Sezona ali zaton protivirusnikov?
Zadnje tedne smo novinarji dobesedno bombardirani z najrazličnejšimi sporočili, ki zadevajo protivirusno zaščito. Predstavljajo se nam nove različice, njihovi dosežki, z zanimanjem beremo celo o dejanjih t. i. nelojalne konkurence. Je november torej sezona za trg protivirusnikov ali je v ozadju kaj drugega?
Posel s protivirusniki je dejansko dober posel, o tem ni nobenega dvoma. Včasih je bilo tako zato, ker si za zagon podjetja potreboval le nekaj res dobrih programerjev in razbijalcev (virusne) kode, danes pa je zato, ker so nas kupce nekako prepričali, da se nam zdi popolnoma normalno, da protivirusna zaščita temelji na letni naročnini. Saj veste, kupimo računalnik in gor je eden od protivirusnikov, ki pa deluje le 30 ali 60 dni, nato moramo plačati za delovanje in ponavadi spet deluje le eno leto.
Vendar, ali je res tako zelo nujno, da moramo protivirusna podjetja vzdrževati z letnimi (samo)prispevki? Rekli boste, da odkrivanje in uničevanje virusov (in črvov, botov in kar je še te nesnage) stane in v tem je zagotovo zelo veliko resnice. Na zadnjem obisku protivisnega podjetja ESET so nam povedali, da v njihovem laboratoriju vsak dan (!) prejmejo po 100.000 (!) primerkov zlonamerne kode. Pa vendar, stane (zelo veliko) tudi še kaj drugega, za kar nas ne molzejo z letno naročnino. Recimo razvoj in posodabljanje operacijskih sistemov (Windows, Linux, manj MacOS, kjer za večje popravke zaračunajo) in pisarniških paketov (MS Office). Da ne govorim o drugih odprtokodnih projektih, ki so popolnoma zastonj, čeprav je res, da marsikdo med njimi živi od donacij bogatih (Google ...).
Protivirusniki so tako zelo dober posel, da se na našem trgu kar tare najrazličnejših zastopnikov. Ni tako redko, da nas v uredništvo pokličejo iz docela neznanega podjetja (ali "speja") in nas obvestijo, da so začeli zastopati po njihovem mnenju vrhunskega protivirusnika. Res, večina teh podjetij je res zelo majhna, včasih so celo v obliki "one man banda", pa vendar, očitno je mogoče z njimi in s provizijo na temelju letne naročnine preživeti. Po drugi strani je nekaj podjetij kar velikih in uspešnih ali pa celo samo uspešnih (in po osebju še vedno majhnih). Slednje velja predvsem za podjetja, ki so zastopana v državni upravi. Vprašali se boste, kako to, da so v državni upravi vedno zastopani bolj ali manj isti protivirusniki? Zato, ker so javni razpisi (razumljivo) vedno zapisani tako, da od novega ponudnika zahtevajo zelo hiter in skoraj simultan prehod na novo platformo, na vseh odjemalcih in strežnikih. Pri velikosti naše državne uprave je to nemogoč zalogaj za veliko večino ponudnikov protivirusne opreme, zato na tem mestu ostajajo tisti, ki so tja prišli počasi, z leti. Po drugi strani so uspešni tudi tisti, ki se jim je uspelo dogovoriti s trgovci, ki prodajajo računalnike, še posebej z maloprodajnimi verigami, kot so Bigbang in Comshop. Kupite računalnik, prodajalec pa vas prijazno pobara, ali bi za 20 evrov dokupili še določen protivirusnik. Bi, ne? Saj to pa ni noben denar, ko ste že dali 500 evrov za računalnik ...
In kaj smo te dni brali v zgoraj omenjenih sporočilih o protivirusnikih? Nekateri sporočajo, da so na preizkušanju neke neodvisne inštitucije dosegli prvo mesto, drugi, da sporočajo "pravo resnico" o tem, da so v resnici najboljši oni, oni drugi pa le prikrajajo resnico. Prav zabavno branje, vam rečem. Resnica pa je, kot vedno, nekje vmes, oz. jo pravzaprav ni. Trenutno namreč ni nobenega od vseh priznanega standarda, po katerem naj bi preizkušali protivirusnike. Zato je zmagovalec zelo odvisen od izbrane tehnologije. Sploh pa je danes preizkušanje na kupih (tisočih, deset tisočih) zbranih primerkov zlonamerne kode "futile", kot bi rekli Borgi. Ključno je, kako se obnašajo na novih, še ne odkritih primerkih. Tudi zato, recimo, pri Monitorju preizkušamo le t. i. "footprint" protivirusnikov - kako hitri so, koliko procesorske moči in pomnilnika poberejo, koliko upočasnijo računalnik.
Je torej poplava teh sporočil posledica novoletne sezone nakupov? Ni dvoma, prednovoletni čas je gotovo, tudi za protivirusnike, sezona. Navsezadnje v tem času kupujemo (tudi) računalnike in z njimi (tudi) protivirusnike. Bolj verjetno pa je, da so se množice protivirusnih podjetij in njihovih zastopnikov zbale Microsofta. Ta je namreč pred kratkim izdal brezplačen (pozor, brezplačen!) protivirusnik Security Essentials. Zastonjkarjev, ponavadi le za domače uporabnike ali pa ustrezno omejenih, je sicer kar nekaj, vendar je bil Essentials na bolj ali manj vseh preizkusih ocenjen kot zelo dober. Tudi v Monitorju, na strani 36.
Wikipedia poroča, da se je po predstavitvi, pa tudi uradni splovitvi tega paketa vrednost delnic Symanteca in McAfeeja kar precej znižala. Tako pravzaprav ne čudi, da vodilni v teh podjetjih o novem Microsoftovem izdelku ne zmorejo povedati nič spodbudnega ali pa vsaj ne pozabijo povedati, da so sami boljši. Res pa je, da Essentials v Oknih ni privzeto nameščen (izkušnja s protimonopolnimi tožbami je bila za Microsoft očitno poučna), temveč si ga morajo uporabniki iz spleta sneti sami. Še več, tudi na seznamu protivirusnih rešitev, ki se odpre, ko smo v Windows 7 opozorjeni, da nimamo nameščenega nobenega takega programja, je ponujen le kot ena izmed mnogih rešitev! Vseeno sem prepričan, da se za konkurenco začenjajo hude težave. Bomo videli, ali bom lahko čez eno leto spet pisal o poplavi "protivirusnih" sporočil ali pa bodo pošiljatelji zdesetkani ...
Ali je res tako zelo nujno, da moramo protivirusna podjetja vzdrževati z letnimi (samo)prispevki? Veliko stane tudi še kaj drugega, kjer nas ne molzejo pri letni naročnini. Recimo razvoj in posodabljanje operacijskih sistemov in pisarniških paketov.