Silicijeva mišica
Osrednji procesor je digitalno srce računalnika. Tako kot najpomembnejši organ v telesu tudi procesor v računalniku skrbi za kar najhitrejše premetavanje ničel in enic. A tudi ljudje s slabim srcem lahko dočakajo spoštljivo starost. Kaj pa računalniki s počasnejšimi procesorji? Vsekakor.
Izbira najprimernejšega procesorja je zelo ali povsem odvisna od potreb posameznega uporabnika. Obenem so prav procesorji pogosto tista računalniška komponenta, okoli katere se uporabniki dlje časa odločamo, ko gre za nakup novega ali nadgradnjo starega računalniškega sistema. Upravičeno? Da in ne, odvisno od uporabnika in njegovih zahtev. V zadnjih letih je razvoj procesorjev tako zelo napredoval, da o procesorju nikakor ne moremo več govoriti kot o ozkem grlu računalnika. Roko na srce, je večina procesorjev v zglednem času kos praktično vsaki nalogi, zato v praksi večino svojega življenja preživijo v mirovanju in čakanju na ukaze uporabnika.
Kateri procesor torej izbrati? Najlažja pot bi vodila v nakup najzmogljivejšega, saj bo ta najdlje kljuboval zobu časa. A zakaj bi vložili 350 evrov v procesor, če je vse, kar zahtevamo od računalnika, hitro odpiranje spletnih strani? Tudi druga skrajnost, absolutna varčnost, ni najbolj posrečena odločitev. Kaj pa, če bi že jutri želeli od svojega računalnika nekaj več? Potrebujemo torej pravi procesor za pravo nalogo. Drži, večina računalnikarjev se želi vsaj malce zavarovati pred zobom časa, zato si kupijo malce zmogljivejši procesor, kot ga dejansko potrebujejo. S to taktiko ni prav nič narobe, če le nimamo (močno) omejenega proračuna. Na računalnik moramo vendarle gledati kot na uravnoteženo celoto. Tudi najdražji procesor nam brez ustrezno zmogljive grafične kartice ne bo sposoben zadovoljivo poganjati najnovejših iger.
Danes je ponudba procesorjev na trgu videti resnično pestra, a jo lahko z nekaj poenostavitvami skrčimo na vsega tri razrede – procesorje za nezahtevne uporabnike, procesorje za povprečne uporabnike in procesorje za najzahtevnejše uporabnike. V zadnjih letih se je bitka za frekvenčne dosežke končala, zato večina procesorjev deluje s taktom od tri do štiri gigaherce. Največja izdelovalca sta se začela osredotočati na dodajanje zmogljivosti z dodajanjem procesorskih sredic, t. i. jeder, ki ob ustrezni programski podpori na strani aplikacij pomenijo pomembno pohitritev izvajanja ukazov, pa tudi predpomnilnika in različnih naborov namenskih ukazov. Enojedrni procesorji so že izginili s trga, izbiramo lahko predvsem med dvo- ali štirijedrnimi procesorji, tisti z največjimi apetiti po zmogljivostih pa bodo na cenikih trgovin našli tudi 6- in 8-jedrne procesorje. Omejevanje zmogljivosti sta izdelovalca elegantno rešila z različnimi količinami dvo- in trinivojskega predpomnilnika in tako poskrbela, da cenejše različice večinoma ne bodo hodile v zelje dražjim.
Za tokratni preizkus smo izbrali »civilne« različice procesorjev z vgrajeno grafiko, torej brez skrajnih različic. V poplavi najrazličnejših modelov smo se odločili preizkusiti osem najbolj reprezentativnih iz posameznih razredov. Kljub temu je njihov cenovni razpon precejšen, saj je najcenejši procesor naprodaj že za bistveno manj kot petdeset evrov, najdražji primerek s tokratnega preizkusa pa prodajalci cenijo na znatno več kot tri evrske stotake. V nadaljevanju si boste lahko prebrali, ali je tudi več kot 8-krat zmogljivejši ...
Pogled v laboratorij
Serijo za procesorje obremenjujočih preizkusov smo sestavili iz kar najbolj različnih programskih orodij, ki se navadno zlepa ne zadovoljijo s procesorsko močjo, oziroma je zanje te moči (vsaj v očeh izdelovalcev) vedno premalo. Procesorje smo preizkusili v grafičnih programih, igrah, pri 3D renderiranju in kodiranju video vsebin.
PassMark. Gre za program, ki je namenjen preizkušanju stabilnosti strojne opreme, a ker ima vgrajen svoj merilni program, ki se precej zanaša predvsem na matematične zmogljivosti procesorja, ga velja upoštevati le pri primerjavi računskih zmogljivosti. Več točk pri rezultatu pomni matematično zmogljivejši procesor.
PCMark 8. Program PCMark 8 je namenjen bolj vsestranskemu preizkušanju zmogljivosti procesorja, saj upošteva tako pisarniške kot 3D zmogljivosti. Ocena kaže na vsestransko primernost sodobnih procesorjev.
3D Mark. Program 3D Mark meri sposobnost grafičnega jedra pri izrisovanju 3D podob, končni rezultat pa je delno odvisen tudi od matematičnih zmogljivosti procesorja, zato je dober pokazatelj, kaj lahko od posameznega procesorja pričakujemo pri igrah.
Cinebench R11.5. Cinebench je program, namenjen preizkusu zmogljivosti procesorjev pri obdelavi/renderiranju 3D vsebin. Poleg procesorja dodobra namuči tudi grafično kartico oziroma v procesor vgrajeni grafični del. Gre za zelo realnega pokazatelja zmogljivosti posameznega procesorja, saj program ni omejen z operacijskim sistemom (in so dobljene ocene na različnih OS primerljive med seboj), na voljo pa je za 32- in 64-bitne sisteme Windows kot tudi Mac OS. Aplikacija podpira izvajanje do 64 hkratnih niti, zato tokratni preizkus še ni našel njenih meja, četudi gre za enega najbolj razvitih algoritmov za uporabo večjega števila procesorjev (oziroma njihovih jeder). Večja vrednost tudi tukaj pomeni boljši rezultat. Pri testiranju smo uporabili 64-bitno različico programa.
Kodiranje videa (X.264). Za meritve hitrosti kodiranja videa po standardu X.264 smo uporabili Grayskyjevo metodo kodiranja visoko ločljivih vsebin. Programska skripta uporablja odprtokodni kodirnik X.264 (alternativa komercialnemu H.264) in video zapakira v datoteko MPEG-2. Ločljivosti videa smo nastavili na 1920 x 1080 pik (FullHD, 1080p), podatkovni tok 4 Mbps, kodirnik pa daje kakovosti prednost pred hitrostjo. Ker svoje delo opravlja v dveh prehodih, smo izmerili rezultat ob prvem prehodu in ga zapisali v tabelo. Rezultat je v izmerjenih sličicah na sekundo, višja vrednost pa pomeni boljši rezultat.
Igra Grand Theft Auto V. Za preizkus zmogljivosti procesorjev v igrah smo izbrali priljubljeni naslov Grand Theft Auto V, v katerega je vgrajen tudi program za merjenje števila sličic na sekundo. Ker smo želeli pokazati, kako zmogljivi so današnji procesorji z vgrajeno grafiko, smo igro poganjali na nastavitvah, kakršne bi si želel povprečen igričar, in sicer v ločljivosti 1920 x 1080 pik ter majhnem številu izrisanih podrobnosti (low detail). Očitno je bilo, da bo z uporabno izkušnjo postregla le peščica procesorjev, saj za knjižico DirectX 11 pisana igra ne pristaja na kompromise. Sami namreč za povprečno kakovost igranja določamo mejo 30 prikazanih sličic na sekundo, a jim v polni visoki ločljivosti trenutne integrirane rešitve še niso kos (pri ločljivosti 720p pa so se izkazale presenetljivo dobro).
Glede tolmačenja rezultatov v igrah namreč zagovarjamo naslednje scenarije:
• manj kot 30 sličic na sekundo = zelo omejene možnosti igranja
• 30–40 sličic na sekundo = povprečna kakovost igranja
• 40–60 sličic na sekundo = dobra izkušnja igranja
• več kot 60 sličic na sekundo = odlična igralna izkušnja
Poraba električne energije. Za konec smo procesorjem izmerili tudi porabo energije, in sicer kot porabo energije celotnega sistema – tako v mirovanju (ko računalnik pol ure nič ne počne), kjer so prišle do izraza tehnologije izklapljanja delov procesorja med mirovanjem, kot tudi pod polno obremenitvijo – to smo največkrat dosegli s kombinacijo programov OCCT (maksimalna obremenitev procesorja) ter Furmark (maksimalna obremenitev grafičnega dela). Oba programa uporabnikom toplo priporočamo tudi v namene preizkušanja stabilnosti navitih procesorjev, saj znata hitro pokazati na morebitno nestabilno delovanje. Po eni uri smo odčitali maksimalno porabo na števcu, priključenem na električni vodnik napajalnika našega sistema.
Poleg opisanih osnovnih plošč in procesorjev smo pri preizkusu uporabili še dve palčki pomnilnika G.Skill RipJaws DDR3-2400 zmogljivosti 4 GB (v primeru AMD platforme) ter pomnilnika Kingston DDR4 s hitrostjo DDR4-3000 (za Intelovo platformo), pogon SSD OCZ Trion 150 in napajalnik Corsair HX750 z zmogljivostjo 750W.
AMD A4-7300.
AMDjev dvojedrnik je bil s ceno vsega 41 evrov najcenejši procesor na tokratnem preizkusu. A to še ni razlog, da bi ga spregledali, saj njegova zasnova omogoča več kot le osnovno delo z računalnikom. Le dvoje jeder, ki zmoreta hkrati obdelovati dve niti ukazov, se sicer nekoliko slabše obnese pri zahtevnih matematičnih preizkusih, a jima v praksi visoka delovna frekvenca (3,4 GHz in kar 3,8 GHz v pospešenem načinu) omogoča razmeroma hitro opravljanje nalog. Deskanje po spletu, poslušanje glasbe in ogled video vsebin so namreč naloge, ki jih povsem solidno opravljajo že vstopni modeli procesorjev (le absolutno najcenejšim se velja izogniti).
64-bitni procesor, ki temelji na AMDjevi aktualni arhitekturi Kaveri, namreč tudi v tej »oskubljeni« različici prinaša podporo številnim naborom sodobnih ukazov, ki mu pomagajo, da je od prejšnjih generacij vidno hitrejši pri kriptiranju podatkov, surova matematična moč pa je ostala nekje na enaki ravni. Omejitve, ki jih predstavljata razmeroma majhni količini predpomnilnika L1 in L2, zanesljivo poskrbijo, da procesor ne hodi v zelje zmogljivejšim in dražjim bratom.
V procesor vgrajen dvokanalni pomnilniški krmilnik DDR3 se odlično razume s hitrejšimi pomnilniškimi moduli (npr. DDR3-1866 in hitrejšimi), vgradnje slednjih pa je vsekakor vesela tudi grafična sredica AMD Radeon R3, ki s hitrim pomnilnikom vidno pridobi na hitrosti delovanja. AMD je takt grafičnega srca omejil na skromnih 514 MHz, zato ima to zelo veliko rezerv. Navijalci lahko iz tega procesorja iztisnejo še precej več grafičnih zmogljivosti. Kljub temu posrečeni »nizkocenovnik« ni primeren za zahtevne uporabnike in igričarje, saj mu ob večjih obremenitvah vendarle zmanjka sape.
AMD A4-7300
Cena: 41 EUR.
Za Cena.
Proti Računske zmogljivosti.
AMD A8-7670K.
Skok v svet AMDjevih štirijedrnikov že pomeni dvig cene na okrog sto evrov. Preizkušeni model A8-7670K je eden najzmogljivejših v ponudbi, saj poleg štirih jeder visokega takta (3,6 oziroma 3,9 GHz) dobimo tudi večjo količino predpomnilnika in zmogljivejše grafično srce. Izbor modela AMD A8 se v naših očeh vsekakor splača vsem, ki potrebujejo računalnik, s katerim ne želijo sklepati veliko kompromisov. Ker gre v našem primeru še za procesor z oznako »K«, ga bomo lažje tudi navili in iz njega iztisnili še več zmogljivosti, če tako želimo. Obenem pa procesor, katerega termalna ovojnica je postavljena pri 95 W, omogoča tudi varčnejše delovanje, saj mu lahko v BIOSu računalnika nastavimo omejitve glede porabe (45 in 65 W). S tem mu sicer navzgor omejimo delovni takt jeder, a si hkrati nekoliko znižamo račun za elektriko in zmanjšamo hrup ventilatorja pri hladilni rešitvi. Pač imamo na izbiro, ali želimo mišičnjaka ali občasnega varčneža.
Za namene tokratnega preizkusa smo procesor seveda pustili dihati s polnimi pljuči, pri čemer je dokazal, da se lahko spogleduje tudi z rezultati dražjih modelov A10 (te smo preizkusili v preteklih številkah Monitorja). Vsekakor gre za zelo uravnotežen procesor, saj se povprečnim matematičnim zmogljivostim pridružuje kakovostno grafično srce. Jedro Kaveri z vgrajeno grafiko Radeon R7 se namreč ne ustraši niti igranja sodobnih iger, le pri izbiranju ločljivosti in stopnje izrisanih podrobnosti moramo biti nekoliko konservativni.
Ena izmed dodatnih pozitivnih lastnosti AMDjeve arhitekture pa je možnost hkratnega računanja grafike procesorja in namenske grafične kartice. Če računalnik opremimo z združljivo grafično kartico AMD Radeon, bomo lahko aktivirali način AMD Dual Graphics in tako po zaslugi premišljenega izbora procesorja privarčevali nekaj desetakov pri izbiri grafične kartice.
AMD A8-7670K
Cena: 104 EUR.
Za Vsestranskost, možnost navijanja.
Proti Računske zmogljivosti.
AMD A10-7860K.
Najboljše, kar ta hip premore AMD v svetu vsestranskih procesorjev, so modeli A10. Preizkusili smo tudi pred kratkim predstavljeni model A10-7860K, ki se poimensko (pa tudi po zmogljivostih) uvršča med modela A10-7850K in A10-7870K. Marsikdo bi se popraskal po glavi, češ čemu še en procesor v tako ozkem segmentu, a A10-7860K bo na dolgi rok nadomestil oba omenjena predhodnika. Poleg mlajše letnice zasnove in izdelave govori zanj predvsem nižja termalna ovojnica (65 namesto 95W). Znižanje porabe energije za tretjino je v sodobnem svetu procesorjev hvalevreden (in opazen) dosežek. Procesor se manj greje, zato lahko dlje časa ostane v t. i. pospešenem načinu delovanja. Za to, da bi se kljub temu ločil od najzmogljivejših primerkov svoje družine, pa skrbi zajezitev frekvenčnega takta grafičnega srca pri 757 MHz (najboljši zmorejo tovarniških 866 MHz).
Zmogljivosti so zgolj za odtenek boljše kot pri modelu A8-7670K, a ob znatno nižji porabi energije in nižjih delovnih temperaturah (procesor je med testiranjem ostajal pod 50 stopinj Celzija), za kar gredo zasluge predvsem novemu hladilniku, ki ga AMD imenuje kar Near Silent Thermal Solution. Slednji je priložen tudi zmogljivejšim procesorjem (s termalno ovojnico 95W), zato v navezi s procesorjem A10-7860K učinkovito in predvsem tiho opravlja svoje delo. Oboje je odlična novica za navijalce, saj bodo procesor iz družine Black Edition (oznaka K) lahko še dodatno navili, ne da bi ob tem trpela njihova ušesa ali denarnica. Razlika v ceni med tokrat preizkušenima modeloma A8 in A10 ni velika, zlahka jo odtehta že tišji in učinkovitejši hladilnik. Navijanje procesorja ima zelo spodbudne posledice – mi smo ga samo z nekaj kliki v BIOSu prepričali, da je deloval pri 4,4 GHz (pri +0,1 V napetosti), pa tudi grafično jedro smo pripravili do brezhibnega delovanja pri taktu 960 MHz. V praksi tako procesor zlahka pohitrimo in iz njega iztisnemo med 10 in 20 odstotkov dodatnih (brezplačnih) zmogljivosti.
AMD A10-7860K
Cena: 112 EUR.
Za Vsestranskost, možnost navijanja.
Proti Računske zmogljivosti.
Zlati Monitor
Nagrado zlati Monitor tokrat podeljujemo najbolj vsestranskemu procesorju, modelu AMD A10-7860K. Ocenjujemo, da je trenutno najbolj uravnotežen procesor na trgu. Ponuja namreč solidne matematične in nadpovprečne grafične zmogljivosti. Zelo všeč nam je bila tudi funkcija, s katero preprosto nastavimo način delovanja (varčen ali zmogljiv) ali pa ga navijemo, zato upamo, da bo ta model v prihodnje posnemalo kar največ drugih. Cenimo tudi učinkovit in tih hladilnik. Za povrh je gradnja računalnika na AMDjevi platformi (plošči) nekoliko cenejša kot pri Intelovi alternativi. Z vgradnjo razmeroma poceni grafične kartice Radeon R250 in izrabo funkcije Dual Graphics pa je tak računalnik že kos tekočemu poganjanju iger v polni visoki ločljivosti.
V razredu najcenejših procesorjev bi izpostavili model Intel Pentium G4400, ki bo zelo dobro kos nalogam vsem manj zahtevnih uporabnikov, čistokrvni igričarji in zahtevnejši uporabniki pa imajo tokrat le eno pravo izbiro – zmogljivi Intel Core i5-6600K.
Intel Pentium G4400
je trenutno najcenejši procesor z arhitekturo Intel Skylake. Dvojedrnik je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, a imamo z večanjem zmogljivosti sodobnih procesorjev občutek, da bi lahko z njim brez večjih zamer shajalo zelo veliko uporabnikov. Za to, da v praksi vendarle ne konkurira zmogljivejšim in dražjim modelom, so v Intelu poskrbeli različno. Najprej so ga omejili le na dvoje jeder, ki omogočata le obdelavo dveh niti, zato je tudi predpomnilnika nekaj manj kot pri zmogljivejših modelih. Procesor ne pozna »turbo« načina delovanja, delovna frekvenca je navzgor omejena s 3,3 GHz brez možnosti navijanja prek spreminjanja množilnika (ta je zaklenjen). Matematične zmogljivosti, upoštevaje vse omejitve in krnitve, sploh niso slabe, nasprotno, na 63 evrov cenjeni procesor je pri večini testov presenetljivo suveren.
Je pa nadgradnja arhitekture v šesti generaciji procesorjev Core tudi v svet modelov Pentium prinesla pomenljive novosti, denimo novo grafično srce. HD Graphics 510 je sicer kar se da okrnjena različica novega grafičnega pogona, a je še vedno več kot le kos vsem tipičnim opravilom, tudi dekodiranju videa v ločljivosti 4K (tako v zapisu H.264 kot H.265). V Intelu so bili celo tako radodarni, da so družini Pentium vklopili nazaj funkcijo QuickSync za pospešeno transkodiranje videa. Vsega 12 izvajalnih enot v HD Graphics 510 ni sposobnih čudežev, brez podpore ločene grafične kartice je igranje novejših iger obsojeno na trzanje tudi v zgolj visoki ločljivosti (720p). Igričarjem ga žal ne moremo priporočiti že zato, ker je »zgolj« dvojedrnik, saj že danes na trgu najdemo več iger, ki z dvojedrnimi procesorji sploh nočejo sodelovati, v prihodnje pa bo takšnih le še več. Je pa zato procesor Pentium G4400 z okoli 50 W porabe ob polni obremenitvi razmeroma varčen in v kategoriji zmogljivosti glede na ceno skorajda nepremagljiv.
Intel Pentium G4400
Cena: 63 EUR.
Za Cena.
Proti Grafične zmogljivosti.
Intel Core i3-6100.
V preteklosti je veljalo, da so procesorji Intel iz družine Core i3 prava izbira za povprečno zahtevnega računalnikarja pa tudi za družinski računalnik. Še vedno je tako, a s pomembno razliko. Ker je zasnova procesorja Core i3 v svoji arhitekturi še vedno le dvojedrna, zanjo že veljajo določene omejitve, ki smo jih omenili v opisu procesorja Pentium G4400. Predvsem se bodo morali od cenovno ugodne alternative posloviti zahtevnejši igričarji, saj tehnologija HyperThreading, ki procesorju omogoči, da obdeluje štiri niti ukazov hkrati, novejših iger vendarle ne pretenta, da je pod procesorskim hladilnikom še vedno znatno okrnjen procesor.
Dvoje jeder s taktom 3,7 GHz v praksi ostaja brez možnosti resnega navijanja, a po tem ni bistvene potrebe, saj je procesor že spodobno hiter in kos večini s strani družinskih članov zadanih nalog. Nova 14 nm arhitektura mu je omogočila dodatno znižanje porabe, varčen je tako v mirovanju kot ob obremenitvi, termalna ovojnica je namreč postavljena pri skromnih 51 W.
Še največji napredek glede na družino cenovno dostopnejših procesorjev Pentium je v tem primeru viden pri grafičnem pogonu, ki je vgrajen v procesor. Rešitev Intel HD Graphics 530 premore 24 obdelovalnih enot, ki delujejo s taktom med 350 in 1050 MHz (to je celo 100 MHz več kot pri nekaterih modelih Core i5). Intel namreč želi z novo generacijo odpraviti še edino šibko točko, ki jo ima v primerjavi s konkurentom. V procesor vgrajena grafika v šesti generaciji prinaša znaten napredek, tudi Core i3-6100 omogoča igranje manj zahtevnih iger v visoki ločljivosti, za igranje v polni visoki ločljivosti (Full HD) pa bo nujna vgradnja namenske grafične kartice.
Intel Core i3-6100
Cena: 129 EUR.
za Računske in grafične zmogljivosti.
Proti Omejitve zaradi dvojedrne zasnove.
Intel Core i5-6400.
Procesorski gigant se zelo dobro zaveda svojega praktično monopolnega položaja. Vstop v njegovo ponudbo čistokrvnih štirijedrnih procesorjev je postavljen na okoli 200 evrov, torej še enkrat toliko, kolikor sicer odštejemo za nekoliko manj zmogljiv AMDjev primerek. Slaba dva evrska stotaka nam vsekakor kupita še vedno »pošteno« zmogljiv procesor, ki se ne ustraši nobenega bremena, sploh če ga lahko porazdeli med svoja štiri jedra. Njihov takt je nerazumljivo precej znižan v primerjavi s cenejšimi modeli Pentium in Core i3, saj procesor privzeto deluje s taktom 2,7 GHz, ki pa ga ob kratkotrajnih obremenitvah lahko dvigne do 3,3 GHz. Računske zmogljivosti posameznega jedra so zato razmeroma majhne, kljub temu pa procesor po zaslugi podvojene količine predpomnilnika zlahka premaga vse modele Core i3. Kljub temu bi od procesorja, ki stane skoraj 200 evrov, pričakovali še bistveno boljše zmogljivosti. Edina svetla točka nižjih frekvenc je optimizirana poraba energije, ki ostaja znotraj termalne ovojnice, postavljene pri 65 W. Procesor v praksi ni bistveno požrešnejši od modela Core i3-6100, čeprav je matematično precej sposobnejši.
Dodatno razočaranje v tem pogledu je vgrajena grafična sredica. Ta je zopet Intel HD Graphics 530, tokrat opremljena z 48 senčilnimi pogoni, a ker je njihova ura navzgor omejena z 950 MHz, tudi rezultati niso prepričljivi. Sploh ob neposredni primerjavi uporabe procesorja v igrah s pol cenejšim konkurentom iz tabora AMD. Za nameček novo grafično srce še ne podpira grafične knjižice DirectX 12 (le različico 11.2), torej bo tudi sama uporabniška izkušnja prikrajšana za novejše grafične učinke. Najcenejši čistokrvni štirijedrnik z arhitekturo Skylake preprosto ne prepriča in od uporabnika skorajda zahteva, da še globlje seže v denarnico in se ozre po ceniku za dražjimi modeli.
Intel Core i5-6400
Cena: 197 EUR.
Za Poraba energije.
Proti Cena, neuravnoteženost zmogljivosti.
Intel Core i5-6600K.
Precej pomanjkljivosti modela Core i5-6400 odpravlja model Core i5-6600K. Njegovi privzeti delovni takti so bistveno višji (3,5 in superhitrih 3,9 GHz v pospešenem načinu), obenem pa ima procesor z oznako »K« še odklenjen množilnik, kar pomeni, da je delovno frekvenco procesorja na ploščah s sistemskim naborom Z170 moč še dodatno naviti in tako iz njega iztisniti še kakšnih 10 do 15 odstotkov dodatnih zmogljivosti. Naš serijski primerek je z manjšim dvigom napetosti (na 1,3 V) dosegel 4,6 GHz, za naslednjo stopničko pa smo potrebovali že 1,4 V napetosti. Navijalski potencial procesorja je torej odličen, v vsakem primeru »podarjen« gigaherc lahko izkoristimo za različne namene. Po tem procesorju bodo brez težav posegli igričarji, saj je sposoben suvereno gnati igre v navezi s sodobnimi grafičnimi karticami. Vgrajena grafična rešitev Intel HD Graphics 530 je žal preprosto prešibka za igranje malce zahtevnejših iger, pa čeprav njen delovni takt poskoči vse do 1150 MHz in tudi v kombinaciji s hitrim pomnilnikom DDR4 še vedno ne zmore ponuditi več kot 34 GB/s prepustnosti (brez navijanja).
Najboljša stran procesorja je tako njegova surova matematična moč, pa čeprav štiri jedra hkrati obdelujejo le štiri niti. Slednje se razen pri obdelavi videa ali zvoka ne kaže kot resna omejitev, zahvaljujoč razmeroma visokim frekvencam, je »konjskih moči« vedno v izobilju. Je pa cena, ki jo za to računsko brezskrbnost plača uporabnik, že precej visoka. 258 evrov za procesor, 130 in več za ustrezno ploščo ter več kot stotaka za hiter pomnilnik DDR4 je vsekakor veliko denarja za sodobno platformo, h kateri je treba dodati še zmogljivo grafično kartico. Računalnik sodobnega igričarja tako mimogrede stane tisoč evrov.
Intel Core i5-6600K
Cena: 258 EUR.
Za Računske zmogljivosti, možnost navijanja.
Proti Cena.
Intel Core i7-6700.
Še bistveno dražji, a tudi zmogljivejši od modela Core i5 je seveda model Core i7. Ta v sistemskem kotičku pokaže kar osem obdelovalnih enot (štiri jedra lahko hkrati obdelujejo štiri niti), ob visokem delovnem taktu 3,4 oziroma kar štirih gigahercev v »turbo« načinu pa zmogljivosti niso nikoli vprašljive. Intel Core i7-6700 je glede na vgrajene gradnike, med drugim premore kar razkošnih 8 MB predpomnilnika L3, presenetljivo varčen procesor. Termalna ovojnica je, ker ni možnosti navijanja, postavljena pri nizkih 65 W. Preizkus zmogljivosti s testnimi programi priča o tem, da je model Core i7-6700 v povprečju okoli 30 odstotkov zmogljivejši od modela Core i5-6600K, ko je govor o zahtevnem delu, npr. obdelavi videa ali slik. Grafično srce je enako (Intel HD Graphics 530), prav tako grafične zmogljivosti. Vsekakor menimo, da bi si tak procesor vendarle že zaslužil najzmogljivejšo hišno rešitev, ko je govor o grafiki. 340 evrov namreč ni malo denarja, obenem pa procesor meri na zahtevnejše uporabnike, ki se zavedajo, da hitra obdelava podatkov zahteva znaten finančni vložek.
Žal je doplačilo za dodatne matematične zmogljivosti kar zasoljeno, saj bo večina igričarjev in drugih uporabnikov, ki računalnik uporabljajo za resno delo, povsem zadovoljna že z modelom Core i5-6600K. Razliko lahko namreč precej bolje unovčijo z naložbo v dodatno količino delovnega pomnilnika ali v zmogljivejšo grafično kartico. Družina procesorjev Core i7 tako do nadaljnjega ostaja stvar prestiža.
Intel Core i7-6700
Cena: 340 EUR.
Za Računske zmogljivosti.
proti Cena, grafične zmogljivosti.
Krčenje platform
Včasih je veljalo, da je hitrost računalnika delno odvisna tudi od izbire osnovne plošče. A s tem, ko so se številne rešitve, med drugim tudi pomnilniški krmilnik in grafični pogon, preselile v sam procesor, plošča odloča predvsem le še o razširljivosti platforme in možnostih navijanja sistema.
Dobrega računalniškega sistema ne zagotavlja le hiter procesor, temveč zanj poskrbi predvsem osnovna plošča. Nanjo namreč vgradimo in povežemo vse komponente, zato pri nakupu t. i. temeljnega kamna sistema ne gre pretirano varčevati. Sodobne osnovne plošče postajajo prava umetniška dela, zato nas ne preseneča, da cene nekaterih celo presegajo cene procesorjev.
Na tokratnem preizkusu procesorjev smo se posvetili zgolj dvema aktualnima podnožjema procesorjev, saj bi bila sicer izbira procesorjev in plošč še precej večja in torej manj pregledna. Izbrali smo dva dražja modela, predvsem zaradi preizkušanja vseh zmogljivosti in funkcij, ki jih ponudita. Večina uporabnikov bo brez težav shajala tudi s cenejšimi modeli – ti so ob nakupu cenejših procesorjev praktično samoumevni spremljevalci.
AMDjeve procesorje je med preizkusom gostila plošča Gigabyte F2A88XM-D3H, ki temelji na najnovejšem sistemskem naboru A88X in podpira procesorje s podnožjem FM2 in FM2+. V navezi s slednjimi podpira tudi zelo hiter pomnilnik DDR3 (DDR3-2400), kar bo prišlo še kako prav vsem navijalcem. Plošča ima zaradi majhnosti (micro ATX format) bogat nabor priključkov in vmesnikov. Razveselilo nas je, denimo, to, da so na njej kar trije grafični izhodi, prek katerih lahko ob vgradnji sodobnega procesorja pošilja sliko. Izhod HDMI lahko na računalniški zaslon ali ustrezen televizor pošilja tudi sliko v ločljivosti 4K, vmesnika Dual-link DVI in D-Sub pa sta omejena z nekoliko nižjimi ločljivostmi. Čeprav smo tokrat preizkušali predvsem zmogljivosti v procesor vgrajenih grafičnih rešitev, lahko zapišemo, da plošča podpira kar dve reži PCI Express tretje generacije (in tehnologijo povezovanja CrossFire), ki sprejmeta najnovejše grafične kartice. Bero priključkov dopolnijo še štirje priključki USB 3.0 in kar osem možnosti priklopa naprav z vmesnikom USB 2.0. Osem je tudi vodil SATA, pri čemer krmilnik na plošči podpira ustvarjanje RAID polj 0, 1, 5 in 10. Všeč nam je bila tudi prenapetostna zaščita, ki varuje komponente pred okvaro zaradi udara električne prenapetosti.
Intelovim procesorjem šeste generacije pa smo namenili ploščo Asus Z170-P, ki je ena dostopnejših, a bolje založenih plošč z najnovejšim sistemskim naborom Z170, ki procesorjem z oznako »K« omogoča tudi navijanje z dvigovanjem odklenjenega množilnika procesorskega takta. Na ploščo smo vgradili dve palčki pomnilnika DDR4-3000, ki je skrbel, da je procesor kar najhitreje dobil zahtevane podatke. Kupce cenejših procesorjev naj spomnimo, da je plošča na voljo tudi v različici Asus Z170-P D3, ki podpira nekoliko cenejši (in počasnejši) pomnilnik DDR3. Plošča ima tudi nov miniaturni vmesnik M.2 PCIe, v katerega bomo v bližnji prihodnosti vgrajevali nove pogone SSD. V različici Ultra oziroma x4 namreč vodilo M.2 PCIe ponuja kar 32 Gbit/s prepustnosti, to bo v praksi poskrbelo za novo dirko med izdelovalci pogonov SSD. Sami komaj čakamo pogone SSD zmogljivosti nad 1000 MB/s (pa vse do 3000 MB/s). O pripravljenosti plošče na prihodnost priča tudi novi vmesnik USB Type-C, ki omogoča še večje hitrosti prenosa podatkov (do 5 Gb/s) in polnjenje priključenih naprav s tokom do 3A. Asusova plošča se je lahko pohvalila z dvema režama PCIe x16. Prenapetostna zaščita, gigabitni omrežni vmesnik in nadpovprečni avdio čip so prav tako del paketa.
Seveda bodo po najboljših osnovnih ploščah posegali predvsem lastniki dražjih procesorjev, uporabniki z nekoliko plitkejšimi žepi pa se bodo hitro zadovoljili z nekaj manj funkcijami in razširitvenimi možnostmi ter nižjo ceno. Oba izdelovalca namreč ponujata več sistemskih naborov za svoje procesorje. Bolj okrnjena A68 in H110 lahko priporočimo najmanj zahtevnim, večina povprečnih uporabnikov pa bo dobro postrežena že s ponudbo plošč s sistemskimi nabori A78 ter B150 in H170. Ne nazadnje moramo zapisati tudi tole – za ceno odlične plošče navadno dobimo le dva najcenejša primerka, zato se pretirano varčevanje v praksi vendarle ne izplača.
Gigabyte F2A88XM-D3H
Izdeluje: www.gigabyte.com.
Prodaja: www.elkotex.si.
Cena: 73 EUR.
Asus Z170-P
Izdeluje: www.asus.com.
Prodaja: www.elkotex.si.
Cena: 165 EUR