Sigma SD Quattro
Japonsko podjetje Sigma je znano predvsem po objektivih za aparate DSLR, v zadnjih letih pa tudi za brezzrcalne aparate. Pred leti so imeli nekaj uspeha tudi s svojimi fotoaparati, a so ti danes vedno bolj redki. Kljub temu se tudi na tem področju še trudijo, na preizkus smo tako dobili njihov brezzrcalni aparat, imenovan SD Quattro.
Ta model je že na prvi pogled nekoliko nenavaden. Ohišje je razmeroma ozko, kot je v navadi pri brezzrcalnih modelih, a kljub temu kar veliko, z občutno odebeljenim ročajem na desni strani. Po velikosti (in teži) je med težjimi aparati, nekoliko spominja na Sonyjeve modele Alpha 7. Bajonet, na katerega priključimo objektiv, je nekoliko dvignjen, pri tem je nenavadna postavitev drsnika za vklop aparata, ki je postavljen na ta dvignjeni del, torej takoj za objektivom.
Aparat sicer sprejme objektive iz Sigmine linije SA, ki jih je res veliko. Večja težava je v dobavi, saj so zaloge bolj omejene kot pri drugih izdelovalcih, tudi rabljenih objektivov s tem navojem bomo težko kaj dosti našli (po drugi strani jih bomo tudi nekoliko težje prodali).
Glavna posebnost teh Sigminih aparatov je tipalo, znano pod tržnim imenom Foveon. V ta aparat je vgrajena četrta generacija tega tipala (od tod ime »Quattro«), njegova posebnost pa so večnivojske pike. Tradicionalna tipala imajo namreč na površini razporejene svetlobne celice (piksle), ki zaznajo eno od treh barv – rdečo, modro ali zeleno. Pri Sigmi pa uporabljajo tri sloje polprozornih celic, kjer vsak sloj ujame eno izmed omenjenih barv. Pri tem je zanimivo, da zajame prvi, modri sloj, 20 MP, naslednja dva (zeleni in rdeči) pa po 4,9 MP. V Sigmi pravijo, da so rezultati primerljivi s tipalom ločljivosti 39 milijonov pik pri klasičnih aparatih DSLR. Slike, ki jih dobimo, imajo sicer 20 milijonov pik.
Rezultati so dobri, a ne fantastični. Po našem mnenju so primerljivi s tipali polnega formata pri konkurentih zadnje generacije (recimo prej omenjene Sonyjeve Alphe 7 ali Nikonov D810). Ostrina je odlična, prav tako podrobnosti, glavna težava aparata pa je šum. Tudi pri nizkih vrednostih ISO smo na temnejših delih opazili nekaj šuma, od ISO 400 naprej pa postane že zelo opazen. Vsekakor je potrebna uporaba formata RAW, fotografije pri najvišji kakovosti (te tehtajo okoli 300 MB) pa lahko odpiramo le s programsko opremo Sigma Photo Pro, ki je v primerjavi s standardom (torej Adobe Photoshop) nekoliko okorna, predvsem pa počasnejša.
Aparat ima kar nekaj drugih posebnosti, predvsem pri rabi. Prvo, kar nas je zmotilo, je res počasno ostrenje. Tudi v razmerah, ki sicer ne bi smele biti pretežke, ga prehitijo celo žepni aparati, v temnih okoljih pa je ostrenje res počasno, včasih smo nad njim kar obupali in preklopili v ročni način. Žal tudi ta ni najboljši, predvsem po zaslugi razmeroma počasnega okularja. Slednji je digitalen, a je hitrost osveževanja razmeroma slaba. Tudi zaslon zadaj ni ravno najvišje kakovosti, tudi tam je osveževanje slike počasnejše, kot bi si želeli.
SD Quattro je aparat, ki očitno meri na tiste, ki so v fotografijo pripravljeni vložiti nekoliko več časa, po možnosti bodo večino fotografij zajeli ob pomoči stativa. Gre torej za uporabo v studiih ali za fotografijo narave, tam, kjer je potreba po odlični ostrini in barvni reprodukciji, nizek ISO, počasno osveževanje zaslona (in okularja) ter počasno ostrenje pa so postranske skrbi. Pri tem velja omeniti zelo agresivno ceno, saj aparat (torej zgolj ohišje) stane okoli 800 evrov.
Sigma SD Quattro
Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivost: Do 5440 × 3616 pik.
Tipalo: Efektivno 20 milijonov pik, skupno 29,5 milijona pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,4 × 15,54 mm, Foveon X3 CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: Bolje založene trgovine.
Cena: 800 EUR (ohišje).
Za: Kakovost fotografij pri nizkem ISO.
Proti: Kakovost fotografij pri višjih vrednostih ISO, hitrost ostrenja.
Ostrina je odlična, prav tako podrobnosti, glavna težava aparata pa je šum.