. Imel je približno 15 KB (kilo bajtov) glavnega pomnilnika, izdelanega iz Philipsovih magnetnih jeder, kot vhodno napravo pa je uporabljal fotoelektrični bralnik luknjanega traku Ferranti ali teleprinter Siemens T-100. CER-10 je bil 31-bitni računalnik, ki je operiral po 24 osnovnih programskih navodilih in se je uporabljal za reševanje različnih znanstvenih, matematičnih in kriptoloških problemov.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si.

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.