Silicijska suverenost

Evropska komisija je predstavila nov ukrep, po katerem naj bi z zajetno finančno injekcijo v višini kar 43 milijard evrov ter nekaterimi drugimi olajšavami povečala zmogljivosti za proizvodnjo čipov na območju EU. S tem naj bi poskušali zmanjšali odvisnost od dobav iz drugih držav, v prvi vrsti Azije. Toda številni poznavalci razmer v polprevodniški industriji opozarjajo, da je kljub medijskemu pompu evropski načrt celo premalo ambiciozen, vsekakor pa je zelo pozen.

Zgodovinsko gledano Evropa ni nikoli blestela po svojih proizvodnih, kaj šele razvojnih zmogljivostih na področju visokozmogljivih čipov. Veliki proizvajalci se nekatere manj zahtevne polprevodniške elemente sicer že od nekdaj proizvajali v Evropi, toda večina kompleksnejših komponent, sploh ko govorimo o mikroprocesorjih in pomnilnikih, izvira od drugod.

Če smo čisto pošteni, dolga leta je bilo to za Evropejce čisto v redu. V Aziji je pač delovna sila cenejša, pa okoljevarstvene in delodajalske omejitve so manj stroge. Do nedavnega je dobava komponent potekala nemoteno, a kaj, ko se ni ustavilo samo pri tem. Sčasoma se je tudi večina preostale dodane vrednosti začela seliti na Daljni vzhod, v Evropi pa smo zapirali proizvodne zmogljivosti. Spomnimo se Siemens Nixdorfa, Olivettija in drugih, ki jih zdaj ni več. Zdaj se nam ta kratkovidnost maščuje.

Nato se je zgodila pandemija, ki je kot enega od stranskih učinkov povzročila krizo v dobavni verigi čipov. Ta se čuti povsod, najbolj pa je prizadela avtomobilsko industrijo. A glej ga zlomka, Evropa pa se očitno ni pripravljena odreči avtomobilski industriji. Elektroniki nekoč da, avtomobilom pa ne! Toda avtomobili, pa tudi številni drugi izdelki, vse bolj temeljijo na čipih in zaostanek se je začel še hitreje večati.

Čeprav v Evropski komisijo zatrjujejo, da so najnovejši ukrep začeli načrtovati daleč pred začetkom pandemije, se zdi, da je morala nastopiti šele sedanja kriza, da je bilo zbrane dovolj politične volje za dejansko ukrepanje. Kar jasno dokazuje kratkovidnost evropske politike in politikov.

Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da je teh 43 milijard evrov le delček tega, kar danes svetovna industrija elektronike vlaga v razvoj in proizvodne zmogljivosti. Nekateri pravijo, da je to v resnici »drobiž«.

Intel, Samsung, AMD, Nvidia, ASML, TSMC, Micron in kitajska podjetja nameravajo v primerljivem obdobju vložiti mnogokratnik omenjenega evropskega proračuna – tajvanski TSMC 100 milijard dolarjev v naslednjih treh letih, Micron 150 milijard v naslednjih desetih. AMD je pravkar za 50 milijard dolarjev kupil podjetje Xlinix.

Skoraj vsak od prvih desetih proizvajalcev čipov je javno napovedal večje naložbe, kot je vreden celoten načrt za razvoj in proizvodnjo v EU.

Vložki so tako veliki zaradi pričakovanega velikega donosa, saj je leta 2018 vrednost prihodkov iz naslova razvoja in proizvodnje čipov dosegla 500 milijard dolarjev. Letno. Zdaj smo to raven že presegli. Skoraj vsak od prvih desetih proizvajalcev je javno napovedal večje vložke kot celoten EU.

Napoved Evropske komisije vzbuja pomisleke tudi zaradi strukture vlaganj. Predvidena sredstva so namenjena tako za raziskave in razvoj kot tudi za spodbujanje javnih in zasebnih investicij v proizvodne zmogljivosti. V 43 milijardah je torej oboje, od tega je 11 milijard nekako predvideno za raziskave in razvoj, ostanek za vzpostavitev proizvodnih zmogljivosti.

To je zelo majhen znesek. Za primerjavo, Italija se dogovarja za vzpostavitev nove tovarne za družbo Intel. Posel je menda vreden devet milijard dolarjev, dobršen del bi prispevala država. Pa pri tem sploh ne gre za zelo velik proizvodni objekt. Na podlagi tega lahko sklepamo, da se je EU morda pripravljen izprsiti za dve tovarni, morda tri. In na ta način naj bi povečali tržni delež z današnjih devet odstotkov na okoli 20 v letu 2030? Kako?

Nalašč puščam kot zadnje raziskave in razvoj. To je po moje ključnega pomena za dosego želenih ciljev in (tudi) tu v Evropi močno zaostajamo. Z izjemo nizozemskega podjetja ASML, o katerem smo v Monitorju že pisali. Brez lastnega razvoja, lastniških pravic in licenc bi potemtakem v EU postavljali zgolj proizvodne zmogljivosti za tuje vlagatelje, ki bi prinesli lastno znanje.

Taka strategija se lahko kaj hitro zalomi. Čim je proizvodnja pod nadzorom tujih lastnikov in/ali lastnikov licenc, je tudi nadzor nad plasiranjem proizvodnje. Še svež je primer iz farmacevtske industrije, kjer smo kot EU vlagali v Astrazeneco, da bi nato ta po pogodbi v najobčutljivejšem trenutku svojo proizvodnjo najprej preusmerila na trge zunaj EU (oziroma bivšega EU, v Veliko Britanijo). Menda pogodbeno! Brez ustrezne zaščite se tak scenarij zlahka ponovi. Zaščita bi lahko bila lastna intelektualna lastnina, kar pa se ne more zgoditi čez noč.

Kot državljan EU si močno želim, da bi načrt uspel. Da bi Evropa postala pomemben igralec na tem pomembnem področju. Da bi bila bolj samozadostna. Vse to je v redu. Zaskrbljen pa sem, da je predstavljeni načrt preveč populističen, premalo drzen in premalo upošteva razmerje moči na trgu, zato bo zelo težko dosegljiv do leta 2030. Toda nekje je treba ponovno začeti, mar ne?