Sigma fp

Podjetje Sigma poznamo predvsem kot neodvisnega proizvajalca objektivov, a vsake toliko naredijo tudi svoj fotoaparat. Pri tem nismo čisto prepričani, kaj želijo z njimi sporočati – da znajo, zmorejo, da bi lahko bili resen igralec ali gre le za hobi lastnika? Zadnje je morda še najbolj verjetna možnost, vsaj glede na pretekle izdelke oziroma predvsem njihov videz in izbiro tipala.

A tokrat je drugače in fotografska krajina se je od vrhunca izpred desetih let močno spremenila. Sony je postal resen igralec, Canon in Nikon sta se končno odpravila v svet brezzrcalnih fotoaparatov, medtem ko je Panasonic ugotovil, da z micro 4/3 ne bo dovolj kruha, in začel še tesneje sodelovati z Leico pri formatu 35 mm. In ravno tu se je Sigma odločila prisloniti svoj lonček.

Fp, kot je novincu ime, je posebnež na prvi pogled. Izstopa v pozitivni smeri. Ohišje je, najbolj preprosto rečeno, zelo enostavno, le škatlica z rahlo zaobljenimi robovi. Na zadnji strani prevladujejo zaslon LCD in gumbi za upravljanje, na gornji strani je še nekaj dodatnih gumbov z velikim izbirnikom za preklapljanje med snemanjem videa in fotografiranjem. Njihovo relativno majhno število pomeni malo več skakanja po menijih, a pri tem fotoaparatu je to tudi pričakovano. Iskala ni, ne elektronskega ne optičnega, so pa zato reže okoli zaslona LCD, ki so namenjene pasivnemu hlajenju tipala. Zaslon LCD žal ni gibljiv, očitno računajo na dodatne zaslone, kot jih imajo kamere, mogoče pa je dokupiti posebno lupo, s katero postane zaslon LCD elektronsko iskalo. Fp ima tri nosilce za stativ in dodaten mikrofonski vhod, kar nazorno kaže, da Sigma z njim tokrat meri na drugačno publiko. Tudi notranjost to potrjuje, je namreč eden od redkih fotoaparatov, ki ima le elektronski zaklop, zvok sprožilca je tako v celoti umeten. Bajonet je tipa L in je združljiv z vsem, kar sta do zdaj naredila Leica in Panasonic. Sigma je sicer že priredila nekaj svojih objektivov za ta bajonet, v preizkus smo dobili 45 mm f2.8. Pri Sigmi so mislili tudi na uporabnike, ki bi radi uporabljali svoje stare objektive. Na voljo sta dva vmesnika, za objektive SA in EF, kar močno poveča njihovo izbiro. Da fotoaparat meri na snemanje videa, govori tudi mikrofonski vhod, ki ga dopolnjujeta USB C ter micro HDMI.

Novinec pozna vse klasične načine fotografiranja. Med ostalimi zna prepoznavati obraze, čeprav utegne biti pri ostrenju včasih malo samosvoj, kot večina brezzrcalnih fotoaparatov. 24-milijonsko tipalo je tokrat klasično in ne Foveonovo, kot smo vajeni iz prejšnjih modelov. Razlog za to je video, kjer je klasično tipalo hitrejše kot Foveonovo, kar se branja podatkov tiče. V povezavi s tipalom ima fp še eno presenečenje, in sicer razpon občutljivosti. Ta se začne pri ISO 6 (da, prav ste prebrali) in zaključi pri ISO 102400. Z visoko občutljivostjo opravi brez večjih težav in je konkurenčen vsem ostalim, celo Sonyju A9. Bolj zanimivo je, kako so snovalci izvedli ISO 6. S tako nizko občutljivostjo so lahko sredi sončnega dne s polno zaprto zaslonko časi med 1/5 sekunde ali celo daljši, z močnejšim filtrom ND tudi okoli minute ali več. Fotoaparat seveda nima tako nizke osnovne občutljivosti, ampak se poslužuje izredno kratkih časov in združevanja posnetkov, da doseže ta efekt. Zaradi tega tudi porabi več časa, ker mora sestaviti posnetek, tudi če je čas za osvetlitev okoli 1/30 sekunde ali krajši. V praksi to pomeni, da morate obvezno uporabiti stativ, brez njega ne bo šlo. Edino, kar nas je zmotilo pri fotografiranju, je bil občasen relativno hiter prehod v belino v presvetljenih delih, tudi v načinu RAW.

Za Sigminega novinca lahko rečemo, da je kamera, ki je namenjena tudi fotografom. Tu se pravzaprav njen svet začne, v ločljivosti 4K in možnosti zapisa videa v nestisnjeni obliki. Poleg snemanja videa na pomnilniško kartico namreč omogoča tudi snemanje na zunanjo enoto prek izhoda mikro HDMI oziroma vtiča USB C . Tak video zna shranjevati v formatih MOV in CinemaDNG, ki je nestisnjen video v 12- oziroma 10-bitni barvni globini. Shranjevanje na zunanjo enoto je v tem primeru obvezno, kajti bitni pretok dosega kar 2,9 Gb/s. Tudi v formatu MOV zna biti požrešen, do 440 Mb/s. Ima tudi že nekaj prednastavljenih barvnih profilov, čeprav bodo profesionalci verjetno raje izbrali možnost naknadne barvne obdelave z manj nasičenimi barvami. 4K zna snemati do 30 posnetkov na sekundo, HD v polni ločljivosti do 120 posnetkov na sekundo. Če so bili prejšnji Sigmini fotoaparati bolj kot ne izložbeno okno, je fp iz drugačnega testa. Trenutno v Leica-Panasonic-Sigma navezi dopolnjuje izbiro za snemalce, predvsem po cenovni plati, saj je krepko cenejši kot Panasonic S1H. Manjka mu, recimo, vgrajen umirjevalnik, kot ga ima zadnji, a je zato dobro poskrbljeno za hlajenje tipala. Z video možnostmi je naprava konkurenčna tako rekoč vsem v tem cenovnem razredu, saj zaradi velikosti omogoča uporabo na različnih nosilcih, kjer si uporabniki po svoje uredijo delovno okolje. Vsekakor dobrodošla novost, ki zna vsaj malo nagniti tehtnico v prid bajoneta L.

Sigma fp

Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Do 6000 × 4000 pik.

Tipalo: Efektivno 24,6 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 35,9 × 23,9 mm, CMOS.

Prodaja: www.sigma-si.com

Cena: 2.000 EUR (ohišje).

Za: Velikost, video možnosti.

Proti: Ni vgrajene stabilizacije slike, ISO 6 uporaben le s stativom.