Sindrom "jaz tudi"

Bodo tablice res rešile (tudi) založniške težave, ki se jih otepajo tako po svetu kot pri nas? Apple je prepričan, da bo tako, prav tako Rupert Murdoch. Glede na to, da se jih resno lotevajo tudi slovenski založniki, naj bi bile enako odrešujoče tudi pri nas. Ali res?

Ob prihodu vsakega novega medija se pojavijo strahovi o zatonu prejšnjih. Ob prihodu radia v začetku dvajsetega stoletja je časopisnim mogotcem celo uspelo izsiliti zakon, po katerem smejo radijske postaje dnevne novice predvajati šele v večernih urah. Saj veste, radio je zastonj in kdo bo torej sploh še kupoval jutranje časopise, tradicionalne prinašalce novic, če jih bodo ti zastonjkarji kar takole raztrosili. Analogija z današnjimi zastonjskimi novicami v internetu je, upam, očitna. No, dnevniki so radijski vstop na medijsko sceno zelo očitno lepo preživeli, pravzaprav so zelo dobro preživeli tudi vstop televizije, ki naj bi pokopala vse, še posebej pa radio ("Video killed the radio star"). Pravzaprav so se ravno v času razcveta televizije najbolj razcveteli tudi sami, po mnenju nekaterih zato, ker so lastniki nekako takrat spoznali, da je treba uredništva "spustiti z vajeti" in jim dati proste roke pri ustvarjanju vsebine. Toda to je že zgodba za kdaj drugič.

V daljšem časovnem obdobju se v resnici vedno izkaže, da nov tip medija do neke mere oklesti stare igralce, vendar na koncu vsi najdejo svoje mesto in prostor za sobivanje. Radijske postaje so se (večinoma) preusmerile na glasbo in pogovorne oddaje, (komercialna) televizija večinoma temelji na igranem programu, časopisi in revije na novicah in poglobljenih zgodbah. Tržni deleži so se prerazporedili, uredništva ustrezno prilagodila, živijo pa vsi.

Enako se bo, prej ali slej, zgodilo z vstopom interneta kot novega "ubijalskega medija". Prodane naklade "papirnih medijev" drastično padajo, enako tudi prihodki od oglaševanja. Sedanja kriza je vse to samo še poslabšala, tako da je v ZDA propadlo že kar nekaj lokalnih časopisov, slabo pa se piše tudi takim velikanom, kot je, recimo, francoski Le Monde.

Trenutno je že jasno, da časopisi in revije s ponujanjem (zaračunavanjem) potrošne robe, kot so novice, proti zastonjskemu internetu nimajo prav nobenih možnosti. Novice danes ljudje preberejo v spletu, največkrat kar v službi. Prav, morda tudi v brezplačnikih, na avtobusu. Ampak samo do takrat, ko bodo (in nekoč zagotovo bodo) avtobusi opremljeni z brezplačnimi dostopnimi točkami wifi.

Jasno je tudi, da ni več prav nobene tržne logike v vzdrževanju svetovne mreže dopisnikov, ki naj centralni redakciji poročajo o dogajanju po svetu. Kajti svet je danes tako zelo povezan, da taka dopisništva k vsebini enostavno ne prinesejo dovolj, da bi lahko pokrili ceno njihovega delovanja.

Posledica - gromozanska uredništva velikih svetovnih časopisov, ki so v minulih tridesetih letih nastala na valu denarja s strani oglaševalcev, se bodo morala skrčiti, drastično skrčiti. Mimogrede, prav zanimivo, kako je nekaterim to tuje; ni dolgo tega, ko so (za 1 dolar) prodali revijo Newsweek, ker "s samo" 1,5 milijona naročnikov menda nikakor ni mogla preživeti in je samo v prvem četrtletju letošnjega leta pridelala 11 milijonov dolarjev izgube. Kako lahko s toliko naročniki pridelaš toliko milijonov minusa, "is beyond me" ...

V Sloveniji razmere niso tako kritične, rožnate pa tudi ne. Naklade dnevnikov padajo, oglaševalski prihodki tudi, ljudje so vajeni, da je v spletu vse zastonj, tudi članki teh istih dnevnikov. Rešitev, menijo odgovorni pri časopisih, je zaklepanje in zaračunavanje spletnih vsebin, saj se s spletnim oglaševanjem pri nas pač ne da preživeti (če prav razumem Ruperta Murdocha, tudi v tujini ne). Kar je dano, je v zlato jamo zakopano, pravijo, če nekaj ponudiš zastonj, boš to potem težko zaračunal. Razen, če kupcu ponudiš še kaj več, in pri Delu in Dnevniku očitno menijo, da so "nekaj več" vsebine za tablice. Plačljive, vendar drugačne, nove, moderne. Na 52. strani si lahko preberete o preizkusu obeh, sicer popolnoma različnih izdelkov, ki bosta ravnokar ugledala luč sveta.

Delo se je časopisa na tablici lotilo "po liniji najmanjšega odpora", vzeli so PDF in nekoliko nadgradili običajno uporabniško izkušnjo branja PDFjev na iPadu. Pri Dnevniku so zagrizli globlje in izšli iz spletne izkušnje branja. Slabost Dnevnikove rešitve je višja cena infrastrukture, saj bo treba za vzdrževanje tabličnega časopisa dejansko imeti še eno, tretjo redakcijo ("papirno", spletno in zdaj še tablično). Slabost je seveda slabost samo za Dnevnik, za bralce pa prav nasprotno, saj je tako branje neprimerno bolj naravno kot deskanje po PDFju.

Sploh pa so oboji naredili izdelek, za katerega ni trga, ni tablic. iPadov ni, ker tako hoče Apple, Samsungovovih Tabov pa še ni, ko pa bodo, bodo neznosno dragi. Oboji torej stavijo na prihodnost in na to, da to počnejo vsi večji zunanji založniki, ker se jim to menda obrestuje.

Bomo videli, kako/če se bo to obrestovalo tudi v majhni Sloveniji.

Oboji so naredili izdelek, za katerega ni trga, ni tablic. Stavijo torej na prihodnost in na to, da to počnejo vsi večji zunanji založniki, ker se jim to menda obrestuje. Bomo videli, kako/če se bo to obrestovalo tudi v majhni Sloveniji.